<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Oddelek za prekrške

VSC Sklep PRp 93/2021
ECLI:SI:VSCE:2021:PRP.93.2021

Evidenčna številka:VSC00048828
Datum odločbe:27.08.2021
Senat, sodnik posameznik:Jožica Arh Petković (preds.), Zinka Strašek (poroč.), Andrej Pavlina
Področje:PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:začasni odvzem vozniškega dovoljenja - ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja - utemeljen sum

Jedro

Namen ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja je v tem, da lahko obdolženec z navedbami v ugovoru in predlaganjem dokazov poskuša izkazati, da utemeljen sum ni podan tj. da verjetnost, da je storil očitani mu prekršek, ni večja od verjetnosti, da ga ni storil. Tega praviloma ni mogoče doseči s sklicevanjem na nezakonitost dokazov, na katerih temelji izpodbijani sklep, saj bi morala biti nezakonitost tako evidentna, da bi bilo na prvi pogled očitno, da dokaz ni zakonito pridobljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 20,00 EUR, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo obdolženčev ugovor zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja z dne 29. 3. 2021 ter mu naložilo plačilo sodne takse v višini 20,00 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo s sodbo o prekršku naloženo plačilo stroškov postopka.

2. Zoper sklep se pritožuje storilec, ki smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvneih kršitev določb postopka o prekršku, zmotne uporabe materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja (1., 2. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) ter predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi ter začasno odvzeto vozniško dovoljenje vrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu z določbo 113a. člena ZP-1 sodišče izda sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, če je podan utemeljen sum, da je kršitelj storil prekršek, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Za obstoj utemeljenega suma zadošča nižja stopnja verjetnosti o resničnosti pravno relevantnih dejstev kot za gotovost, ki je potrebna za izdajo obsodilne sodbe. Utemeljen sum je podan, če je stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila prekršek, večja od verjetnosti, da ga ni storila, pri čemer mora sum temeljiti na konkretnih dejstvih in dokazih. Pri tem je potrebno opozoriti na razliko med obstojem utemeljenega suma kot dokaznega standarda za izpolnitev pogojev iz prvega odstavka 113a. člena ZP-1 in sprejemanjem dokazne ocene o tem, ali je obdolžencu dokazana storitev očitanega mu prekrška, kar je predmet postopka o prekršku in ugotavljanja odgovornosti obdolženca za očitani prekršek. Z oceno utemeljenosti suma storitve prekrška zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, namreč ni izključena možnost nasprotne ugotovitve glede storitve prekrška v nadaljnjem postopku o prekršku.

5. Pri odločanju o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja sodišče prve stopnje presoja, ali je glede na navedbe v obdolžilnem predlogu in dokaze, ki jih predlagatelj priloži k obdolžilnemu predlogu, izkazan utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je predpisan izrek stranske sankcije kazenskih točk v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. V okviru odločanja o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa sodišče ugotavlja in ocenjuje, ali je obdolženec z navedbami v ugovoru in priloženimi dokazi uspel omajati zaključke o obstoju utemeljenega suma, torej izkazati, da verjetnost, da je storil prekršek, ni večja od verjetnosti, da ga ni storil. Sodišče pri odločanju o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja sicer lahko zasliši obdolženca in izvaja dokaze, ni pa tega dolžno storiti. Ali bo zaslišalo storilca in izvajalo dokaze je odvisno predvsem od tega, kakšne so navedbe v ugovoru. V kolikor so ugovorne navedbe take narave, da se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva ali predstavljajo zgolj podajanje lastnih pravnih naziranj, sodišče ni dolžno izvajati dokazov pred sprejemom odločitve o ugovoru, temveč jih bo izvajalo po odločitvi o ugovoru v okviru dokaznega postopka.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi navedb v obdolžilnem predlogu in dokazov, ki so priloženi k obdolžilnemu predlogu, ocenilo, da je verjetnost, da je obdolženec 21. 3. 2021 ob 10.54 uri vozil osebni avtomobil po glavni cesti II. reda v naselju Šentjur, ko je imel v organizmu najmanj 0,74 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, večja od verjetnosti, da tega ni storil, saj se je obdolženec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal. Z navedbami v ugovoru pa obdolženec ni uspel omajati pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je izkazan utemeljen sum storitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola s koncentracijo več kot 0,52 miligrama v litru izdihanega zraka, za katerega je v skladu 4. točko petega odstavka 105. člena ZPrCP predpisan izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu.

7. Namen ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja je v tem, da lahko obdolženec z navedbami v ugovoru in predlaganjem dokazov poskuša izkazati, da utemeljen sum ni podan tj. da verjetnost, da je storil očitani mu prekršek, ni večja od verjetnosti, da ga ni storil. Tega praviloma ni mogoče doseči s sklicevanjem na nezakonitost dokazov, na katerih temelji izpodbijani sklep, saj bi morala biti nezakonitost tako evidentna, da bi bilo na prvi pogled očitno, da dokaz ni zakonito pridobljen. Tega pa obdolženec v predmetnem postopku s poudarjanjem svojega stališča o načinu dokazovanja vožnje pod vplivom alkohola ni uspel doseči, saj zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki v predmetni zadevi predstavlja dokaz o vožnji pod vplivom alkohola, ustreza zakonskim določbam 107. člena ZPrCP, storilec pa zmotno meni, da bi tak zapisnik moral biti sestavljen v skladu s 55. členom ZP-1. Preizkus alkoholiziranosti v skladu s 107. členom ZPrCP še ni postopek o prekršku, temveč postopek preverjanja psihofizičnih sposobnosti voznika in šele v primeru, da psihofizične sposobnosti niso v skladu s predpisi, se začne postopek o prekršku. Poleg tega se 55. člen ZP-1 nanaša na hitri postopek o prekršku, medtem ko je predmetni postopek redni (sodni) postopek o prekršku. Hitri postopek o prekršku v primeru take kršitve, kot se očita obdolžencu, namreč ni dovoljen po določbi po 6. alineji drugega odstavka 52. člena ZP-1 in predlagatelju ni potrebno obrazlagati, da so izkazani pogoji za izrek te stranske sankcije. Ta stranska sankcija se namreč v nasprotju z napačnim mnenjem pritožnika izreče obligatorno, brez posebnega ugotavljanja, ali je bila varnost cestnega prometa ogrožena glede konkretnega udeleženca, ali je ostala zgolj na abstraktni ravni, možnost zaslišanja pred odločanjem o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa ne pomeni, da izrek kazenskih točk ni obligatoren.

8. Storilec s ponavljanjem obsežnih navedb, ki jih je podal že v ugovoru, tako ne more doseči pritožbenega uspeha, saj je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da z njimi utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek, za katerega je predpisan izrek 18 kazenskih točk v cestnem prometu, ni v ničemer omajan in je odločitev sodišča o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja v celoti pravilna.

9. V zvezi s pritožbenimi očitki, da je sodnica za odločitev o ugovoru potrebovala kar 27 dni, kar nedvomno ni mogoče šteti kot prednostno in hitro odločanje, pa pritožbeno sodišče poudarja, da drugi odstavek 113. b člena ZP-1 določa, da sodišče odloči o ugovoru s sklepom, ki ga izda v 30 dneh od prejema ugovora in je torej o ugovoru bilo odločeno v zakonsko predpisanem roku.

10. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obdolženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

11. Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe o prekršku, v kolikor mu bo z njo naloženo plačilo stroškov postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o prekrških (1973) - člen 113a, 113b

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUxNDUw