UPRS Sodba I U 934/2017-10

Jedro

Subjektu nadzora je spoštovanje načela kontradiktornosti v postopku zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju toženke utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v kateri lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). Po 103. členu ZRev-2 dajejo v postopku stranke praviloma svoje izjave pisno (prvi odstavek). Le v primeru iz drugega odstavka 105. člena ZRev-2 lahko dajejo stranke svoje izjave tudi ustno na obravnavi (drugi odstavek 103. člena ZRev-2). Po prvem odstavku 105. člena ZRev-2 nadzorni organ odloča brez naroka. Le v primeru, če nadzorni organ presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev, lahko ne glede na prvi odstavek tega člena, razpiše ustno obravnavo (drugi odstavek 105. člena ZRev-2). Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo načelo kontradiktornosti med postopkom ves čas spoštovano, saj je bila izpodbijana Odločba I tožniku vročena in je bil tožnik pozvan, da se o razlogih za začetek postopka izjavi. Skoraj vse normativne akte (tudi standarde) je mogoče razlagati in razumeti na različne načine, kar pa ne pomeni, da lahko v vsakem primeru velja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo preskriptivni značaj standardov. To, da gre za pravila stroke na drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag je pravilna, je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z odločbo 10.00-28/2016 z dne 6. 12. 2016 (v nadaljevanju Odločba I) začela postopek odvzema dovoljenja tožniku kot pooblaščenemu ocenjevalcu vrednosti podjetij, ker je iz listinskih dokazov izhajal utemeljen sum, da je tožnik pri pripravi Poročila o ocenjevanju vrednosti lastniškega kapitala A. d.o.o. na dan 30. 6. 2013 z dne 6. 11.2013 (v nadaljevanju Poročilo) kršil 88. člen Zakona o revidiranju¹ (v nadaljevanju ZRev-2) s tem, da:

(i) je med poslovno nepotrebnim premoženjem upošteval naložbeno nepremičnino, ki je v računovodskih izkazih izkazana v višini 9.595 tisoč EUR, pri oceni vrednosti pa jo je tožnik upošteval v višini 7.390 tisoč EUR na podlagi lastnega izračuna, ki pa ga ni mogoče šteti kot oceno vrednosti naložbene nepremičnine skladno z Mednarodnimi standardi ocenjevanja vrednosti Odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti (v nadaljevanju MSOV), česar v Poročilu tudi ni razkril, s čimer je kršil 3. odstavek MSOV 102 ter 3.d in 3.g odstavek Slovenskega poslovnofinančnega standarda (v nadaljevanju SPS 1),

(ii) ni pojasnil vsebine dolgoročno danih posojil v višini 7.990 tisoč EUR in bistveno spremenjene investicijske politike v projekciji bodočega poslovanja, pri metodi primerjav s kotirajočimi podjetji ni utemeljil osnovne vrednosti, dobljene z navedeno metodo, za katero je zavzel stališče, da gre za vrednost za obvladujočega lastnika, ter je odbitek za pomanjkanje kontrole pri metodi diskontiranih denarnih tokov apliciral tudi na poslovno nepotrebna sredstva in tega v Poročilu ni utemeljil, s čimer je kršil 1. odstavek MSOV 103, zaradi tega pa je Poročilo zavajajoče,

(iii) je pri izračunu povprečnega tehtanega stroška kapitala upošteval napačno beto brez dolga, s čimer je kršil 2.b odstavek SPS 1, zaradi česar pa je mnenje o oceni napačno.

Z Odločbo I je bila tožniku dana tudi možnost, da se v postavljenem roku izjavi o razlogih za začetek postopka.

2. V nadaljevanju postopka je toženka z odločbo 10.00-28/2016-2 z dne 28. 3. 2017 (v nadaljevanju Odločba II) na podlagi istih določb ZRev-2 odločila, da je tožnik pri pripravi Poročila kršil 88. člen ZRev-2, ki ga citira, s tem da:

(i) je med poslovno nepotrebnim premoženjem upošteval naložbeno nepremičnino, ki je v računovodskih izkazih izkazana v višini 9.595 tisoč EUR, pri oceni vrednosti pa jo je tožnik upošteval v višini 7.390 tisoč EUR na podlagi lastnega izračuna, ki pa ga ni mogoče šteti kot oceno vrednosti naložbene nepremičnine skladno z MSOV, česar v Poročilu tudi ni razkril, s čimer je kršil 3. odstavek MSOV 102 ter 3.d in 3.g odstavek SPS 1,

(ii) ni pojasnil vsebine dolgoročno danih posojil v višini 7.990 tisoč EUR in bistveno spremenjene investicijske politike v projekciji bodočega poslovanja ter je odbitek za pomanjkanje kontrole pri metodi diskontiranih denarnih tokov apliciral tudi na poslovno nepotrebna sredstva in tega v Poročilu ni utemeljil, s čimer je kršil 1. odstavek MSOV 103.

Toženka je odločila tudi, da se postopek, začet z Odločbo I, ustavi glede očitanih kršitev, da naj tožnik pri metodi primerjav s kotirajočimi podjetji ne bi utemeljil osnovne vrednosti, dobljene z navedeno metodo, za katero je zavzel stališče, da gre za vrednost za obvladujočega lastnika, in da naj bi tožnik pri izračunu povprečnega tehtanega stroška kapitala upošteval napačno beto brez dolga.

