<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

VDSS sodba Pdp 11/2013
ECLI:SI:VDSS:2013:PDP.11.2013

Evidenčna številka:VDS0010595
Datum odločbe:28.03.2013
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Silva Donko
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijske spremembe - vzgoja in izobraževanje

Jedro

Tožena stranka (gimnazija in srednja šola) je izvedla organizacijske spremembe, ki so posledica zmanjšanega vpisa dijakov in zmanjšanih finančnih sredstev, zaradi katerih je prenehala potreba po opravljanju dela tožnic (dveh učiteljic ekonomskih predmetov in knjigovodkinje). Tožena stranka je ravnala v skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR in pred odpovedmi pogodb o zaposlitvi preverila, ali je tožnice mogoče zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma jih prekvalificirati za drugo delo. Ker te možnosti ni bilo, je tožnicam zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica stranke same krijejo svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnic za ugotovitev, da so redne odpovedi pogodb o zaposlitvi, ki jih je tožena stranka 5. 7. 2011 podala tožnicam nezakonite in se razveljavijo. Zavrnilo je tudi zahtevek za ugotovitev, da tožnicam delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč še traja, tožena stranka pa je dolžna tožnicam vzpostaviti delovno razmerje, jih pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto ter jim v delovno knjižico vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter jim izplačati plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plače do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnice same krijejo svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnice pritožujejo iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Navajajo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev o zavrnitvi ostalih dokaznih predlogov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo skoraj izključno na izpovedbo direktorja in ravnateljice tožene stranke, ni pa se opredelilo do navedb tožnic. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana predvsem zaradi zmanjšanega obsega vpisa in spremenjenega modela financiranja. Tožnice so dokazovale, da je zadnje leto prišlo zgolj do minimalnega znižanja vpisa dijakov. Navedeno pomeni, da upad števila dijakov ne more biti razlog za odpoved pogodb o zaposlitvi, saj je tožena stranka v letih drastičnega upada vpisa povečevala število zaposlenih. Skupni znesek financiranja se je na ugovor tožene stranke zvišal z zneska 1.957.949,12 EUR na 2.380.940,46 EUR, vendar pa se povišanje nanaša le na financiranje po potrjeni sistemizaciji delovnih mest, ne pa na del, ki je odvisen od števila udeležencev izobraževanja. Sistemizacija se pri toženi stranki v času od decembra 2010 do marca 2011 ni spremenila, zato zvišanje zneska očitno ni posledica morebitne spremembe števila zaposlenih in tudi ne posledica manjšega števila dijakov. Sodišče se do teh pravnorelevantnih navedb tožnic ni opredelilo. Tožena stranka ni predložila nobenih dokazov, da je prišlo pri financiranju s strani Ministrstva za ... do kakršnekoli spremembe. Sodišče prve stopnje je glede tega vprašanja zgolj sledilo pavšalnim trditvam tožene stranke in njenega direktorja. Tožnice so predlagale, da se toženi stranki naloži, da predloži vse pogodbe o financiranju za obdobje od 2007 – 2012. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj toženi stranki ni naložilo predložitve teh podatkov, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženi stranki v šolskem letu 2011/2012 zaradi manjšega vpisa dijakov, na podlagi Pravilnika o normativih in standardih, pripadalo zgolj 0,25 knjigovodje. V času odpovedi MŠŠ še ni potrdilo sistemizacije, zato ta ne more biti podlaga za odpoved v letu 2011. Normativi in standardi Ministrstva za ... niso ključni pri določanju presežnih delavcev, saj tožena stranka poleg javne službe izvaja še pridobitno dejavnost. Iz zapisnika Sveta zavoda tožene stranke z dne 28. 2. 2011 je razvidno, da je bilo finančno poslovanje v letu 2010 zelo dobro. Nov način financiranja je začel veljati že v letu 2008, kar pomeni, da ne predstavlja novosti, ki bi narekovala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po stališču sodišča prve stopnje naj bi rok za odpoved pogodb o zaposlitvi začel teči 28. 2. 2011, ko je bila seja Sveta zavoda tožene stranke, vendar se takrat Svet zavoda ni mogel seznaniti niti s končnim številom vpisa za naslednje leto niti s podatkom, za koliko se bo zmanjšalo financiranje, saj sta bila oba podatka znana šele v marcu 2011. Tudi kriteriji za določitev presežnih delavcev so bili določeni že 8. 3. 2011, torej še preden je bila znana višina sredstev financiranja in še preden je bil znan vpis. Navedeno pomeni, da razlogi za odpoved niso bili podani niti v februarju 2011 niti v juliju 2011, ko so tožnice dobile odpovedi pogodb o zaposlitvi. Ugotovitev sodišča prve stopnje iz 11. točke obrazložitve (o tem, da na podlagi izpovedi vseh zaslišanih in predloženih listinskih dokazov sodišče ugotavlja, da so bili podani razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi) je do te mere pomanjkljiva, da se ne da preizkusiti. Tožena stranka je pri odpovedi kršila določbe 116. in 117. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/1996 s spremembami). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi na delovno mesto knjigovodje vplivalo tudi dejstvo, da je manj zaposlenih, čeprav tožena stranka v postopku sploh ni trdila, da je število zaposlenih manjše, upad števila dijakov pa je bil minimalen. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da delovni mesti administratorja V in knjigovodje V nista primerljivi. Tožena stranka kljub sorazmerno velikim izgubam v enoti izobraževanja odraslih ni pričela s postopki za odpoved pogodb o zaposlitvi delavcem, ki opravljajo delo v tem segmentu. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga tožnic, da se toženi stranki naloži, da predloži veljavne normative in standarde za področje tržne dejavnosti in pojasni, zakaj plače delavcem izplačuje izključno iz proračunskih sredstev, čeprav opravlja tudi tržno dejavnost. Odpovedi so nezakonite, ker je tožena stranka pri določanju presežnih delavcev upoštevala ocene delavcev za leto 2009, ki jih je izdelala A.A., čeprav za to ni bila pooblaščena. Ocenjevanje se je pri toženi stranki začelo šele v letu 2010, pri čemer merila ocenjevanja niso bila vnaprej znana. Ocenjevala je samo ravnateljica A.A., zato so ocene subjektivne in nerealne. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno tolmačilo določbo 39. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/1994 s spremembami, v nadaljevanju KPVIZ), saj ta člen ne določa, da se upošteva delovna uspešnost predhodnega leta, temveč da so ocene delovne uspešnosti lahko kriteriji le v primeru, če se je ocenjevalo eno leto pred pričetkom postopka. Tožnice predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1.,2.,3.,6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po mnenju tožnic naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za odločitev o zavrnitvi ostalih dokaznih predlogov. Tožnice smiselno uveljavljajo obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 399. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP. Slednji določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo in navede v sklepu zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je to storilo in na zadnjem naroku sprejelo sklep, da se drugi dokazni predlogu kot nepotrebni zavrnejo. Formalno je sodišče prve stopnje s tem zadostilo zahtevi iz 2. odstavka 287. člena ZPP. Res pa je, da bi ravnalo bolj pravilno, če bi podrobneje pojasnilo, zakaj so ostali dokazni predlog nepotrebni. Vendar pa navedeno ne predstavlja takšne nepravilnosti, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP je namreč podana le v primeru, če nepravilna uporaba oziroma opustitev uporabe določb ZPP vpliva na zakonitost in pravilnosti izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge tožnic za zaslišanje priče B.B.; za pridobitev podatkov o sklenjenih novih pogodbah o zaposlitvi za celotno obdobje uveljavitve novega modela financiranja od leta 2008; za predložitev normativov in standardov za financiranje tržnih dejavnosti ter dokazni predlog, da se toženi stranki naloži, da pojasni zakaj plače delavcem izplačujejo iz proračunskih sredstev, čeprav opravlja tudi tržno dejavnost. Zaslišanje priče B.B. je bilo predlagano v zvezi z možnostjo za razporeditev tretje tožnice C.C. na delovno mesto računovodje VI v letu 2010, kar sploh ne more biti odločilno dejstvo pri odločanju o zakonitosti dne 5. 7. 2011 podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Podobno velja glede zahtevanih podatkov o vseh sklenjenih novih pogodbah o zaposlitvi za čas od leta 2008 dalje, saj obdobje več let pred ugotavljanjem presežnih delavcev ni relevantno, prav tako tudi ne obdobje po zaključenem postopku ugotavljanja presežnih delavcev, vse sporne zaposlitve v času ugotavljanja presežnih delavcev, pa so bile v postopku pojasnjene. Nepotreben je tudi predlog za pridobitev vseh pogodb o financiranju za obdobje od leta 2007 do 2012, saj je relevanten le zmanjšani obseg financiranja za leto 2011. Ta pa je razviden iz obeh pogodb o začasnem zagotavljanju proračunskih sredstev po novem modelu financiranja v letu 2011 ter iz ugovora tožene stranke z dne 10. 1. 2011. Za odločanje o tem sporu pa so povsem irelevantni normativi in standardi za področje tržnih dejavnosti, kakor tudi vprašanje ali se plače delavcem izplačujejo izključno iz proračunskih sredstev. Oboje se namreč nanaša na vprašanje smotrnosti organizacije in financiranja, kar pa ni predmet presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga tožnic, da se toženi stranki naloži, da predloži veljavne normative in standarde za področje tržne dejavnosti in da pojasni zakaj delavcem plače izplačuje iz proračunskih sredstev, čeprav opravlja tudi tržno dejavnost. Sodišče prve stopnje je ostale dokazne predloge (torej tiste, ki jih ni izvedlo) zavrnilo kot nepotrebne. Pritožbeno sodišče je že zgoraj zavzelo stališče, da ta dokazni predlog dejansko ni bil potreben za pravilno odločitev v tem sporu. Zgolj zato, ker sodišče ni izvedlo tega dokaza, tožnicam ni bila kratena možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Prav tako normativi in standardi za tržno dejavnost ne morejo biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj tožnicam odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana zaradi zmanjševanja tržne dejavnosti ali česa podobnega, temveč zaradi zmanjšanega vpisa dijakov in zmanjšanja finančnih sredstev s strani Ministrstva za ..., o tem pa izpodbijana sodba ima razloge, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb, da se je na ugovor tožene stranke povišani znesek financiranja, nanašal le na financiranje po potrjeni sistemizaciji delovnih mest, ne pa tudi na del, ki je odvisen od števila udeležencev izobraževanja. Navedeno sploh ni nobena relevantna okoliščina. Bistveno je, da je tudi po povišanju zneska po pogodbi o začasnem zagotavljanju proračunskih sredstev po novem modelu financiranja v letu 2011, ta znesek ostal manjši kot prejšnje leto in da se je zmanjšalo število dijakov pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Za pravilno odločitev o utemeljenosti odpovednega razloga so bistvena predvsem dejstva v zvezi z zmanjšanim obsegom vpisa dijakov, zmanjšanim obsegom financiranja tožene stranke ter posledično spremenjeno organizacijo dela pri toženi stranki. Tako iz obvestil o nameravanih rednih odpovedih iz poslovnega razloga, kot tudi samih odpovedi pogodb o zaposlitvi, je razvidno, da je bil temeljni razlog za odpovedi zmanjšanje števila dijakov pri toženi stranki in zmanjšanje finančnih sredstev za leto 2011. Tožena stranka je dokazala, da se je število dijakov v zadnjih letih vseskozi zmanjševalo, Tako je bilo v šolskem letu 2006/2007 na obeh šolah (gimnaziji in srednji ekonomski šoli) vpisanih 1015 dijakov, v šolskem letu 2007/2008 1057 dijakov, v šolskem letu 2008/2009 989 dijakov, v šolskem letu 2009/2010 924 dijakov, v šolskem letu 2010/2011 845 dijakov, projekcija za šolsko leto 2011/2012 je po prenosu prijav 15. 4. 2011 (odpovedi so bile podane 5. 7. 2011) znašala 809 dijakov, dejansko stanje v začetku šolskega leta 2011/2012 pa je bilo 797 dijakov. Navedenega zmanjšanja števila dijakov v šolskem letu 2011/2012 nikakor ni mogoče šteti za zgolj minimalno, kot to skuša prikazati pritožba. Za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč odločilno zmanjšanje, do katerega je prišlo v šolskem letu 2011/2012, saj je bila odpoved podana ob upoštevanju projekcij vpisa za to šolsko leto. Dejanskega zmanjšanja skupnega števila dijakov za 48, kar predstavlja kar 5,68 % vseh dijakov iz šolskega leta 2010/2011 pač ni mogoče odpraviti kot malenkosten upad števila dijakov. Res je sicer, da je bil v prejšnjih letih ta upad še večji, vendar navedeno ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zmanjšanje obsega vpisa je poslovni razlog, ki je izrecno predviden v 115. členu Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/1996 s spremembami).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je v letu 2011 prišlo do zmanjšanja proračunskih sredstev. Navedeno ni razvidno le iz izpovedi ravnatelja tožene stranke, kot zatrjuje pritožba, temveč tudi iz listin v spisu. Tako je skupen obseg sredstev po prvotni pogodbi o začasnem zagotavljanju proračunskih sredstev po novem modelu financiranja v letu 2011 (priloga B1) znašal 1.957.949,12 EUR. Na ugovor tožene stranke (priloga B2), da to pomeni dobrih 12.000,00 EUR mesečno manj, pa je bil ta obseg z novo pogodbo z dne 8. 3. 2011 (priloga B3) zvišan na 2.034.960,46 EUR, kar še vedno ne pokrije izpada, razvidnega iz ugovora tožene stranke. V izpodbijani sodbi citirana izpovedba direktorja tožene stranke o tem, da se je znesek financiranja glede na predhodno pogodbo o financiranju zmanjšal za približno 7.000,00 EUR na mesec, je tako v skladu z navedenimi listinami.

