<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba Kp 2/2002
ECLI:SI:VSRS:2003:KP.2.2002

Evidenčna številka:VS22175
Datum odločbe:12.12.2003
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - drugačna presoja že ugotovljenih dejstev - kazniva dejanja zoper življenje in telo - posebno huda telesna poškodba - krivda - eventualni naklep

Jedro

Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi izvedlo vse potrebne dokaze, jih sodišču druge stopnje ni bilo potrebno ponovno izvajati ali razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, temveč je na podlagi določbe 5. odstavka 392. člena ZKP lahko samo ugotovilo drugačno dejansko stanje.

Obtoženec je oškodovanca onemogočil že s tem, da ga je udaril s pestjo v obraz, če ga je bilo potrebno zadržati na tleh, pa bi to lahko storil s silo, ki ne bi povzročila hudih telesnih poškodb. Zato je pravilna ugotovitev, da se je obtoženec zavedal, da lahko s svojim ravnanjem oškodovancu povzroči resne poškodbe, pa je v možnost nastanka takšnih posledic privolil, torej je kaznivo dejanje storil z eventualnim naklepom.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega P.Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obtoženi je dolžan povrniti stroške postopka s tem pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

Obtoženi P.Š. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 8.6.2001 oproščen obtožbe, da je izvršil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe po 1. odstavku 52. člena KZ RS. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 23.10.2001 ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega navedenega kaznivega dejanja in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je obtoženčeva zagovornica vložila pritožbo. Uveljavlja razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb kazenskega postopka in kršitve materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo državnega tožilca zoper sodbo sodišča prve stopnje. Meni, da ugotovitev sodišča druge stopnje, da je obtoženec stopil na oškodovanca, ni v skladu z ugotovljenimi dejstvi. Da bi lahko sprejelo tak dejanski sklep, bi moralo to sodišče izvesti dodatne dokaze. Sodbo sodišča prve stopnje bi moralo razveljaviti in obsodilne sodbe ne bi smelo opreti na lastno oceno dokazov. Meni, da je dejansko stanje ostalo neraziskano. Glede na ugotovljen mehanizem nastanka oškodovančevih poškodb bi morala izvedenka pojasniti, kakšne zunanje znake poškodb je kazal oškodovanec v času, ko je bil pripeljan v dežurno ambulanto, saj ni bilo ugotovljeno, kaj je oškodovanec počel med tem, ko je prenehal konflikt z obtožencem in sprejemom v bolnišnico. Nazadnje navaja, da je bilo obtoženčevo ravnanje usmerjeno k preprečitvi protipravnega napada, ne pa k poškodovanju oškodovanca, zatrjuje torej, da je obtoženec ravnal v silobranu.

Pritožba ni utemeljena.

Skladno z določbo 5. odstavka 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v primeru, ko je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna le drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje s sodbo ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izvedlo vse potrebne dokaze, zato jih sodišču druge stopnje ni bilo potrebno ponovno izvajati ali razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, kot meni vložnica pritožbe, temveč je na podlagi citirane določbe lahko samo ugotovilo drugačno dejansko stanje.

Pritožbena navedba, da je ostalo dejansko stanje v obravnavani zadevi neraziskano, ni utemeljena. Izvedenka je v svojem mnenju, ki je prepričljivo in ga sodišče sprejema v celoti, ugotovila, da je raztrganina vranice in jeter nastala najverjetneje ob stisnjenju trebušne stene in spodnjega dela prsnega koša leve polovice. Do tega je po njenem mnenju prišlo, ko je obtoženec stopil na oškodovanca, ko je ta ležal na tleh. Ugotovila je, da bi poškodba lahko nastala tudi ob večih brcah v predel zgornjega dela trebuha, izrecno pa je zavrnila možnost, da bi do takšnih poškodb lahko prišlo ob odrinjenju oškodovanca z nogo v predel reber. V dokaznem postopku je bilo povsem nesporno ugotovljeno, da je obtoženčeva noga, obtoženec tega ne zanika niti sam, med konfliktom pred diskoteko, prišla v stik z oškodovančevim telesom. Oškodovani A.S. in priča A.K. sta zatrdila, da je obtoženec stopil na oškodovančev trebuh, kar povsem potrjuje mehanizem nastanka oškodovančevih poškodb, ki ga je ugotovila izvedenka. Druge priče (B., H., V.) in obtoženec sicer trdijo, da je obtoženec oškodovanca z nogo le odrinil oziroma ga z njo zadržal na tleh, vendar so navedene priče, kot to pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, v določeni meri povezane z obtožencem in je takšno odstopanje tudi po oceni Vrhovnega sodišča pripisati tej okoliščini.

Vložnica pritožbe nakazuje, da naj bi oškodovančeve poškodbe lahko nastale tudi v času po konfliktu med obtoženim in oškodovancem do sprejema slednjega v bolnišnico. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil oškodovanec, po tem ko je nezavesten obležal na tleh, nemudoma prepeljan v bolnišnico, zato ta domneva v podatkih spisa nima opore. Kot edini možni vzrok za oškodovančeve poškodbe se tako izkaže le ravnanje obtoženca.

Vložnica pritožbe navaja še, da naj bi v obtoženčevem dejanju ne bilo znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, obenem pa, da naj bi obtoženec ravnal tako, da prepreči nadaljevanje protipravnega napada, torej v silobranu. Objektivni znaki kaznivega dejanja so v obravnavani zadevi podani, prav tako pa tudi subjektivni. Obtoženec je oškodovanca onemogočil že s tem, da ga je udaril s pestjo v obraz, če ga je bilo potrebno zadržati na tleh, pa bi to lahko storil s silo, ki ne bi povzročila hudih telesnih poškodb. Tudi Vrhovno sodišče zato ocenjuje, da je pravilna ugotovitev v napadeni sodbi, da se je obtoženec zavedal, da lahko s svojim ravnanjem oškodovancu povzroči resne poškodbe, pa je v možnost nastanka takšnih posledic privolil, torej je kaznivo dejanje storil z eventualnim naklepom.

Ker pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vložena v obtoženčevo korist, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je Vrhovno sodišče ocenilo tudi sankcijo, ki jo je obtožencu izreklo sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sankcija opozorilne narave glede na okoliščine obravnavane zadeve, ki jih v sodbi povzema sodišče druge stopnje, primerna.

Obtoženec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98. člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale s pritožbo, to je povprečnino v znesku 120.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP, saj je obtoženec pridobitno sposoben in bo povprečnino v takšnem znesku zmožen plačati.


Zveza:

ZKP člen 392, 392/5. KZ (1977) člen 52, 52/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNDk3Ng==