VDSS Sodba in sklep Pdp 333/2018

Jedro

Ugotovljene okoliščine v zvezi z delom viličarja, pri katerem je prišlo do nezgode, zlasti dejstvo, da je tožnik delo opravljal v območju viličarja, ki je nalagal in prevažal od več sto kilogramov do več kot tono težke železne profile, so okoliščine, zaradi katerih je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo od nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja njen imetnik oziroma tisti, ki se z njo ukvarja, to je tožena stranka.

Ob tem, da tožena stranka ni zagotovila, da bi se delo, ki ga je opravljal tožnik, to je vrtanje lukenj v železne profile, izvajalo v varni razdalji od območja nalaganja že obdelanih profilov s strani viličarista in da v času nakladanja železnih profilov ni zagotovila ustreznega nadzora, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o opustitvi dolžnega ravnanja s strani tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje:

- delno razveljavi v delu I. II. in IV. točke izreka glede odločitve, ki se nanaša na obveznost stranskega intervenienta za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter stroškov postopka tožnika;

- spremeni v II. c) točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo materialne škode v višini 560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2013 dalje do plačila zavrne;

- delno spremeni v IV. točki izreka tako, da se doda IV. c), ki se glasi:

"Tožnik je dolžan stranskemu intervenientu povrniti del njegovih pravdnih stroškov v višini 703,45 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan stranskemu intervenientu povrniti njegove pritožbene stroške v višini 703,45 EUR v 15 dneh, po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke nerazdelno dolžna tožniku plačati: 33.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2013 dalje do plačila (I.a točka izreka); 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2016 dalje do plačila (I.b točka izreka); 560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2013 dalje do plačila (II.c točka izreka) in 241,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2016 dalje do plačila (II.d točka izreka). Kar je tožnik zahteval več, to je razliko do skupno vtoževanega zneska 52.051,73 EUR, je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da sta tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke dolžna za tožnika plačati njegove stroške postopka v znesku 2.053,09 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV.a točka izreka) in tožniku povrniti potrebne stroške v znesku 261,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV.b točka izreka). S sklepom z dne 2. 3. 2018 je popravilo sodbo IV.a točki izreka tako, da je transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru nadomestilo s transakcijskim računom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka ter zoper sklep se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: v izpodbijanem delu) spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa spremeni in toženi stranki naloži v plačilo 1.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni poskrbela za pravilno teoretično in praktično usposabljanje tožnika iz varstva pri delu. Tožnik teh navedb v postopku ni podal in nastanka škode ni povezoval z nepopolno poučenostjo iz varstva pri delu, zato je sodišče v tem delu prekoračilo tožbeni zahtevek. Poleg tega je ta zaključek sprejelo v nasprotju z listinami v spisu, zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. člena 339. člena ZPP. Tožena stranka tudi v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje, da ni poskrbela za ustrezna pisna navodila delavcem za varno delo, da je šlo za slabo vidljivost pri delu in opravljanje dela ponoči, uveljavlja prekoračitev tožbenega zahtevka oziroma obstoj bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 286. členom ZPP. Izpostavlja, da tožnik ni navajal, da ni prejel ustnih ali pisnih navodil za opravljanje dela in nastanka škode ni povezoval z opustitvijo podaje navodil za varno delo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo krivdo tožene stranke zaradi opustitve posredovanja pisnih navodil, ne da bi za to imelo zakonsko podlago, je zmotno uporabilo določila ZDR-1 in ZVZD. Poleg tega sodišče ni upoštevalo izpovedi A.A. in B.B., da je obstajalo ustno navodilo, da se viličaristu signalizira, ko je posamezen profil izvrtan, da ga dvigne in odpelje in da se morajo delavci ob dvigovanju profila umakniti s področja nalaganja. Iz zapisnika o delovni nezgodi in izpovedbe C.C. izhaja, da se delo ni opravljalo v dežju in pri slabi osvetljenosti, zato vzroka za nezgodo ni mogoče pripisati slabi osvetlitvi ali delu v dežju. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo, ali je šlo v obravnavanem primeru za nevarno stvar ali za nevarno dejavnost, zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključek sodišča, da tožnik ni mogel opaziti viličarja, ki se mu je približeval, ker je takrat vrtal luknje v profil, je protispisen, saj je v nasprotju z zapisnikom o nezgodi. Sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti izpovedi C.C., ker je njegova izpoved v nasprotju z zapisnikom, ki ga je sam podpisal. Tudi sicer je njegova izpoved glede tega, ali so signalizirali viličaristu, nasprotujoča. Meni, da je sodišče sprejelo napačen zaključek, da ni podana soodgovornost tožnika za nezgodo. Iz zapisnika o nezgodi pri delu in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki kot vzrok za nezgodo ugotavlja tudi tožnikovo nepozornost na ponavljajoča se približevanja viličarja v njegovo bližino, izhaja ravno nasprotno. Delavec je v skladu z ZVZD dolžan opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje življenje in zdravje drugih oseb. Glede na to, da je tožnik videl, da se mu približuje viličar, bi se moral umakniti na zadostno razdaljo od mesta dviganja bremena. Ker tega ni storil, je sam povzročil nevarno situacijo. Dejstvo, da je tožnik videl viličarja, potrjuje tudi način poškodbe. Glede na navedeno je tožnik s svojim ravnanjem k nezgodi prispeval najmanj v višini 90 %. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper prisojeno odškodnino in navaja, da je ta bistveno pretirana po vseh postavkah. Primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti znaša 7.000,00 EUR, za strah pa 2.000,00 EUR. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti opozarja, da tožnik še vedno opravlja delo v svojem poklicu, da ni bil invalidsko ocenjen in da ni omejen pri opravljanju svojega poklica. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino tudi zaradi nezmožnosti ukvarjanja s športom, čeprav tožnik na glavni obravnavi ni povedal, da se je pred poškodbo ukvarjal s športom. Tudi glede domačih opravil ni znal povedati, v čem se kaže prikrajšanje. Meni, da znaša primerna odškodnina iz tega naslova v višini 7.000,00 EUR. Sklicuje se na odločitvi Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. II Ips 219/2003 in II Ips 470/2006, v katerih je bila prisojena nižja odškodnina. Nadalje navaja, da je protispisen zaključek sodišča, da se tožena stranka ni opredelila do materialnih stroškov zdravljenja, saj se je v drugi pripravljalni vlogi z dne 6. 7. 2016 izrecno opredelila do vtoževane materialne škode iz naslova prevozov za potrebe zdravljenja. Izpostavila je, da ne priznava tožnikovih stroškov prevoza s taksi službo, ker niso izkazani z računi in tožnika pozvala, naj predloži račune, česar pa tožnik ni storil. Ker sodišče ni upoštevalo pravočasno podanega ugovora glede prevoznih stroškov, je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Izpodbija tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od nepremoženjske škode in navaja, da gredo zakonske zamudne obresti šele od 1. 7. 2016 dalje, ko je bilo zaključeno tožnikovo zdravljenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper sodbo se pritožuje stranski intervenient zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da stranskega intervenienta ne zaveže k plačilu glavnih in stranskih terjatev, da zniža prisojeno odškodnino in da odloči o povračilu stroškov stranskega intervenienta. Navaja, da je zavarovalnica v postopek vstopila le kot stranski intervenient na strani tožene stranke in ne kot stranka. Tožnik zoper zavarovalnico ni postavil tožbenega zahtevka niti se tekom postopka tožba ni razširila na zavarovalnico kot na novega toženca. Zavarovalnica in njen zavarovanec (tožnikov delodajalec) nista enotna sospornika, zato sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je zavarovalnico zavezalo k plačilu vtoževanih terjatev. Glede na to, da je zavarovalnica kot stranski intervenient delovala poleg tožene stranke, je tudi ni mogoče zavezati k plačilu stroškov postopka. Stranski intervenient je upravičen do povračila stroškov postopka glede na uspeh stranke, ki se ji je pridružil v postopku. Ker stranski intervenient ni zavezanec za povračilo pravdnih stroškov tožnika, je sodišče prve stopnje napačno pobotalo stroške postopka, saj je tak pobot možen le med tožečo in toženo stranko. Meni, da je za nastalo nezgodo skoraj v celoti odgovoren tožnik. Sodni izvedenec je poleg neustreznega načina dela viličarja ugotovil tudi tožnikovo nepozornost na ponavljajoča se približevanja viličarja v njegovo neposredno bližino, zato bi se tožnik poškodbi lahko izognil. S tem, ko je tožnik na rutinirano delovno opravilo postal nepozoren, bi bila pretirana dolžnost delodajalca, da delavca v takih primerih nadzira, opozarja in kontrolira, saj je delavec ustrezna splošna znanja o nevarnosti pridobil že prej. Tožnik je imel vsa potrebna teoretična in praktična znanja za delo in je vzrok nastale škodljive posledice v njegovem ravnanju. Ker ni ravnal ni ravnal v skladu z delovnimi dolžnostmi in pravili varnega dela, je k nezgodi prispeval v višini 90 %. Ne strinja se z višino prisojene odškodnine, saj je ta pretirana in ni skladna s podobnimi primeri iz sodne prakse. V zvezi z odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem navaja, da je sodišča zmotno ocenilo izvedensko mnenje sodnega izvedena oziroma je nekritično sledilo subjektivni oceni tožnika. Ob skrbni in kritični presoji izvedenskega mnenja je primerna odškodnina iz tega naslova v višini 7.000,00 EUR, iz naslova strahu 2.000,00 EUR, iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 8.000,00 EUR. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zamude s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo. O zamudi je mogoče govoriti šele takrat, ko je imela tožena stranka možnost se seznaniti z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca medicinske stroke. Poleg tega se je tožnik zdravil še v letu 2016 in je bil dokončni obseg škode znan šele 1. 7. 2016. Ta pred zaključkom zdravljenja še ni bil znan, zato o zamudi še ni mogoče govoriti. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožbi stranskega intervenienta in tožene stranke sta delno utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih, zlasti glede odločitve o objektivni odgovornosti tožene stranke. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge za odločitev glede temelja odškodninske odgovornosti, med katerimi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljen.

7. Tožena stranka v zvezi z več ugotovitvami sodišču prve stopnje očita prekoračitev tožbenega zahtevka, in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 7. in 286. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje z dokaznimi zaključki, da tožena stranka ni poskrbela za pravilno teoretično in praktično usposabljanje tožnika iz varstva pri delu, da ni poskrbela za pisna navodila delavcem za varno delo, da je šlo za slabo vidljivost in opravljanje dela ponoči, ni odločalo mimo tožnikovih trditvenih navedb, saj je tožnik trditve glede pomanjkljivega teoretičnega in praktičnega usposabljanja s strani tožene stranke in izostanka navodil za varno delo podal v pripravljalni vlogi z dne 23. 9. 2013, trditve glede dela ponoči in slabe vidljivosti na delovišču pa v pripravljalni vlogi z dne 16. 5. 2016.

8. Prav tako tožena stranka v zvezi z dokaznim zaključkom, da ni poskrbela za pravilno teoretično in praktično usposabljanje tožnika iz varstva pri delu in da tožnik ni opazil viličarja, ki se mu je približeval, ker je takrat vrtal luknje v profil, sodišču prve stopnje neutemeljeno očita protispisnost. Ta kršitev je podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listine (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ne drži, da je sodišče prve stopnje protispisno povzemalo in ugotavljalo dejstva. To, da je sodišče prve stopnje listino o preizkusu teoretične usposobljenosti, zapisnik s programom praktičnega poučevanja in uvajanja v delo s preizkusom praktične usposobljenosti s področja varnosti in zdravja pri delu in izvedensko mnenje sodnega izvedenca D.D. tolmačilo drugače, kot to uveljavlja tožena stranka, pa ne pomeni kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, torej druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Stranski intervenient pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko ga je skupaj s tožnikovim delodajalcem zavezalo k solidarnemu plačilu odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ter stroškov postopka tožnika. Sodišče prve stopnje je v postopku dopustilo stransko intervencijo zavarovalnice na strani tožene stranke, ker je ugotovilo, da je imela tožena stranka s stranskim intervenientom sklenjeno zavarovanje za civilno odgovornost po polici št. .... Zmotno pa je zaključilo, da ima stranski intervenient na strani tožene stranke položaj enotnega sospornika, in da zato solidarno odgovarja za terjatev, ki se v pravdi nanaša na toženo stranko. Tožnik je namreč v tem individualnem delovnem sporu zahteval plačilo odškodnine samo od svojega delodajalca, in ne od zavarovalnice niti ni v postopku prišlo do razširitve tožbe na zavarovalnico kot novo toženko, v kar mora ta sicer privoliti (191. člen ZPP). To pa pomeni, da je zavarovalnica ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje imela le vlogo stranskega intervenienta. Stranski intervenient je pomočnik glavne stranke, v konkretnem primeru pomočnik tožene stranke, ni sospornik in tudi ni stranka v pravdi. V obravnavani zadevi tudi ne gre za sosporniško intervencijo po 202. členu ZPP, saj povzročitelj škode (tožnikov delodajalec) in zavarovalnica nista enotna, temveč navadna sospornika, ker ne gre za isto dejansko in pravno podlago spora. Glede na to, da je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, ki ga je tožnik sicer uveljavljal, vendar ne zoper osebo, proti kateri je bila izdana sodba, to je zoper stranskega intervenienta, je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega dostavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 2. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi stranskega intervenienta v tem delu ugodilo in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje za prekoračeni del zahtevka (to je v delu I. II. in IV. točke izreka glede odločitve, ki se nanaša na obveznost stranskega intervenienta za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo in stroškov postopka tožnika).

10. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke (kot od svojega delodajalca) uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka, do katerega je prišlo 4. 2. 2011 na delovišču sončne elektrarne v E. v Italiji. Tožnik se je poškodoval, ko je železni profil zdrsnil z viličarja in mu padel na nogo.

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

11. V skladu s prvim odstavkom 184. člena ZDR mora delodajalec delavcu povrniti škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so predpisana v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), v členih 131 do 189. Sodišče prve stopnje je ugotovilo objektivno in krivdno odškodninsko odgovornost tožene stranke, in sicer objektivno zato, ker je do nezgode prišlo zaradi delovanja viličarja, ki je nalagal in prevažal cca. eno tono težke železne profile, kar predstavlja nevarno dejavnost, krivdno pa zato, ker tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja in varne organizacije izvajanja procesa dela ter tožnika ni v zadostni meri usposobila za varno delo. Hkrati je presodilo, da tožnik k nastanku škode ni prispeval. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami odločilnega pomena pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine tožnikove nezgode, do katere je prišlo 4. 2. 2011 pri opravljanju dela na delovišču v E.. Pojasnilo je, zakaj je v zvezi z okoliščinami nezgode verjelo tožniku in zakaj je ocenilo, da je interno poročilo o raziskavi obravnavane delovne nezgode, ki ga je po razgovoru s tožnikom in dvema delavcema izpolnil delovodja A.A. in ki se glede okoliščin nezgode sicer razlikuje od tožnikove izpovedi, neverodostojno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva in pritožbeno sodišče z njo soglaša. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do tožnikove poškodbe prišlo zaradi zdrsa jeklenega profila z viličarja. Tožnikova izpoved o bistvenih okoliščinah nezgode (npr. da je do nezgode prišlo, ko je viličarist zajel drugi profil, pri čemer se je ta prevrnil in mu padel na nogo; da viličaristu niso signalizirali in je ta sam prihajal ter jemal jeklene profile; da viličarja ni opazil, ker je takrat vrtal luknje v profil) je namreč skladna z izpovedjo očividca nezgode C.C., zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Pri oceni o neverodostojnosti zapisnika o nezgodi pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tožnikovo izpoved, da je podpisal navedeni zapisnik o nezgodi, ne da bi bil seznanjen z njegovo vsebino, saj mu besedila v slovenščini, ki je ne razume dobro, ni nihče prevedel, in izpoved C.C., da je bilo besedilo v zapisniku nad njegovim podpisom, iz katerega izhaja, da sta s tožnikom signalizirala viličaristu (v zvezi s čimer tožena stranka utemeljuje tožnikovo nepazljivost in s tem soprispevek k nezgodi), dodano naknadno brez njegove vednosti. Ob upoštevanju teh ugotovitev in ob dejstvu, da je zapisnik izpolnjen pomanjkljivo ter da je pisan zgolj s strani ene osebe (ki niti ni bila očividec v nezgodi), je prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje o njegovi neverodostojnosti. Pritožbene navedbe tožene stranke, ki takemu zaključku nasprotujejo, so neutemeljene.

13. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je podana njena objektivna odgovornost za nastalo nezgodo. Ugotovljene okoliščine v zvezi z delom viličarja, pri katerem je prišlo do nezgode, zlasti dejstvo, da je tožnik delo opravljal v območju viličarja, ki je nalagal in prevažal od več sto kilogramov do več kot tono težke železne profile, so tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, zaradi katerih je tveganje za nastanek škode večje od običajnega. Za škodo od nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti pa v skladu s 150. členom OZ odgovarja njen imetnik oziroma tisti, ki se z njo ukvarja, to je tožena stranka.

14. Tožena stranka in stranski intervenient v pritožbi neutemeljeno vztrajata, da tožena stranka za obravnavano nezgodo ni krivdno odgovorna. Sodišče prve stopnje je ugotovitve o protipravnem ravnanju tožene stranke utemeljeno oprlo na izvedensko mnenje z dvema pisnima dopolnitvama sodnega izvedenca s področja varstva pri delu D.D., ki je mnenje podal jasno, prepričljivo in strokovno, pri čemer je izvedenec svoje ugotovitve pojasnil in strokovno obrazložil tudi na zaslišanju ter odgovoril na pripombe tožene stranke. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da postavitev tožnika v neposredno bližino delujočega in premikajočega viličarja ni bila ustrezna, pri čemer tudi ni bilo dovoljeno približevanje viličarja v tožnikovo neposredno bližino. Nadalje je ugotovilo, da tožena stranka ni poskrbela za ustrezno izvajaje predpisov, ki urejajo varnost pri delu, saj je bil način dela, pri katerem je prišlo do nezgode, nedovoljen, neustrezen in neskladen s pravili za varno delo. Iz predložene dokumentacije tudi ne izhaja, da bi tožena stranka zagotovila pisna navodila in obvestila za delo in da bi bili delavci s tem seznanjeni. Poleg tega delovišče, na katerem je prišlo do nezgode, ni bilo ustrezno organizirano, saj je bil opuščen neposredni nadzor nad izvajanjem dela delavcev, dopuščena je bila interakcija viličarja in delavcev v njegovi neposredni bližini, itd.

15. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ustrezno poskrbela za poučitev tožnika s področja varstva pri delu. Ob dejstvu, da je izpolnjen le obrazec o preizkusu znanja brez navedbe o praktičnem preizkusu, ki bi izkazoval teoretično in praktično usposobljenost tožnika za varno delo, in da je glede na tožnikovo neznanje slovenskega jezika (tožnik je tudi v postopku potreboval tolmača za slovenski jezik) upravičen dvom sodišča prve stopnje, da je tožnik sam izpolnil ta vprašalnik, je prepričljiv tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje o neverodostojnosti te listine. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z oceno sodišča prve stopnje o neverodostojnosti zapisnika s programom praktičnega poučevanja in uvajanja v delo s preizkusom praktične usposobljenosti s področja varnosti in zdravja pri delu glede na ugotovitev, da je bil izpolnjen za vse delovne operacije in opremo istega dne, kar je za zahtevne delovne operacije kratek čas.

16. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da ugotovitve o pisnih navodilih za varno delo nimajo podlage v veljavni zakonodaji. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da delodajalec ni zavezan k zagotovitvi zgolj tistih varnostih ukrepov, ki so izrecno predpisani. Zagotoviti mora vse, da prepreči predvidljivo škodno nevarnost, ki jo prinaša neko ravnanje ali opustitev. Delodajalec mora delavcem tudi dejansko zagotavljati varno delo. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 43. člen ZDR, ki določa, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu in na določbe v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadalj.), ki je nalagal delodajalcem, da morajo izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavca v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem in odpravljanjem nevarnosti pri delu. Ob tem, da tožena stranka ni zagotovila, da bi se delo, ki ga je opravljal tožnik, to je vrtanje lukenj v železne profile, izvajalo v varni razdalji od območja nalaganja že obdelanih profilov s strani viličarista in da v času nakladanja železnih profilov ni zagotovila ustreznega nadzora, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o opustitvi dolžnega ravnanja s strani tožene stranke.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti tožene stranke, torej protipravno ravnanje, krivda oziroma malomarno ravnanje tožene stranke, ker tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja in varne organizacije izvajanja procesa dela, čeprav bi to morala storiti, vzročna zveza med opustitvijo varnostnih ukrepov in nastalo škodo ter nastanek škode.

18. Tožena stranka in stranski interevenient v pritožbi neutemeljeno vztrajata, da je tožnik k nezgodi prispeval v deležu 90 %. Pritožbene navedbe, da je tožnik viličarista videl in bi se zato moral pravočasno umakniti, s čimer tožena stranka in stranski intervenient utemeljujeta tožnikov soprispevek k nezgodi, niso utemeljene. Trditve, da je tožnik videl viličarista, ki se mu je približeval, in da sta mu tožnik in delavec C.C. signalizirala za prihod, v dokaznem postopku niso bile potrjene, temveč ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedi ugotovilo, da se mu je viličarist približal od zadaj in da ga pred nezgodo ni opazil. Njegova izpoved je skladna tudi z izpovedjo C.C., ki je potrdil, da je viličarist pripeljal zelo hitro in da mu niso posebej signalizirali ter da je viličarist sam prihajal in jemal železne profile. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožnikova poškodba potrjuje, da je tožnik videl viličar, saj to iz izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti F. Univerze v G. ne izhaja. Zgolj na podlagi poškodb, ki jih je tožnik utrpel v nezgodi, pa takega zaključka ni mogoče sprejeti. Ob upoštevanju teh ugotovitev in dejstva, da iz dokaznega postopka ne izhaja, na kakšen način bi moral ravnati tožnik v interakciji z viličarjem, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati soodgovornosti za nezgodo. Glede na navedeno je sklicevanje tožene stranke in stranskega intervenienta na tožnikovo nepazljivost na dogajanje v okolici neutemeljeno.

Glede višine nepremoženjske škode:

19. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti F. Univerze v G. ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom 2. do 5. stopalnice desne noge in udarnino oziroma zmečkanino desnega stopala. Tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode je delno ugodilo in presodilo, da znaša primerna odškodnina za telesne bolečine in prestane nevšečnosti med zdravljenjem 12.000,00 EUR, za strah 8.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 15.000,00 EUR, kar skupno znaša 35.000,00 EUR.

20. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) pa so določena izhodišča za uporabo tega standarda. Upoštevati je treba okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj vsak človek specifično doživlja svoje telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Glede drugega načela pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati okvire sodne prakse v podobnih primerih.

21. Sodišče prve stopnje je prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljilo na ugotovitvah izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti F. Univerze v G. in izpovedi tožnika. Pravilno je upoštevalo telesne bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter tudi vse druge težave in nevšečnosti, ki jih je tožnik utrpel med zdravljenjem, in sicer zelo hude bolečine sedem dni, hude bolečine trinajst dni, bolečine srednje hude intenzitete dva meseca in bolečine lahke intenzitete z občasnimi srednje hudimi bolečinami dva meseca. Upoštevalo je, da je tožnik med zdravljenjem trpel številne nevšečnosti, in sicer je bil transportiran v lokalno urgentno kirurško ambulanto, kjer je bil opravljen pregled noge, osnovna RTG diagnostika, dobil je dokolenski nehodilni mavec. Pri tožniku so bili opravljeni trije operativno posegi, K-žica je bila odstranjena ambulantno, po vsaki operaciji so bile rane večkrat prevezane, šivi so bili odstranjeni pri osebnem zdravniku. Tožnik je bil hospitaliziran tri krat, skupno osem dni, opravil je tri CT preiskave stopala, desetkrat je bil RTG slikan. Tri mesece je nosil dokolenski mavec in longeto in šest mesecev uporabljal bergle. Opravil je tudi več ambulantnih terapij, bil je 17 krat na pregledu pri specialistu in 24 krat pri osebnem zdravniku. V obutvi mora nositi vložke. V času zdravljenja je imel tri zaplete, in sicer se mu je razvil bulozni edem, plantrarni fasciitis in potravmatska artroza poškodovanih nartnih sklepov. Upoštevajoč trajanje in obsežnost bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 12.000,00 EUR primerna, pritožbeno zavzemanje tožene stranke in stranskega intervenienta za njeno znižanje pa je neutemeljeno.

22. Tožena stranka in stranski intervenient v pritožbi neutemeljeno izpodbijata odmerjeno odškodnino zaradi prestanega strahu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo izvedensko mnenje Komisije in tožnikovo izpoved, da je tožnik trpel zelo intenziven primarni strah v trajanju cca. 30 minut, torej še nekaj časa potem, ko so mu sprostili nogo izpod bremena. Še v času trajanja primarnega strahu je začel trpeti zelo intenziven sekundarni strah, ker je bil utemeljeno zaskrbljen za usodo noge. Intenziven strah je trpel tudi po oskrbi z mavcem, saj je trpel neznosne bolečine, noga pa mu je otekala, na korenih prstov so se pojavili mehurji. Intenziven sekundarni strah je trajal do odstranitve mavca, nato pa zmeren in občasno intenziven do odstranitve osteosintetskega materiala. Tožnik je občasen strah trpel do zaključenega zdravljenja, občasno pa ga trpi še danes, saj se potravmatska artroza razvija in ima vedno večje težave. Glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča 8.000,00 EUR predstavlja ustrezno satisfakcijo za prestani strah.

23. Tudi glede odmerjene odškodnine v znesku 15.000,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. člena OZ. Zavzemanje tožene stranke in stranskega intervenienta za njeno znižanje pa ni utemeljeno. Pri določitvi višine je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bila tožnikova sposobnost za delo in življenjske aktivnosti zmanjšana ves čas zdravljenja in še nadalje. Tožnik s povečanimi napori hodi na srednje razdalje, po stopnicah in neravninah hodi le na krajše razdalje. Za težja fizična dela ni sposoben in lahko opravlja lažja dela krajši čas stoje, daljši čas sede. S povečanimi napori opravlja lažja gospodinjska in gospodarska opravila. Tožnik za šport, hojo na daljše razdalje, daljšo hojo navkreber in navzdol ni sposoben. Kot posledica poškodbe pri tožniku dorzifleksija zaostaja za polovico, levo je 15, desno okoli 7 stopinj, plantarna fleksija je levo 50, desno 30 stopinj, inverzija pa je levo 20, desno pa 10 stopinj. Okvarjeni in brazgotinsko so zaceljeni ligmenti in sklepne kapsule nartnega dela stopala, tako da je gibljivost med njimi omejena in boleča, kar se kaže pri vsaki obremenitvi zlasti notranjega stopalnega loka. Pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik (še) ni bil invalidsko ocenjen, ne utemeljujejo prisoje odškodnine v nižjem znesku. Ne držijo pritožbene navedbe, da tožnik v postopku ni navajal, da se je predhodno ukvarjal s športom. Dejstvo, da tožnik ni konkretneje opredelil, s katerim športom se je ukvarjal pred nezgodo in v čem se kaže prikrajšanje pri opravljanju domačih opravil, ne predstavlja okoliščin za nižanje prisojene odškodnine.

24. Celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo, do katere je upravičen tožnik, v obravnavanem primeru znaša 35.000,00 EUR. Prisojena odškodnina po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravilno izpolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa zajema vse individualne značilnosti primera. Iz zadev (npr. odločitve Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 219/2013 in opr. št. II Ips 470/2006), ki ju za primerjavo v pritožbi navaja tožena stranka, izhajajo drugačne vrste poškodb kot v obravnavanem primeru, zato primerjava z višinami ni utemeljena.

25. Tožena stranka in stranski intervenient v pritožbi neutemeljeno izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obrestih od nepremoženjske škode, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo od zneska 33.000,00 EUR od 17. 7. 2013 dalje (to je 15 dni po vložitvi tožbe) in od zneska 2.000,00 EUR od 31. 5. 2016 dalje (to je 15 dni po zvišanju zahtevka za plačilo odškodnine v pravdi). Sodišče prve stopnje je odločitev v tem delu pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 299. člena OZ, po kateri pride dolžnik v primeru, če rok za izpolnitev obveznosti ni določen, v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznost. Pri tem pa je upoštevalo tudi, da zamudne obresti od med pravdo zvišanega dela zahtevka tečejo šele od tedaj, saj tožena stranka glede zvišanega dela zahtevka pred tem ne more priti v zamudo.

Glede premoženjske škode:

26. Tožnik je od tožene stranke uveljavljal povračilo materialne škode iz naslova prevozov, ki jih je moral opraviti zaradi kontrolnih pregledov zaradi različnih terapij in preiskav, v višini cene taksi prevozov, to je skupno 560,00 EUR. Sodišče prve stopnje je temu delu zahtevka v celoti ugodilo, saj je zaključilo, da tožena stranka ni oporekala posameznim postavkam stroškov zdravljenja. Ta zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Tožena stranka namreč v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v drugi pripravljalni vlogi z dne 6. 7. 2016 navedla, da nasprotuje vtoževanim prevoznim stroškom za potrebe zdravljenja, saj bi lahko tožnik v primeru nezmožnosti za hojo pridobil ustrezno napotnico za prevoz oziroma bi moral, v kolikor je prevoze opravljal s taksijem, predložiti ustrezne račune. Glede na to, da so stroški prevozov na zdravljenja dejanski stroški, tožnik pa trditev, da se je na zdravljenja vozil s taksijem, ker ni mogel hoditi, v postopku ni dokazal (oz. za te trditve ni predložil nobenega dokaza), ni upravičen do povračila teh stroškov. Pritožba tožene stranke je v tem delu utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode iz naslova stroškov prevoza na zdravljenje v višini 560,00 EUR.

Glede stroškov postopka:

27. Stranski intervenient v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je izvedlo pobot njegovih pravdnih stroškov postopka s stroški tožnika, saj ZPP ne daje podlage za ugotovitev, da bi bil stranski intervenient zavezan za povračilo pravdnih stroškov (tako npr. odločba opr. št. I Cpg 1848/2014, I Cp 1527/2016, II Ips 298/2015). Stranski intervenient se ne pritožuje zoper višino njegovih odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo in odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008) v višini 2.269,20 EUR. Glede na 31-odstotni uspeh tožene stranke v postopku stroški postopka stranskega intervenienta znašajo 703,45 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi stranskega intervenienta v tem delu ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka spremenilo tako, da mu je tožnik dolžan povrniti del njegovih pravdnih stroškov v višini 703,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

28. Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in delno razveljavilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe. To odločitev je sprejelo na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP oziroma na podlagi 357. člena ZPP. V preostalem je njuni pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP).

29. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker se je končni uspeh pravdnih strank po spremembi odločitve spremenil le minimalno, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev na prvi stopnji ni poseglo.

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča je stranski intervenient s pritožbo uspel v višini 50 %, zato mu je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 878,07 EUR (942,40 EUR nagrade za postopke po tar. št. 3210, 20,00 EUR po tar. št. 6002, povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ter 582,00 EUR za plačano sodno takso za pritožbo) v roku 15 dni, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. Tožena stranka pa je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

17.01.2019