Iz izvedenih dokazov tudi izhajajo zatrjevane organizacijske spremembe, ki so posledica zmanjšanega vpisa in zmanjšanih finančnih sredstev. Logično je, da ob zmanjšanem številu oddelkov v katerih poučujejo učitelji ekonomskih predmetov, ni več potrebe po takšnem številu teh učiteljev. Že v obvestilih o nameravanih rednih odpovedih pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka zapisala, da glede na zmanjšanje števila dijakov, iztek programa strokovne (ekonomske) gimnazije vsem učiteljem strokovno teoretičnih predmetov (ekonomski predmeti oziroma moduli) ne bo mogla zagotoviti zadostnega števila ur pouka. Iz izpiska razporeditve ur med zaposlenimi učitelji ekonomskih modulov za šolsko leto 2010/2011 (priloga B10) je razvidno, da je bilo teh učiteljev osem, med njimi tudi prva in druga tožnica. Iz izpiska razporeditve ur med zaposlenimi učitelji ekonomskih modulov za leto 2011/2012 (priloga B11) pa je razvidno, da so bile vse ure, ki so se izvajale na tem področju razporejene med preostalih šest učiteljev (brez prve in druge tožnice), pri čemer je vsem učiteljem zagotovila polno zaposlitev, s tem, da je ena od učiteljic poučevala še v drugem zavodu. Navedeno pomeni, da je pri toženi stranki prišlo tudi do spremembe organizacije dela, saj so ves program proučevanja ekonomskih predmetov lahko opravili namesto z osmimi učitelji s šestimi učitelji.

