UPRS Sodba II U 184/2021-44

Jedro

Sodišče EU daje pojmu osebnega podatka širok pomen z namenom, da se posamezniku, na katerega se osebni podatki nanašajo, omogoči kar se da široko in učinkovito pravno varstvo. Pojem „osebni podatki“ tako zajema vse vrste informacij, tako objektivne kot tudi subjektivne, podane v obliki mnenj ali presoj, če se te nanašajo na zadevnega posameznika. Pri tem se šteje, da se informacija nanaša na določenega ali določljivega posameznika, kadar je zaradi svoje vsebine, namena ali učinka povezana z določljivo osebo.

Osebni podatki posameznika so lahko nahajajo tudi v dokumentih oziroma izjavah drugih oseb, do katerih mora imeti prosilec po 1. odstavku 15. člena Uredbe (EU) 2016/679 zagotovljen dostop, vse z namenom, da lahko preveri zakonitost oziroma pravilnost in poštenost obdelave osebnih podatkov, ki so bili zbrani v zvezi z njim. Sodišče EU je namreč že večkrat poudarilo, da je treba pri razlagi določb evropskih predpisov izhajati iz ciljev ter namena, ki ga ti zasledujejo. Namen Uredbe (EU) 2016/679 je omogočiti dostop posamezniku do njegovih osebnih podatkov, da lahko učinkovito uveljavi pravice, ki mu jih daje uredba, to je pravico do popravka, pravico do izbrisa (t.i. „pravica do pozabe“), pravico do omejitve obdelave, pravico do ugovora pri obdelavi osebnih podatkov ter pravico do pravnega sredstva v primeru nastale škode.

V primeru navzkrižja med uresničevanjem pravice do polnega in celovitega dostopa do osebnih podatkov ter uresničevanjem pravic in svoboščin drugih je dolžan upravljavec osebnih podatkov oziroma nadzorni organ, ki presoja zakonitost njegove odločitve, te interese oziroma pravice ustrezno uskladiti oziroma uravnotežiti, upoštevaje načelo sorazmernosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom povrniti stroške postopka v znesku 373,30 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1. Z izpodbijano odločbo je Informacijska pooblaščenka delno ugodila pritožbi prosilke (stranke z interesom v tem upravnem sporu) z dne 5. 1. 2021 zoper odločbo upravljavca s prejemnim žigom ... z dne 23. 12. 2020 in odločila, da se odločba upravljavca odpravi ter se odloči: Upravljavec mora prosilki v 31 (enaintridesetih) dneh od vročitve odločbe posredovati kopijo:

- dokumenta „Opis dogodka z dne 19. 10. 2020“, in sicer besedilo od besed „Opis dogodka z dne 19. 10. 2020“ do vključno besed „priporočili NIJZ“ ter podpis osebe, ki je dokument pripravila;

- e-pošte z dne 21. 10. 2020 ob 10:11, in sicer besedilo od besed „Od:“ do vključno „Študentske“ ter od „smo slišali“ do vključno „navedenega dne“ (1. točka izreka). Pritožbo prosilke v delu, ki se nanaša na preostale zapise, katerih seznanitev je bila prosilki zavrnjena z izpodbijano odločbo, je Informacijska pooblaščenka zavrnila (2. točka izreka) ter ugotovila, da v postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe Informacijska pooblaščenka pojasnjuje, da je prosilka pri tožeči stranki kot upravljavcu osebnih podatkov vložila vlogo, v kateri je navedla, da želi prejeti reprodukcijo svojih osebnih podatkov, ki jih je upravljavec zbral v zvezi z opozorilom na izpolnjevanje delovnih obveznosti z možnostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov v primeru ponovne kršitve delovnih obveznosti. Upravljavec je z odločbo, izdano na prvi stopnji, zahtevo zavrnil z obrazložitvijo, da zahteva prosilka pričevanje delavke in sodelavcev, ki so delodajalcu poročali o vedenju prosilke, ki je imelo za posledico izdajo opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti. Pri izpovedi delavcev o dogodku gre po mnenju upravljavca le za osebne podatke delavcev, ki so pričanje podali, in ne za osebne podatke prosilke, ki zato do zahtevanih podatkov nima pravice dostopa.

3. Zoper navedeno odločitev je prosilka vložila pritožbo, ki je po mnenju Informacijske pooblaščenke delno utemeljena. Dejansko stanje zadeve je bilo v postopku na prvi stopnji po njeni ugotovitvi pravilno in popolno ugotovljeno. Predmet zahteve za dostop do osebnih podatkov predstavljata dva dokumenta, ki vsebujeta izjave zaposlenih o dogodku z dne 19. 10. 2020. Pri presoji pravilnosti odločbe, izdane na prvi stopnji, sta sporni dve vprašanji, in sicer, ali gre pri zahtevanih podatkih za osebne podatke prosilke, ter, če gre za tovrstne podatke, ali bi bilo treba pravico prosilke omejitvi skladno s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s 23. členom Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (v nadaljevanju: Uredba (EU) 2016/679).

4. V zvezi z vprašanjem, ali gre v obravnavani zadevi za osebne podatke prosilke, Informacijska pooblaščenka ugotavlja, da je prosilka v obeh dokumentih (to je tako v zaznamku kot tudi v e-pošti) nedvomno določena na podlagi osebnega imena, akademskega naziva ter opisa problematike oziroma dogajanja dne 19. 10. 2020. Zapisi razkrivajo informacije v jasni zvezi s prosilko, zlasti o tem, kaj naj bi prosilka delala dne 19. 10. 2020, kako, kje in s kom je komunicirala in okoliščine, povezane z opisanim dogodkom. Odobreni deli obeh dokumentov se tako objektivno in neposredno nanašajo na prosilko, saj opisujejo njena ravnanja, stanja, lastnosti in razmerja ter njene osebne okoliščine. Gre za zapise o izjavah, ki so jih podale druge osebe in so imele za posledico določena (formalna) dejanja upravljavca kot delodajalca, to je izdajo spornega opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti. Dejstvo, da so osebni podatki prosilke vsebovani v izjavah drugih oseb, v ničemer ne spremeni njihove narave. Pri opredelitvi osebnega podatka namreč ni pomembno, kaj oziroma kdo je vir podatkov, ali so podatki točni in popolni, kakšna je raba formalnosti zapisa, kaj je nosilec podatkov, kakšen je namen obdelave, kaj je podlaga za obdelavo, kakšen je način zapisa podatkov in podobne okoliščine. Odobreni deli obeh dokumentov tudi ne razkrivajo subjektivnih in strogo osebnih mnenj, ocen ali vrednostnih sodb o prosilki, saj predstavljajo le gola dejstva (resnična ali ne) o prosilki in v zvezi z njo. Osebe, ki so v zapisih podale izjave, so po spominu reproducirale zaznane dogodke, ravnanja in podobne informacije o prosilki. Zato sodba Upravnega sodišča v zadevi opr. št. I U 1820/2011, na katero se sklicuje upravljavec, za odločitev v tej zadevi ni relevantna. V praksi se namreč pogosto dogaja, da osebni podatki v uradnih in drugih zbirkah podatkov upravljavcev izvirajo ravno iz izjav drugih oseb. Da dokumenta v obravnavani zadevi vsebujeta, prosilkine osebne podatke, pokaže tudi t.i. test inšpekcijskega postopka, ki predstavlja teoretično presojo, ali bi šlo za kršitev varstva osebnih podatkov, če bi oseba, katere izjava je zapisana v poročilu, ta zapis posredovala tretjim osebam brez posebne pravne podlage.

