<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek za socialne spore

VDS Sklep Psp 11/99
ECLI:SI:VDSS:1999:VDS.PSP.11.99

Evidenčna številka:VDS00592
Datum odločbe:25.11.1999
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:stroški postopka - socialni spor - krivdno ravnanje

Jedro

Tožeča stranka (ZPIZ) je dolžna povrniti tožeči stranki stroške sodnega postopka le v primeru krivdnega ravnanja v skladu z določbo 3. odst. 36. čl. ZDSS, sicer vsaka stranka v socialnem sporu nosi svoje stroške postopka po določbi 1. odst. 36. čl. ZDSS. Mnenje IK II. stopnje, ki je sestavljeno v skladu z nivojem povprečnega lečečega specialista, ne predstavlja krivdnega ravnanja po 3. odst.

36. čl. ZDSS.

 

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi odločba sodišča prve stopnje. Navedba sodne odločbe "Sodba v imenu ljudstva" se spremeni tako, da se glasi: "Sklep".

Tožnica nosi stroške za pritožbo sama.

 

Obrazložitev

Sodišče je s sodbo, - pravilno pa bi moralo s sklepom, ker se o stroških odloča s sklepom, vendar to ni vplivalo na pravilnost sodne odločbe in je pritožbeno sodišče poseglo le v njen naziv, - odločilo, da se zavrne tožničin zahtevek, da ji toženec povrne stroške postopka.

Zoper sodno odločbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba pravilno opozarja, da se o stroških ne odloča s sodbo, marveč s sklepom. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo naziv prvostopenjske sodne odločbe.

Po preskusu zadeve pa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče, upoštevaje napotke pritožbenega sodišča iz sklepa Psp 5/98 z dne 29.10.1998, v novem odločanju odpravilo pomanjkljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v citiranem sklepu ter svojo odločitev o stroških obrazložilo. Pritožbeno sodišče se z bistveno pravilnimi razlogi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Iz njih izhaja, da naj bi do toženčevega krivdnega ravnanja oz. do naključja v njegovi sferi prišlo v času predsodnega, torej toženčevega postopka, končanega z drugostopenjsko odločbo z dne 6.6.1994. Toženčevega spisa sicer sedaj v sodnem spisu ni, ker ga je, kot kaže iz vpisa v popisu prvostopenjskega spisa pod zap.št. 65 z dne 7.1.1999, prvostopenjsko sodišče tožencu vrnilo zaradi njegovega zaprosila z dne 14.12.1998 (l.št. 99). Vendar pa so nadalje navedeni zadostni podatki, razvidni iz spisa prvostopenjskega sodišča. Iz obrazložitve pravnomočnega dela prvostopenjske sodbe, št. Ps .../94, z dne ...1997 (l.št. 74- 77) res izhaja, da je toženec s prvostopenjsko odločbo z dne 14.4.1993 zavrnil tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je ugotovil, da je delovni invalid II. kategorije invalidnosti od 13.12.1993 s priznano pravico do zaposlitve na svojem delu s polovičnim delovnim časom na podlagi toženčevega sklepa z dne 17.1.1991 ter da pri njej ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Z drugostopenjsko odločbo z dne 6.6.1994 pa je zavrnil tožničino pritožbo in odpravil citirano prvostopenjsko odločbo ter odločil, da pri tožnici od 7.4.1993 ni več invalidnosti in ji prenehajo pravice iz invalidskega zavarovanja od 1.5.1993, to je od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Tako je odločil na podlagi mnenja IK II z dne 8.12.1993, ki je navedeno v mnenju iste komisije z dne 23.3.1995, podanem tekom sodnega postopka (na l.št. 13-14). Tudi tedaj je bila IK II enakega mnenja, ki ga je temeljito obrazložila ter obrazložila tudi, zakaj ne osvaja predloga infektologa za 4-urni delavnik ter podatka ortopeda o oceni zmerne osteoporoze okostja iz RTG slike.

