<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba in sklep III U 43/2019-6
ECLI:SI:UPRS:2019:III.U.43.2019.6

Evidenčna številka:UP00022459
Datum odločbe:15.02.2019
Senat, sodnik posameznik:Andrej Orel (preds.), Lea Chiabai (poroč.), Valentina Rustja
Področje:TUJCI
Institut:omejitev gibanja - nastanitev v centru za tujce - nevarnost pobega - načelo sorazmernosti

Jedro

Toženka je do odstranitve tožnika iz države utemeljeno odredila nastanitev v centru za tujce, saj je ugotovila, da obstaja nevarnost pobega. Preverila je tudi možnost, da bi se nastanitev v centru nadomestila z milejšimi ukrepi, vendar pa predhodno nesodelovanje v postopku, navajanje lažnih podatkov in nezakonito prebivanje kažejo na to, da obstaja velika verjetnost, da tožnik RS ne namerava zapustiti in da se bo skušal izogniti postopkom za odstranitev iz države.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Postaja pomorske policije Koper (v nadaljevanju PPOP Koper) je iz izpodbijano odločbo tožniku, rojenemu .... 2. 1991, državljanu Nigerije, brez osebnih dokumentov in v postopku odstranitve, od dne 6. 2. 2019 od 23.55 ure do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, odredila nastanitev v Centru za tujce v Postojni, ker obstaja nevarnost pobega (prvi odstavek 76. člena Zakona o tujcih, v nadaljevanju ZTuj-2).

2. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da so policisti PPOP Koper dne 3. 10. 2016 ob 8.39 uri opravili vstopno mejno kontrolo tovorne ladje "A." in ugotovili, da se na njej nahajajo trije državljani Nigerije, ki so se vkrcali kot slepi potniki. Med njimi je bil tudi tožnik, ki je podal prošnjo za mednarodno zaščito, vendar pa je bila z odločbo, št. 2142-1250/2016/9 (1312-15) z dne 20. 2. 2017, zavrnjena. Zoper to odločitev je tožnik vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče RS s sodbo, št. I U 380/2017-10 z dne 8. 11. 2017, zavrnilo. Dne 1. 12. 2017 je PPOP Koper tožniku izdala odločbo o vrnitvi brez določenega roka za prostovoljno vrnitev, št. 2253-7/2017/7 (3B641-24), obenem pa mu je bila zaradi nevarnosti pobega odrejena nastanitev v Centru za tujce v Postojni. Tožnik je zoper to odločitev vložil tožbo, ki ji je Upravno sodišče RS, oddelek v Novi Gorici s sodbo opr. št. III U 250/2017-9 z dne 11. 12. 2017 ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter vrnilo zadevo PPOP Koper v ponovno odločanje. Na podlagi te odločitve je bil tožnik dne 12. 12. 2017 izpuščen iz Centra za tujce v Postojni, dne 20. 12. 2017 pa mu je PPOP Koper izdala odločbo o vrnitvi št. 2253-7/2016/29 (3B641-35), s katero mu je bil določen 30 dnevni rok za prostovoljno vrnitev, do vrnitve pa določen kraj bivanja na naslovu ... pri B.B., kjer je tožnik bival že med čakanjem na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. PPOP Koper je na podlagi tožnikove prošnje dne 24. 1. 2018 izdala odločbo, št. 2253-7/2016/33 (3B641-35), s katero mu je podaljšala rok za prostovoljno vrnitev za nadaljnjih 30 dni. Odločba mu je bila vročena dne 31. 1. 2018, kar pomeni, da je rok za prostovoljno vrnitev potekel dne 7. 3. 2018. Še pred potekom tega roka je tožnik dne 20. 2. 2018 pri PPOP Koper vložil prošnjo za dovolitev zadrževanja na podlagi 73. člena ZTuj-2, ki jo je Policijska uprava Koper s sklepom, št. 2253-4/2018/2 (3B23-02) z dne 6. 3. 2018, ki ga je tožnik prejel dne 9. 3. 2018, zavrgla. Po prejemu tega sklepa je tožnik pri PPOP Koper znova zaprosil za dovolitev zadrževanja, ki pa jo je Policijska uprava Koper iz enakih razlogov kot ob prvem odločanju s sklepom, št. 2253-4/2018/4 (3B23-02) z dne 21. 3. 2018, ki ga je tožnik prejel dne 28. 3. 2018, prav tako zavrgla. Tožnik je nato dne 17. 4. 2018 pri PPOP Koper zaprosil za izdajo odločbe o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, obenem pa zaprosil tudi, da se mu določi milejša alternativna odvzema prostosti kot pa je namestitev v Centru za tujce. PPOP Koper je tožniku poslala pisno vabilo na zaslišanje, da bi lahko odločila o tej prošnji, ki ga je dne 11. 5. 2018 tudi prejel, vendar pa se nanj ni odzval, prav tako pa tudi ni sporočil vzroka svojega izostanka. Kam je tožnik takrat odšel, ni vedela povedati niti B.B.. Iz opisanih razlogov zato PPOP Koper ni mogla odločiti o tožnikovi vlogi za izdajo odločbe o odstranitvi brez roka.

3. Policisti Policijske postaje Ljubljana - Vič so dne 11. 6. 2018 obvestili PPOP Koper o postopku, ki so ga vodili s tožnikom. Ta pri sebi ni imel dokumentov, njegovo identiteto pa so ugotovili na podlagi njegove izjave in preverjanja evidenc. Ob tem niso mogli ugotoviti kje tožnik biva, ta pa je ponovno vložil ponovno prošnjo za mednarodno zaščito in bil zato prepeljan v Azilni dom v Ljubljani. Njegova prošnja je bila s sklepom, št. 2142-1205/2016/24 (1312-03) z dne 27. 6. 2018, ki je postal pravnomočen dne 19. 7. 2018, zavrnjena. Tožnik je, še preden bi ga prevzeli policisti PPOP Koper, Azilni dom zapustil. Dne 26. 12. 2018 je tožnik pri Policijski postaji za izravnalne ukrepe Ljubljana (v nadaljevanju PPIU Ljubljana) znova vložil prošnjo za mednarodno zaščito in je bil zato ponovno nastanjen v Azilnem domu. Njegov zahtevek je bil s sklepom, št. 2142-1205/2016/37 (1312-03) z dne 10. 1. 2019, ki je postal pravnomočen dne 31. 1. 2019, zavržen. Na podlagi te odločitve so policisti PPIU Ljubljana dne 11. 1. 2019 tožniku izdali odločbo, št. 2255-243/2018/6 (3E651-32), s katero so mu odredili, da se od 11. 1. 2019 dalje do odločitve pristojnega organa o vlogi za mednarodno zaščito začasno nastani v Centru za tujce v Postojni. Dne 31. 1. 2019 je nato tožnik pri PPOP Koper vložil prošnjo za dovolitev zadrževanja na podlagi 73. člena ZTuj-2, ki je bila odstopljena Policijski upravi Koper v nadaljnje pristojno reševanje.

4. Tožena stranka povzema, da je tožnik že v predhodnih postopkih navajal, da vrnitev v Nigerijo ni mogoča, saj je tam njegovo življenje ogroženo, vendar pa teh svojih trditev ni konkretiziral in je bila zato njegova zahteva za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena, po pravnomočnosti te odločitve pa ni navedel nobenih novih konkretnih podatkov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev. Zatrjeval je tudi, da se ne more vrniti, ker nima veljavne potne listine, vendar pa od takrat, ko mu je bila izdana odločba o vrnitvi, ni izvajal nobenih aktivnosti za pridobitev take listine, poleg tega pa mu je mogoče izdati enotno evropsko potno listino za vrnitev.