5. Pri odgovoru na vprašanje, ali obstajajo razlogi za omejitev pravice prosilke do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki, pa Informacijska pooblaščenka ugotavlja, da gre v odobrenem delu zahtevanih zapisov tako za osebne podatke prosilke kot tudi za podatke, ki se nanašajo na druge osebe. Kadar prosilec zahteva dostop do osebnih podatkov, ki se nanašajo na dve osebi (t.i. osebni podatki z dvojno naravo), to samo po sebi ni razlog za zavrnitev pravice do dostopa. Člen 15 Uredbe (EU) 2016/679 namreč predstavlja podlago za razkritje tudi osebnih podatkov drugih oseb, ki so podale izjave v zvezi s prosilko. V dokumentih, dostop do katerih zahteva prosilka, tvorijo osebni podatki prosilke in osebni podatki drugih oseb neločljivo celoto, zaradi česar predstavlja 15. člen Uredbe (EU) 2016/679 podlago za razkritje vseh osebnih podatkov z dvojno naravo.

6. Poleg navedenega gre v obravnavnem primeru za javne uslužbence, katerih podatki niso varovani, ker vsaj v določenem delu zadevajo delovno razmerje javnega uslužbenca v smislu tretjega odstavka 6. člena Zakona o dostopu do informacijah javnega značaja (v nadaljevanju: ZDIJZ). Omejitev pravice do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki z dvojno naravo bi bila po četrtem odstavku 15. člena ter po točki (i) prvega odstavka 23. člena Uredbe (EU) 2016/679 dopustna le tedaj, če bi tako izrecno določal zakon ali drug, višji predpis, ki pa ga v obravnavanem primeru ni.

7. V obravnavanem zadevi po mnenju Informacijske pooblaščenke pravice in svoboščine drugih ne prevladajo nad pravico prosilke do seznanitve z osebnimi podatki, saj vsebujejo zapisi le izjave, ki so povezane izključno s službeno problematiko, torej se po vsebini in namenu nanašajo na zatrjevane nepravilnosti glede notranje komunikacije in upoštevanje internih pravil delodajalca. Poleg tega gre za ravnanja in stanja javnih uslužbencev v neposredni zvezi z njihovim delovnim razmerjem, kar narekuje po tretjem odstavku 6. člena ZDIJZ višjo stopnjo transparentnosti. Izjave tudi niso bile dane v okoliščinah, v katerih bi lahko osebam priznali visoko raven pričakovane zasebnosti, saj je šlo za formalen postopek, ki se tiče dela javnih uslužbencev.

8. Glede zatrjevanja upravljavca, da so zaposleni utemeljeno pričakovali zaupnost glede izjav, ki so jih podali, pa Informacijska pooblaščenka pojasnjuje, da v primeru pisno podane pritožbe nad ravnanjem določenega zaposlenega v okviru delovnega razmerja takšno pričakovanje po zakonodaji ni utemeljeno. Predpisi namreč prijaviteljem v okoliščinah, kakršne so v obravnavani zadevi, ne zagotavljajo anonimnosti oziroma zaupnosti vira. Zaposleni zaščite svoje identitete tudi niso pisno zahtevali. Ker odobreni zapisi ne vsebujejo nobenih posebej občutljivih ali subtilnih informacij drugih oseb v smislu določb Uredbe (EU) 2016/679, je bilo po presoji Informacijske pooblaščenke treba zaradi napačno uporabljenega pravnega predpisa pritožbi prosilke delno ugoditi in izpodbijano odločbo delno odpraviti.

Tožbene navedbe

9. Zoper 1. točko izreka odločbe Informacijske pooblaščenke je tožbo v upravnem sporu vložila tožeča stranka kot upravljavec osebnih podatkov. Pojasnjuje, da je prosilki, ki je pri njej zaposlena, dne 3. 11. 2020 vročila opozorilo na izpolnjevanje delovnih obveznosti po 85. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1) zaradi neprimerne komunikacije s sodelavko in zaradi motenja sodelavcev v delovnem procesu ter zavestnega neupoštevanja navodil in ukrepov delodajalca v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja pri delu (zaradi nenošenja zaščitne maske). Po prejemu opozorila je prosilka vložila vlogo, v kateri je opozorilu nasprotovala, zahtevala pa je tudi, da ji tožeča stranka posreduje reprodukcijo njenih osebnih podatkov, ki so bili zbrani v zvezi z izdanim opozorilom.

10. Kot navaja tožeča stranka, ni sporno, da je treba pri odločanju v tej zadevi uporabiti 15. člen Uredbe (EU) 2016/679, ugotavlja pa, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, ali je Informacijska pooblaščenka pred odločitvijo preverila, ali gre v obravnavani zadevi pri dokumentih, ki jih zahteva prosilka, sploh za podatke iz zbirke, ki jih ureja omenjena uredba, ki se uporablja le za varstvo podatkov pri obdelavi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi in za ročno obdelavo, če so osebni podatki del zbirke ali so namenjeni, da postanejo del zbirke.

11. Po mnenju tožeče stranke zahtevanih dokumentov ni mogoče šteti za zbirko v smislu definicije iz Uredbe (EU) 2016/679, po kateri zbirka pomeni vsak strukturiran niz osebnih podatkov, ki so dostopni v skladu s posebnimi merili, pri čemer je niz lahko centraliziran, decentraliziran ali razpršen na funkcionalni ali geografski podlagi (6. točka 4. člena). Ker ne gre za podatke iz zbirke in tudi ne za podatke, ki so namenjeni za zbirko, se po mnenju tožeče stranke določila Uredbe (EU) 2016/679 v obravnavani zadevi ne bi smela uporabiti.

12. Pri izjavi in uradnem zaznamku gre izključno za osebne podatke delavcev, ki so izjavo dali, zaznamek oblikovali in ga poslali delodajalcu. Dokumenta vsebujeta zapis njihovega videnja dogodka. Tožeča stranka nadalje meni, Uredba (EU) 2016/679 ne ureja t.i. osebnih podatkov z dvojno naravo in da oseba, ki je dala ali zapisala izjavo, ne bi kršila dolžnosti varovanja osebnih podatkov prosilke, če bi vsebino izjav razkrila javnosti. V sodbi opr. št. I U 1404/2015 z dne 22. 3. 2018 je Upravno sodišče RS zavzelo stališče, da se pravica dostopa do osebnih podatkov nanaša izključno na osebne podatke in ne na celotne listine, ki take podatke vsebujejo, iz sodbe pa izhaja tudi, da je treba varstvo osebnih podatkov v enaki meri zagotavljati vsem posameznikom, na katere se osebni podatki nanašajo.

13. Z izpodbijano odločitvijo je Informacijska pooblaščenka tožeči stranki naložila razkritje osebnih podatkov pošiljateljev izjave brez pravnega temelja, kar predstavlja kršitev materialnega prava. Iz uvodnega dela elektronskega sporočila je namreč razvidno kdo, kdaj in komu je bila izjava poslana, ti podatki pa se nanašajo izključno na pošiljatelja in prejemnika. Na vlagateljico zahteve se tudi ne nanaša podpis oziroma ime osebe, ki je v uradnem zaznamku podala opis dogodka, enako pa velja tudi za podatek o tem, v imenu koga je bil zapis sestavljen. Vsi ti podatki predstavljajo izključno osebne podatke oseb, ki so zapis sestavile. Zato bi bilo po mnenju tožeče stranke treba iz razkritja izvzeti tudi celoten prvi stavek zapisa v opisu dogodka ter dele elektronskega sporočila, iz katerih je razvidno, kdo je sporočilo pripravil in kdo potrjuje izjavo.

14. V kolikor bi bilo sodišče mnenja, da zahtevana dokumenta vsebujeta tudi osebne podatke prosilke, pa tožeča stranka meni, da je treba odločbo v izpodbijanem delu odpraviti, saj bi razkritje zahtevanih dokumentov negativno vplivalo na pravice in svoboščine oseb, ki so zapisa pripravile. Iz zahteve za dostop do osebnih podatkov namreč jasno izhaja, da želi prosilka z zahtevo, vloženo pa podlagi Uredbe (EU) 2017/679, doseči nekaj, kar ji delovnopravni predpisi ne omogočajo, to je seznanitev z dokumentacijo, na podlagi katere ji je delodajalec izdal opozorilo na izpolnjevanje delovnih obveznosti. Izvedeti želi, kdo od sodelavcev je podal, zapisal in poslal izjave o dogodku in poročal delodajalcu o okoliščinah kršitve. Z zahtevo za dostop do podatkov želi tako v nasprotju z namenom uredbe pridobiti dokumente in podatke o sodelavcih, ki so podali izjave, na podlagi katerih je bilo izdano opozorilo na izpolnjevanje delovnih obveznosti. Takšna uporaba pravice predstavlja njeno zlorabo.

15. Informacijska pooblaščenka je tožeči stranki naložila razkritje podatkov o zaposlenih, ki so v postopku izdaje opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podali izjave o okoliščinah kršitve prosilke. Z razkritjem izjav bi bilo po mnenju tožeče stranke poseženo v temeljne človekove pravice in svoboščine zaposlenih, ki so utemeljeno pričakovali, da bodo njihove izjave ostale zaupne in da prosilki ne bodo razkrite vsaj do sodnega postopka, ko bodo predložene kot dokaz utemeljenosti izdanega opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti. Zato izjav zaposlenih prosilki ni dovoljeno razkriti, kar velja kljub temu, da zaupnost takšnih izjav v slovenski zakonodaji ni izrecno predpisana. Osebe, ki so izjave podale, namreč utemeljeno zaupajo, da bodo varne pred pritiski, nadlegovanjem ter maščevanjem prosilke.

16. Z opisom okoliščin dogodka, ki se je zgodil dne 19. 10. 2020, pa je bila prosika v celoti seznanjena že v pisnem opozorilu pred odpovedjo delovnega razmerja.

17. Glede sklicevanja Informacijske pooblaščenke na določbe ZDIJZ pa tožeča stranka poudarja, da Uredba (EU) 2016/679 ni namenjena zagotavljanju višje stopnje transparentnosti v javnem sektorju, kar je namen dostopa do informacij javnega značaja po ZDIJZ, določila katerega v tem postopku niso relevantna. Uredba (EU) 2016/679, na kateri temelji zahteva prosilke, pravico do varstva osebnih podatkov priznava vsem posameznikom v enaki meri - tudi javnim uslužbencem.

18. Ker je bilo z izpodbijano odločitvijo materialno pravo nepravilno uporabljeno, tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo v izpodbijanem delu odpravi ter vrne zadevo v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navedbe tožene stranke

19. V odgovoru na tožbo tožena stranka izpostavlja nekonsistentnost tožeče stranke, ki v tožbi navaja, da ni sporno, da je treba pri odločanju v obravnavani zadevi uporabiti 15. člen Uredbe (EU) 2016/679, hkrati pa zatrjuje, da se navedena uredba ne bi smela uporabiti, ker ne gre za podatke, ki so del zbirke osebnih podatkov ali namenjeni vključitvi vanjo. Kolikor bi bila tožeča stranka mnenja, da omenjena uredba ne predstavlja pravne podlage za odločitev o zahtevku prosilke, določb te uredbe pri odločanju v postopku na prvi stopnji ne bi smela uporabiti. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da je pri odločanju o pritožbi prosilke v celoti sledila presoji tožeče stranke na prvi stopnji, da gre pri obravnavanih podatkih za podatke iz zbirke oziroma podatke, za katere se uporablja omenjena uredba. V postopku pa je tudi sama prišla do zaključka, da zahtevana dokumenta sodita v okvir uporabe Uredbe (EU) 2016/679, saj sta del zbirke oziroma namenjena oblikovanju dela zbirke. Dokumenta sta bila namreč uradno zabeležena v evidenco tožeče stranke, ki ju je za namen odločanja v pritožbenem postopku tudi zlahka poiskala in posredovala.

20. Glede očitka v tožbi, da zahtevana dokumenta ne vsebujeta osebnih podatkov prosilke, pa tožena stranka poudarja, da je področje uporabe Uredbe (EU) 2016/679 zelo široko in da je pojem osebnega podatka po praksi Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišča EU) temu primerno široko razumljen in ni omejen zgolj na občutljive informacije ali informacije iz zasebne sfere, saj vključuje raznovrstne informacije tako objektivne kot tudi subjektivne narave v obliki mnenj in presoj, če se nanašajo na zadevno osebo.

21. Neutemeljen je po mnenju tožene stranke tudi očitek v tožbi, da pri odločanju ni upoštevala pravic in svoboščin zaposlenih, ki so podali izjave. Pojasnjuje, da je pri tehtanju pravic vseh vpletenih presodila, da zaradi obveznosti izvrševanja pravice dostopa do osebnih podatkov obstaja pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov tistih oseb, ki so podale izjave. Poudarja, da je razkritje osebnih podatkov po 15. členu Uredbe (EU) 2016/679 pravilo, omejitve pa so izjema. Pri odločanju je te omejitve upoštevala in ugotovila, da se v konkretnem primeru ne morejo uporabiti.

22. Tožena stranka nadalje vztraja pri stališču, da je javnim uslužbencem zagotovljena nižja stopnja varstva osebnih podatkov, kadar so ti podatki povezani z njihovim delovnim razmerjem. Ker gre v izjavah za podatke, povezane z opravljanjem delovnega razmerja javnih uslužbencev, je pravica do zasebnosti javnih uslužbencev zmanjšana, kar je tudi razlog, da se je tehtnica v okoliščinah konkretnega primera nagnila v prid prosilke. Postopek v omenjeni fazi ni bil zaupen, v posledici česar osebe, ki so podale izjave, zaupnosti niso mogle pričakovati.

23. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Navedbe stranke z interesom

24. Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da ima interes, da se kljub opisu dogodka v opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi seznani s svojimi osebnimi podatki v prvotni obliki in ne zgolj v povzetku, ki ga je pripravil delodajalec, avtentičnost katerega po njenem mnenju ni gotova.

25. Ker so pravila o varstvu osebnih podatkov namenjena varstvu posameznikov in niso namenjena varovanju pravic organov, ki nastopajo kot upravljavci osebnih podatkov, se po njenem mnenju postavlja vprašanje pravnega interesa tožeče stranke za vložitev tožbe v upravnem sporu. Pri posredovanju fotokopij osebnih podatkov gre namreč zgolj za izvrševanje upravne funkcije tožeče stranke kot organa prve stopnje, kar ne zasluži vsebinskega pravnega varstva zoper odločbo Informacijske pooblaščenke.

26. Stranka z interesom poudarja, da tožeča stranka pri izdaji odločbe na prvi stopnji ni podvomila v to, da je v obravnavanem primeru treba uporabiti določila Uredbe (EU) 2017/679. Meni, da so zahtevani osebni podatki iz zbirke, ki jo vodi tožeča stranka kot delodajalec, ki je v določenih primerih upravičen zbirati osebne podatke svojih zaposlenih, na njihovo zahtevo pa jim je dolžan te podatke tudi posredovati oziroma omogočiti vpogled vanje.

27. Tožbeni očitek, da se v zahtevanih dokumentih ne nahajajo njeni osebni podatki, je po njenem mnenju neutemeljen. V dokumentih je namreč označena z imenom in priimkom ter akademskim nazivom, v dokumentih pa se nahaja tudi zapis, da je dne 19. 10. 2020 neprimerno komunicirala in glasno vpila ter da tistega dne ni nosila zaščitne maske in podobno. Vsa navedena objektivna dejstva in podatki po njenem mnenju predstavljajo njene osebne podatke, ki so nedvomno vezani nanjo in se ne tičejo drugih posameznikov.

28. Po praksi Upravnega sodišča RS dejstvo, da dokument prihaja od drugih oseb, upravljavca ne odvezuje obveznosti, da posamezniku omogoči vpogled v podatke, ki se nanašajo nanj. Stranka z interesom ob tem opozarja na dejstvo, da ji je tožeča stranka v opozorilu določene osebne podatke iz dokumentov že razkrila (npr. podatek o tem, kdo naj bi podal prijavo in s kakšno vsebino), zaradi česar prikrivanje teh podatkov po njenem mnenju ni več smiselno in potrebno zaradi varstva pravic drugih zaposlenih. Z navedbami v tožbi tožeča stranka varuje le interese tretjih in domnevni javni interes. Prav tako ne zatrjuje, da bi se nanjo obrnil kateri od zaposlenih z zahtevo po varovanju njegovih osebnih podatkov. Za odločitev je ključno, da so se delavci s podajo izjav sami prostovoljno izpostavili. S tem, ko so v izjavah navajali, da je glasno vpila, da ni nosila maske, itd. (če so takšne izjave res podali), so s tem posegli v njeno pravico do časti in dobrega imena, saj očitki niso resnični. Kot navaja, se je zaradi navedenih izjav počutila prizadeto, povzročena pa ji je bila tudi škoda, zaradi česar ji je treba omogočiti, da se s podatki seznani. Kot poudarja, ima opozorilo, izdano na podlagi izjav, lahko vpliv na oceno njene delovne uspešnosti, kar lahko vpliva na njeno pravico do napredovanja v višji plačni razred. Na podlagi izdanega opozorila bi ji bilo v primeru morebitne nadaljnje kršitve lahko krivdno odpovedano delovno razmerje pri tožeči stranki. Ker imajo zbrani osebni podatki, ki se nanašajo nanjo, lahko za zanjo negativne posledice, ji mora biti priznana pravica do vpogleda v te podatke in s tem možnost, da preveriti njihovo avtentičnost. Pravice in svoboščine drugih zato ne morejo prevladati nad njeno pravico, da se seznani z zbranimi podatki, kar velja še posebej zato, ker gre za zapise z izključno službeno problematiko v zvezi z delovnim razmerjem, v zvezi s katerim osebam ni mogoče priznati visoke ravni pričakovane zasebnosti, kot je to v izpodbijani odločbi pojasnila Informacijska pooblaščenka. Uresničevanje pravice dostopa do lastnih osebnih podatkov po Uredbi (EU) 2016/679 ne more predstavljati zlorabe pravice. Dodaja še, da ravnanje tožeče stranke pomeni poskus izvajanja pritiska nanjo, saj pri tožeči stranki deluje kot sindikalna zaupnica in predsednica sindikata.

29. Glede na obrazloženo sodišču primarno predlaga, da tožbo zavrže, podrejeno pa, da jo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodna presoja

K točki I izreka:

30. Tožba ni utemeljena.

31. V odgovoru na tožbo stranka z interesom oporeka aktivni legitimaciji tožeče stranke za sprožitev upravnega spora. V zvezi z navedenim očitkom sodišče pojasnjuje, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi tako posameznikov kot tudi organizacij proti odločitvam državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (1. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju: ZUS-1). V primeru, kakršen je obravnavani, ko sodišče presoja zakonitost dokončnega upravnega akta, je tožnik (pravna ali fizična oseba zasebnega, v določenih primerih pa tudi javnega prava¹) v upravnem sporu tisti, ki je imel v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta status stranke ali stranskega udeleženca (prvi odstavek 17. člena ZUS-1), v pravni položaj katerega se z izpodbijanim aktom posega (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).

32. Z izpodbijano odločbo je Informacijska pooblaščenka v vlogi samostojnega in neodvisnega državnega organa (prvi odstavek 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu; v nadaljevanju: ZInfP) odločila o pritožbi, ki jo je stranka z interesom vložila zoper odločitev tožeče stranke, s katero je ta zavrnila njeno zahtevo za posredovanje kopije dveh listin, ki naj bi vsebovali njene osebne podatke, zbrane v zvezi z opozorilom na izpolnjevanje delovnih obveznosti z možnostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Z izpodbijanim aktom, ki temelji na določbah Uredbe (EU) 2016/679, je Informacijska pooblaščenka pritožbi prosilke deloma ugodila in po odpravi odločbe tožeči stranki kot upravljavcu osebnih podatkov na podlagi 15. člena Uredbe (EU) 2016/679 naložila, naj prosilki v določenem roku posreduje kopiji zahtevanih dokumentov, na katerih naj prikrije določene dele besedila (točka 1 izreka). V ostalem delu je pritožbo zavrnila ( točka 2 izreka).