Sprememba organizacije dela v zvezi z opravljanjem knjigovodskega dela (na tem delovnem mestu je bila zaposlena tretja tožnica) izhaja iz dejstva, da je zaradi zmanjšanega števila oddelkov toženi stranki v skladu z Pravilnikom o normativih in standardih za izvajanje izobraževalnih programov in vzgojnega programa na področju srednjega šolstva pripadalo le 0,25 knjigovodje (prej 0,5 knjigovodje), dejansko pa sta pri toženi stranki bili zaposleni dve knjigovodkinji. Glede na takšen normativ je tožena stranka utemeljeno spremenila organizacijo dela tako, da se je odločila, da bo obdržala le eno delavko. Sodišče prve stopnje glede tega pravilno ugotavlja, da delo, ki ga opravlja tretja tožnica, sedaj opravlja računovodkinja D.D., plače pa jim od septembra 2011 obračunava računovodski servis. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da prenos nekaterih del na zunanji računovodski servis ne pomeni, da bi tožena stranka morala ohraniti zaposlitev dveh knjigovodkinj, saj je organizacija dela v pristojnosti delodajalca.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da delovni mesti administratorja V in knjigovodje V nista primerljivi. Ni bistveno, da sta obe delovni mesti v istem plačnem razredu. Pri ugotavljanju presežnih delavcev se v isto kategorijo uvrstijo delavci, ki so medsebojno zamenljivi. Zamenljivost mora biti obojestranska. V primeru presežnih delavcev na obeh področjih, bi upoštevanje pritožbenega stališča o primerljivosti obeh delovnih mest, lahko povzročilo, da bi tožena stranka ostala brez obeh knjigovodkinj, zaposlitev pa bi ohranila administratorka, ki sploh ne bi mogla (znala) opravljati dela, ki ga je opravljala tretja tožnica.

