<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS Sodba Pdp 303/2017
ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.303.2017

Evidenčna številka:VDS00005986
Datum odločbe:05.10.2017
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), Sonja Pucko Furman (poroč.), dr. Martina Šetinc Tekavc
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ni izpolnila v programu dela določenih ciljev za uspešno opravo poskusnega dela oziroma, ni izpolnila minimalnih pričakovanj delodajalca, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu sodelavec za obdelavo zavarovalnih primerov. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da tožnica objektivno postavljenih ciljev v času poskusne dobe ni dosegla, ker dela ni opravljala samostojno, samoiniciativno, pravočasno, strokovno in v skladu s sprejetimi normativi. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zakonito podala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2015 nezakonita in se razveljavi; da je pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama prenehala z dnem 30. 6. 2016, pri čemer je tožena stranka dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati nadomestilo plač v mesečnem znesku 731,88 EUR bruto, od teh zneskov v korist tožnice odvesti in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 30. 6. 2016, ter jo prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ter druga zavarovanja; da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati denarno odškodnino v višini 13.173,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in samo odloči v zadevi skladno z zahtevkom tožnice, podredno pa, da sodbo sodišča razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje. Navaja, da je sodišče pri svoji odločitvi v celoti sledilo le navedbam tožene stranke, ki pa so neresnične in tudi neizkazane, predvsem v delu, ko tožena stranka zatrjuje, da naj tožnica ciljev poskusnega dela ne bi v celoti dosegla oziroma jih ni dosegla, saj ni z ničemer izkazala, da tožnica poskusnega dela v primerjavi z drugo delavko ni uspešno opravila. Odločitev sodišča temelji zgolj na izpovedi prič, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka, pri čemer so te še vedno zaposlene pri toženi stranki, kar bi sodišče moralo upoštevati pri dokazni oceni izpovedi prič. Zatrjuje, da tožena stranka ni predložila nobenega listinskega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da naj bi bila tožnica v primerjavi z drugo delavko manj efektivna, manj samostojna in da naj bi bila njena realizacija slabša od realizacije dela tožnice. Zatrjuje, da nikoli ni bila s strani A.A. ali B.B. opozorjena, da ne izvaja ustrezno svojih nalog oziroma da izvaja svoje naloge pod pričakovanji ter da naj ne bi dosegla ciljev določenih v programu usposabljanja. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati kontradiktornost med izpovedjo B.B. in listinami, ki jih je tožnica vložila v spis, saj je B.B. v svoji izpovedbi povedal, da je večkrat tožnico opozoril ustno na nedoseganje ciljev, saj se mu elektronska komunikacija ne zdi primerna za tovrstna opozorila, na drugi strani pa je v elektronski pošti z dne 18. 11. 2015 tožnico zaprosil za dopolnitev in izpolnitev dnevnikov, kar je tudi storila. Meni, da glede na navedeno ni mogoče slediti izpovedi te priče, ki zaseda eno od vodilnih mest pri toženi stranki, saj v kolikor bi resnično menil, da tožnica ne dosega ciljev poskusnega dela, bi jo elektronsko opozoril, takoj ko bi prebral dnevnike aktivnosti, ki mu jih je dnevno pošiljala po elektronski pošti. Meni, da je sodišče nekritično sledilo tudi izpovedbi B.B. v delu, da naj bi bila nagrada za uspešnost izplačana tožnici v prvem mesecu v višini 5 % in v drugem mesecu poskusnega dela v višini 8 % kot spodbuda in ne kot nagrada za uspešnost. Dejstvo, da je v prvem mesecu usposabljanja potrebovala več časa za rešitev zavarovalnega zahtevka, v primerjavi z ostalimi dalj časa zaposlenimi, je opravičljivo in pričakovano, saj se je uvajala v delo in potrebovala določene usmeritve in nasvete. Meni, da člani komisije ne bi smeli pričakovati od nje hitrejše uvajanje zgolj iz razloga, ker je bila pred tem že predhodno zaposlena pri toženi stranki. Vztraja, da v času opravljanja poskusnega dela nikoli ni bila s strani A.A. ali B.B. opozorjena, da ne izvaja ustrezno svojih nalog, oziroma da izvaja svoje naloge pod pričakovanji, prav tako pa ni bila obveščena, da bi katera od strank oziroma zavarovancev podala pripombo na njeno delo. Meni, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je sledilo navedbam tožene stranke v delu, da tožnica naj ne bi pripravila najmanj 5 predlogov za racionalizacijo in optimizacijo izvajanja obdelave zavarovalnih primerov z vidika notranjega notranjega in zunanjega trga, saj je sodišču predložila v dokaz 5 takšnih predlogov, ki jih je pripravila. Pri tem pa tako tožena stranka kot zaslišanje priče niso konkretizirale, kakšni naj bi bili ti predlogi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno in pravilno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je glede na zavzeto materialno pravno stališče ustrezno obrazložilo vsa dejstva, ki jih je štelo za odločilna. Obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in nima nobenih takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj so navedeni bistveni argumenti za odločitev. Pritožnica uveljavlja to bistveno kršitev v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Tožnica nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo ustrezno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in na podlagi tega ugotovilo, da tožnica v programu dela določenih ciljev za uspešno opravo poskusnega dela ni izpolnila pričakovanj tožene stranke, zato je tožena stranka zakonito sprejela odločitev o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Dodati je treba, da je sodišče prve stopnje tisto, ki si lahko ob zaslišanju prič in strank ustvari neposredni vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta spis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti in neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved zaslišanih prič in jih tudi ustrezno dokazno ocenilo. Zgolj zato, ker je zaslišana priča zaposlena pri delodajalcu, ni mogoče odreči verodostojnosti njenemu pričanju. Izpovedi prič so tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določala njihovo vrednost. Ker gre za ocenjevanje tožničinega dela, pri katerem ni izpolnila minimalnih pričakovanj delodajalca, je logično, da so priče sodelavci, sicer zaposleni pri toženi stranki. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi so medsebojno skladne in prepričljive.

8. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, podane tožnici dne 23. 12. 2015. Iz redne odpovedi izhaja, da tožnica poskusnega dela ni opravila uspešno iz razloga, ker ni v celoti osvojila potrebnih znanj za obdelavo posameznih zavarovalnih produktov, kar ji onemogoča samostojno in učinkovito opravljanje dela in ker ni pripravila predlogov, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za racionalizacijo in optimizacijo izvajanja obdelave zavarovalnih primerov.

9. Namen poskusnega dela je preizkus znanja in sposobnosti delavca za opravljanje dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi: torej preizkus, ali je delavec, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje predpisane izobrazbe in delovnih izkušenj, v praksi sposoben opravljati delo in ustreza pričakovanju delodajalca, omogoča pa tudi delavcu, da oceni, ali mu delo ustreza. Poskusno delo je namenjeno prav temu, da se delodajalec v naprej določenem obdobju poskusnega dela, takoj po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, prepriča o delu delavca, ki ga pred tem ne pozna (v smislu kvalitete, pravočasnosti itd.). V tem primeru novi delavec tudi vnaprej ve, da bo v določenem časovnem obdobju njegovo delo nekdo spremljal in ocenil; če poskusnega dela ne bo uspešno opravil, bo to lahko razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (4. odstavek 125. člena ZDR-1)1.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja:

- da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 9. 2015, v kateri je bilo določeno trimesečno poskusno delo, in sicer od 1. 10. 2015 do 1. 1. 2016 in da bo poskusno delo tožnice spremljala in ocenjevala tričlanska komisija, imenovana s sklepom uprave;

- da se je tožena stranka imenovala komisijo za spremljanje poskusnega dela, ki jo je sestavljal B.B. (direktor sektorja za zavarovalne primere) kot predsednik komisije, A.A. (vodja oddelka za obdelavo zavarovalnih primerov zavarovancev) in C.C. (strokovnjakinjo za kadre);

- da je bila tožnica seznanjena z določitvijo poskusnega dela in s spremljanjem poskusnega dela s strani komisije in je po nastopu dela prejela tudi program dela in oceno dela z dne 10. 10. 2015 (A3);

- da je bilo osnovno delo tožnice obdelava različnih zavarovalnih oziroma škodnih primerov za presojo upravičenosti do izplačila zavarovalnine, z zaključkom spisa in ureditvijo dokumentacije in arhiva. V programu poskusnega dela so bili tožnici tudi jasno določeni cilji, ki jih mora izpolniti v času poskusne dobe;

- da je komisija ocenila, da tožnica ni izpolnila pričakovanj delodajalca za delo, za katero je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi;

- da je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 12. 2015 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela;

- da iz skladnih izpovedi prič (A.A., B.B. in D.D.) izhaja:

- da se tožnica ni seznanila z vsemi poslovnimi procesi in produkti oziroma z delom oddelka;

- da je produkte tožene stranke obdelovala nesorazmerno počasneje od ostalih sodelavcev oziroma počasneje kot je bilo pričakovano;

- da je preveč časa porabila za nepomembne stvari in da ima premajhno količino znanja, da bi lahko dosegla zastavljene cilje;

- da se je delo ustavilo že pri nekaj produktih obdelave zavarovalnih primerov in pričakovanega napredka ni bilo;

- da tožnica svojega dela ni opravljala samostojno in se je ves čas posluževala pomoči;

- da je skoraj vsak zahtevek rešila s pomočjo sodelavcev;

- da so nad delom tožnice dobivali tudi pritožbe;

- da ni bilo pričakovane samostojnosti in samoiniciativnosti;

- da se tožnica ni uspešno integrirala v delovni proces in že pri osnovnih zadolžitvah ni dosegla dovolj učinkovitih rezultatov;

- da ni bilo razlogov, da bi tožnici dodeljevali manjšo količino primerov, prav tako pa noben od njenih predlogov ni bil nov predlog oziroma predlog, ki bi ga lahko integrirali v njihove procese.

11. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica ni izpolnila v programu dela določenih ciljev za uspešno opravo poskusnega dela oziroma ni izpolnila minimalnih pričakovanj delodajalca, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi na delovnem mestu sodelavec za obdelavo zavarovalnih primerov. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala, da tožnica objektivno postavljenih ciljev v času poskusne dobe ni dosegla, ker dela ni opravljala samostojno, samoiniciativno, pravočasno, strokovno in v skladu s sprejetimi normativi. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zakonito podala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj tožnica ni izpolnila pričakovanj delodajalca, zaradi katerih je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi in pravilno tudi odmerilo odpovedni rok v trajanju 7 dni (prvi odstavek 94. člena ZDR-1). Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od prenehanja delovnega razmerja do 30. 6. 2016, izplačilo plače in vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ v tem obdobju ter za plačilo denarnega povračila namesto reintegracije.

12. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, ker niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami - ZDR-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 94, 94/1, 125, 125/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNTMz