VDSS sodba Pdp 621/2013

Jedro

Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da zagovor delavca ni formaliziran in ga ni mogoče šteti za nekakšen dokazni postopek ter ga primerjati s takšnim postopkom (npr. pravdnim postopkom), zato delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni dolžan delavca seznaniti z dokazi, ki jih je ali pa jih še namerava pridobiti v zvezi z očitanimi kršitvami.

Tožnica (policistka) je izrabila svoj uradni položaj in prestopila mejo uradnih pravic, ko je mimo pravil o izrekanju denarnih kazni za storjene prekrške od treh tujih državljanov pobrala gotovino, pri čemer domnevnih prekrškov ni zabeležila. Policisti v okviru kaznovalnih nalog načeloma niso upravičeni prejemati denarja iz naslova denarnih kazni za prekrške, kadar pa ga že prejmejo, ga niso upravičeni obdržati zase, temveč je potrebno prekršek zabeležiti, izdati potrdilo o plačilu in denar izročiti delodajalcu. S tem, ko je tožnica denar obdržala zase, je pridobila protipravno premoženjsko korist. Tožnica je s svojim ravnanjem izpolnila vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (vse razen odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev, da sta sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 18. 9. 2012 in sklep opr. št. ... z dne 17. 10. 2012 nezakonita, brez pravnih učinkov ter se odpravita in za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo (točka I/1 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnico prijavi v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas brezposelnosti od 30. 10. 2012 dalje ter ji prizna delovno dobo in tožnico pozove nazaj na delo (točka I/2 izreka) ter ji za čas brezposelnosti od 30. 10. 2012 dalje izplača bruto plačo v znesku 1.520,15 EUR mesečno za vsak mesec brezposelnosti, od te plače obračuna in plača dolžne davke in prispevke za socialno varnost ter neto znesek izplača tožnici, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne mesečne plače, to je od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec (točka I/3 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka I/4 izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je tožnica pri delodajalcu podala pisni zagovor, hkrati pa si je pridržala pravico, da se do očitkov podrobneje opredeli po tem, ko bo prejela vso listinsko dokumentacijo iz njenega spisa. Tožnica je z vlogo z dne 13. 9. 2012 toženo stranko pozvala, da ji dovoli vpogled in kopiranje celotnega spisa, vendar pa je tožena stranka šele 21. 9. 2012, to je istega dne kot je tožnica prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnico obvestila, da ji dopolnitve zagovora ne bodo omogočili in da si spis v času uradnih ur lahko ogleda v A.. Tožnici je bila tako onemogočena vsaka možnost obrambe in je izpodbijano odpoved potrebno razveljaviti že iz tega razloga. Zbrani dokazi so bili pridobljeni nezakonito. Iz izpovedbe priče B.B. izhaja, da so se izvajale prikrite preiskovalne metode, zanje pa ni bilo odredbe sodišča. Priča B.B. je namreč izpovedal, da sta s kolegom naletela na tožničino patruljo ravno takrat, ko sta se peljala v C., da bi opravila razgovor s tožnico. Pri tej vožnji mimo naj bi priča videla, da tožnica vodi postopek zoper tujega državljana v zvezi s prekrškom. Postopek od zaznave prekrška do plačila traja več minut, vožnja z avtomobilom mimo ustavljenega vozila pa le nekaj sekund. Na podlagi pravil o logičnem sklepanju je edini možni zaključek, da je policija uporabljala prikrite ukrepe sledenja, zato je takšne dokaze potrebno izločiti. Izpovedbi prič B.B. in D.D. se bistveno razlikujeta, saj je B.B. trdil, da naj bi tožnico prepoznal D.D. drugi pa, da je tožnico prepoznal B.B. in da je bilo že vnaprej preverjeno, za katero policistko gre. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno in je dokazna ocena sodišča prve stopnje napačna. Priči očitno nista hoteli izpovedovati o pravih razlogih za kontrolo dela tožnice, ker bi s tem razkrili nezakonitost svojega dela, zato sodbe ni mogoče opreti na tako zbrane dokaze. Razen tega se izpodbijana sodba opira na izpovedi prič, ki niso zaznale dejanja. Tožnica trdi, da plačilni nalogi niso bili izdani, ker ni bilo kršitev. Navedeno pomeni, da tožnica tudi ni storila kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic. Tožena stranka nosi dokazno breme glede tega, da so priče dejansko storile prekrške, vendar v tej smeri ni predlagala nobenih dokazov. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo zmotno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva glede tožnici očitanih kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjenih 23. 8. 2012 in 3. 9. 2012. Na podlagi treh zapisnikov o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon (priloga B4) ter izpovedb prič B.B. in D.D. (glede voznika E.E.) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica kot policistka dne 23. 8. 2012 in 3. 9. 2012 ustavila avtomobile, ki so jih vozili trije tuji državljani (G.G., H.H. in E.E.), jim predočila, da naj bi prekoračili dovoljeno hitrost, od njih zahtevala plačilo kazni ter od vsakega od njih vzela 50,00 EUR, ne da bi napisala potrdilo o plačilu. Prav tako tožnica domnevnih kršitev teh oseb ni zapisala ali označila v beležkah ali v evidenčnem listu merilnika hitrosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da glede na čas, ko so bile navedene osebe ustavljene zaradi domnevno prehitre vožnje in primerjavo z delovnimi nalogi, razporeditvami dela, listi evidenčne knjižice laserskega merilnika in fotokopijami beležk policistke, izhaja, da jih je ustavila ravno tožnica, ki je takrat na tistih krajih opravljala meritve hitrosti. Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da je o tem možno sklepati tudi na podlagi opisa policistke, ki so ga podali oškodovanci. O ustreznosti tega opisa (močnejša postava, kratki svetli lasje) se je sodišče prve stopnje neposredno prepričalo na naroku za glavno obravnavo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je bila tožnici kršena pravica do zagovora, češ da pred odpovedjo ni prejela listin, na katere se odpoved opira, čeprav jih je zahtevala. Gre za listine, ki se v spisu nahajajo kot priloga B4 in jih je tožnica prejela z odgovorom na tožbo. Obveznosti delodajalca glede zagotavljanja pravice do zagovora v postopku pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi so povsem jasno določene v drugem in tretjem odstavku 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). V pisnem vabilu na zagovor mora biti naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi ter datum, ura in kraj zagovora. Tožena stranka je tej obveznosti v celoti zadostila. V obvestilu in vabilu z dne 4. 9. 2012 je bilo natančno navedeno, kaj se tožnici očita v zvezi z njenim obravnavanjem tujih državljanov F.F., G.G. in E.E.. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožena stranka tožnico v obvestilu in vabilu na zagovor seznanila z do tega dne zbranimi dokazi, da je povzela vse zapisnike o prejemu ustnih ovadb ter druge aktivnosti tožene stranke v zvezi z očitanimi kršitvami. Tožena stranka ni bila dolžna hkrati z obvestilom in vabilom na zagovor tožnici tudi vročiti vse listine in tega ni bila dolžna storiti niti v naknadnem roku, ki ga je zahtevala tožnica. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 33/2009 z dne 21. 3. 2011 izrecno zavzelo stališče, da zagovor delavca ni formaliziran in ga ni mogoče šteti za nekakšen dokazni postopek ter ga primerjati s takšnim postopkom (npr. pravdnim postopkom), zato delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni dolžan delavca seznaniti z dokazi, ki jih je ali pa jih še namerava pridobiti v zvezi z očitanimi kršitvami.

