VSRS Sodba I Ips 5930/2012-64

Jedro

Ker se izvrševanje prenesenih javnih pooblastil določneje ureja v temeljnem aktu ŠOS (Študentska ustava, Ur. list RS št. 105/2002), je sprejem tega akta treba šteti za uradno dejanje v smislu 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1. Tako je treba tudi vsako nadaljnje spreminjanje tega akta šteti kot uradno dejanje članov študentskega predstavniškega telesa, ki so zato imeli status uradnih oseb, saj uradno dejanje lahko stori le uradna oseba.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo 4. točko prvega odstavka 99. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 1. točko 372. člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obdolženega Ž. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 264. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen šest mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka in po pravnomočnosti sodbe odmerjeno sodno takso.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo zagovornik obdolženega, ki ji je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Kp 5930/2012 z dne 3. 9. 2014 ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe očitanega mu kaznivega dejanja in odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika bremenijo proračun.

3. Zoper oprostilno sodbo sodišča druge stopnje je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga kršitve 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP ter zaradi kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi s prvo uveljavljano kršitvijo je vrhovni državni tožilec oporekal pravilnosti stališča sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da sodelovanje oziroma glasovanje na skupščini študentske organizacije v zvezi s sprejemom sprememb Študentske ustave ni uradno dejanje oziroma, da le to ni dokazano (kar je posledično pomenilo izrek oprostilne sodbe zoper obdolženca). Vložnik zahteve je svoje drugačno stališče utemeljeval s sklicevanjem na določbe 3., 2., 5. in 9. člena Zakona o skupnosti študentov (v nadaljevanju ZSkuS), na podlagi katerih je zaključeval, da gre pri Študentski organizaciji Slovenije (v nadaljevanju ŠOS) za pravno osebo javnega prava, kateri zakon podeljuje izvajanje javnih pooblastil, ji je z zakonom podeljena tudi pristojnost za sprejem temeljnega akta in je posledično njegov sprejem (torej tudi nadaljnje spremembe) uradno dejanje. Da je ŠOS nosilka javnih pooblastil, naj bi kazalo tudi dejstvo, da jo v 2. členu Zakona o subvencioniranju študentske prehrane za izvajanje nalog pri subvencioniranju študentske prehrane pooblašča ministrstvo, pristojno za delo. Glede na očitek v konkretni zadevi, da naj bi obdolženec ponudil in že izročil del denarja bivšemu študentskemu funkcionarju M. H., da bi vplival na deset svetnikov, da se ne bi udeležili skupščine ŠOS oziroma bi tam glasovali proti spremembi Študentske ustave, bi s tem „vplivali, da se uradno dejanje ne opravi, oziroma opravi (na določen način).“ Upoštevaje, da bi morala biti navedena ravnanja svetnikov ŠOS šteta kot uradno dejanje, naj bi sodba sodišča druge stopnje s svojo opredelitvijo, da ne gre za uradno dejanje, storila zatrjevano kršitev 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1. Ob tem vložnik zahteve uveljavlja še kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi šlo za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišče druge stopnje, ko je oprostilna sodba izdana na podlagi 3. točke 358. člena ZKP, medtem ko vsebinske utemeljitve iz obrazložitve kažejo „kvečjemu na uporabo 1. točke 358. člena ZKP.“ Zaradi navedenih razlogov je vrhovni državni tožilec predlagal, da se na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi kršitev 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1 v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP ter določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je zagovornik Ž. M. navedel, da zatrjevane kršitve niso podane, ker sprejemanje ali sprememba temeljnega akta ŠOS ne pomeni izvajanje javnih pooblastil, glasovanje na skupščini ŠOS ni samo po sebi zadeva iz državne ali siceršnje javne pristojnosti, pač pa gre za „pristojnost posameznega svetnika po njegovi funkciji“ in bi šele po vsebini konkretnega glasovanja sodišče lahko presodilo, ali gre za uradno dejanje. Predlagal je, da se zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5. V obrazložitvi sodbe je sodišče druge stopnje navedlo, da glasovanje na študentski skupščini ni uradno dejanje, saj je treba izhajati iz statusa pravnega subjekta – samoupravne skupnosti študentov Slovenije, pri katerem naj bi bilo opravljeno uradno dejanje. Študentska organizacija Slovenije, ki predstavlja to skupnost skladno z določbami ZSkuS, ni nastala na podlagi oblastvenega akta, ampak gre za samoorganizacijsko obliko študentov, ki ji citirani zakon daje le normativni okvir. Kot stanovska organizacija je primerljiva z društvi in ne izpolnjuje kriterijev, sprejetih v pravni teoriji za opredelitev pravnih oseb javnega prava. Čeprav ima ta organizacija študentov določene pristojnosti tudi pri opravljanju zadev iz državne pristojnosti, kot na primer na podlagi 2. člena ZSkuS dano javno pooblastilo za naloge na področju subvencioniranja študentske prehrane, v konkretnem obravnavanem primeru („sodelovanje oziroma glasovanje na skupščini študentske organizacije v zvezi s sprejemom sprememb Študentske ustave“ - torej naj bi šlo statusne spremembe) ni šlo za izvrševanje takega javnega pooblastila in zato v tem okviru ni mogoče govoriti o uradnem dejanju v smislu 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1.