Ni bistveno, da tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tretji tožnici ni navajala zmanjšanja števila zaposlenih, saj obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi v celoti izkazujejo v odpovedi navedeni razlogi (zmanjšan vpis dijakov, ki bo povzročil, da v šolskem letu 2011/2012 največ 31 oddelkov, dejstvo da po normativih toženi stranki pripada le 0,25 knjigovodje; spremenjen način financiranja s strani Ministrstva za ...). Seveda pa je manjše število zaposlenih logična posledica manjšega števila dijakov in manjših finančnih sredstev.

Ni bistveno, da ob odločanju o presežnih delavcih Ministrstvo za ... še ni izdalo soglasja k sistemizaciji delovnih mest za šolsko leto 2011/2012. Bistveno je, da je takrat ob upoštevanju podatkov o predvidenem vpisu, predvidenih finančnih sredstvih ter upoštevanju normativov, že bilo jasno, da tožena stranka ne bo potrebovala takšnega števila učiteljev ekonomskih predmetov in da ji bo po normativih pripadal še manjši delež knjigovodkinje, pri čemer je že prej na tem delovnem mestu imela več zaposlenih, kot pa ji je pripadalo po normativih in soglasjih k sistemizaciji delovnih mest.

Za odločitev o zakonitosti izpodbijanih rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni bistveno, da je iz zapisnika seje Sveta zavoda z dne 28. 2. 2011 razvidno, da je bilo leto 2010 zaključeno z dobičkom. Bistveno je, da so bili podani v odpovedih pogodb o zaposlitvi zatrjevani razlogi.

Spremenjen način financiranja, na katerega se tožena stranka sklicuje v izpodbijanih rednih odpovedih pogodb o zaposlitvi, se nanaša na sklicevanje na nov model financiranja v pogodbah o začasnem zagotavljanju proračunskih sredstev po novem modelu financiranja v letu 2011. Prvi predlog te pogodbe je tožena stranka prejela že 29. 12. 2010, dne 10. 1. 2011 je podala ugovor, dokončna pogodba o začasnem zagotavljanju proračunskih sredstev po novem modelu financiranja v letu 2011 pa ji je ministrstvo poslalo 28. 2. 2011, kar je vse pred izdajo obvestil o nameravanih odpovedih pogodb o zaposlitvi. Zaradi navedenega ni bistveno, da je bil drugačen model financiranja vpeljan že v letu 2008.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je rok iz 6. odstavka 88. člena ZDR začel teči 28. 2. 2011, ko je Svet zavoda tožene stranke sprejel odločitev, da se ukine eno delovno mesto knjigovodje V in da se vzgojno izobraževalno delo za šolsko leto 2011/2012 organizira tako, da se ohrani le toliko delovnih mest posameznih predmetov oziroma modulov, da se zagotovi polna učna obveznost ter po potrebi izvedba potrebnega dela tudi s povečano učno obveznostjo. Ni bistveno, da takrat še ni bil dokončno znan obseg finančnih sredstev, saj je tožena stranka drugo pogodbo prejela v začetku marca 2011. Bistveno je, da se je tožena stranka takrat odločila, za spremembo organizacije dela. Direktor tožene stranke je namreč na Svet zavoda naslovil predlog spremembe v organizaciji dela spremljajoče dejavnosti izvajanja računovodske in administrativne dejavnosti zavodov. V kolikor bi se kasneje predvidevanja o manjših finančnih sredstvih in manjšem vpisu izkazala za napačna, bi to lahko vplivalo na presojo o obstoju odpovednega razloga. Vendar se to ni zgodilo, saj so bila končno dobljena sredstva še vedno manjša kot leto poprej, zmanjšalo pa se je tudi število vpisanih dijakov, kakor je to že obrazloženo zgoraj. Na zakonitost izpodbijanih odpovedi pogodb o zaposlitvi prav tako v ničemer ne more vplivati okoliščina, da so bili kriteriji za odločitev presežnih delavcev določeni že 8. 3. 2012. Te kriterije bi tožena stranka lahko določila tudi „na zalogo“, še pred odločitvami, ki jih je sprejela na seji Sveta zavoda 28. 2. 2011.

