VDSS sklep Pdp 1075/2003

Jedro

Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 85. členu ZDR/2002 ne pride v poštev pri vseh odpovednih razlogih, ampak le: - pri redni odpovedi iz razloga nesposobnosti (2. alinea 1. odst. 88. člena ZDR) - pri redni odpovedi iz krivdnega razloga (3. alinea 1. odst. 88. člena ZDR) in - pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (111. člen ZDR).

Zadržanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi po citirani določbi ni možno, če delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odst. 88. člena ZDR 2002, kar velja tudi za kolektivne odpuste (odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov), razen v primerih, ki so opredeljeni v 3. odst. 227. člena ZDR 2002.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi redne odpovedi iz poslovnih razlogov z dne 30.4.2003 do pravnomočne in izvršljive odločitve sodišča o neutemeljenosti in nezakonitosti odpovedi.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter spremeni tako, da predlogu za začasno odredbo v celoti ugodi oziroma podredno izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih in pritožbenih stroškov, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Tožena stranka je neutemeljeno in nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožeči stranki, saj bi morala sprejeti program razreševanja presežnih delavcev iz 96. člena ZDR, ker je nedvoumno ugotovila, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo v obdobju 30 dni. Tožena stranka je imela na dan izdaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 30.4.2003 zaposlenih 22 delavcev in bi morala ugotavljati ali je postalo pri njej nepotrebnih najmanj 10 delavcev v obdobju 30 dni. Odpoved pogodbe zaradi ukinitve dejavnosti trgovine in zaprtja diskonta z dnem 30.4.2003 prejelo najmanj 15 delavcev od 22 zaposlenih delavcev. Glede na veljavno določbo 1. alinee 1. odst. 96. člena ZDR je bila dolžna izdelati program razreševanja presežnih delavcev, vendar pa ga ni, zato gre za nezakonito odpoved.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi utemeljeno izhajalo iz 2. odst. 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) in ne iz 1. odst., ki velja le za primere, ko gre za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti in pri tem presojalo pogoje za izdajo začasne odredbe po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98, 11/01 in 75/02). Če gre za predlog stranke za izdajo začasne odredbe mora sodišče prve stopnje odločiti o predlogu čimprej, najkasneje pa v treh dneh, kot to določa 2. odst. 19. člena ZDSS, seveda ob predpostavki, da so izpolnjeni določeni pogoji v 272. členu ZIZ-a, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve.

V konkretnem primeru je tožnik vložil tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki mu jo je tožena stranka podala dne 30.4.2003. Tožeča stranka smiselno predlaga vrsto začasne odredbe kot jo predvideva in ureja 85. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002). Po oceni pritožbenega sodišča ta institut "zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi", ki je umeščen v 85. členu ZDR, ne pride v poštev v primeru odpovedi iz poslovnega razloga. Gre za primer, ko se ob določenih pogojih določenih v zakonu izvršitev prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi zadrži, kar pomeni, da odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ne začne učinkovati, torej ne nastopi prenehanje pogodbe o zaposlitvi in s tem prenehanje delovnega razmerja. Vendar pa navedeni institut zadržanja ne pride v poštev pri vseh treh odpovednih razlogih, ampak le:

- pri redni odpovedi iz razloga nesposobnosti (2. alinea 1. odst. 88. člena ZDR) - pri redni odpovedi iz krivdnega razloga (3. alinea 1. odst. 88. člena ZDR) in - pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca (111. člen ZDR).

Zadržanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi po citirani določbi v nobenem primeru ni možno, če delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odst. 88. člena ZDR, kar velja tudi za kolektivne odpuste (odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov), razen v primerih, ki so opredeljeni v 3. odst. 227. člena ZDR. Vendar pa to zadržanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi (iz vseh treh razlogov za redno odpoved in pri izredni odpovedi) lahko doseže le inšpekcija za delo z namenom preprečitve samovoljnega ravnanja in odvrnitve nenadomestljive škode. V tem primeru je možno doseči zadržanje tudi za redno odpoved iz poslovnih razlogov, vendar le ob intervenciji pristojnega inšpektorja za delo.