Ker zaradi z Odločbo II ugotovljenih kršitev in ob delni ustavitvi postopka ni mogoče z gotovostjo trditi, da je tožnik tako kršil pravila ocenjevanja vrednosti, da bi bila mnenja o ocenjeni vrednosti zaradi tega napačna oz. zavajajoča, je toženka izrekla tožniku opomin na podlagi 101. člena ZRev-2. Toženka je tožniku naložila tudi plačilo pavšalnega nadomestila stroškov postopka.

3. Iz obrazložitve Odločbe II so razvidni listinski dokazi, na podlagi katerih je toženka začela postopek za odvzem dovoljenja tožniku in mu določila 30-dnevni rok da poda izjavo. Toženka povzema tožnikovo izjavo (v nadaljevanju Izjava), predloga za zaslišanje tožnika in postavitev izvedenca ustrezne stroke pa toženka zavrne, ker ocenjuje, da to ni potrebno, za kar navaja razloge. Sklicuje se na 103. člen in 105. člen ZRev-2, ki ju citira. Toženka navaja določbe 3. odstavka MSOV 102 - Izvajanje, prvega odstavka MSOV 103 - Poročanje, 3.d odstavka SPS 1 - Ocenjevanje vrednosti podjetij, in 3.g odstavka SPS 1, ki jih vse citira.

4. Glede točke 1. izreka Odločbe II, ki se nanaša na oceno vrednosti poslovno nepotrebnega premoženja - zemljišča v Zadru, toženka obrazloži, da so očitane kršitve, čeprav ne predstavljajo osnove za morebiten odvzem dovoljenja, vseeno imele posledice za kakovost Poročila. Tožnik bi moral bodisi pridobiti oceno vrednosti te nepremičnine, izdelano v skladu z MSOV, bodisi v Poročilu med omejitvami izrecno opozoriti na to, da za navedeno nepremičnino ni bila pridobljena ocena vrednosti in okoliščine v zvezi s tem razkriti, česar pa tožnik v Poročilu ni napravil. Tožnikova ocena ne more predstavljati ocene tržne vrednosti nepremičnine po MSOV, gre zgolj za laično oceno vrednosti, izdelano na podlagi pričakovanj poslovodstva o pričakovanih denarnih pritokih od prodaje stanovanj, ki naj bi šele bila zgrajena. Takšno odstopanje od standardov ocenjevanja vrednosti bi moralo biti razkrito v predpostavkah in omejitvah Poročila, obsežna pojasnila v Izjavi v tej zvezi pa tega ne morejo nadomestiti. Knjigovodska vrednost te nepremičnine je bila na dan ocenjevanja pomembno višja od vrednosti (ocenjena vrednost je bila od knjigovodske nižja kar za 23 odstotkov), ki jo je v oceni upošteval tožnik, poleg tega pa tožnik nima licence za ocenjevanje vrednosti nepremičnin. SPS 1 ni zgolj priporočilo, ampak ga je treba dosledno spoštovati. Pri oceni vrednosti te naložbene nepremičnine je šlo za pomembno postavko, ki je predstavljala med sedem in 10 odstotkov ocenjene vrednosti 100 odstotnega lastniškega deleža po različnih metodah ocenjevanja pred uporabo odbitkov. Gre torej za materialno postavko, ki pomembno vpliva na oceno vrednosti. Zato je tožnik kršil 3. odstavek MSOV 102 ter 3.d in 3.g odstavek SPS 1.

5. Glede točke 2. izreka Odločbe II, ki se nanaša na vsebino danih dolgoročnih posojil, toženka obrazloži, da imajo le-ta pomemben vpliv na oceno vrednosti, saj predstavljajo med osem in 10 odstotkov ocenjene vrednosti 100 odstotnega lastniškega deleža po različnih metodah ocenjevanja pred uporabo odbitkov. Zato bi bilo treba v Poročilu zagotoviti jasne informacije o predmetu ocenjevanja, kamor sodi zaradi materialnosti te postavke tudi analitika dolgoročno danih posojil. Zgolj navedba upoštevane vrednosti teh posojil (četudi je upoštevana knjigovodska vrednost) in dejstvo, da je tožnik pri pripravi ocene vrednosti dolgoročno dana posojila analiziral, ne pojasnjujeta vsebine teh posojil. Tožnika k razkrivanju teh podatkov ne zavezuje zakon, ki ureja gospodarske družbe, niti se Poročilo ne bere skupaj z letnim poročilom družbe. Tožnik je s tem kršil 1. odstavek MSOV 103. Glede točke 2. izreka Odločbe II, ki se nanaša na bistveno spremenjeno investicijsko politiko v projekciji bodočega poslovanja, toženka obrazloži, da ima investicijska politika pomemben vpliv na oceno vrednosti podjetja, zato je zelo pomembno, da je v Poročilu podrobneje pojasnjena. Pojasnila o spremenjeni investicijski politiki v Izjavi pa ne morejo nadomestiti manjkajočih pojasnil v Poročilu. Ker spremenjena investicijska politika v Poročilu ni bila utemeljena, je tožnik kršil 1. odstavek MSOV 103. Glede točke 2. izreka Odločbe II, ki se nanaša na uporabo odbitka za pomanjkanje kontrole pri metodi diskontiranih denarnih tokov na poslovno nepotrebna sredstva, toženka obrazloži, da tožniku ne oporeka same uporabe odbitka za pomanjkanje obvladovanja na poslovno nepotrebna sredstva, temveč mu očita, da uporabljenega odbitka v Poročilu ni utemeljil. Na obvezno utemeljitev odbitka, če je apliciran tudi na poslovno nepotrebna sredstva, napotuje tudi literatura, ki jo toženka citira. V Izjavi je tožnik nizal argumente za uporabo predmetnega odbitka, ki pa ne pojasnjujejo manjkajoče utemeljitve uporabe tega odbitka v Poročilu. Mnenje strokovnjaka, ki ga je tožnik citiral v Izjavi, pa se nanaša na ocenjevanje manjšinskih lastniških deležev, medtem ko je predmet ocenjevanja v Poročilu 51 do 74 odstotni lastniški delež. Zaradi pomembnega vpliva na oceno vrednosti podjetja bi tožnik moral utemeljiti uporabo odbitka, zato je Poročilo v tem delu pomanjkljivo, tožnik pa je s tem kršil 1. odstavek MSOV 103.