6. V obravnavani zadevi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti utemeljeno izpostavlja, da gre pri ŠOS za pravno osebo, ki je nosilka javnih pooblastil, dodeljenih ji po ZSkuS. V 3. členu ZSkuS je namreč določeno, da je ŠOS pravna oseba, s pravicami in obveznostmi, ki jih določa zakon in njen temeljni akt. V 4. členu istega zakona pa je določeno, da ima ŠOS temeljni akt, s katerim (med drugim) uredi študentsko predstavniško telo, njegovo sestavo, način volitev in razrešitve njegovih članov in mandatno dobo; pravice, dolžnosti in odgovornosti organov in članov organov ŠOS; naloge in dejavnosti, ki jih ŠOS opravlja in zastopanje v pravnem prometu kot tudi vire materialnih sredstev. Glede slednjih pa je pomembna določba 1. točke prvega odstavka 5. člena ZSkuS, kjer je navedeno, da se programi, za katerih izvajanje je pristojna ŠOS (in so določeni z nacionalnim programom visokega šolstva in drugimi nacionalnimi programi), financirajo iz sredstev iz državnega proračuna ter drugih virov. Med vire financiranja pa 9. člen ZSkuS navaja republiški proračun in proračune lokalnih skupnosti. Iz teh določb je nedvoumno razvidno, da je ŠOS nosilka določenih javnih pooblastil ter gre posledično za osebo javnega prava. Glede na to, da se izvrševanje na podlagi prenesenih javnih pooblastil določneje ureja še v temeljnem aktu ŠOS (Študentska ustava, Ur. list RS št. 105/2002), je treba pritrditi vložniku zahteve, da je sprejem tega akta treba šteti za uradno dejanje v smislu 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1. Zaradi navedenega je tudi vsako nadaljnje spreminjanje tega akta, ne glede na njeno vsebino (kot je bilo predmet opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe tudi v obravnavanem primeru), šteti kot uradno dejanje članov študentskega predstavniškega telesa – skupščine, ki so zato imeli status uradnih oseb, saj uradno dejanje lahko stori le uradna oseba. V 4. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1 pa je določeno, da je uradna oseba tista oseba, ki opravlja posamezne uradne naloge na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi (javno pooblastilo) (…). Skladno s to določbo je Vrhovno sodišče ugotovilo, da bi študentje – predstavniki v skupščini študentske organizacije z odločanjem o spremembi Študentske ustave opravili uradno nalogo, saj so za to imeli pooblastilo v citiranem 4. členu ZSkuS in v tem svojstvu delovali kot uradne osebe.

7. Zaradi navedenih razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in ugotovilo, da je sodišče druge stopnje z odločitvijo v izpodbijani sodbi, da sodelovanje oziroma glasovanje na skupščini študentske organizacije o spremembi Študentske ustave, ni uradno dejanje v smislu 4. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1, storilo kršitev te določbe, torej kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 16905/2011-130
• VSRS Sodba I Ips 62103/2012-1105
• Sodba I Ips 119/2009