Sodba II Ips 1264/2008

Jedro

Ker je vročevalec obvestilo pustil v hišnem predalčniku in ker toženka ni niti zatrjevala, da je za njeno odsotnost vedel, tej vročitvi ni mogoče očitati nezakonitosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki iz naslova posojilne pogodbe in nevrnitve posojila z zamudno sodbo naložilo, da mora tožnici plačati 14.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2006 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentke

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, ker je bila tožba s fikcijo vročitve opravljena na naslovu, kjer v času vročitve dejansko ni stanovala in ker je dokazala, da je bila v času vročanja tožbe dalj časa odsotna (potovala je v Namibijo). Meni tudi, da je bila zamudna sodba izdana v nasprotju s prvim odstavkom 318. člena ZPP in se pri tem sklicuje na s strani sodišča upoštevan dokaz, predložen s strani tožeče stranke, v katerem je izrecno navedeno, da toženka tožnici ničesar ne dolguje. Neutemeljen pa je tudi zapis pritožbenega sodišča, da iz dokaza toženke ne izhaja delno plačilo terjatve, saj toženka tega ni nikoli niti zatrjevala. Poudarja, da ves čas vztraja na tem, da je prejete zneske od tožnice dobila kot darilo. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l . RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP) nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so določeni v 318. členu ZPP. Revidentka izpodbija utemeljenost izdaje zamudne sodbe ter navaja, da pogoja iz 1. (pravilna vročitev tožbe) in 4. točke (sklepčnost tožbe v zvezi s predloženimi dokazi) prvega odstavka navedenega člena nista bila izpolnjena.

7. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da je bila v času od 22.1.2007 do konca marca 2007 na potovanju v Avstriji in Namibiji, ter da po prihodu iz tujine v poštnem nabiralniku ni našla obvestila o prispelem pismu (tožbi). Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je rok za vložitev pravočasnega odgovora na tožbo potekel 26.2.2007. Toženkin predlog za vrnitev v prejšnje stanje (z dne 28.9.2007) je bil pravnomočno zavrnjen, saj je bil vložen po preteku trimesečnega prekluzivnega roka.

8. Za veljavnost vročitve po 141. in 142. členu ZPP ni pomembno, ali je naslovnik dejansko seznanjen s tem, da je dobil obvestilo o prejetem pisanju. Namen določb o vročanju je zagotoviti razumno pričakovanje, da se bo naslovnik pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Le če bi vročevalec zvedel, da je toženka odsotna in ne bi mogla pravočasno sprejeti pisanja, pa bi kljub temu opravil vročitev, bi šlo za kršitev postopka. Ker pa je vročevalec obvestilo pustil v hišnem predalčniku in ker toženka ni niti zatrjevala, da je za njeno odsotnost vedel, tej vročitvi ni mogoče očitati nezakonitosti(1).

9. Neutemeljen pa je tudi revizijski očitek, da ni izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe po 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP. Iz dokaza, ki ga je tožnica priložila tožbi (dopis z dne 20.11.2006 – priloga A3) izhaja, da je govora tako o darilu kot vrnitvi darila. Bistveno pri tem pa je, da za izdajo zamudne sodbe ni pomembno, ali predloženi dokazi potrjujejo tožničine navedbe (v tem primeru posojilo). Pomembno je zgolj to, da tožbene navedbe niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi. Ker iz dopisa ni mogoče zaključiti, da ne gre za posojilo (temveč za darilo), je bila izdaja zamudne sodbe pravilna. Zapis pritožbenega sodišča, da iz dokaza A3 ne izhaja, da gre za po pritožbi zatrjevano delno plačilo vtoževanih terjatev, se pri tem izkaže za nebistvenega in ni vplival na zakonitost ali pravilnost končne odločitve.

10. V okviru presoje uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti revizijsko sodišče ugotavlja, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.

11. Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je bilo treba toženkino revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

---.---

Op. št. (1): Tako tudi VS RS II Ips 344/2009 z dne 17.9.2009.

Datum zadnje spremembe:

30.04.2019

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 896/2007
• Sodba VIII Ips 308/2004
• VSL sklep II Cp 566/2012