Prav tako ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da so bili zbrani dokazi pridobljeni nezakonito. Te pritožbene navedbe se nanašajo na izpovedbo prič B.B. in D.D., posledično pa tudi na zbrane dokaze v zvezi z obravnavanjem voznika E.E.. Tožnica šteje, da naj bi navedena policista zoper njo izvajala prikrite preiskovalne ukrepe. Iz pritožbenih navedb je razbrati, da naj ne bi šlo za ukrep tajnega opazovanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da iz skladnih izpovedb prič B.B. in D.D. izhaja, da sta na tožnico naletela naključno, ko sta šla v C., da bi opravila razgovor (z eno od prič, v zvezi z delom tožnice). Navedenega nikakor ni mogoče oceniti kot izvajanje prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega opazovanja v smislu določbe 149.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/1994 s spremembami). Sicer pa celo v primeru, če bi se priči, ki sta bili pooblaščeni za izvajanje nadzora nad strokovnostjo in zakonitostjo vodenja postopkov policistov, na teren v resnici odpravili zato, da bi kontrolirati kako tožnica opravlja svoje delo, tega ne bi bilo možno opredeliti kot nezakonito ravnanje, kaj šele kot izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov brez odredbe tožilca oziroma preiskovalnega sodnika. Delodajalec ima ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da kontrolira kako delavci opravljajo delo. Navedeno še toliko bolj velja za opravljanje policijskega dela. Pri opravljanju nalog policije imajo policisti pooblastila določena z zakonom, ki močno posegajo v položaj posameznika. Stališče tožnice pomeni, da tožena stranka ne bi smela opravljati kontrole, kako tožnica na javnem kraju izvršuje svoja policijska pooblastila, kar bi bilo absurdno tolmačenje, še zlasti ob dejstvu, da je tožnica ta svoja pooblastila zlorabila.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi tožena stranka morala dokazovati, da so priče (tožnica pri tem očitno misli na oškodovane voznike, tuje državljane) storile prekršek. Ni bistveno ali so navedeni vozniki v resnici vozili prehitro ali ne, bistveno je, da jim je tožnica to očitala, od njih na skrajno nenavaden način, ki že sam po sebi kaže, da je šlo za nezakonito ravnanje, pobrala denar in ga zadržala zase.