6. Toženka je sprejela tožnikova pojasnila glede očitanih kršitev, da naj tožnik pri metodi primerjav s kotirajočimi podjetji ne bi utemeljil osnovne vrednosti, dobljene z navedeno metodo, in da naj bi tožnik pri izračunu povprečnega tehtanega stroška kapitala upošteval napačno beto brez dolga, in v tem delu ustavila postopek, kot izhaja iz točke 3. izreka Odločbe II.

7. Ugotovljene kršitve pravil ocenjevanja vrednosti pomenijo kršitev prvega odstavka 88. člena ZRev-2. Toženka navaja 1. alinejo drugega odstavka 99. člena ZRev-2² in člen 101 ZRev-2³. Ugotavlja, da je bil v Odločbi I ugotovljen utemeljen sum, da je Poročilo napačno in zavajajoče, zaradi česar je bil začet postopek odvzema dovoljenja. Vendar pa je toženka sledila določenim tožnikovim navedbam v Izjavi, zaradi česar pogoji glede suma kršitev pravil ocenjevanja vrednosti, navedeni v odločbi I, niso podani. Toženka pričakuje, da bo ob doslednem spoštovanju pravil ocenjevanja vrednosti, kršitev katerih je očitana tožniku, namen nadzora dosežen tudi z izrekom najblažje sankcije, vsled česar je tožniku izrekla opomin. Izrek o stroških je toženka utemeljila na podlagi drugega odstavka 76. člena ZRev-2 in Tarife o nadomestilih stroškov postopkov Agencije za javni nadzor nad revidiranjem.

8. Tožnik je začel postopek sodnega varstva, in sicer zoper Odločbo I in Odločbo II iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga odpravo obeh odločb ob stroškovni posledici. V tožbi navaja:

8.1. Formulacija izrekov 1. točke obeh odločb je nejasna in nedoločna, saj ni jasno, ali toženka očita tožniku, da ni razkril, da je nepremičnino ocenil z lastnim izračunom, ali da tako ugotovljene vrednosti ni mogoče šteti za oceno skladno z MSOV. MSOV namreč alternativno dopušča bodisi pridobitev ocene v skladu z MSOV bodisi navedbo izrecnega opozorila, da takšna ocena ni bila pridobljena, in razkritje v zvezi s tem. Nejasno besedilo toženke pa pokriva obe alternativi.

8.2. Obrazložitev Odločbe I je pomanjkljiva, saj na več mestih povzema MSOV in SPS, zelo malo pa je konkretnih argumentov in se tožnik zato ni mogel učinkovito braniti. Toženka se v Odločbi I ni opredelila do pripomb, ki jih je tožnik podal na zapisnik, s čimer je bila kršena pravica tožnika do učinkovitega pravnega sredstva.

8.3. Tožnik ni bil seznanjen s tem, kdo je opravil nadzor nad njegovim delom, zato ni mogel zahtevati izločitve takšne osebe, kolikor bi za to obstajali razlogi. Iz obeh odločb izhaja, da je postopek vodil B.B., ki pa ni pooblaščeni ocenjevalec podjetij in zato ni strokovno usposobljena oseba za nadzor pooblaščenih ocenjevalcev. Zato je še toliko bolj pomembno, da vsaj v sodnem postopku kvaliteto dela tožnika preveri izvedenec.