Pri mnenju IK na prvi stopnji, ki je bilo podlaga prvostopenjski odločbi z dne 14.4.1993 ter pri mnenju IK II z dne 8.12.1993, ki je bilo podlaga dokončni odločbi z dne 6.6.1994, je šlo torej za različni strokovni oceni kompleksnega zdravstvenega stanja, pri čemer pa glede na vse že navedeno v oceni IK II z dne 8.12.1993 ni moč zaslediti znakov, ki bi govorili za krivdno ravnanje toženca v smislu 3. odst. 36. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94). Za tako ravnanje bi šlo v primeru, če bi bilo navedeno mnenje IK II sestavljeno pod nivojem, ki se pričakuje od povprečnega specialista medicinske stroke. Zato tudi v primeru, ko se IK ne strinja z mnenjem lečečega specialista, razloge za svoje stališče pa dovolj strokovno obrazloži, ne gre za krivdo toženca iz 3. odst. 36. čl. ZDSS.

Z navedeno sodbo je prvostopenjsko sodišče zlasti na podlagi psihiatrične dokumentacije, mnenja dr.M.V. iz XY (l.št. 63) ter mnenja IK II z dne 22.7.1997 (l.št. 66 in 67) razveljavilo dokončno odločbo toženca z dne 6.6.1994 in obdržalo do 30.6. 1995 nespremenjeno v veljavi prvostopenjsko odločbo toženca z dne 14.4. 1993 (torej o II. kategoriji invalidnosti). Nadalje je tožnico od 27.6.1995 razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti ter ji od 1.7.1995 dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine. S tem v zvezi pa je že prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo, da do že navedene dokončne odločbe toženca psihiatrična dokumentacija sploh še ni bila dosegljiva. K temu pritožbeno sodišče dodaja še, da je pred odločanjem v tej zadevi vpogledalo tudi tožničin spis, št.

Psp ../99, v katerem je spis prvostopenjskega sodišča Ps ..../95 ter v njem izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 20.10. 1998 (l.št. 31-36). Sodna izvedenka za psihiatrijo prof.dr. M.T., dr.med. v njem podaja psihiatrično izvedensko mnenje, sicer o upravičenosti do začasne nezmožnosti za delo tudi od 13.5.1995 dalje, vendar pa iz mnenja jasno izhaja, da se je stanje depresivnosti stopnjevalo šele od 17.5.1995 dalje. Zato je sprejemljiva obrazložitev IK II v obravnavani zadevi v mnenju z 22.7.1997, da se je pred letom 1995 psihiatrična bolezen prav gotovo nakazovala s predznaki, ki pa niso nujno takoj prepoznavni, oz. jih pogosto prepoznajo šele po retrogradnem tehtanju njihovega pomena in je na tej podlagi, torej upoštevaje psihično stanje, ki je vzrok za invalidnost, podala mnenje, da je bila utemeljena invalidnost II.

kategorije od 13.12.1990 do 26.5.1995, invalidnost I. kategorije pa od 27.6.1995, torej od prvega odpusta iz psihiatrične bolnišnice dalje.

Ker je bila tožnica na podlagi že navedene sodbe še nadalje razvrščena v II. kategorijo invalidnosti (do 26.6.1995), od 26.6.1995 dalje pa v I. kategorijo invalidnosti, oboje zaradi psihične motnje, ki se je v prepoznavni obliki manifestirala šele od leta 1995, pred tem pa se je bolezen nakazovala le s predznaki, ki jih je moč prepoznati in v smislu invalidizacije oceniti šele po dalj časa trajajočem poteku obolenja in torej njihov pomen dejansko pretehtati šele za nazaj, v ravnanju toženca tako tekom njegovega postopka, kot tudi v sodnem postopku, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni moč zaslediti krivdnega ravnanja v smislu 3. odst. 36. čl. ZDSS.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to dodatno obrazložitvijo potrdilo izpodbijano sodno odločbo.

Glede na določbo 1. odst. 36. čl. ZDSS in ker ni izkazano stanje iz 3. odst. iste določbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi stroške za pritožbo tožnica sama.

 


Zveza:

ZDSS člen 36, 36/3, 36, 36/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy00OTA1NA==