33. Z izpodbijano točko 1 izreka odločbe je torej Informacijska pooblaščenka tožeči stranki naložila obveznost posredovanja kopije osebnih podatkov stranke z interesom, ki jih je tožeča stranka pridobila v vlogi delodajalca v postopku na podlagi določb delovnopravne zakonodaje. Obveznost, ki je bila tožeči stranki naložena v izpodbijanem aktu, ima pravno podlago v določbi 15. člena Uredbe (EU) 2016/679, ki v 3. odstavku upravljavcu osebnih podatkov nalaga dolžnost, da posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zagotovi kopijo osebnih podatkov, ki jih obdeluje. Omenjena obveznost je odraz pravice posameznika, da dostopa do osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj (1. odstavek 15. člena Uredbe (EU) 2016/679).

34. Glede na obrazloženo je treba učinkovito sodno varstvo iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS² zoper odločitve Informacijske pooblaščenke zagotoviti tudi upravljavcu³ osebnih podatkov, ki mu je bila z izpodbijano odločbo v upravnem postopku neposredno, na podlagi določb evropske uredbe, naložena obveznost s področja upravnega prava. Navedeno smiselno izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 78. člena Uredbe (EU) 2016/679, po kateri ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper pravno zavezujočo odločitev nadzornega organa v zvezi z njo. Odločitev Informacijske pooblaščenke, ki upravljavcu nalaga obveznost posredovanja osebnih podatkov, za upravljavca nedvomno predstavlja pravno zavezujočo odločitev, ki se nanaša nanj v smislu 1. odstavka 78. člena Uredbe (EU) 2016/679.

35. Da tožeča stranka izkazuje obstoj aktivne legitimacije za vložitev tožbe v tem upravnem sporu, pa je v sklepu opr. št. I Up 237/2021 z dne 29. 12. 2021, izdanem v postopku odločanja o zahtevani začasni odredbi, potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je navedlo, da tožeči stranki aktivne legitimacije ni mogoče odreči že zgolj na podlagi njene navedbe, da ji izpodbijana odločba brez ustrezne pravne podlage nalaga obveznost posredovanja dokumentov.⁴

36. Ker torej ni pogojev za zavrženje tožbe kot nedopustne, je sodišče o zadevi odločilo po vsebini.

37. Predmet odločanja v obravnavani zadevi je zahteva stranke z interesom, da ji tožeča stranka zagotovi kopijo njenih osebnih podatkov oziroma, da ji dovoli vpogled v te podatke, ki so bili zbrani v zvezi z izdanim opozorilom na izpolnjevanje delovnih obveznosti z možnostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. Svojo zahtevo je stranka z interesom utemeljila na določbi tretjega odstavka 38. člena Ustave RS ter določbi 15. člena Uredbe (EU) 2016/679.

38. Po tretjem odstavku 38. člena Ustave RS ima vsakdo pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva ob njihovi zlorabi. Podobno določilo vsebuje tudi Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, ki v 2. točki 8. člena določa, da ima vsakdo pravico dostopa do podatkov, zbranih o njem, in pravico zahtevati, da se ti podatki popravijo.

39. Navedeno pravico na ravni Evropske unije konkretizira Uredba (EU) 2016/679, določila katere so v celoti zavezujoče in se v državah članicah Evropske unije uporabljajo neposredno. V 2. členu uredbe je opredeljeno področje njene uporabe. Navedena uredba se tako uporablja za obdelavo osebnih podatkov v celoti ali delno z avtomatiziranimi sredstvi in za drugačno obdelavo kakor z avtomatiziranimi sredstvi za osebne podatke, ki so del zbirke ali so namenjeni oblikovanju dela zbirke (1. točka 2. člena). V nadaljevanju so naštete kategorije osebnih podatkov, za obdelavo katerih je uporaba uredbe izključena (2. točka 2. člena).

40. Tožeča stranka v tožbi Informacijski pooblaščenki očita, da pred izdajo izpodbijane odločbe ni preverila, ali gre v obravnavani zadevi pri dokumentih, ki jih zahteva stranka z interesom, sploh za osebne podatke iz zbirke, ki jih ureja Uredba (EU) 2016/679. Zatrjuje, da v obravnavani zadevi zahtevani podatki niso del zbirke podatkov in da tudi niso namenjeni oblikovanju dela zbirke v smislu določb Uredbe (EU) 2016/679, zaradi česar meni, da se v obravnavani zadevi pri odločanju o zahtevi stranke z interesom določila navedene uredbe ne bi smela uporabiti.

41. Obravnavani tožbeni očitek je po presoji sodišča povsem pavšalen in neobrazložen. Tožeča stranka namreč svoje trditve o neobstoju zbirke osebnih podatkov (za katere sicer ne zanika, da jih kot delodajalec obdeluje in da z njimi razpolaga) z ničemer ne pojasni. Po drugem odstavku 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Ker tožeča stranka svojega zanikanja obstoja zbirke ne obrazloži, nastopi domneva priznanja prerekanih dejstev. Dejstvo, da zahtevani osebni podatki v naravi predstavljajo del zbirke osebnih podatkov, ki jo vodi tožeča stranka, v upravnem postopku tudi ni bilo sporno. Odločitev, s katero je zavrnila zahtevo za dostop do podatkov, je namreč tožeča stranka utemeljila prav s sklicevanjem na določila navedene uredbe, njeni uporabi pa ni nasprotovala niti v postopku izdaje izpodbijane odločbe, v katerem je imela možnost izjave. Tožbeni ugovor, da v zadevi niso podani pogoji za uporabo Uredbe (EU) 2016/679, zato ni utemeljen.

42. Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe je ključno vprašanje, ali je tožeča stranka po 15. členu Uredbe (EU) 2016/679 dolžna stranki z interesom na njeno zahtevo posredovati kopije dokumentov, ki jih je v vlogi delodajalca zbrala v postopku, v katerem je stranki z interesom kot svoji zaposleni delavki izdala opozorilo na izpolnjevanje delovnih obveznosti po prvem odstavku 85. člena ZDR-1.⁵

43. Po 1. odstavku 15. člena Uredbe (EU) 2016/679 ima posameznik, na katerega se osebni podatki nanašajo, pravico od upravljavca dobiti potrditev, ali se v zvezi z njim obdelujejo osebni podatki, in kadar je temu tako, ima posameznik tudi pravico dostopa do osebnih podatkov in določenih drugih informacij, ki se nanašajo na: (a) namen obdelave; (b) vrste zadevnih osebnih podatkov; (c) uporabnike ali kategorije uporabnika, ki so jim bili ali jim bodo razkriti osebni podatki, zlasti uporabnike v tretjih državah ali mednarodnih organizacijah; (d) kadar je mogoče, predvideno obdobje hrambe osebnih podatkov ali, če to ni mogoče, merila, ki se uporabijo za določitev tega obdobja; (e) obstoj pravice, da se od upravljavca zahteva popravek ali izbris osebnih podatkov ali omejitev obdelave osebnih podatkov v zvezi s posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali obstoj pravice do ugovora taki obdelavi; (f) pravico do vložitve pritožbe pri nadzornem organu; (g) kadar osebni podatki niso zbrani pri posamezniku, na katerega se ti nanašajo, vse razpoložljive informacije v zvezi z njihovim virom; (h) obstoj avtomatiziranega sprejemanja odločitev, vključno z oblikovanjem profilov iz člena 22(1) in (4), ter vsaj v takih primerih smiselne informacije o razlogih zanj, kot tudi pomen in predvidene posledice take obdelave za posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki.

44. Po 4. odstavku 15. člena Uredbe (EU) 2016/679 je upravljavec dolžan posamezniku na njegovo zahtevo zagotoviti kopijo osebnih podatkov, ki se obdelujejo (t.i. pravica do kopije).

45. Med strankami je sporno, ali so podatki, vsebovani v dokumentih, sploh osebni podatki stranke z interesom, dostop do katerih je ta na navedeni pravni podlagi upravičena zahtevati. Prav tako je sporno, ali stranki z interesom določila Uredbe (EU) 2016/679 omogočajo dostop tudi do podatkov o drugih osebah, zaposlenih pri tožeči stranki, ki so dokumenta sestavili.

46. Po ugotovitvi Informacijske pooblaščenke dokumenta vsebujeta osebne podatke stranke z interesom, in sicer njeno ime in priimek ter akademski naziv. V dokumentih je opisano tudi njeno ravnanje dne 19. 10. 2020, ki po presoji tožeče stranke predstavlja kršitev delovnopravnih obveznosti, ki naj bi jih zagrešila, in zaradi katerih je bilo stranki z interesom na podlagi pisnega pričevanja (opisa dogodka v dokumentih) njenih sodelavcev izrečeno opozorilo. Da zahtevana dokumenta vsebujeta navedene podatke, tožeča stranka v upravnem sporu ne zanika.

47. Pojem osebnega podatka Uredba opredeljuje v 1. odstavku 4. člena, po katerem pomeni „osebni podatek“ katerokoli informacijo v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom, na katerega se nanašajo osebni podatki. Določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika.

48. Sodišče EU daje v svoji sodni praksi pojmu osebnega podatka širok pomen z namenom, da se posamezniku, na katerega se osebni podatki nanašajo, omogoči kar se da široko in učinkovito pravno varstvo. Pojem „osebni podatki“ tako po stališču Sodišča EU zajema vse vrste informacij, tako objektivne kot tudi subjektivne, podane v obliki mnenj ali presoj, če se te nanašajo na zadevnega posameznika. Pri tem se šteje, da se informacija nanaša na določenega ali določljivega posameznika, kadar je zaradi svoje vsebine, namena ali učinka povezana z določljivo osebo.⁶ Za pravico dostopa posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki po 1. odstavku 15. člena Uredbe (EU) 2016/679, je tako značilen širok obseg informacij, ki jih mora upravljavec osebnih podatkov na njegovo zahtevo zagotoviti posamezniku.⁷

49. Glede na obrazloženo ime in priimek ter dosežen akademski naziv stranke z interesom v zahtevanih dokumentih nedvomno predstavljajo osebne podatke stranke, do katerih ima ta po 1. točki 15. člena Uredbe (EU) 2016/679 pravico dostopa, saj se ti podatki neposredno nanašajo nanjo in omogočajo njeno identifikacijo. Upoštevaje opisano široko opredelitev osebnega podatka v sodni praksi Sodišča EU pa osebni podatek stranke z interesom po presoji sodišča predstavlja tudi opis njenega ravnanja dne 19. 10. 2020, saj se tudi ta opis v povezavi z drugimi osebnimi podatki v dokumentih (imenom, priimkom in akademskim nazivom) neposredno nanaša nanjo, torej na točno določeno osebo.

50. Pri opredelitvi osebnega podatka tudi ni pomembno, kdo je opis ravnanj določenega ali določljivega posameznika podal, oziroma kdo ali kaj predstavlja vir osebnega podatka. Osebni podatki posameznika so lahko nahajajo tudi v dokumentih oziroma izjavah drugih oseb, do katerih mora imeti prosilec po 1. odstavku 15. člena Uredbe (EU) 2016/679 prav tako zagotovljen dostop, vse z namenom, da lahko preveri zakonitost oziroma pravilnost in poštenost obdelave osebnih podatkov, ki so bili zbrani v zvezi z njim. Sodišče EU je namreč že večkrat poudarilo, da je treba pri razlagi določb evropskih predpisov izhajati iz ciljev ter namena, ki ga ti zasledujejo.⁸ Namen Uredbe (EU) 2016/679 je omogočiti dostop posamezniku do njegovih osebnih podatkov, da lahko učinkovito uveljavi pravice, ki mu jih daje uredba, to je pravico do popravka, pravico do izbrisa (t.i. „pravica do pozabe“), pravico do omejitve obdelave, pravico do ugovora pri obdelavi osebnih podatkov ter pravico do pravnega sredstva v primeru nastale škode.⁹ Tožeča stranka zato nima prav, ko meni, da se v zahtevanih dokumentih zgolj zato, ker so jih kot opis svojega „videnja dogodka“ sestavili drugi zaposleni, ne nahajajo osebni podatki stranke z interesom, do katerih ima ta po Uredbi (EU) 2016/679 pravico dostopa.

51. Med strankami v postopku ni sporno, da se v dokumentih nahajajo (tudi) (osebni) podatki drugih oseb - zaposlenih pri tožeči stranki, ki so opisali ravnanje tožeče stranke dne 19. 10. 2020 ter zapise po e-pošti poslali oziroma posredovali zaposlenemu pri tožeči stranki. Vprašanje pa je, ali daje Uredba (EU) 2016/679 stranki z interesom glede na okoliščine konkretnega primera pravico dostopa tudi do teh podatkov, ki se nanašajo na druge osebe, ki so hkrati tudi vir zapisa njenih osebnih podatkov oziroma naslovnik, kateremu so bili ti njeni osebni podatki posredovani.

52. Poleg osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj, ima posameznik po izrecni določbi 1. odstavka 15. člena Uredbe (EU) 2016/679 pravico dostopa tudi do t.i. drugih informacij, ki so potrebne za nadzor poštenosti in preglednosti obdelave, ob upoštevanju specifičnih okoliščin in okvira obdelave osebnih podatkov v vsakem primeru posebej.¹⁰ Med te informacije sodijo med drugim tudi podatki o uporabnikih ali kategorijah uporabnikov, ki so jim bili ali jim bodo razkriti osebni podatki, zlasti uporabniki v tretjih državah ali mednarodnih organizacijah (točka (c) 1. odstavka 15. člena Uredbe (EU) 2016/679) ter vse razpoložljive informacije v zvezi z virom osebnih podatkov, ki jih mora upravljavec osebnih podatkov prav tako posredovati prosilcu, kadar osebni podati niso zbrani pri posamezniku, na katerega se nanašajo (točka (g) 1. odstavka 15. člena Uredbe (EU) 2016/679).