Nekoliko nejasne pritožbene navedbe v zvezi s tem, da tožena stranka ni izvajala dokazov glede tega ali so priče (dejansko vozniki-tujci) storile prekrške, je možno razumeti tako, da tožnica meni, da bi njene kršitve v zvezi s tem morali ugotavljati z zaslišanjem teh voznikov, kot prič. Vendar pa iz ZPP ne izhaja, da bi bili določeni dokazi (zaslišanje prič) „vredni“ več kot drugi (listine). Tožena stranka je tožničino ravnanje prepričljivo dokazala z zapisniki o sprejemu ustnih ovadb oziroma predlogov za pregon, ki so jih ti vozniki podpisali, kakor tudi z ostalimi listinami ter izpovedbo prič B.B. in D.D.. Pri tem je povsem nepomembno ali sta navedeni priči povsem skladno izpovedali, kdo je med vožnjo mimo prvi opazil tožnico. Sicer pa so pritožbene navedbe v tem nekorektne in netočne. Priča B.B. namreč ni izjavil, da je tožnico prepoznal D.D., temveč je izjavil, da so že v teku sestavljenega zapisnika v zvezi s prijavo neke druge občanke zoper tožnico preko vodstva Policijske postaje H. ugotavljali, kdo je ta policistka in da so (pravilno sta) jo tudi po opisu prepoznali (pravilno prepoznala), pa tudi kolega (to je D.D.) jo iz preteklosti osebno pozna. V kolikor je tožnica mislila, da so navedene domnevne razlike v obeh izpovedbah bistvene, bi to lahko razčistila na samem naroku za glavno obravnavo, pa tega ni storila.

Glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka tožnici na podlagi 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnica s svojim ravnanjem izpolnila vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008). To kaznivo dejanje stori javna oseba ali javni uslužbenec, ki, zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali pa ne opravi uradne dolžnosti. Tožnica je uradna oseba, obenem je tudi javna uslužbenka. Tožnica je izrabila svoj uradni položaj in prestopila mejo uradnih pravic, ko je povsem mimo vseh pravil o izrekanju denarnih kazni za storjene prekrške od treh tujih državljanov pobrala gotovino, pri čemer domnevnih prekrškov na noben način ni zabeležila. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je splošno znano, da policisti v okviru kaznovalnih nalog, načeloma niso upravičeni prejemati denarja iz naslova prekrškov, kadar pa ga že prejmejo, pa ga nedvomno niso upravičeni obdržati zase, temveč je potrebno prekršek zabeležiti, izdati potrdilo o plačilu, denar pa izročiti delodajalcu. S tem, da je tožnica denar obdržala zase je prav gotovo pridobila protipravno premoženjsko korist.

Sicer pa je tožena stranka tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi podala tudi na podlagi določbe 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, to je zaradi naklepoma storjene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožničino ravnanje je prav gotovo potrebno opredeliti kot naklepno in pomeni hujšo kršitev njene pogodbene obveznosti. Tožnica je bila dolžna kot policistka odkrivati in preprečevati kazniva dejanja, ne pa da jih sama stori.

Podan je tudi temeljni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR. Ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka se je v zvezi s tem utemeljeno sklicevala na naravo dela, ki ga opravlja Policija, kot državni organ in na dolžnost policistov, da v skladu s predpisi varujejo in utrjujejo ugled policije ter dejstvo, da je bilo z ravnanjem tožnice porušeno medsebojno zaupanje.

Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala znotraj rokov iz 6. odstavka 88. člena ZDR.

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka dokazala obstoj razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, da tožnici ni bila kršena pravica do zagovora in da je bila odpoved podana znotraj rokov iz 6. odstavka 88. člena ZDR, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo prvostopenjskega sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklepa Komisije za pritožbe za delovna razmerja pri Vladi RS, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper prvostopenjski sklep. Posledično je pravilno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2013

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 989/2012
• VDSS sodba Pdp 1599/2014
• VDSS Sodba Pdp 503/2017