<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 1686/2016-17

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.1686.2016.17
Evidenčna številka:UP00011340
Datum odločbe:19.12.2017
Senat, sodnik posameznik:Adriana Hribar Milič (preds.), mag. Slavica Ivanović Koca (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:REVIDIRANJE
Institut:nadzor nad pooblaščenimi ocenjevalci - odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij - pogoji za odvzem - mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti

Jedro

Tožnik je v Poročilu 1 storil kršitve pravil ocenjevanja vrednosti iz 88. člena ZRev-2 in sicer prvi odstavek 91. člena ZRev-2 in Kodeks etičnih načel (odstavka 2.4. a in 2.4. b) in v Poročilu 3 MSOV 102 - Izvajanje, točko 3 in SPS1, točki 2 c in 3 d. Toženka je zaradi kršitev navedenih pravil ocenjevanja vrednosti tožniku utemeljeno izrekla odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca na podlagi prve in druge alineje drugega odstavka 99. člena ZRev-2,16saj je pojasnila, da je njegovo mnenje napačno oz. da je kršil dolžnost varovanja zaupnih podatkov. Toženka je na podlagi pooblastila iz 100. člena ZRev-2 hkrati izrekla pogojni odvzem dovoljenja ter tožniku določila preizkusno dobo enega leta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka (v nadaljevanju tudi Agencija) je na podlagi utemeljenega suma, da je na podlagi listinskih dokazov, ki jih navaja, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij A.A. (v nadaljevanju pooblaščeni ocenjevalec) pri pripravi Poročila o oceni vrednosti družbe na dan 31. 12. 2014 - B. d.d. (13. 2. 2015), izdelanega za naročnika C. d.d., in Poročila o oceni vrednosti lastniškega kapitala na dan 31. 12. 2014 - D.D. d.d. (24. 6. 2015), izdelanega za naročnika družbe za upravljanje terjatev bank, in Poročila o oceni vrednosti lastniškega kapitala na dan 31. 12. 2013 - C. d.d. (28. 3. 2014), izdelanega za naročnika E. d.o.o., kršil 88. člen Zakona o revidiranju1 (v nadaljevanju ZRev-2), ki ga citira. 1. Pri izdelavi Poročila o oceni vrednosti lastniškega kapitala na dan 31. 12. 2014 - B. d.d. (v nadaljevanju Poročilo 1) je kršil Mednarodne standarde ocenjevanja (Deseta izdaja, 2013, v nadaljevanju MSOV), Slovenske poslovno - finančne standarde za ocenjevanje vrednosti (2014, v nadaljevanju SPS) in Kodeks etičnih načel za ocenjevanje vrednosti (2012, v nadaljevanju Kodeks etičnih načel) in sicer : MSOV 102 - Izvajanje, točko 3 in točko 4; MSOV 103 - Poročanje točki 1 in 5(n); MSOV 200 - Podjetja in poslovni deleži, točki C18 in C19(b); SPS 1 - Ocenjevanje vrednosti podjetij, točke 1, 2b, 12. alinejo točke 3h v povezavi s točko 5; prvi odstavek 91. člena ZRev-2; Kodeks etičnih načel, odstavka 2.4. a) in 2.4. b), ki jih vse citira, iz razlogov, kot jih navaja v točkah 1a, 1b, 1c, 1d, 1e, 1f in 1g izreka. 2. Pri izdelavi Poročila o oceni vrednosti lastniškega kapitala na dan 31. 12. 2014 - D.D. d.d. (v nadaljevanju Poročilo 2) je pooblaščeni ocenjevalec kršil MSOV in SPS 1 in sicer : Okvir MSOV, točko 1 - Ocenjevanje vrednosti in presoja; MSOV 102 - Izvajanje, točki 6 in 7; MSOV 200 - Podjetja in poslovni deleži, točki C18 in C19(b); MSOV 103 - Poročanje, Splošno načelo, točka 1; SPS 1 - Ocenjevanje vrednosti podjetij, točke 2j, 2l in 3f, ki jih vse citira, iz razlogov, kot jih navaja v točkah 2a in 2b izreka. 3. Pri izdelavi Poročila o oceni vrednosti lastniškega kapitala na dan 31. 12. 2013 - C. d.d. (v nadaljevanju Poročilo 3) je pooblaščeni ocenjevalec kršil MSOV in SPS 1 in sicer : MSOV 102 - Izvajanje, točko 3; SPS 1, točki 2c in 3d; MSOV 300 - Ocenjevanje vrednosti za računovodsko poročanje, ki v poglavju Vhodni podatki za ocenjevanje vrednosti in hierarhija poštene vrednosti v točki G4 napotuje na uporabo MSRP 13 iz razlogov, kot jih navaja v točki 3a. Kršitve MSOV, SPS 1 in Kodeksa etičnih načel iz točk 1a do 3a izreka te odločbe pomenijo kršitev 88. člena ZRev-2. Zaradi kršitev pravil ocenjevanja vrednosti iz točk 1c, 2a in 3a izreka te odločbe so mnenja o ocenjeni vrednosti pooblaščenega ocenjevalca napačna. Take kršitve so skladno s 1. alinejo drugega odstavka 99. člena ZRev-2 razlog, da Agencija izreče ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca. Kršitev pravil ocenjevanja iz točke 1g izreka v zvezi s kršitvijo varovanja zaupnih podatkov je skladno z 2. alinejo drugega odstavka 99. člena ZRev-2 prav tako razlog, da Agencija izreče ukrep odvzema dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca. Pooblaščeni ocenjevalec A.A.r se lahko izjavi o razlogih za začetek postopka za izrek odvzema dovoljenja iz točk 1a do 3a izreka te odločbe v roku 30 dni od dneva vročitve te odločbe (v nadaljevanju Odločba o začetku postopka za odvzem dovoljenja oz. Odločba o začetku postopka).

2. V nadaljevanju postopka je toženka na podlagi istih določb ZRev-2 odločila, da je tožnik pri pripravi Poročila 1, Poročila 2 in Poročila 3 kršil 88. člen ZRev-2, ki ga citira, s tem da je: 1. V Poročilu 1 dopustil, da je pooblaščeni ocenjevalec G.G. v Poročilu o oceni vrednosti lastniškega kapitala na dan 31. 12. 2014 - B. d.d. (24. 6. 2015) za naročnika H. d.d., uporabil pristope, vsebino, strukturo in predpostavke, kot so bili uporabljeni v Poročilu o oceni vrednosti lastniškega kapitala na dan 31. 12. 2014 - B. d.d. (13. 2. 2015), ki ga je izdelal pooblaščeni ocenjevalec A.A., prav tako zaposlen v družbi I., d.o.o., za naročnika J. d.d., in to kljub temu, da je G.G. med predpostavkami navedel, da je pri ocenjevanju vrednosti izhajal le iz javno dostopnih podatkov, medtem ko je prvotno poročilo, izdelano s strani A.A., temeljilo na internih podatkih družbe B., d.d. Posredovanje podatkov, dejstev in okoliščin, za katere je pooblaščeni ocenjevalec izvedel pri opravljanju ocenjevanja vrednosti, brez pisne privolitve naročnika tretji osebi, pomeni kršitev prvega odstavka 91. člena ZRev-2 in odstavka 2.4. b in 2.4. a Kodeksa etičnih pravil, ki jih citira. 2. Tožnik je v Poročilu 3 vrednost delnice družbe K. d.d. upošteval po ocenjeni in ne po borzni vrednosti na dan ocenjevanja vrednosti. S tem je pooblaščeni ocenjevalec kršil MSOV 102, točko 32, in SPS 1, točki 2c in 3d3 ter MSOV 300, točko G44, prvi odstavek 91. člena ZRev-2,5 Kodeks etičnih načel za ocenjevalce vrednosti, odstavka 2.4. a in 2.4. b., ki jih citira. 3. Postopek za izrek ukrepa odvzema dovoljenja pooblaščenemu ocenjevalcu A.A., začet Odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja z dne 6. 7. 2016 se v točkah 1.a, 1.b, 1.c, 1.d, 1.e in 1.f v zvezi s Poročilom 1 in v točkah 2.a in 2.b v zvezi s Poročilom 2, ustavi. Kršitve pravil ocenjevanja vrednosti navedene v 1. in 2. točki izreka te odločbe pomenijo kršitev 88. člena ZRev-2. Zaradi kršitev pravil ocenjevanja vrednosti iz 2. točke izreka odločbe je bilo mnenje o ocenjeni vrednosti napačno, zato je Agencija skladno z 99. členom, ob upoštevanju 100. člena ZRev-2, pooblaščenemu ocenjevalcu izrekla odvzem dovoljenja, ki ga navaja. Ukrep odvzema dovoljenja se ne bo izvršil, če pooblaščeni ocenjevalec v preizkusni dobi enega leta od dneva pravnomočnosti te odločbe, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin. Pooblaščeni ocenjevalec je dolžan Agenciji poravnati pavšalno nadomestilo stroškov postopka izdaje te odločbe v višini 2.250,00 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (v nadaljevanju Odločba o izreku ukrepa ali Odločba).