53. Navedba imen in priimkov zaposlenih, ki so sestavili dokumenta z opisom delovnopravnih kršitev stranke z interesom oziroma navedba organizacijske enote oziroma službe, v kateri opravljajo delo, po presoji sodišča predstavlja druge informacije, do katerih ima posameznik po citiranih določbah Uredbe (EU) 2016/679 pravico dostopa, saj gre za informacije o viru osebnih podatkov prosilca, ki so potrebne, da lahko posameznik učinkovito preveri zakonitost in pravilnost obdelave osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj. Tudi podatek o naslovniku e-pošte, kateremu so bili dokumenti z vsebovanimi osebnimi podatki stranke z interesom posredovani, predstavlja informacijo o uporabniku osebnih podatkov,¹¹ do katere ima posameznik, na katerega se nanašajo poslani osebni podatki, pravico dostopa. Ker pa predstavljajo podatki o drugih zaposlenih, ki se nahajajo v dokumentih, osebne podatke teh zaposlenih, ki jih je upravljavec osebnih podatkov dolžan varovati, se lahko posamezniku dostop do podatkov o drugih osebah zagotovi le ob uporabi načela sorazmernosti, na katerega v primeru kolizije pravic napotujejo določila Uredbe (EU) 2016/679.

54. Na podlagi 4. odstavka 15. člena Uredbe (EU) 2016/679 pravica do pridobitve kopije iz 3. odstavka ne sme negativno vplivati na pravice in svoboščine tretjih, po 1. odstavku 23. člena navedene uredbe pa se lahko pravico dostopa do osebnih podatkov iz 1. odstavka 15. člena Uredbe (EU) 2016/679 z zakonodajnim ukrepom omeji bodisi po pravu Evropske unije bodisi po pravu države članice, ki velja za upravljavca ali obdelovalca podatkov, če taka omejitev spoštuje bistvo temeljnih pravic in svoboščin ter je potrebna in sorazmerna v demokratični družbi za zagotavljanje (med drugim) varstva pravic posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali pravic in svoboščin drugih (točka (i) 1. odstavka 23. člena Uredbe (EU) 2016/679).

55. Tudi po sodni praksi Sodišča EU se lahko ista informacija nanaša na več fizičnih oseb in je zato zanje, če so te osebe določene ali določljive, osebni podatek v smislu določb Uredbe (EU) 2016/679.¹² V primeru navzkrižja med uresničevanjem pravice do polnega in celovitega dostopa do osebnih podatkov ter uresničevanjem pravic in svoboščin drugih (v danem primeru navzkrižja pravice dostopa do osebnih podatkov stranke z interesom ter pravic drugih zaposlenih po varovanju njihovih osebnih podatkov) je dolžan upravljavec osebnih podatkov oziroma nadzorni organ, ki presoja zakonitost njegove odločitve, te interese oziroma pravice ustrezno uskladiti oziroma uravnotežiti. Pravica do varstva osebnih podatkov namreč ni absolutna pravica, kar pomeni, da jo je po praksi Sodišča EU v skladu z načelom sorazmernosti treba obravnavati glede na vlogo, ki jo ima v družbi in jo uravnotežiti z drugimi temeljnimi pravicami.¹³ Pri tem je treba, kadar je to mogoče, izbrati načine posredovanja osebnih podatkov, ki ne vplivajo negativno na pravice ali svoboščine drugih, ob upoštevanju dejstva, da to ne bi smelo povzročiti, da se posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, zavrne dostop do vseh informacij, kot izhaja to tudi iz besedila uvodne izjave 63 Uredbe (EU) 2016/679. Tako je treba glede na okoliščine vsake konkretne zadeve posebej presoditi, ali je treba posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, dovoliti dostop do celotnih dokumentov, katerih kopijo oziroma reprodukcijo zahteva, če zahtevani dokumenti med drugim vsebujejo tudi podatke drugih (pravice in svoboščine katerih je treba prav tako upoštevati), če je predložitev take kopije nujna zato, da se posamezniku, na katerega se nanašajo osebni podatki, omogoči učinkovito uresničevanje pravic, ki so mu podeljene z Uredbo (EU) 2016/679.¹⁴

56. V obrazložitvi izpodbijane odločbe Informacijska pooblaščenka ugotavlja, da predstavljajo v obravnavani zadevi osebni podatki stranke z interesom ter osebni podatki drugih oseb neločljivo celoto, zaradi česar predstavlja določba 15. člena Uredbe (EU) 2016/679 po njenem mnenju podlago za razkritje vseh osebnih podatkov s t.i. dvojno naravo, torej tudi osebnih podatkov drugih zaposlenih pri tožeči stranki, ki so sestavili dokumenta, dostop do katerih želi stranka z interesom. Po presoji Informacijske pooblaščenke torej pravica stranke z interesom do seznanitve z lastnimi osebnimi podatki prevlada nad pravico drugih do varstva njihovih osebnih podatkov. S to presojo se glede na okoliščine konkretne zadeve strinja tudi sodišče.

57. Kot že obrazloženo, je namen pravice posameznika do seznanitve z osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, v tem, da se mu z razkritjem osebnih podatkov, ki jih upravljavec obdeluje v zvezi z njim ter z razkritjem drugih informacij, ki so v zvezi z njegovimi osebnimi podatki, zagotovi možnost preveriti zakonitost, pravilnost in natančnost obdelave osebnih podatkov. V obravnavani zadevi stranka z interesom zatrjuje, da zahteva dostop do dokumentov, ki poleg njenih vsebuje tudi osebne podatke drugih, ker želi preveriti avtentičnost oziroma korektnost opisa dogodka z dne 19. 10. 2020, ki so ga podali njeni sodelavci, in ki je bil povod za izdajo opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti. Opozorilo ima lahko zanjo pomembne posledice na delovnopravnem področju - med drugim tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi ob vnovični kršitvi delovnopravnih obveznosti ter nižjo letno oceno javnega uslužbenca in s tem omejitev možnosti napredovanja. Stranka z interesom torej zatrjuje, da je razkritje podatkov o identiteti zaposlenih, ki so sestavili dokumenta, zanjo ključno, da lahko preveri avtentičnost (pristnost oziroma verodostojnost) ter s tem posledično zakonitost ter pravilnost obdelave svojih osebnih podatkov ter s tem zavaruje svoje pravice na delovnopravnem področju. Glede na opisane okoliščine obravnavanega primera je tudi po presoji sodišča nujno, da se tožeči stranki zaradi varstva njenih pravic omogoči kopija dokumentov, ki ju zahteva, in sicer v obsegu, določenem z izpodbijano odločbo. Šele na podlagi vpogleda v dokumenta z opisom svojega ravnanja dne 19. 10. 2020 in z razkritjem njunega vira (to je identitete oseb, ki so dokumenta sestavili) bo namreč lahko stranka z interesom presodila, ali je delodajalec pravilno in v skladu z zakonom zbral ter obdelal njene osebne podatke ter jih nato v okviru pristojnosti, ki jih ima po delovnopravni zakonodaji, tudi uporabil pri izdaji opozorila na izpolnjevanje delovnih obveznosti, ki ima lahko zanjo negativne posledice. Z razkritjem dokumentov v obsegu, ki ga je dovolila Informacijska pooblaščenka, po presoji sodišča tudi ne bo prekomerno poseženo v pravice in svoboščine drugih, ki so se s prijavo delodajalcu ter z zapisom svojega imena in priimka oziroma z navedbo službe, v kateri opravljajo delo, sami zavestno izpostavili, pri čemer so se tudi zavedali oziroma so se morali zavedati, da bodo njihovi zapisi oziroma izjave lahko tudi predložene v dokaz v postopku pred delodajalcem (npr. v postopku ugotavljanja disciplinske odgovornosti delavca) bodisi kasneje v postopku pred sodiščem (npr. ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Ob tem tudi ne gre spregledati, da jim zakonodaja, veljavna v času izdaje izpodbijane odločbe, kot prijaviteljem kršitve delovnopravnih obveznosti posebnega varstva pred razkritjem ni zagotavljala.