Zmotno je pritožbeno stališče, da odpovedni razlogi niso bili podani niti v času, ko so tožnice prejele odpovedi pogodb o zaposlitvi. Takrat se je že izvajala pogodba o začasnem zagotavljanju proračunskih sredstev po novem modelu financiranja v letu 2011, na podlagi katere je tožena stranka prejemala manjša sredstva, prav tako pa so takrat bile znane projekcije vpisa za šolsko leto 2011/2012, saj je bil informativni vpis v programe zaključen že 16. 3. 2011.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo ugovor tožnic, da ravnateljica tožene stranke ni bila pooblaščena za ocenjevanje javnih uslužbencev, ki je bilo osnova za ugotavljanje delovne uspešnosti, kot enega od kriterijev za ugotavljanje presežnih delavcev. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem pravilno sklicevalo na pooblastilo direktorice in ravnateljice gimnazije E.E., z dne 11. 12. 2009, 1. 9. 2009, 21. 9. 2000, iz katerih je razviden prenos pooblastila na A.A., za opravljanje vseh nalog, ki jih ZOFVI določa za direktorje ter za nadomeščanje direktorice E.E. v času njene odsotnosti. Na podlagi teh pooblastil je bila mag. A.A. pooblaščena za ocenjevanje javnih uslužbencev, te ocene pa so se potem upoštevale pri točkovanju kriterija delovne uspešnosti.

Pritožba toženi stranki neutemeljeno očita neupoštevanje določbe 116. člena ZOFVI. Ta določa, da mora ravnatelj najkasneje v 8 dneh po sprejemu odločitve, da bo strokovnemu delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, sporočiti ministrstvu, pristojnemu za šolstvo, razloge za prenehanje potreb po delu strokovnega delavca ter zahtevane podatke o strokovnem delavcu. Ravnatelj tožene stranke je to storil, saj je bil program razreševanja presežnih delavcev sprejet 15. 6. 2011, ministrstvo pa je o tem obvestil 20. 6. 2011, kakor je to razvidno iz odgovora Ministrstva za ... z dne 5. 7. 2011 (priloga B28). Na zakonitost izpodbijanih odpovedi pogodb o zaposlitvi ne vpliva okoliščina, da Ministrstvo za ... na ta dopis ni odgovorilo v roku 8 dni, saj 2. odstavek 117. člena ZOFVI določa, da ravnatelj nadaljuje s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, če ministrstvo, pristojno za šolstvo v navedenem roku ne posreduje podatkov o prostih delovnih mestih.

V skladu z 39. členom KPVIZ se kriteriji delovne uspešnosti pri ugotavljanju presežnih delavcev upošteva samo v primeru, če se je ta ocenjevala v zavodu eno leto pred uvedbo postopka za določanje presežnih delavcev. Tožena stranka je v celoti ravnala v skladu s to določbo, saj je upoštevala ocene delovne uspešnosti javnih uslužbencev, ki so bila izdelane marca 2010, kar pomeni, da se je uspešnost ocenjevala eno leto pred uvedbo postopka za določen presežek delavcev, saj je bil postopek uveden v letu 2011. V skladu s kriteriji za ugotavljanje presežnih delavcev, so se točke po kriteriju delovne uspešnosti določile tako, da se je ocena javnega uslužbenca, ki je bil ocenjen z oceno odlično ali zelo dobro prevedla na 30 točk, ocena dobro v 10 točk ter ocena zadovoljivo ali nezadovoljivo v 0 točk, kar je tožena stranka tudi upoštevala.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnicam zakonito podala redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR je ta razlog podan, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Zgoraj obrazloženi razlogi, zaradi katerih je prenehala potreba po opravljanju dela dveh učiteljic ekonomskih predmetov in knjigovodkinje, so prav gotovo poslovni razlogi v smislu citirane določbe prvega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je ravnala v skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR in pred odpovedmi pogodb o zaposlitvi, preverila, ali je tožnice mogoče zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma jih prekvalificirati za drugo delo. Ob ugotovitvi, da te možnosti ni bilo, je tožnicam zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je štelo, da je tožena stranka pravilno uporabila kriterije za določitev presežnih delavcev, kakor so določeni v KPVIZ.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnice s pritožbo niso uspele, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

KPVIZ člen 39. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1. ZOFVI člen 115.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.09.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU3MTY5