3. Iz obrazložitve odločbe o izreku ukrepa so razvidni listinski dokazi, na podlagi katerih je toženka začela postopek za odvzem dovoljenja pooblaščenemu ocenjevalcu in mu določila 30 dnevni rok da poda Izjavo. Toženka navaja določbe MSOV 102 - Izvajanje, točka 3, MSOV 103 - Poročanje, točka 1, MSOV 300 - Ocenjevanje vrednosti za računovodsko poročanje, Kodeks etičnih načel, odstavka 2.4. a in 2.4. b, prvi odstavek 91. člena ZRev-2 in SPS 1 - Ocenjevanje vrednosti podjetij, točki 2 c in 3 d, ki jih vse citira. Povzema Izjavo pooblaščenega ocenjevalca. Predloga za zaslišanje tožnika in postavitev izvedenca ustrezne stroke, toženka zavrne, ker ocenjuje, da to ni potrebno, za kar navaja razloge. Sklicuje se na 103. člen in 105. člen ZRev-2, ki ju citira. V zvezi z mnenji, ki ju je pooblaščeni ocenjevalec pridobil s strani dveh mednarodnih strokovnjakov, L.L. in M.M., ki jih toženka povzema, navaja, da ju je smiselno upoštevala pri obravnavanju posameznih očitkov iz Odločbe o začetku postopka.

4. Glede točke 1. izreka izpodbijane odločbe, ki se nanaša na očitke nedovoljenega razkrivanja poslovnih skrivnosti, je pooblaščeni ocenjevalec v Izjavi navedel, da med poročiloma obstajajo določene podrobnosti, vendar meni, da ni kršil dolžnosti varovanja zaupnih podatkov. Agencija pozitivno ocenjuje vse sprejete ukrepe za zagotovitev varovanja zaupnih podatkov v prihodnje, kar pa ne spreminja dejstva, da je očitana kršitev pri pripravi Poročila 1 nastala. Posredovanje podatkov, dejstev in okoliščin tretji osebi, za katere je pooblaščeni ocenjevalec izvedel pri opravljanju ocenjevanja vrednosti, brez pisne privolitve naročnika, po mnenju Agencije pomeni kršitev prvega odstavka 91. člena ZRev-2 in odstavkov 2. 4. b in 2.4. a Kodeksa etičnih načel.

5. Glede točke 2. izreka izpodbijane odločbe Agencija navaja, da je tožnik pri oceni vrednosti družbe C. d.d. (Poročilo 3) upošteval poslovno nepotrebno premoženje, pri čemer je 1 % lastniški delež družbe K. d.d. (oz. 20.746 delnic) upošteval po ocenjeni, namesto po borzni vrednosti. Delnica K. d.d. je bila kot poslovno nepotrebno premoženje tako upoštevana v oceno vrednosti po 370,00 EUR, medtem ko je znašala borzna cena na dan vrednotenja 218,00 EUR. Glede na namen vrednotenja bi pooblaščeni ocenjevalec moral upoštevati MSOV 300 - Ocenjevanje vrednosti za računovodsko poročanje, ki v poglavju Vhodni podatki za ocenjevanje vrednosti in hierarhije poštene vrednosti v odstavku G4 napotuje na uporabo MSRP 13. Slednji vključuje hierarhijo poštene vrednosti, ki razvršča ocenjevanja vrednosti po naravi razpoložljivih vhodnih podatkov, kot jih navaja na strani 7 obrazložitve izpodbijane Odločbe. Toženka pojasni, da bi tožnik pri ocenjevanju vrednosti delnice K. d.d. moral upoštevati prvo raven6 in v okviru ocenjevanja podjetja C. d.d. delnice K. d.d. upoštevati po borzni ceni na dan vrednotenja, ki je bila 218,00 EUR, tožnik pa jo je upošteval v višini 370,00 EUR.

6. Toženka se ne strinja z Izjavo pooblaščenega ocenjevalca, da predmet nadzora in presoja ni ocena vrednosti delnic K. d.d. po pošteni vrednosti, temveč poročilo o ceni vrednosti C. d.d., ki ima med svojimi naložbami tudi delnice K. d.d., ki jih je po mnenju tožnika, enako kot druge naložbe družbe C. d.d., treba upoštevati po njihovi tržni vrednosti. Ne strinja se stališčem tožnika, da v taki situaciji ni merodajno upoštevati MSRP 13, temveč pravila o tržni vrednosti, kot izhajajo iz MSOV. Povzema razloge tožnika, da se je ob upoštevanju predpostavk ocenjevanja, kjer se je za namen računovodskega poročanja sočasno in v dogovoru z revizorjem, ocenjevalo več podjetij v okviru skupine povezanih podjetij, in ni bila predpostavka prodaja posameznih delnic individualno, ocenjevalo paket delnic K. d.d. tudi v dogovoru s pooblaščenim revizorjem in da po stališču tožnika ni mogoče trditi, da gre za dejaven trg v primeru prodaje 9, 3 % lastniškega deleža družbe K. d.d., ki ga ima skupina N. d.d. (in znotraj tega deloma tudi družba C. d.d.) posredno in neposredno v lasti in da ustrezno merilo za oceno tržne vrednosti paketa delnic, ki skupaj predstavlja skoraj 10 % delež družbe K. d.d., ni borzna cena. Toženka se s tem ne strinja. Meni, da je ključno dejstvo, da je bil namen ocene vrednosti računovodsko poročanje. Ne glede na to, ali bi se ocenjevalo naložbo v delnice družbe K. d.d. za namen računovodskega poročanja ali podjetje C. d.d., ki ima v lasti delnice družbe K. d.d., je po stališču Agencije potrebno upoštevati MSRP 13 in hierarhijo vhodnih podatkov. Gre za to, da za namen računovodskega poročanja, ne bi smeli delnic borzne družbe, za katero obstaja trg in tržna cena na borzi, v primeru ocenjevanja le naložbe v delnice K. d.d., vrednotiti po borzni ceni, v primeru pa, ko se vrednoti podjetje C. d.d., ki ima v lasti delnice družbe K. d.d., pa po pomembno višji ocenjeni vrednosti. V obeh primerih gre za oceno vrednosti delnic družbe K. d.d. bodisi, da jih ima v lasti ocenjevano podjetje ali pa če se ocenjuje naložbo v delnice K. d.d., pomemben je namen ocenjevanja vrednosti, ki je računovodsko poročanje.

7. Agencija navaja, da računovodski standardi ne določajo eksplicitnih kriterijev za likviden oziroma nelikviden trg in da stališče tožnika, da je šlo pri družbi K. d.d., ki je ena najbolj likvidnih družba na borzi, za nelikviden trg, nima podlage niti v značilnostih trga niti v računovodskih standardih. Agencija se tudi ne strinja s pojasnilom, da je bil dejansko ocenjevan 10 % sveženj delnic. Pri oceni vrednosti deleža v družbo C. d.d. se je ocenjevalo delež, ki ga ima v lasti družba C. d.d. in to je 1 %, saj podlaga tržne vrednosti predvideva uporabo predpostavke samostojnega poslovanja (Stand alone basis). Ocenjevanja tržne vrednosti delnic za različne naročnike in za večje pakete ni relevantno pojasnjevati v okviru presojanega poročila, kjer je bil namen ocenjevanja vrednosti računovodsko poročanje, medtem ko je pooblaščeni ocenjevalec sam pojasnil, da so bili različni paketi delnic za različne naročnike ocenjevani za namen prodaje. Ker tožnik pri ocenjevanju vrednosti delnice družbe K. d.d. ni upošteval prve ravni hierarhije poštene vrednosti, in sicer v okviru ocenjevanega podjetja C. d.d. delnice K. d.d. ni upošteval borzne cene na datum vrednotenja, je kršil MSOV 2 - Izvajanje, točko 3, ki zahteva, da se s postopki kot so pregled, poizvedovanje, izračunavanje in analiza zbere zadostne dokaze, da je zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti. S tem je kršil tudi SPS 1 točko 2 c, ki določa, da mora pooblaščeni ocenjevalec izdelati oceno vrednosti odgovorno in skrbno in točko 3 d, ki določa, da mora pooblaščeni ocenjevalec zbrati, analizirati in razkriti pomembne podatke, ki se nanašajo na poslovno nepotrebna sredstva ter MSOV 300, točko G4. Zaradi navedenega je po mnenje o ocenjeni pošteni vrednosti napačno, saj je na dan 30. 12. 2013 znašala borzna cena K. d.d. delnice 218,00 EUR, pooblaščeni ocenjevalec pa jo je upošteval v višini 370,00 EUR.