58. Glede sklicevanja tožeče stranke na obveznost varovanja osebnih podatkov prijaviteljev pa sodišče pripominja, da je identiteto prijaviteljev tožeča stranka stranki z interesom razkrila že sama v opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar sicer za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno. Okoliščina, da je bila oseba (na kakršenkoli način) z zahtevanimi podatki že seznanjena, namreč na njeno pravico do seznanitve po Uredbi (EU) 2016/679 ne vpliva.

59. Za odločitev pa tudi ni relevantna ureditev, ki velja za dostop do podatkov o javnih uslužbencih po zakonu, ki ureja dostop do informacij javnega značaja. Stranka z interesom je namreč svojo zahtevo podala na podlagi določil Uredbe (EU) 2016/679, ki vsakomur (tudi javnim uslužbencem v zvezi z njihovo zaposlitvijo), kolikor evropska ali nacionalna zakonodaja na področju varovanja osebnih podatkov izrecno ne določa drugače¹⁵, zagotavlja enako varstvo pri obdelavi in razkritjih njihovih osebnih podatkov.

60. Ker je torej odločitev, vsebovana v 1. točki izreka odločbe Informacijske pooblaščenke, pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

61. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločba, (to je predmet zahteve ter okoliščine, v katerih prosilka zahteva dostop do podatkov) med strankami v postopku ni bilo sporno. Za odločitev o vloženi tožbi je bila sporna le razlaga in uporaba pravil materialnega prava, to je, ali določbe Uredbe (EU) 2016/679 predstavljajo podlago za razkritje vsebine zahtevanih dokumentov prosilki v danem obsegu.

K II. točki izreka:

62. Odločitev o zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

K točki III izreka:

63. Stroške postopka je priglasila tudi stranka z interesom, ki je v postopku pred sodiščem nastopala na strani tožene stranke, saj se je zavzemala za zavrnitev tožbe. Po prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, sta do povrnitve stroškov postopka upravičena stranka in njen intervenient, ki sta v postopku uspela. Stranka z interesom, ki je v postopku sodelovala na strani tožene stranke, ta pa je v postopku uspela, je tako upravičena do povrnitve stroškov postopka.

64. Po prvem odstavku 155. člena ZPP se stranki povrnejo le stroški, ki so potrebni za postopek. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški po drugem odstavku 155. člena ZPP odmerijo po tarifi.

65. V obravnavani zadevi je stranka z interesom priglasila stroške, ki so ji nastali v postopku zaradi zastopanja po odvetniku, in sicer stroške sestave odgovora na tožbo po drugi alineji 1. točke tarifne številke 30 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) v višini 500 točk oziroma 300,00 EUR ter materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 2 % od skupne vrednosti storitve, kar znaša 10 točk oziroma 6,00 EUR. Te stroške, skupaj z 22 % DDV (67,30 EUR), v skupni višini 373,30 EUR je tožeča stranka dolžna povrniti stranki z interesom v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

66. Obresti od zneska stroškov postopka je sodišče prizadetima strankama prisodilo od dneva zamude, tožnik pa bo prišel v zamudo, če stroškov ne bo poravnal v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------
¹ Glej sodbo in sklep Upravnega sodišča RS opr. št. U 965/2004 z dne 30. 3. 2005.
² Po prvem odstavku 23. člena Ustave RS ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.
³ Po 7. odstavku 4. člena Uredbe (EU) 2016/679 je upravljavec fizična ali pravna osebo, javni organ, agencija ali drugo telo, ki samo ali skupaj z drugimi določa namene in sredstva obdelave osebnih podatkov.
⁴ Sklep VSRS I Up 237/2021 z dne 29. 12. 2021, točka 9.
⁵ Po prvem odstavku 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih.
⁶ Sodba SEU z dne 4. maja 2023, Österreichische Datenschutzbehörde in CRIF, C-487/21, točki 23 in 24 ter sodba SEU z dne 20. decembra 2017, Peter Nowak proti Data Protection Commissioner, C-434/16, točki 34 in 35.
⁷ Sodba SEU z dne 22. junija 2023, J. M. in Apulaistietosuojavaltuutettu, Pankki S, C- 579/21, točka 49.
⁸ Sodba SEU z dne 15. marca 2022, Autorité des marchés financiers, C-302/20, točka 63.
⁹ Sodba SEU z dne 12. januarja 2023, RW proti Österreichische Post AG, točki 37 in 38.
¹⁰ Sodba SEU z dne 22. junija 2023, J. M. in Apulaistietosuojavaltuutettu, Pankki S, C- 579/21, točka 51.
¹¹ Uporabnik osebnih podatkov je po 9. točki 4. člena Uredbe (EU) 2016/679 med drugim tudi oseba, kateri so bili osebni podatki posameznika razkriti. Tako tudi sodba EU z dne 12. januarja 2023, C-154/21, RW proti Österreichische Post AG, točka 39.
¹² Sodba SEU z dne 20. decembra 2017, Peter Nowak proti Data Protection Commissioner, C-434/16, točka 45.
¹³ Sodba SEU z dne 16. julija 2020, Facebook Ireland in Schrems, C-311/18, točka 172.
¹⁴ Sodba SEU z dne 4. maja 2023, F. F. proti Österreichische Datenschutzbehörde, C-487/21, točki 44 in 45 ter sodba SEU z dne 22. junija 2023, J. M. in Apulaistietosuojavaltuutettu, Pankki S, C- 579/21, točka 83.
¹⁵ Primere in pogoje, ko se pri obdelavi osebnih podatkov pravice posameznikov izjemoma lahko omejijo, določa Uredba (EU) 2016/679 v 23. členu.

Datum zadnje spremembe:

14.11.2023