Institut zadržanja delavec lahko uveljavlja le pod pogojem, da je sindikat, katerega član je delavec, ob uvedbi postopka, dani odpovedi po 84. členu ZDR nasprotoval. Pravne posledice sindikatovega nasprotovanja odpovedi se kažejo prav v suspenzivnosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi ob predpostavki, da delavec to pri delodajalcu zahteva. Če pa ob vložitvi tožbe tožnik sodišču predlaga tudi izdajo začasne odredbe, se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša in traja vse do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Nadaljnja usoda zadržanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi je odvisna od odločitve sodišča, ki v skladu z določbami ZIZ-a bodisi izda začasno odredbo ali ne, glede na to, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Če so podani pogoji za izdajo začasne odredbe, sodišče izda začasno odredbo, delavec pa s tem doseže, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi, do katerega bi prišlo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, vendar le v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in krivdnega razloga ter izredne odpovedi, ne nastopi vse do pravnomočnosti odločitve o zakonitosti dane odpovedi.

Ker gre v konkretnem primeru za redno odpoved s strani delodajalca iz poslovnih razlogov, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni mogoče doseči zadržanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po materialnopravnih določbah ZDR, torej po 85. členu ZDR.

Sicer pa tudi, če bi v konkretnem primeru bilo možno doseči zadržanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi s posebno vrsto začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve v smislu 273. člena ZIZ, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal verjetnost obstoja nedenarne terjatve, kar v konkretnem primeru pomeni, da ni izkazal verjetnosti, da je delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnik za enkrat še ni izkazal za verjetno, da bi tožena stranka morala upoštevati 96. člen ZDR/02. Kdaj gre za večje število odpuščenih delavcev, zaradi česar mora delodajalec poleg splošnih zakonskih določb, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi, upoštevati še dodatne formalne zahteve, ki so opredeljeni v 96. do 102. členu novega ZDR (odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov), zakon izrecno določa. Po 1. odst. 96. člena ZDR/02 je delodajalec dolžan sprejeti program razreševanja presežnih delavcev, če zaposluje več kot 20 delavcev in če ugotovi, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo v obdobju 30 dni najmanj 10 delavcev oziroma, če bo v treh mesecih postalo nepotrebno delo 20 ali več delavcev. To pravilo izhaja iz 2. odst. 96. člena ZDR/02 in velja za vse delodajalce ne glede na število pri njih zaposlenih delavcev. V konkretnem primeru tožnik ni uspel dokazati, da je šlo pri toženi stranki za odpuščanje večjega števila delavcev, zaradi česar bi morala tožena stranka postopati po citirani določbi ZDR. Iz seznama delavcev, ki jih navaja tožnik v pritožbi, izhaja le, da je bila dana odpoved pogodbe o zaposlitvi določenim delavcem v mesecu maju in juniju 2003, ne pa dne 30.4.2003, ko jo je prejel tožnik.

Tožnik vseskozi graja tudi poslovno odločitev tožene stranke, saj meni, da bi mu tožena stranka, katere večinski lastnik so Ž. d.d. lahko zagotovila delo. Prav tako meni, da do ukinitve poslovanja in zaprtja edine trgovine na lokaciji K. ne bi smelo priti. V zvezi s temi tožnikovimi trditvami pa pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče ne more presojati poslovnih odločitev delodajalca. Bistveno je le, da zaradi take ali drugačne poslovne odločitve delodajalec spoštuje postopek oziroma formalne zahteve, ki ščitijo delavca pred izgubo zaposlitve v postopku odpuščanja delavcev iz poslovnih razlogov. To pa bo sodišče presojalo, ko bo odločalo o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vsebini. Če bo sodišče ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, bo temu ustrezno ugodilo tožbenemu zahtevku, zaradi nezakonitosti dano odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo ter ugodilo reintegracijskemu zahtevku in tožniku priznalo vse pravice iz dela in po delu, vključno z nadomestilom plače za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

O predlogu za izdajo začasne odredbe sodišče odloča na podlagi trditev tožeče stranke v predlogu in v okviru teh presoja, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati svojih trditev, da je šlo pri toženi stranki za kolektivno odpuščanje nepotrebnih delavcev, kar bi terjalo od delodajalca, da bi se ravnal po 96. členu ZDR/02. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča verjetnost obstoja nedenarne terjatve v konkretnem primeru ni izkazana. Prav tako pa ni podana nobena izmed alternativno določenih predpostavk iz 2. odst. 272. člena ZIZ. Zato je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni bil uspešen (1. odst. 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

06.08.2015

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 1137/2004
• VDSS sklep Pdp 1202/2003
• VDSS sklep Pdp 1200/2003