8. Ugotovljene kršitve pravil ocenjevanja vrednosti pomenijo kršitev prvega odstavka 88. člena ZRev-2, ki ga citira. Toženka navaja 1. alinejo drugega odstavka 99. člena ZRev-27 in člen 100 ZRev-28, ki ju citira. Ugotavlja, da je bilo mnenje o ocenjeni vrednosti družbe C. d.d. zaradi kršitve iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe napačno in da je na podlagi vseh v Izjavi navedenih popravljalnih ukrepov ocenila, da bo namen ukrepa nadzora izpolnjen tudi s pogojnim odvzemom dovoljenja, saj bi bil odvzem dovoljenja v konkretnem primeru preoster ukrep nadzora, pri tem pa je Agencija ocenila, da je ustrezna preizkusna doba enega leta in tako preizkusno dobo tudi določila. Če bo pooblaščeni ocenjevalec v preizkusni dobi storil novo kršitev, bo Agencija pogojni odvzem dovoljenja preklicala in odvzem in dovoljenje odvzela (drugi odstavek 100. člena ZRev-2.) Izrek o stroških je Agencija utemeljila na pravni podlagi drugega odstavka 67. člena ZRev-2 in Tarife o nadomestilih stroškov postopka Agencije za javni nadzor nad revidiranjem.

9. Tožnik je začel postopek sodnega varstva in sicer zoper Odločbo v celoti, razen v 3. točke izreka, zoper Odločbo o začetku postopka pa v delu, ki se nanaša na kršitve pod točkama 1.g in 3.a izreka. Toženka ni natančno določala listin in dokazov, ki so podlaga za uvedbo postopka, ampak se je med drugim tudi pavšalno sklicevala, da je bil postopek uveden na „podlagi ostalega gradiva, zbranega pri nadzoru,“ s čimer je bilo poseženo v možnost tožnika, da ve, česa se ga dolži in da se ima možnost do navedenega se opredeliti. Odločba o začetku postopka ni specificirala, s katerimi ravnanji je tožnik kršil kateri predpis, zaradi česar se do odločbe ni bilo mogoče konkretizirano opredeliti, pod točko 1.g izreka je do te mere nekonkretizirana, da ni jasno, s katerimi navedbami točno naj bi bila storjena očitana kršitev. Iz izreka pod točko 3.a ni jasno, kakšne naj bi bile ugotovljene cene, v čem naj bi odstopale od borznih in kolikšne so bile borzne cene, opredeljeno ni niti, na kateri dan naj bi se te cene preverjale.

10. Glede izpodbijane Odločbe tožnik navaja, da bi morala biti konkretna kršitev, ki je podlaga za odvzem dovoljenja, tako glede konkretnih ravnanj, ki naj bi pomenila kršitev, kot tudi glede kršitve predpisov, natančno opredeljena že v izreku. V postopku izdaje izpodbijane Odločbe je storjena procesna kršitev, ker toženka ni izvedla naroka in ni izvajala predlaganih dokazov z zaslišanjem tožnika, ker je tožnik zatrjeval, da ni razkril podatkov, kakor tudi glede vrednotenja delnic družbe K. d.d., kjer je tožnik želel podati dokazila glede svojega ravnanja, pa mu je bilo zaslišanje onemogočeno. S tem je kršena pravica tožnika do izjave in pravica, da predlaga dokaze v lastno korist.

11. Glede očitane kršitve pod točko 1 izreka Odločbe, tožnik v disciplinskem postopku ne odgovarja za ravnanje G.G.in na njegovo odgovornost ne more vplivati, kaj je ta navedel v svojem poročilu. Iz izreka izpodbijane Odločbe ne izhaja opredelitev, kaj je tožnik pravzaprav storil. Iz obrazložitve izpodbijane Odločbe je mogoče ugotoviti le, da so v poročilu G.G. določene podrobnosti s poročilom A.A., ki četudi bi res obstajale, same po sebi ne dokazujejo, da je tožnik karkoli dopustil. V postopku je pojasnil tožnik, da razkritje podatkov, četudi bi do njega prišlo, ni bilo storjeno po njegovi volji. Toženka ni izkazala nobenega ravnanja tožnika, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da so podrobnosti res rezultat ravnanja ali opustitve tožnika, čeprav se očitek nanaša izrecno na dopustitev seznanitve z informacijo. Toženka bi moral izkazati vsaj opustitev dolžnega ravnanja, ki je privedlo do očitanih kršitev. Nezakonito je, da je tožnik v postopku, ne da bi se vedelo, katero njegovo konkretno ravnanje je podlaga za tek postopka, kje in kdaj se je zgodilo ter kako je to privedlo do razkritja informacij.

12. Dejstvo je, da sta oba ocenjevalca vrednosti zastopnika družbe I. d.o.o. Poročila o oceni vrednosti vseh, ki so zaposleni v družbi, imajo skupno obliko, posledično je poročilo oblikovno in po strukturi zelo podobno oziroma v posameznih delih identično, na primer pri splošni obrazložitvi metodologije ocenjevanja, podporna analize, kot npr. analize panog. Ko ocenjevalec oceni, da take analize nimajo pomanjkljivosti, le-te lahko uporabi, saj ne posegajo v pravice drugega naročnika ali zaupne podatke. Tudi ni nenavadno, da sta oba uporabila enake pristope, saj so znotraj družbe I. d.o.o. pogoste strokovne diskusije. V zadevi ni bilo namernega deljenja podatkov, saj so v konkretnem primeru v družbi I. d.o.o. ločili zaupne podatke od splošnih in poskrbeli, da je drugo cenitev B. d.d. opravljal drugi pooblaščeni ocenjevalec, da ne bi prišlo do nenamernega pretakanja informacij. Tožnik meni, da ni prišlo do razkrivanja zaupnih podatkov enega naročnika drugemu. Tožnik priznava, da med poročiloma obstajajo določene podrobnosti in nastalo situacijo obžaluje. Tožnik meni, da ni kršil dolžnost varovanja zaupno podatkov in da ni namenoma razkril podatkov, ki so mu bili zaupani in da ni prišlo do opustitve dolžne skrbnosti. Zakon pa tudi ne predpisuje objektivne odgovornosti.

13. Glede očitkov pod točko 2. izreka Odločbe je toženka napačno ugotovila, da naj bi tožnik bil dolžan ceniti delnice družbe K. d.d. za namen računovodskega poročanja. Toženka je tudi napačno ugotovila, da je trg z delnicami družbe K. d.d. zadosti likviden, da bi bilo mogoče prodati delež na borznem trgu in da je potrebno upoštevati le 1 % delež, za kar navaja razloge. Drži, da je bilo poročilo izdelano za namen računovodskega poročanja, vendar pa se namen ocenjevanja nanaša na vrednost deleža v C. d.d. V okviru namena računovodskega poročanja je pri oceni vrednosti tega deleža tožnik spoštoval standard MSRP 13, ugotovil, da delnice ne kotirajo na delujočem trgu in sprejel odločitev, da bo C. d.d. vrednotil skladno s tržno vrednostjo in je moral opraviti cenitev družbe. S tem je nepomembno, po kakšni vrednosti bi to premoženje v svojih poslovnih knjigah morala upoštevati C. d.d. Poročilo ni bilo pripravljeno za namen računovodskega poročanja v C. d.d. S stališča vrednotenja C. d.d. je pomembno le to, za koliko se da te delnice prodati, ne pa koliko so ali bi morale biti evidentirane v poslovnih izkazih C. d.d. Toženka v izpodbijani Odločbi spregleda to distinkcijo. Zaradi te izhodiščne napake so nepravilna vsa nadaljnja izvajanja toženke in njeni očitki, saj je bil pristop tožnika strokovno pravilen, toženka pa je izhajala iz napačnega strokovnega izhodišča.

14. Glede razlogov iz druge skupine, da se 10 % delež družbe K. d.d. ne da učinkovito prodati na borznem trgu, tožnik pojasnjuje, da se je za namen računovodskega poročanja ocenjevalo več podjetij, v okviru iste skupine N., ki so v končni fazi lastniško obvladovana preko družb O. k.d.d in P. k.d.d. in so skupaj upravljana in imajo tudi skupno strategijo razpolaganja z delnicami družbe K. d.d., za kar navaja razloge. Skladno s tem, še posebej pa ob upoštevanju izhodišč in predpostavk ocenjevanja, kjer se je za namen računovodskega poročanja in v dogovoru z revizorjem, ocenjevalo več podjetij in ni bila predpostavka prodaje posameznih delnic individualno, kar ni bilo razumno z vidika skupine, se je ocenjevalo paket delnic družbe K. d.d. tudi v dogovoru z revizorjem, ki so v lasti družb v skupini N. in ki 1) omogočajo nivo upravljanja, ki ga posamična delnice ne ter 2) jih ni mogoče v celotnem paketu prodati po borzni ceni na datum ocenjevanja. Upoštevaje navedeno, in ob omejitvi standarda, da gre za dejaven trg, kar pa ni mogoče trditi za prodajo 9,3 % lastniškega deleža družbe K. d.d., ki ga ima skupina N. (in znotraj tega deloma tudi družba C. d.d.) posredno in neposredno v lasti. Likvidnost in globina trgovanja z delnicami družbe K. d.d. na ljubljanski borzi je bistveno nižja od ocenjevanega 9,3 % lastniškega deleža družbe K. d.d., kar pojasni. Tovrstna prodaja paketa delnic bi nedvomno vplivala na tečaj delnice. Po strokovni oceni tožnika ustrezno merilo za oceno tržne vrednosti paketa delnic, ki skupaj predstavlja skoraj 10 % delež družbe K. d.d., ni borzna cena. Navedeno pokaže, da ko je govora o takem paketu, že samo zaradi likvidnosti, ni mogoče govoriti o dejavnem trgu. Da investitorji na splošno priznavajo dejstvo, da je tržna vrednost večjega paketa delnic družbe K. d.d. lahko drugačna od njihove borzne cene, priča tudi dejstvo, da je družba I. d.o.o. v preteklih letih večkrat ocenjevala tržno vrednost večjih paketov delnic družbe K. d.d. za različne naročnike, ko so se odločali o prodaji delnic, kot jih navaja.

15. Tožnik nasprotuje trditvi toženke, da naj bi bil trg z delnicami K. d.d. likviden tudi za pakete v velikosti 10 %. Upoštevaje vse navedeno tako ni aplikativna borzna cena, skladno s hierarhijo MSPR 13, kakor tudi, da gre za večji paket delnic K. d.d., za katere ni realno pričakovati, da bi ga na ravni skupine N. prodajali ločeno po delih. Navedeno je sprejel tudi revizor, ki je tožnika najel. Ocenjevalec vrednosti je v vlogi strokovnjaka tako samo izpolnjeval svojo pogodbeno dovoljeno nalogo, ki je bila med drugim tudi oceniti delnice K. d.d. in ne more biti sankcioniran za ravnanje, ki mu ga je kot strokovnjaku pogodbeno naložil revizor. Prav tako ni utemeljena uporaba predpostavke samostojnega podjetja. Običajno je, da bi se delnice prodajale skupaj, saj tako velik paket obsega drugačne cene, kot pa posamezna delnica in je lahko ocenjevana družba ta dohodek razumno pričakovala. Noben razumen investitor v situaciji, kot je bila skupina N. in C. d.d. teh delnic ne bi prodajal samostojno, zato je bilo pravilno, da se je paket upoštevalo pri vrednotenju na tržno vrednost. Po mnenju tožnika je pomembno, ali bi upoštevanje vrednosti delnice družbe K. d.d. po 218,00 EUR imelo materialni vpliv na računovodske izkaze družb O. k.d.d. in P. k.d.d., ki sta večinski lastnici družbe C. d.d. Navaja razloge, iz katerih izhaja, da to ne bi povzročilo morebitne slabitve vrednosti naložbe v teh družbah in da to nima nikakršnega vpliva na računovodske izkaze teh družb, ki sta večinski lastnici družbe C. d.d. Tako ne gre za situacije, ko bi bila cenitev prilagojena določenemu namenu, ampak gre za drugačno strokovno odločitev tožnika, kot jo zagovarja Agencija, nobena izmed navedenih odločitev pa ne bi vplivala na končno situacijo v poslovnih knjigah glede vrednotenja naložbe C. d.d. Toženki očita kršitev pravil postopka, ker ni imenovala izvedenca ustrezne stroke, da bi preverili sporna strokovna vprašanja in ker ni opravila zaslišanja tožnika.

16. Tožnik očita neobrazloženost izpodbijane Odločbe tudi v delu, da je bila cenitev zaradi kršitev iz 2. točke izreka (ocena vrednosti družbe C. d.d.) napačna, kar naj bi utemeljevalo sankcijo odvzema dovoljenja. Toženka se ni opredelila, katera vrednost je bila ugotovljena, v katerem razponu in katera vrednost bi bila ugotovljena, če bi tožnik uporabil metodologijo, ki jo zagovarja toženka in kako bi to vplivalo na vrednost delnice ocenjevane družbe. V zadevi ni podanih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali gre samo za različno oceno, ki ni imela materialnega vpliva na vrednost ocenjene družbe ali pa le za razliko v oceni in se Odločbe ne da preizkusiti. Sodišču predlaga, da izvede dokaz z zaslišanjem tožnika in priče G.G. in da postavi izvedenca ustrezne stroke, pri čemer primarno predlaga, da se kot izvedenca imenuje tujo institucijo in da obe odločbi v izpodbijanem delu razveljavi (prav odpravi - op. sodišča) in postopek ustavi, oziroma da Odločbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da razveljavi (prav odpravi - op. sodišča) izrečeno sankcijo in v izpodbijanem delu postopek ustavi oziroma podredno, da Odločbo v izpodbijanem delu razveljavi (prav odpravi - op. sodišča) in zadevo vrne v nov postopek toženki. Glede stroškov tožnik prilaga stroškovnik.

17. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe. Tožnik nekonkretizirano navaja omejitev možnosti opredelitve do kršitev pravil ocenjevanja vrednosti. Toženka navaja listinske dokaze, ki so navedeni v izreku Odločbe o začetku postopka. Ostalo gradivo, zbrano pri nadzoru, je sestavni del nadzornih spisov, ki jih je na podlagi zahtev od tožnika pridobil Slovenski inštitut za revizijo ter predstavlja podporno gradivo navedenim listinskim dokazom. Tožnik je imel pravico do vpogleda v nadzorni spis, pa tega ni izkoristil, pa tudi v Izjavi ni navajal tovrstnih očitkov. V izreku, kot v obrazložitvi obeh odločb, je določno in podrobno navedeno, v zvezi s čim je konkretna kršitev nastala. Navaja 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, kakšen mora biti izrek. Tožnik v postopku ni izrazil nerazumevanja očitanih kršitev pravil ocenjevanja, pri čemer se je v Izjavi opredelil do vseh očitkov ter je glede neutemeljenih navedb o domnevnih pomanjkljivostih prekludiran. Navaja 139. člen in 113. člen ZRev-2, ki ju citira.

18. V zvezi z razkrivanjem podatkov je bila dolžnost tožnika, da zaščiti zaupne podatke, kar ni storil. Razlogi, zaradi katerih je prišlo do uporabe teh podatkov s strani drugega pooblaščenega ocenjevalca, niso relevantni. Tožnik je celo v Izjavi sam priznal, da popolne varnosti podatkov ni bilo mogoče zagotoviti. Toženka je v postopku pojasnila razloge, zakaj ni potrebno pridobivanje dodatnih mnenj in da je v zadostni meri pregledala razpoložljive informacije. Navaja 103. člen in 105. člen ZRev-2, ki ju citira. Tožnik tudi ni navedel, katera dejstva naj bi se dokazovala z njegovim zaslišanjem. Pooblaščeni ocenjevalci so zavezani k varovanju zaupnih podatkov v zvezi z ocenjevanjem vrednosti, zato nobenih takih informacij brez ustreznega in izrecnega pooblastila ne smejo razkriti tretjim osebam. Ne držijo pavšalne navedbe, da sta poročili zgolj oblikovno in po strukturi skladni. Toženka je evidentno ugotovila, da sta poročili tudi vsebinsko enaki, G.G. pa do določenih zaključkov v svojem poročilu ne bi mogel priti zgolj iz javno dostopnih podatkov. Iz obeh poročil izhaja, da je G.G. razpolagal z vsebino poročila tožnika. Očitek toženke se nanaša na nedovoljeno razkritje in uporabo določenih nejavnih informacij, ki jih je tožnik dobil od naročnika, pooblaščeni ocenjevalec G.G. pa jih je uporabil v poročilu, ki ga je izdelal za druge stranke. Predlog za zaslišanje G.G.in postavitev izvedenca ustrezne stroke sta podana prepozno, v nasprotju s 139. členom in 113. členom ZRev-2, hkrati pa sta neobrazložena.

19. Ključno dejstvo glede očitane kršitve pod točko 2 izreka Odločbe je, da je bil namen ocene vrednosti računovodsko poročanje, kar izrecno priznava tudi tožnik v tožbi. Ne glede na to ali bi se ocenjevalo naložbo v delnice družbe K. d.d. za namen računovodskega poročanja ali podjetje C. d.d. (ki ima v lasti delnice družbe K. d.d.) za namen računovodskega poročanja, je potrebno upoštevati MSRP 13 in hierarhijo vhodnih podatkov. Gre za to, da za namen računovodskega poročanja, ne bi smeli delnic borzne družbe, za katero obstaja tržna cena na borzi, v primeru ocenjevanja le naložbe v delnice K. d.d., vrednotiti po borzni ceni, v primeru vrednotenja podjetja C. d.d., ki ima v lasti delnice družbe K. d.d., pa po pomembno višji ocenjeni vrednosti. V obeh primerih gre za oceno vrednosti delnic družbe K. d.d., bodisi, da jih ima v lasti ocenjevano podjetje, ali pa če se ocenjuje naložbo v delnicah K. d.d. Pomemben pa je namen ocenjevanja vrednosti, ki je računovodsko poročanje, ki se razlikuje od namena prodaje. Toženka navaja razloge, zaradi katerih argumentacija tožnika ne more pojasniti neustrezne izbire metode ocenjevanja vrednosti delnic K. d.d., namesto upoštevanja borzne cene za namen računovodskega poročanja. Računovodski standardi ne določajo eksplicitnih kriterijev za likviden oziroma nelikviden trg, kljub temu pa dajejo zadostno podlago za presojo o likvidnosti trga. Stališče tožnika, da je šlo pri družbi K. d.d. za nelikviden trg, nima podlage niti v značilnosti trga niti v računovodskih standardih. Ne držijo navedbe tožnika, da je bil dejansko ocenjevan 10 % sveženj delnic. Pri oceni vrednosti deleža v družbi C. d.d. se je ocenjevalo delež, ki ga ima v lasti družba C. d.d., in to je 1 %, saj podlaga tržne vrednosti predvideva uporabo predpostavke samostojnega poslovanja. Zato je tudi domnevni vpliv prodaje paketa delnic na likvidnost trga irelevanten.

20. Namen ocenjevanja vrednosti podjetje v presojanem poročilu je bilo računovodsko poročanje in ne prodaja, kjer so predpostavke ocenjevanja drugačne. Ker tožnik pri ocenjevanju vrednosti delnice ni upošteval prve ravni hierarhije poštene vrednosti in ni upošteval borzne cene na datum vrednotenja, je očitana kršitev nedvoumno nastala in je bilo zaradi navedenega mnenje o ocenjeni pošteni vrednosti napačno, saj je na dan 31. 12. 2013 znašala borzna cena delnice družbe K. d.d. 218,00 EUR, pooblaščeni ocenjevalec pa jo je upošteval v višini 370,00 EUR, torej po vrednosti, ki je za 70 % višja od borzne. V okviru nadzornega postopka ni bil namen, da bi se presojal vpliv ocene vrednosti na računovodske izkaze družb O. k.d.d. in Vizija P. k.d.d., ampak le skladnost poročila o ceni vrednosti družbe C. d.d. s pravili ocenjevanja vrednosti. Toženka meni, da je očitana kršitev nastala in je bila zaradi tega tudi ocenjena vrednost družbe C. d.d. napačna, pri čimer znaša razlika 3.153.392,00 EUR pri obravnavi te finančne naložbe v izračunu vrednosti. Ostali elementi v izračunu vrednosti niso predmet izpodbijanih odločb. Sklicevanje na naročilo revizorja je neprimerno, saj je bilo tožniku z dovoljenjem za delo dano javno pooblastilo in zaupanje, da deluje neodvisno in strokovno, v skladu s pravili ocenjevanja vrednosti.

21. V zvezi z zahtevo za postavitev izvedenca toženka meni, da gre v obravnavani zadevi za nedvoumna dejstva in da imenovanje izvedenca ne more prispevati k drugačnemu razumevanju zahtev MSRP 13 ter ostalih obravnavanih MSOV. Po stališču Vrhovnega sodišča RS ima pri razlagi pravil stroke odločilno vlogo sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja in je sodni nadzor v zvezi s tem nujno zadržan. Jasno je, da napačni vstopni podatki pomenijo tudi napačen rezultat, kar je na podlagi 1. alineje drugega odstavka 99. člena ZRev-2 razlog za odvzem dovoljenja. Prepozne in pavšalne so navedbe tožnika, da ne gre za materialen vpliv, saj je evidentno, da je bila uporabljena za 70 % višja vrednost od tiste, ki bi jih moral tožnik upoštevati. Znesek ocenjene vrednosti ni predmet izpodbijane Odločbe, temveč je predmet kršitve pomembna strokovna napaka, saj tožnik pri ocenjevanju vrednosti delnice K. d.d. ni upošteval prve ravni hierarhije poštene vrednost. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne.

22. V pripravljalnih vlogah obe stranki dodatno pojasnjujeta svoja stališča.

23. Tožba ni utemeljena.

24. Postopek sodnega varstva je po ZRev-2 spor o zakonitosti odločbe Agencije. Za postopek sodnega varstva se glede na drugi odstavek 109. člena ZRev-2 uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po 114. členu ZRev-2 sodišče preizkusi odločbo nadzornega organa v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor. To so kršitve, na katere napotuje tretji odstavek 27. člena ZUS-1 (kršitve drugega odstavka 237. člena ZUP), zato je sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijanih odločb, to je Odločbe o začetku postopka in Odločbe o izreku ukrepa, s formalne plati preizkusilo, ali je bil postopek pred toženko izveden v skladu s posebnimi določbami ZRev-2 oziroma v skladu z določbami ZUP, ki se uporabljajo podredno (drugi odstavek 102. člena ZRev-2).

25. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je postopek izreka ukrepa po ZRev-2 urejen dvofazno. Agencija v prvi fazi (če iz razpoložljivih podatkov izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za izrek ukrepa) odloči o začetku postopka (prvi in drugi odstavek 138. člena ZRev-2). V drugi fazi (po prejemu izjave subjekta nadzora o razlogih za izrek ukrepa (v nadaljevanju tudi Izjava) oziroma po izteku roka za takšno Izjavo, pa odloči o samem izreku ukrepa (prvi odstavek 140. člen ZRev-2). Sodno varstvo je zagotovljeno proti obema odločbama, vendar proti odločbi, s katero Agencija začne postopek za izrek ukrepa ni posebnega postopka sodnega varstva in se le-ta lahko zaradi morebitnih kršitev določb postopka do njene izdaje izpodbija s tožbo le v postopku sodnega varstva proti odločbi o izreku ukrepa (2. alineja drugega odstavka 110. člena v povezavi s četrtim odstavkom 110. člena ZRev-2). V predmetni zadevi tožnik izpodbija obe odločbi, tako Odločbo o začetku postopka kot Odločbo o izreku ukrepa.

26. V obravnavani zadevi je Agencija odločala v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenih ocenjevalcev9, kadar ti izvajajo naloge ocenjevanja vrednosti pri subjektih, zavezani obvezni reviziji (prvi odstavek 33. člena ZRev-2) ter izrekla ukrep nadzora - odvzem dovoljena Slovenskega inštituta za revizijo DOP -1/08-72 z dne 1. 7. 2008 za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij, ki se ne bo izvršil, če pooblaščeni ocenjevalec v preizkusni dobi enega leta od dneva pravnomočnosti Odločbe, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin. Po drugem odstavku 99. člena ZRev-2 Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, če pooblaščeni ocenjevalec pri izvajanju ocenjevanja vrednosti premoženja : - krši pravila ocenjevanja vrednosti in je zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oz. obrazložitev tega mnenja napačna oz. zavajajoča (prva alineja), - krši dolžnost varovanja zaupnih podatkov (druga alineja); - ponavljajoče krši določbe ZRev-2 oz. drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oz. pravila ocenjevanja vrednosti, tako da mu je bil zaradi tovrstnih kršitev že dvakrat izrečen opomin (tretja alineja). Po 100. členu ZRev-2 z odločbo o odvzemu dovoljenja lahko Agencija izreče, da se odvzem ne bo izvršil, če pooblaščeni ocenjevalec v času, ki ga določi Agencija, ki pa ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od dveh let, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin.

Glede očitka kršitev pravil postopka

27. V obravnavani zadevi je po presoji sodišča Agencija kot sektorski regulator nastopala v okviru svojih pooblastil, ki jih ima po ZRev-2 in je postopek nadzora in izreka ukrepa potekal v skladu z določbami ZRev-2. Iz podatkov v priloženih spisih, kakor tudi iz obrazložitve izpodbijanih odločb izhaja, da je Agencija začela postopek za odvzem dovoljena (138. člen ZRev-2) z Odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca tožniku, iz razlogov in na podlagi listinskih dokazov, kot jih toženka navaja v izreku Odločbe o začetku postopka, na podlagi katerih je toženka ugotovila, da izhaja utemeljen sum, da je tožnik pri pripravi Poročila 1, Poročila 2 in Poročila 3 kršil 88. člen ZRev-2, ki določa način ocenjevanja vrednosti.

28. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZRev-2 Agencija začne postopek za odvzem dovoljenja, če iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za odvzem dovoljenja, določen s tem zakonom.10 V izreku izpodbijane Odločbe o začetku postopka je toženka navedla konkretne dokumente oz. listinske dokaze, na podlagi katerih je začela postopek in nato z Odločbo izrekla izpodbijani ukrep. Tudi iz obrazložitve izpodbijane Odločbe so razvidne listinski dokazi, na katerih sloni njena odločitev. Ne gre za pavšalne navedbe glede dokazil, iz katerih izhaja sum kršitve pravil ocenjevanja, kot želi prikazati tožnik. Glede t.i. „ostalega gradiva, zbranega pri nadzoru“, gre za sestavni del nadzornih spisov, s katerim pa bi se tožnik v postopku lahko seznanil z vpogledom v nadzorni spis pred izdajo izpodbijane Odločbe, česar pa ni storil, niti ni tega očitka navajal v Izjavi, zato po presoji sodišča ne gre za kršitev pravil postopka, kot meni tožnik. Očitke tožnika, kolikor se nanašajo na to, da ni bil seznanjen z vsebino „ostalega gradiva, zbranega pri nadzoru“ sodišče kot nedopustno tožbeno novoto zavrača (113. člen ZRev-2).11 Po povedanem očitki tožnika, da je bil postopek uveden oz. ukrep izrečen na podlagi pavšalnega sklicevanja na listinske dokaze, s čimer naj bi bilo poseženo v tožnikovo pravico do izjave, niso utemeljeni.

29. Neutemeljeni so tudi razlogi tožnika, da izreka izpodbijanih odločb nimata navedbe določenih konkretnih ravnanj, ki naj bi pomenili kršitev. Po presoji sodišča iz izreka izpodbijanih odločb jasno izhaja, na kakšen način je tožnik kršil pravila ocenjevanja in kršitve katerih pravil ocenjevanja se mu očita. V izrekih obeh izpodbijanih odločb je vsaka kršitev jasno in določno navedena, kot tudi predpisi, ki so pri tem kršeni. Konkretno navedene kršitve pa so obrazložene tudi v obrazložitvah (obeh) izpodbijanih odločb. Tako ne gre za nedoločne očitke toženke in nejasnosti do te mere, da tožnik ni vedel, kaj je predmet kršitve in na kašen način je kršitev storjena ter katere predpise je kršil, kot želi prikazati tožnik. Sodišče tudi ne vidi neskladnosti med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanih odločb. Izpodbijana Odločba o začetku postopka vsebuje tudi vse obvezne sestavine po tretjem odstavku 138. člena ZRev-2,12 izpodbijana Odločba pa je skladna z drugim odstavkom 140. člena ZRev-2, saj je Agencija z njo odločila o izreku ukrepa odvzema dovoljenja samo zaradi tistih dejanj, ravnanj in okoliščin, zaradi katerih je izdala Odločbo o začetku postopka in samo na podlagi tistih listin in drugih dokazov, ki so bili navedeni v Odločbi o začetku postopka in ki jih je v Izjavi priložil tožnik. Izpodbijani Odločbi po presoji sodišča vsebujeta razloge o ključnih dejstvih ter ju je mogoče preizkusiti. Po šestem odstavku 213. člena ZUP mora biti izrek kratek in določen; če je potrebno se lahko razdeli tudi na več točk, tako kot v obravnavanem primeru. Toženka je z izreki izpodbijanih odločb odločila o predmetu postopka, izrek izpodbijane Odločbe pa je skladen z določbo 142. člena ZRev-2, ki določa, kaj mora obsegati izrek odločbe o odvzem dovoljenja.13 Po presoji sodišča je v izreku izpodbijanih odločb določen opis dejanja, ravnanj in okoliščin, ki so razlog za začetek postopka in za odvzem dovoljenja, zato tožnikove očitke sodišče kot neutemeljene zavrača.

30. Sodišče tudi ne vidi očitanih kršitev pravil postopka, ker toženka ni izvedla naroka in predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika. Subjektu nadzora je namreč spoštovanje načela kontradiktornosti v postopku zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati Izjavo o razlogih za začetek postopka, v kateri lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). Po presoji sodišča v postopku ni bila kršena pravica stranke do izjave14 oziroma pravica stranke, da predlaga dokaze v lastno korist, kar očita tožnik v tožbi. Po 103. členu ZRev-2 dajejo v postopku stranke praviloma svoje izjave pisno (prvi odstavek). Le v primeru iz drugega odstavka 105. člena ZRev-2 lahko dajejo stranke svoje izjave tudi ustno na obravnavi (drugi odstavek 103. člena ZRev-2). Po prvem odstavku 105. člena ZRev-2 nadzorni organ odloča brez naroka. Le v primeru, če nadzorni organ presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev, lahko ne glede na prvi odstavek tega člena, razpiše ustno obravnavo (drugi odstavek 105. člena ZRev-2). Toženka pa je v postopku pojasnila, da je v zadostni meri pregledala razpoložljivo dokumentacijo, na podlagi katere je lahko odločila v predmetni zadevi. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo načelo kontradiktornosti med postopkom pred Agencijo ves čas spoštovano, saj je bila izpodbijana Odločba o začetku postopka tožniku vročena in je bil tožnik pozvan, da se o razlogih za začetek postopka izjavi. Tožnik je torej imel možnost, da v zvezi z očitanim sumom kršitve pravil ocenjevanja poda Izjavo, v kateri je imel možnost izpodbijati ugotovitve Agencije ter predlagati vse dokaze v svojo korist. Tožnik je to pravico tudi izkoristil. Toženka je tudi pojasnila, zakaj ni razpisala naroka in ni izvedla predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. Toženka je v obravnavani zadevi pojasnila, da je ocenila, da za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev ni potrebno pridobivanje dodatnih mnenj in da je v zadostni meri pregledala razpoložljivo dokumentacijo. Sodišče ocenjuje, da je to svojo diskrecijsko pravico glede izvedbe naroka pravilno uporabila v okviru pooblastila in namena, ki ji ga daje ZRev-2 (105. člen ZRev-2).

Glede obstoja kršitve

31. Subjektu nadzora je Agencija izrekla ukrep odvzema dovoljenja zaradi kršitve 88. člena ZRev-2, ki določa, da mora ocenjevanje vrednosti po tem zakonu potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki vključujejo Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti Odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Slovenski inštitut za revizijo, ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja, in predpise, izdane na njihovi podlagi.

32. Tožniku gre tudi po presoji sodišča utemeljeno očitek kršitve določbe prvega odstavka 91. člena ZRev-2, po kateri mora pooblaščeni ocenjevalec kot zaupne podatke varovati vse podatke, dejstva in okoliščine, za katere je izvedel pri opravljanju ocenjevanja vrednosti premoženja in Kodeksa etičnih načel za ocenjevalce, odstavek 2.4. a, ki določa, da mora biti pooblaščeni ocenjevalec odkrit in pošten v vseh poklicnih in poslovnih razmerjih in odstavek 2.4. b, ki določa, da mora pooblaščeni ocenjevalec spoštovati zaupnost informacij, pridobljenih v poklicnih in poslovnih odnosih, zato nobenih takih informacij brez ustreznega in izrecnega pooblastila ne sme razkriti tretjim strankam. V zadevi je po presoji sodišča toženka nedvoumno ugotovila, da je tožnik dopustil, da je pooblaščeni ocenjevalec G.G. v Poročilu o oceni vrednosti lastniškega kapitala na dan 31. 12. 2014 - B. d.d. (24. 6. 2015) uporabil pristope, vsebino, strukturo in predpostavke, kot so bili uporabljeni v Poročilu o oceni vrednosti lastniškega kapitala na dan 31. 12. 2014 - B. d.d. z dne 13. 2. 2015, ki ga je izdelal tožnik, za naročnika C. d.d. Toženka je pojasnila, da je pooblaščeni ocenjevalec G.G., ki je prav tako zaposlen v družbi I. d.o.o., med predpostavkami navedel, da je pri ocenjevanju vrednosti izhajal le iz javno dostopnih podatkov, poročilo, ki ga je izdelal tožnik pa je temeljilo na internih podatkih družbe B. d.d. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb so razvidni razlogi, na podlagi katerih je toženka prišla najprej do utemeljenega suma kršitve in nato do ugotovitve kršitve prvega odstavka 91. člena ZRev-2 in odstavkov 2.4 b in 2.4. a Kodeksa etičnih načel. Sodišče se z njeno dokazno oceno strinja, tožnikove ugovore, da gre le za oblikovno in strukturno skladni poročili, pa sodišče kot pavšalne zavrača. Iz izreka izpodbijane Odločbe o začetku postopka in iz obrazložitve Odločbe so razvidni listinski dokazi, na podlagi katerih je toženka prišla do zaključkov, da je tožnik kršil dolžnost, da zaščiti zaupne podatke in da je pooblaščeni ocenjevalec G.G. razpolagal z vsebino poročila tožnika. Toženka je pojasnila, da sta poročili enaki tudi po vsebini, vključno z nepravilnimi izračuni, in tudi pojasnila, da G.G. do določenih zaključkov, kot jih navaja v svojem poročilu, ne bi mogel priti zgolj iz javno dostopnih podatkov. Zato je po presoji sodišča utemeljen očitek tožniku glede nedovoljenega razkritja in uporabo določenih nejavnih informacij, ki jih je tožnik dobil od naročnika in ki jih je nedvomno pooblaščeni ocenjevalec G.G. uporabil v poročilu, ki ga je izdelal za drugo stranko. V zadevi tudi ni sporno, da tožnik od naročnika za razkritje informacij ni imel pooblastila. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožnikove očitke, da ni izkazana opustitev dolžnostnega ravnanja tožnika, saj je izkazano, da je očitana kršitev pri pripravi Poročila 1 nedvomno nastala, pri čemer voljno ravnanje oz. subjektivni razlogi, ki naj bi na strani tožnika ne obstojali, na samo opredelitev kršitve ne vplivajo.

33. Ustrezno pa je po presoji sodišča toženka pojasnila tudi razloge za očitek kršitve MSOV 102 - Izvajanje, točka 3. Slednji med drugim določa, da se s postopki, kot so pregled, poizvedovanje, izračunavanje in analiza, zbere zadostne dokaze, da je zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti in da je pri določanju obsega potrebnih dokazov potrebna strokovna presoja, da se zagotovi, da informacije, ki jih je treba pridobiti, ustrezajo namenu ocenjevanja vrednoti, ker je tožnik v Poročilu 3 vrednost delnice družbe K. d.d. upošteval po ocenjeni namesto po borzni vrednosti na dan ocenjevanja vrednosti. Utemeljeni so tudi očitki, da je s tem tožnik kršil tudi SPS 1 - Ocenjevanje vrednosti podjetij, točko 2 c, ki določa, da mora pooblaščeni ocenjevalec izdelati oceno vrednosti odgovorno in skrbno in točko 3 d, ki določa, da mora pooblaščeni ocenjevalec zbrati, analizirati in razkriti pomembne podatke, ki se nanašajo na poslovno nepotrebna sredstva ter MSOV 300 - Ocenjevanje vrednosti za računovodsko poročanje, ki v poglavju Vhodni podatki za ocenjevanje vrednosti in hierarhija poštene vrednosti v točki G4 napotuje na uporabo MSRP 13.15

34. Razlogi tožnika, s katerimi skuša pojasniti, da gre za napačno stališče toženke, po katerem naj bi bil tožnik dolžan ceniti delnice družbe K. d.d. za namen računovodskega poročanja in uporabiti hierarhijo MSOV, po presoji sodišča niso utemeljeni. O vsebinskih razlogih, ki jih je tožnik navajal v Izjavi, in jih ponavlja tudi v tožbi, s katerimi pojasnjuje svoje nestrinjanje s strokovnimi stališči toženke glede uporabe navedenih standardov, kjer med drugim pojasnjuje, da se namen ocenjevanja nanaša na vrednost deleža v C. d.d. in da je spoštoval standard MSRP 13 pri oceni vrednosti tega deleža, ter da naj bi bil dejansko ocenjevan 10 % sveženj delnic, se je pravilno izrekla toženka v obrazložitvi izpodbijane Odločbe, iz katere izhaja, da se je pri oceni vrednosti deleža v družbi C. d.d. ocenjevalo delež, ki ga ima v lasti družba C. d.d., in to je 1 %. V obrazložitvi izpodbijane Odločbe je toženka tudi pojasnila razloge, da ocenjevanje tržne vrednosti delnic za različne naročnike in večje pakete ni relevantno pojasnjevati v okviru presojanega poročila, kot meni tožnik in da je ključno dejstvo pri celotnem očitku, da je bil namen ocene vrednosti računovodsko poročanje, ne pa prodaja, s čimer se strinja tudi sodišče, saj je za takšno situacijo v obravnavani zadevi tudi šlo.

35. Tožniku se tudi po presoji sodišča utemeljeno očita kršitev navedenih pravil ocenjevanja, ker pri ocenjevanju vrednosti delnice K. d.d. ni upošteval prve ravni hierarhije poštene vrednosti in v okviru ocenjevanja družbe C d.d. ni upošteval borzne cene na datum vrednotenja delnice K. d.d. Tožnik tudi v tožbi, enako kot v Izjavi, nasprotuje strokovnim stališčem toženke glede tega in pojasnjuje razloge, da ne gre za situacijo, ko bi bila cenitev prilagojena določenemu namenu, ampak da gre le za drugačno strokovno odločitev, kot jo zagovarja toženka, kar po presoji sodišča ne drži. Tudi tožnikovi razlogi, da odločitev nima vpliva na računovodske izkaze družb, ki sta večinski lastnici družbe C. d.d., niso relevantni, saj je toženka pravilno pojasnila, da vpliv ocene vrednosti na računovodske izkaze družb O. k.d.d. in P. k.d.d. ni bil predmet nadzornega postopka. Sodišče ocenjuje, da tudi sklicevanje tožnika na naročilo revizorja, ne more vplivati na drugačno odločitev, saj mora tudi po presoji sodišča tožnik podati svoje mnenje samostojno in neodvisno. Po povedanem stališče tožnika, da gre (le) za drugačno strokovno odločitev tožnika, in da ne gre za kršitev navedenih pravil ocenjevanja vrednosti, po presoji sodišča ni pravilno. Sodišče pa je glede razlage pravil ocenjevanja vrednosti zadržano, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

36. ZRev-2 je temeljni področni zakon, ki med drugim ureja revidiranje, strokovna področja, povezana z revidiranjem, nadzor nad revidiranjem in ocenjevanjem vrednosti (1. člen ZRev-2). Po 31. točki 3. člena ZRev-2 je ocenjevanje vrednosti aktivnost, ki jo izvaja pooblaščeni ocenjevalec v skladu s pravili ocenjevanja vrednosti, da bi določil oceno vrednosti podjetja, nepremičnine oziroma strojev in opreme za računovodsko poročanje ter druge namene ocenjevanja vrednosti. Uresničevanje javnega nadzora nad ocenjevanjem vrednosti opravlja Agencija (33. člen ZRev-2). Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, je tako kot skoraj vse normativne akte (tudi standarde) mogoče razlagati in razumeti na različne načine, kar pa ne pomeni, da lahko v vsakem primeru velja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo preskriptivni značaj standardov. To, da gre za pravila stroke na drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag je pravilna, je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil (prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS G 18/2003 in G 11/2007). V obravnavanem primeru sicer ne gre za pravila revidiranja, na katera se nanaša navedena sodba Vrhovnega sodišča RS, vendar pa je navedeno stališče uporabljivo tudi v konkretnem primeru, ko gre za pravila ocenjevanja vrednosti. Tožnik pa s svojimi navedbami sodišču ni uspel vzbuditi upravičenega dvoma v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil ocenjevanja vrednosti (standardov) s strani Agencije. V obravnavani zadevi sodišče ne dvomi v pravilnost tolmačenja MSOV 102 - Izvajanje, točka 3, Kodeksa etičnih načel (odstavka 2. 4. a in 2. 4. b), MSOV 300 - Ocenjevanje vrednosti za računovodsko poročanje, točka G4, SPS 1, točki 2 c in 3 d s strani toženke v funkciji sektorskega regulatorja, katerih kršitev se tožniku očita. Sodišče glede razlage navedenih pravil ocenjevanja vrednosti sledi razlogom izpodbijane odločitve, kot tudi razlogom, ki se nanašajo na kršitev prvega odstavka 91. člena ZRev-2. Toženka je pojasnila, na podlagi kakšnih okoliščin in dejstev je ocenila, da je tožnik z izvedenimi postopki ocenjevanja kršil navedena pravila ocenjevanja in s tem 88. člen ZRev-2. Sodišče v obravnavani zadevi ne dvomi v pravilnost razlage pravil stroke s strani toženke kot sektorskega regulatorja, ki je za svojo odločitev podala razumne, logične in tehtne razloge.