8.4. Iz Poročila so nenamerno izpadli nekateri podatki glede ocenjevanja vrednosti zemljišča, vendar naknadno predložena pojasnila in dokazi dokazujejo, da je tožnik ravnal pravilno in da ni šlo za namerno ali nestrokovno ravnanje. Tožniku nikoli ni bil izrečen noben ukrep, je ugleden strokovnjak, tudi sam sodeluje pri nadzoru drugih pooblaščenih ocenjevalcev in ve, da se vedno upošteva dodatno predložena pojasnila in dokazila. Toženka ni sledila tožnikovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje tožnika zaradi ugotavljanja njegovega subjektivnega odnosa do očitanih kršitev. Toženka bi morala postopati skladno z zakonom, ki ureja prekrške. Za tožnika ima ukrep odvzema dovoljenja najhujše možne posledice, takšnega ukrepa pa se ne bi smelo izreči brez ugotavljanja tožnikovega subjektivnega odnosa, saj gre za pomembno okoliščino pri izbiri in izreku sankcije in pri odločitvi o uporabi instituta prekrška neznatnega pomena. Narava sankcije v predmetni zadevi je podobna kot v prekrškovnih zadevah. Izrečeni opomin se bo vpisal v javno dostopen register, to pa se iz registra nikoli ne izbriše. Gre za poseg v tožnikove osebnostne pravice in kršitev njegovih ustavnih pravic. Zato bi moralo biti zagotovljeno spoštovanje takšnih procesnih pravil, kot so določena za prekrške.

8.5. Obrazložitev Odločbe I glede 1. točke je skopa, očitek iz izreka tudi ni identičen očitku iz obrazložitve. V obrazložitvi tudi ni navedeno, zakaj toženka meni, da ocene vrednosti na podlagi lastnega izračuna ni mogoče šteti za oceno, skladno z MSOV. SPS 1 ne zapoveduje vključitve ocenjevalca vrednosti, ampak jo samo priporoča. Tožnik predlaga postavitev izvedenca - pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij za dokazovanje, da je bila projekcija poslovodstva ustrezna za ocenjevanje vrednosti, da je lastni izračun pravilen in primeren za izdelavo ocene naložbene nepremičnine in da je tožnik Poročilo pripravil strokovno in kvalitetno ob izbiri pravilnih metod.

8.6. Obrazložitev 2. točke Odločbe I ne vsebuje pojasnila, zakaj je Poročilo zavajajoče, toženka pa se tudi ni opredelila do navedb in dokaznih predlogov tožnika. Obrazložitev 2. točke Odločbe II pa ni pravilna, saj: (i) Vsebina dolgoročno danih posojil je računovodski podatek, empirično dejstvo, ki ne potrebuje utemeljitve. (ii) Investicijska politika v obdobju projekcije se vsebinsko ni spremenila glede na preteklo analizirano obdobje, saj so bile v preteklosti investicije usmerjene na enaka področja, zato tožnik tega v Poročilu ni posebej izpostavil, ampak se je zanesel na projekcije poslovodstva, kar je uveljavljena ocenjevalska praksa v primerih, ko ima ocenjevalec dostop do notranjih informacij. (iii) Uporabo odbitka za neobvladovanje pa je tožnik utemeljil na 50. strani Poročila, kjer je navedel, da pravica obvladovanja vključuje tudi nakup, prodajo ali najem poslovnih sredstev, le-ta pa zajemajo vsa sredstva, tudi poslovno nepotrebna. %51 do 74 odstotni delež je po definiciji neobvladujoč, za kar tožnik citira literaturo. Glede na vse navedeno kršitve 1. odstavka MSOV 103 ni bilo. Zaradi dokazovanja, da je tožnik Poročilo pripravil strokovno in kvalitetno ob izbiri pravilnih metod, tožnik predlaga postavitev izvedenca, še posebej, ker navedbe toženke v tej zvezi, ki se nanašajo na stroko, ne morejo biti zanesljive za sodišče, saj je toženka le ena od dveh enakovrednih strank v sodnem sporu.

9. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in predlaga izdajo zavrnilne sodbe. Toženka navaja:

9.1. Izrek 1. točke obeh odločb je jasen in konkreten, tožniku pa se očita, da njegov lastni izračun vrednosti ni niti pripravljen skladno s pravili ocenjevanja vrednosti niti ni v Poročilu razkrito, da je to oceno tožnik izdelal sam, lastni izračun pa ne more šteti za oceno vrednosti nepremičnine, saj tožnik ni pridobil zadostnih dokazov, da bi podprl upoštevano vrednost nepremičnine.

9.2. Tožnikova pravica do izjave v postopku je bila spoštovana, enako tudi načelo kontradiktornosti, toženka pa je v Odločbi II obravnavala vse navedbe in dokazne predloge iz tožnikove Izjave. V Odločbi I pa so navedena vsa relevantna dejstva, ki so izhajala iz razpoložljivih listinskih dokazov. Tožnikova Izjava je poleg tega uresničitev tožnikove pravice do izjave v postopku in ni pravno sredstvo, posledično pa tudi ni prišlo do kršitve tožnikove pravice do pravnega sredstva.

9.3. Ni jasno, zakaj naj tožnik ne bi bil seznanjen s tem, kdo je opravljal nadzor nad njegovim delom, glede na to, da so člani strokovnega sveta navedeni v obeh odločbah, redni nadzor je opravil Inštitut (op. sodišča: Slovenski inštitut za revizijo), izvajalci pa so jasno razvidni iz nadzornega spisa. Oseba, ki je postopek vodila, je tudi razvidna iz obeh odločb, dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca pa ni pogoj za usposobljenost za vodenje postopka. O strokovnih vprašanjih (pravilnosti uporabe MSOV in SPS) ne odloča oseba, ki vodi postopek, ampak strokovni svet toženke, strokovnosti katerega pa tožnik ne osporava.

9.4. Toženka postopek vodi v funkciji regulatorja in ne kot prekrškovni organ, zato v danem primeru ne gre za prekrškovni postopek, temveč gre za nadzor, v katerem lahko toženka izreka administrativne sankcije. Po sodni praksi instančnih sodišč in Ustavnega sodišča Republike Slovenije ne gre za kaznovalne sankcije, zato tudi ni mogoče aplicirati standardov kaznovalnega prava (denimo glede ugotavljanja odgovornosti oz. krivde). Tožnikova dejavnost je v javnem interesu, zato je tudi z vidika sankcioniranja javna objava ukrepov primerna. Nenamernosti očitanih nepravilnosti ni mogoče šteti za olajševalno okoliščino, tudi ni podana neznatnost. Pretekla ravnanja tožnika ne dokazujejo primernosti ravnanja v obravnavanem primeru. Izrečen je bil opomin kot najmilejši ukrep nadzora, objava tega pa sama po sebi tožnika ne omejuje pri nadaljnjem udejstvovanju. Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem tožnika je bila v Odločbi II pojasnjena, šlo bi za neprimeren dokaz, glede na to, da se je tožnik imel možnost in dolžnost izjaviti, hkrati pa je bil ta dokazni predlog tudi neobrazložen.

9.5. Izrek v 1. točki se nanaša na obe alternativni možnosti postopanja v zvezi s cenitvijo nepremičnin in je jasen. Obrazložitev te točke v obeh odločbah pa je ustrezno argumentirana in podaja pojasnilo tega izreka, z izrekom pa si ne nasprotuje. Kršitev je obrazložena s citiranjem standardov in z opredelitvijo, da gre za pomembno dejstvo, ki pomembno vpliva na oceno vrednosti in bi tožnik zato moral pridobiti oceno po MSOV oz. v nasprotnem to zapisati med predpostavke. Ocena vrednosti, ki jo je izdelal tožnik, pa ne more šteti kot ocena vrednosti skladno z MSOV, kot je toženka navedla že v Odločbi II. Tožnikov izračun je le laična ocena vrednosti, izdelana na podlagi pričakovanj poslovodstva o denarnih pritokih iz prodaje stanovanj. Postavitev izvedenca v sodnem postopku ne more pripomoči k razjasnitvi zadeve, sodna praksa instančnih sodišč pa je že ustaljena, da ima pri razlagi pravil stroke odločilno vlogo sektorski regulator, sodni nadzor pa je v tej zvezi nujno zadržan.

9.6. V zvezi z očitkom pomanjkljive obrazložitve Poročila toženka vztraja, da dolgoročna posojila pomembno vplivajo na oceno vrednosti, dana pa so bila družbi mami C. d.d., ki je bila tedaj insolventa, ter dvema družbama neznane bonitete, da spremenjena investicijska politika pomembno vpliva na oceno vrednosti, zato bi jih bilo treba v Poročilu razkriti, delež investicij je v obdobju eksplicitne napovedi bistveno višji kot v šest in pol letih pred datumom ocenjevanja, kar bi bilo treba v Poročilu obrazložiti, in da je bila poraba odbitka za pomanjkanje kontrole v Poročilu premalo obrazložena. Na navedbe tožbe toženka odgovarja: (i) Bralci Poročila zaradi teh kršitev niso imeli celovitega vpogleda v premoženje podjetja, sploh pa ne v premoženje, ki je imelo neposreden vpliv na oceno vrednosti podjetja. Analitiko teh dolgoročnih posojil bi bilo treba v Poročilu podrobno razkriti. (ii) Ko projekcija investicij pomembno odstopa od preteklih že izvedenih investicij in ko pomembno odstopa od obračunane amortizacije, mora biti podrobneje pojasnjena, še posebej če ima pomemben vpliv na oceno. V tej zvezi se tudi ni mogoče zanašati zgolj na napovedi poslovodstva, treba je predpostavke preveriti in utemeljiti. (iii) Toženka ne oporeka same uporabe odbitka, ampak to, da aplikacija odbitka v Poročilu ni utemeljena. Na obveznost takšne utemeljitve napotuje tudi literatura. Postavitev izvedenca v sodnem postopku ne more pripomoči k razjasnitvi zadeve, sodna praksa instančnih sodišč pa je, kot že navedeno, ustaljena, da ima pri razlagi pravil stroke odločilno vlogo sektorski regulator, sodni nadzor pa je v tej zvezi nujno zadržan.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po pregledu spisov in obeh izpodbijanih odločb sodišče sodi, da sta le-ti pravilni in zakoniti. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njuni razlogi, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanju tudi sklicuje, kolikor v nadaljevanju samo izrecno ne ugotavlja drugače, glede navedb tožbe pa pojasnjuje, kot sledi.

12. Postopek sodnega varstva je po določbah ZRev-2 spor o zakonitosti odločb toženke. Za postopek sodnega varstva se glede na drugi odstavek 109. člena ZRev-2 uporabljajo določbe ZUS-1. Po 114. členu ZRev-2 sodišče preizkusi odločbo nadzornega organa v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor. To so kršitve iz 2. alinee prvega odstavka 27. člena ZUS-1 oziroma kršitve drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zato je sodišče pri presoji zakonitosti obeh izpodbijanih odločb s formalne plati preizkusilo, ali je bil postopek pred toženko izveden v skladu s posebnimi določbami ZRev-2 oziroma v skladu z določbami ZUP, ki se uporabljajo podredno (drugi odstavek 102. člena ZRev-2).

13. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je postopek izreka ukrepa po ZRev-2 urejen dvofazno. Toženka v prvi fazi (če iz razpoložljivih podatkov izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za izrek ukrepa) odloči o začetku postopka (prvi in drugi odstavek 138. člena ZRev-2). V drugi fazi, po prejemu izjave subjekta nadzora o razlogih za izrek ukrepa oziroma po izteku roka za takšno izjavo, pa odloči o samem izreku ukrepa (prvi odstavek 140. člen ZRev-2). Sodno varstvo je zagotovljeno proti obema odločbama, vendar proti odločbi, s katero toženka začne postopek za izrek ukrepa, ni posebnega postopka sodnega varstva in se le-ta lahko zaradi morebitnih kršitev določb postopka do njene izdaje izpodbija s tožbo šele v postopku sodnega varstva proti odločbi o izreku ukrepa (2. alineja drugega odstavka 110. člena v povezavi s četrtim odstavkom 110. člena ZRev-2). V predmetni zadevi tožnik izpodbija obe odločbi.

14. V obravnavani zadevi je toženka odločala v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenih ocenjevalcev⁴, kadar ti izvajajo naloge ocenjevanja vrednosti pri subjektih, zavezani obvezni reviziji (prvi odstavek 33. člena ZRev-2) ter tožniku izrekla ukrep nadzora - opomin. Po 101. členu ZRev-2 se opomin izreče, če pooblaščeni ocenjevalec krši določbe ZRev-2 oziroma drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oziroma standarde ocenjevanja vrednosti, in ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma za pogojni odvzem dovoljenja.

Glede očitka kršitev pravil postopka

15. V obravnavani zadevi je po presoji sodišča toženka kot sektorski regulator nastopala v okviru svojih pooblastil, ki jih ima po ZRev-2 in je postopek nadzora in izreka ukrepa potekal v skladu z določbami ZRev-2. Iz podatkov v priloženih upravnih-nadzornih spisih, kakor tudi iz obrazložitve izpodbijanih odločb izhaja, da je toženka začela postopek za odvzem dovoljena (138. člen ZRev-2) z Odločbo I iz razlogov in na podlagi listinskih dokazov, kot jih toženka navaja v izreku te odločbe, na podlagi katerih je toženka ugotovila utemeljen sum, da je tožnik pri pripravi Poročila kršil 88. člen ZRev-2.

16. Formulacija 1. točke izreka obeh izpodbijanih odločb po presoji sodišča ni nejasna in nedoločna, kot to zatrjuje tožba, temveč je po presoji sodišča jasno, da se nanaša na obe alternativni možnosti postopanja v zvezi s cenitvijo nepremičnin, namreč da tožnikov lastni izračun vrednosti ni niti pripravljen skladno s pravili ocenjevanja vrednosti niti ni v Poročilu razkrito, da je to oceno tožnik izdelal sam. Sodišče v tej zvezi tudi ne vidi razhajanja med obrazložitvijo obeh odločb in to točko izreka, zato ne sledi navedbam tožbe, da izpodbijanih odločb v tem delu ni mogoče preizkusiti (7. alinea drugega odstavka 237. člena ZUP).

17. Neutemeljeni so tudi razlogi tožnika, da je obrazložitev Odločbe I pomanjkljiva, ker naj ne bi bila dovolj konkretna in ker naj se ne bi opredeljevala do pripomb tožnika na zapisnik. Po presoji sodišča je Odločba I glede na svojo naravo (gre za začetno, procesno odločitev, o samih pravicah pa je nato odločeno z naknadno odločbo, s katero se odloči o izreku ukrepov) zadostno in ustrezno konkretno obrazložena, obrazložitev pa se je z Odločbo II primerno še bolj nadgradila in konkretizirala, a še vedno ostala v okvirih iz Odločbe I skladno z drugim odstavkom 140. člena ZRev-2. Tretji odstavek 138. člena ZRev-2⁵ poleg tega natančno določa vsebino odločbe o začetku postopka, ki je po svoji vsebini procesna odločitev. Citirano določilo pa ne zapoveduje, da bi se toženka v odločbi o začetku postopka morala opredeljevati do tožnikovih pripomb. Odločba I pa le-te kljub vsemu omenja med listinsko dokumentacijo, na kateri temelji Odločba I. Tudi ne drži, da obrazložitev 2. točke Odločbe I ne vsebuje pojasnila, zakaj je Poročilo zavajajoče. Na 5. strani v odebeljenem tisku je namreč jasno napisano, kaj je v Poročilu narobe, nato pa se obrazložitev nadaljuje s tem, kaj poročila morajo vsebovati ter da ne smejo biti dvoumna ali zavajajoča. Iz tega ne more slediti nič drugega kot to, da je Poročilo dvoumno oz. zavajajoče zaradi očitanih pomanjkljivosti, kar je po presoji sodišča povsem jasno.

18. Sodišče tudi nikakor ne more slediti tožniku glede tega, da naj ne bi bil seznanjen s tem, kdo je preverjal kvaliteto njegovega dela in da B.B., ki ni pooblaščeni ocenjevalec podjetij, ne bi smel voditi postopka. Toženka pravilno izpostavlja v odgovoru na tožbo in se to ujema tudi s podatki v predloženem upravnem-nadzornem spisu, da so člani strokovnega sveta toženke, ki odločajo o strokovnih vprašanjih, navedeni v obeh izpodbijanih odločbah, redni nadzor pa je opravil Slovenski inštitut za revizijo, izvajalci pa so jasno razvidni iz nadzornega spisa in sodišče tozadevno še dodaja, da je o njih bil tožnik obveščen (o čemer so v nadzornem spisu izpričane povratnice). Dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca pa za vodenje upravnega postopka ni potrebno. Po presoji sodišča v postopku zato tožniku ni bilo onemogočeno uveljavljati zahteve za izločitev iz 35.-39. člena ZUP.

19. Toženka v odgovoru na tožbo pravilno izpostavlja sodno prakso instančnih sodišč in Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki narekuje zavrnitev navedb tožbe, da tožniku niso bile na voljo kavtele iz zakona, ki ureja prekrške. Tudi v obravnavanem primeru je toženka ukrepala kot sektorski regulator in tožniku izrečeni opomin ni bil izrečen kot sankcija kaznovalnega prava. Zato izvajanja tožnika o njegovem poprejšnjem udejstvovanju, o tem, da tudi sam sodeluje v nadzornih postopkih nad drugimi ocenjevalci in o nenamernosti morebitnih nepravilnosti, niso pravno upoštevna. Poleg tega pa tudi ni mogoče slediti naziranjem o domnevni prizadetosti njegovih pravic zaradi izrečenega opomina in vpisa le-tega v razvid.

20. Sodišče tudi ne vidi očitanih kršitev pravil postopka, ker toženka ni izvedla predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika in postavitvijo izvedenca. Subjektu nadzora je namreč spoštovanje načela kontradiktornosti v postopku zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju toženke utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati izjavo o razlogih za začetek postopka, v kateri lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). Po presoji sodišča v postopku ni bila kršena pravica stranke do izjave⁶ oziroma pravica stranke, da predlaga dokaze v lastno korist, kar očita tožnik v tožbi. Po 103. členu ZRev-2 dajejo v postopku stranke praviloma svoje izjave pisno (prvi odstavek). Le v primeru iz drugega odstavka 105. člena ZRev-2 lahko dajejo stranke svoje izjave tudi ustno na obravnavi (drugi odstavek 103. člena ZRev-2). Po prvem odstavku 105. člena ZRev-2 nadzorni organ odloča brez naroka. Le v primeru, če nadzorni organ presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev, lahko ne glede na prvi odstavek tega člena, razpiše ustno obravnavo (drugi odstavek 105. člena ZRev-2). Toženka pa je v postopku pojasnila, da je v zadostni meri pregledala razpoložljivo dokumentacijo, na podlagi katere je lahko odločila v predmetni zadevi. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo načelo kontradiktornosti med postopkom ves čas spoštovano, saj je bila izpodbijana Odločba I tožniku vročena in je bil tožnik pozvan, da se o razlogih za začetek postopka izjavi. Tožnik je torej imel možnost, da se v zvezi z očitanim sumom kršitve pravil ocenjevanja izjavi in je to pravico tudi izkoristil. Toženka je tudi pojasnila, zakaj ni razpisala naroka in ni izvedla predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika in s postavitvijo izvedenca. Pojasnila je, da je ocenila, da za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev ni potrebno pridobivanje dodatnih mnenj in izvedba obravnave z zaslišanjem tožnika ter da je v zadostni meri pregledala razpoložljivo dokumentacijo. Sodišče ocenjuje, da je to svojo diskrecijsko pravico glede izvedbe naroka pravilno uporabila v okviru pooblastila in v skladu z namenom, ki ji jo daje 105. člen ZRev-2.

21. Drugih bistvenih kršitev določb postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, sodišče ni ugotovilo.

Glede obstoja kršitve

22. Po 31. točki 3. člena ZRev-2 je ocenjevanje vrednosti aktivnost, ki jo izvaja pooblaščeni ocenjevalec v skladu s pravili ocenjevanja vrednosti, da bi določil oceno vrednosti podjetja, nepremičnine oziroma strojev in opreme za računovodsko poročanje ter druge namene ocenjevanja vrednosti. Uresničevanje javnega nadzora nad ocenjevanjem vrednosti opravlja toženka (33. člen ZRev-2). Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, je tako kot skoraj vse normativne akte (tudi standarde) mogoče razlagati in razumeti na različne načine, kar pa ne pomeni, da lahko v vsakem primeru velja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo preskriptivni značaj standardov. To, da gre za pravila stroke na drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag je pravilna, je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil (prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS G 18/2003, G 11/2007, I G 7/2012). V obravnavanem primeru sicer ne gre za pravila revidiranja, na katera se nanaša navedena sodba Vrhovnega sodišča RS, vendar pa je navedeno stališče uporabljivo tudi v konkretnem primeru, ko gre za pravila ocenjevanja vrednosti. Tožnik pa s svojimi navedbami sodišču ni uspel vzbuditi upravičenega dvoma v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil ocenjevanja vrednosti (standardov) s strani toženke. V obravnavani zadevi sodišče ne dvomi v pravilnost tolmačenja 3. odstavka MSOV 102 - Izvajanje, 3.d in 3.g odstavka SPS 1 ter 1. odstavka MSOV 103 - Poročanje s strani toženke v funkciji sektorskega regulatorja, katerih kršitev se tožniku očita. Sodišče glede razlage navedenih pravil ocenjevanja vrednosti sledi razlogom izpodbijane odločitve. Toženka je pojasnila, na podlagi kakšnih okoliščin in dejstev je ocenila, da je tožnik z izvedenimi postopki ocenjevanja kršil navedena pravila ocenjevanja in s tem 88. člen ZRev-2. Sodišče v obravnavani zadevi ne dvomi v pravilnost razlage pravil stroke s strani toženke kot sektorskega regulatorja, ki je za svojo odločitev podala razumne, logične in tehtne razloge, ki jim sodišče sledi, in sicer:

(i) da tožnik v Poročilu ni razkril, da je naložbeno nepremičnino v Zadru ocenil po lastnem izračunu, lastni laični izračun pa že po sami naravi stvari ni in ne more biti enakovreden oceni vrednosti po standardih,

(ii) da tožnik v Poročilu ni pojasnil vsebine postavke danih dolgoročnih posojil,

(iii) da je v projekciji investicijska politika po vrednosti (četudi mogoče ne po vsebini, kot to zatrjuje tožba) bistveno drugačna od pretekle in

(iv) da tožnik v Poročilu ni utemeljil aplikacije odbitka za neobvladovanje tudi na poslovno nepotrebna sredstva,

tožnik pa v tem upravnem sporu pri sodišču ni uspel vzbuditi dvoma v te ugotovitve toženke.

23. Glede na povedano se sodišče strinja z razlogi toženke, da je tožnik v Poročilu storil očitane kršitve, toženka pa je ob delni ustavitvi postopka zaradi kršitev navedenih pravil ocenjevanja vrednosti tožniku po presoji sodišča utemeljeno izrekla opomin, za kar je po presoji sodišča tudi ustrezno pojasnila razloge, s katerimi se sodišče strinja.

24. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb po navedenem pravilen in zakonit in ker sta (obe) izpodbijani odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi drugega odstavka 109. člena ZRev-2 v povezavi s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

25. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, na seji senata (115. člen ZRev-2 v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1). Po presoji sodišča so bili vsi relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanih odločb (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1), v tožbi predlagani dokazi pa ne bi v ničemer pripomogli k razjasnitvi ugotovljenih kršitev. Sodišče po že povedanem tudi ne dvomi v pravilnost razlage standardov s strani toženke, ki ima po presoji sodišča ustrezno strokovno znanje, zato sodišče dokazni predlog, da naj sodišče imenuje izvedenca ustrezne stroke, kot nepotreben zavrača. Iz enakega razloga sodišče zavrača tudi dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj subjektivni odnos tožnika do kršitve v predmetnem nadzornem postopku, ki, kot pojasnjeno, ni kaznovalne narave, ni relevanten.

26. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ 88. člen ZRev-2 določa, da mora ocenjevanje vrednosti potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki vključujejo Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti Odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Slovenski inštitut za revizijo, ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja in predpise, izdane na njihovi podlagi (v nadaljevanju pravila ocenjevanja vrednosti).
² Toženka odvzame dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, če pooblaščeni ocenjevalec pri izvajanju ocenjevanja vrednosti premoženja krši pravila ocenjevanja vrednosti in je zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oziroma obrazložitvi tega mnenja napačno oziroma zavajajoče (prva alineja drugega odstavka 99. člena ZRev-2).
³ Po 101. členu ZRev-2 toženka izreče pooblaščenemu ocenjevalcu opomin, če pooblaščeni ocenjevalec krši določbe tega zakona oziroma drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oziroma standarde ocenjevanja vrednosti, in ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja.
⁴ Toženka opravlja javni nadzor iz prvega odstavka 33. člena ZRev-2 s smiselno uporabo določb o ZRev-2, ki urejajo nadzor na revidiranjem (drugi odstavek 33. člena ZRev-2).
⁵ Po tretjem odstavku 138. člena ZRev-2 mora odločba o začetku postopka za odvzem dovoljenja vsebovati: - določen opis dejanja, ravnanj ali okoliščin, ki naj bi bile razlog za začetek postopka, - navedbo listin in drugih dokazov, na podlagi katerih je toženka zaključila, da obstaja utemeljen sum iz prvega odstavka tega člena, - obrazložitev odločitve o začetku postopka. Po četrtem odstavku 138. člena ZRev-2 toženka v odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja določi tudi rok, ki ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od 30 dni, šteto od dneva vročitve odločbe subjektu nadzora, v katerem se subjekt nadzora lahko izjavi o razlogih za začetek postopka (izjava o razlogih za odvzem dovoljenja).
⁶ Enako stališče o tem, da je subjektu nadzora spoštovanje načela kontradiktornosti zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe seznani z dejstvi in dokazi, na podlagi katerih je toženka začela postopek, je Vrhovno sodišče RS že sprejelo (npr. v zadevi G 50/2011).

Datum zadnje spremembe:

31.01.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1430/2015
• UPRS sodba I U 1423/2015
• UPRS sodba I U 1642/2013