37. Glede na povedano se sodišče strinja z razlogi toženke, da je tožnik v Poročilu 1 storil očitane kršitve pravil ocenjevanja vrednosti iz 88. člena ZRev-2 in sicer prvi odstavek 91. člena ZRev-2 in Kodeks etičnih načel (odstavka 2.4. a in 2.4. b) in v Poročilu 3 MSOV 102 - Izvajanje, točko 3 in SPS1, točki 2 c in 3 d. Toženka je zaradi kršitev navedenih pravil ocenjevanja vrednosti tožniku po presoji sodišča utemeljeno izrekla odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca na podlagi prve in druge alineje drugega odstavka 99. člena ZRev-2,16saj je pojasnila, da je njegovo mnenje napačno oz. da je kršil dolžnost varovanja zaupnih podatkov, s čimer se sodišče strinja. Toženka je na podlagi pooblastila iz 100. člena ZRev-2 hkrati izrekla pogojni odvzem dovoljenja ter tožniku določila preizkusno dobo enega leta, za kar je po presoji sodišča tudi ustrezno pojasnila razloge, s katerimi se sodišče strinja.17

38. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane Odločbe pravilen in zakonit in ker sta (obe) izpodbijani odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi drugega odstavka 109. člena ZRev-2 v povezavi s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

39. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (115. člen ZRev-2 v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1). Po presoji sodišča so bili vsi relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanih odločb (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Sodišče po že povedanem tudi ne dvomi v pravilnost razlage standardov s strani toženke, ki ima po presoji sodišča ustrezno strokovno znanje, zato sodišče dokazni predlog, da naj sodišče imenuje izvedenca ustrezne stroke, kot nepotrebnega zavrača. Kot nesubstanciranega pa sodišče zavrača dokazni predlog zaslišanja priče G.G., ki je hkrati po presoji sodišča tudi nedopustna tožbena novota (tretji odstavek 20. člena ZUS-1 v zvezi z 113. členom ZRev-2).

40. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1 88. člen ZRev-2 določa, da mora ocenjevanje vrednosti potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki vključujejo Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, Odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Slovenski inštitut za revizijo, ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja in predpise, izdane na njihovi podlagi (v nadaljevanju pravila ocenjevanja vrednosti).
2 MSOV 102 - Izvajanje točka 3 določa, da je s postopki, kot so pregled, poizvedovanje, izračunavanje in analiza treba zbrati zadostne dokaze, da je zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti. Pri določanju obsega potrebnih dokazov je potrebna strokovna presoja, da se zagotovi, da informacije, ki jih je treba pridobiti, ustrezajo namenu ocenjevanja vrednosti. Običajno se dogovori o obsegu ocenjevalčevih raziskav. Omejitve morajo biti zapisane v obsegu dela;
3 SPS 1 - Ocenjevanje vrednosti podjetij, odstavek 2c, določa, da mora pooblaščeni ocenjevalec izdelati oceno vrednosti odgovorno in skrbno; odstavek 3d določa, da mora pooblaščeni ocenjevalec zbrati, analizirati in razkriti pomembne podatke, ki se nanašajo na poslovno nepotrebna sredstva.
4 MSOV 300 - Ocenjevanje vrednosti za računovodsko poročanje, ki v poglavju Vhodni podatki za ocenjevanje vrednosti in hierarhija poštene vrednosti, v točki G4 napotuje na uporabo MSRP 13.
5 Prvi odstavek 91. člena ZRev-2 določa, da mora pooblaščeni ocenjevalec kot zaupne varovati vse podatke, dejstva in okoliščine, za katere je izvedel pri opravljanju ocenjevanja vrednosti.
6 1. raven : vhodni podatki so na dejavnih trgih ponujene (nepopravljene) cene za enaka sredstva ali obveznosti, do katerih ima podjetje dostop na dan merjenja.
7 Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, če pooblaščeni ocenjevalec pri izvajanju ocenjevanja vrednosti premoženja krši pravila ocenjevanja vrednosti in je zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitvi tega mnenja napačno oziroma zavajajoča (prva alineja drugega odstavka 99. člena ZRev-2)
8 Po prvem odstavku 100. člena ZRev-2 Agencija z odločbo o odvzemu dovoljenje izreče, da se odvzem ne bo izvršil, če pooblaščeni ocenjevalec v času, ki ga določi agencija, ki ne sme biti krajši od šestih in ne daljši od dveh letih, ne bo storil nove kršitve zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenja.
9 Agencija opravlja javni nadzor iz prvega odstavka 33. člena ZRev-2 s smiselno uporabo določb o ZRev-2, ki urejajo nadzor na revidiranjem (drugi odstavek 33. člena ZRev-2).
10 Postopek za odvzem dovoljenja se namreč začne po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa oziroma koristi, ki je v zagotavljanju zaupanja uporabnikov v strokovnost in visoko kakovost opravljenega dela pooblaščenih ocenjevalcev. Navedeno pomeni, da Agencija v okviru svojih pooblastil samostojno presoja (tretji odstavek 18. člena ZRev-2), ali bo na podlagi okoliščin, s katerimi se seznani, začela postopek po uradni dolžnosti (126. člen ZUP v zvezi z drugim odstavkom 102. člena ZRev-2).
11 Po 113. členu ZRev-2 tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.
12 Po tretjem odstavku 138. člena ZRev-2 mora odločba o začetku postopka za odvzem dovoljenja vsebovati: - določen opis dejanja, ravnanj ali okoliščin, ki naj bi bile razlog za začetek postopka, - navedbo listin in drugih dokazov, na podlagi katerih je Agencija zaključila, da obstaja utemeljen sum iz prvega odstavka tega člena, - obrazložitev odločitve o začetku postopka. Po četrtem odstavku 138. člena ZRev-2 Agencija v odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja določi tudi rok, ki ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od 30 dni, šteto od dneva vročitve odločbe subjektu nadzora, v katerem se subjekt nadzora lahko izjavi o razlogih za začetek postopka (izjava o razlogih za odvzem dovoljenja).
13 Izrek odločbe o odvzemu dovoljenja mora obsegati - odločitev o odvzemu dovoljenja, z označbo številke in datuma izdaje dovoljenja, - firmo in sedež oziroma ime in priimek ter datum rojstva subjekta nadzora, ki mu je dovoljenje odvzeto, - določen opis dejanja, ravnanj ali okoliščin, ki so razlog za odvzem dovoljenja (prvi odstavek 142. člena ZRev-2).
14 Enako stališče o tem, da je subjektu nadzora spoštovanje načela kontradiktornosti zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe seznani z dejstvi in dokazi, na podlagi katerih je Agencija začela postopek, je Vrhovno sodišče RS že sprejelo (npr. v zadevi G 50/2011).
15 MSOV 300, Ocenjevanje vrednosti za računovodsko poročanje, točka G4 določa, da MSRP 13 vključuje tudi »hierarhijo poštene vrednosti«, ki razvršča ocenjevanja vrednosti po naravi razpoložljivih vhodnih podatkov. Povzeto na kratko so ravni hierarhije naslednje: 1. raven : vhodni podatki so „na dejavnih trgih ponujene (nepopravljene) cene za enaka sredstva ali obveznosti, do katerih ima podjetje dostop na dan merjenja“; 2. raven : vhodni podatki so „vhodni podatki drugih (neborznih) cen, ki niso vključene v 1. raven in jih je za sredstvo ali obveznost mogoče neposredno ali posredno opazovati“; 3. raven: vhodni podatki so „vhodni podatki za sredstvo ali obveznost, ki jih ni mogoče opazovati.“
16 Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, če pooblaščeni ocenjevalec pri izvajanju ocenjevanja vrednosti premoženja: - krši pravila ocenjevanja vrednosti in je zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitev tega mnenja napačna oziroma zavajajoča, - krši dolžnost varovanja zaupnih podatkov (prva in druga alineja drugega odstavka 99. člena ZRev-2).
17 Z odločbo o odvzemu dovoljenja lahko Agencija izreče, da se odvzem ne bo izvršil, če pooblaščeni ocenjevalec v času, ki ga določi Agencija, ki pa ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od dveh let, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje oziroma izreči opomin (prvi odstavek 100. člena ZRev-2).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o revidiranju (2008) - ZRev-2 - člen 88, 91, 110, 138, 140

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5NTE2