5. V prvem odstavku 68. člena ZTuj-2 se kot okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, štejejo tudi tujčevo prehodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, navajanje lažnih podatkov, oziroma nesodelovanje v postopku, ter tujčevo ravnanje, ki kaže, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev ne bo zapustil. Tožnik je v času, ko je imel še veljavno odločbo o podaljšanju roka za prostovoljno vrnitev, je dne 24. 2. 2018 delal na črno v Kranju, o čemer so policisti PPIU Kranj obvestili policiste PPOP Koper. V času, ki mu je bil določen za prostovoljno vrnitev, ni zapustil Republike Slovenije. Po poteku tega roka je sicer vložil prošnjo za zadrževanje, ki pa je bila pravnomočno zavržena. Poleg tega se ni odzval na vabilo, ki mu je bilo poslano v zvezi z njegovo vlogo za izdajo odločbe o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, svojega izostanka ni opravičil, spremenil pa je tudi naslov prebivališča, ne da bi to sporočil PPOP Koper, kar vse kaže, da je prenehal sodelovati v postopku. Tožnik je od dne 7. 3. 2018 do dne 11. 6. 2018, to je 91 dni, bival na območju Republike Slovenije nezakonito. V prošnji za podaljšanje roka za prostovoljno vrnitev je navajal, da si poskuša urediti potrebne potovalne dokumente, četudi je nato med postopkom povedal, da tega ni storil, ker se ni želel izpostaviti na nigerijskem veleposlaništvu kot nekdo, ki je deloval proti svoji državi. To kaže, da je v vlogi navajal lažne podatke in da si dokumentov sploh ni urejal. Glede na vse opisane okoliščine in dejstvo, da tožnik po poteku roka za prostovoljno vrnitev biva v Republiki Sloveniji nezakonito, tožena stranka ugotavlja, da obstaja nevarnost pobega, kar je tudi razlog, da se mu ni določil rok za prostovoljno vrnitev v skladu s petim odstavkom 67. člena ZTuj-2. Tožena stranka je preverila možnost, da bi se nastanitev tujca v centru nadomestila z milejšimi ukrepi, vendar pa predhodno nesodelovanje v postopku, navajanje lažnih podatkov in nezakonito prebivanje kažejo na to, da obstaja velika verjetnost, da Slovenije ne namerava zapustiti in da se bo skušal izogniti postopkom za odstranitev iz države. Tožniku je bila zato dne 6. 2. 2019 izdana odločba, št. 2253-7/2016/57, o vrnitvi brez postavljenega roka za prostovoljno vračanje in obenem izrečena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas šestih mesecev, vendar pa ta odločba ni izvršljiva, saj tožnika ni mogoče takoj odstraniti iz države. Ker obstaja tudi nevarnost pobega, je tožena stranka odločila, da se nastani v Centru za tujce v Postojni.

6. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da jo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj ga sodišče nemudoma izpusti na prostost do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, saj mu nastaja težko popravljiva škoda. V Centru za tujce se slabo počuti, z dejanjem tožene stranke pa mu je nezakonito in arbitrarno kršena pravica do osebne svobode. Zato predlaga, da sodišče toženi stranki odredi, da takoj preneha izvajati ukrep odvzema prostosti.

7. Tožnik navaja, da je dne 26. 12. 2018 pri PPIU Ljubljana ponovno vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Dne 3. 1. 2019 je potekal postopek ustnega sprejema njegovega zahtevka. Po končanem ustnem razgovoru so ga še istega dne nastanili v Centru za tujce, kar je razvidno iz obojestransko podpisanega dokumenta "Information for foreign nationals about the Aliens centre house rules". Policisti mu niso pojasnili, na kakšni podlagi mu je odvzeta prostost niti ga niso seznanili z razlogi za zaprtje niti mu niso izdali odločbe, na katero bi se imel možnost pritožiti. Odločbo so mu izdali šele čez teden dni, to je dne 11. 1. 2019, četudi prvi odstavek 78. člena ZTuj-2 določa, da policija odredi nastanitev tujca v centru z odločbo. Teden dni je bil torej zaprt brez podlage ali obrazložitve. Iz zakona sicer jasno izhaja, da mora biti odvzem prostosti zakonit in ne sme biti arbitraren, zagotovljena mora biti tudi pravica do pravnega sredstva in sodnega varstva. S takim postopkom so bile kršene njegove temeljne človekove pravice. Policija mu je namreč arbitrarno odvzela prostost in nedopustno posegla v njegovo pravico do osebne svobode. Ker mu ukrepa prostosti ni niti ustno naznanila, je prišlo do bistvenih kršitev določb postopka in mu zato nastaja nepopravljiva škoda. Policija je s svojim ravnanjem izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 133. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) in je zato zoper policiste sprožil kazenski pregon.

8. Odločba PPIU z dne 11. 1. 2019 izhaja iz ponovne vložitve prošnje za mednarodno zaščito. Na podlagi tretjega odstavka 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) se po ZTuj-2 obravnava tudi oseba, ki je podala drugi ali vsak nadaljnji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po tem, ko ji je bil že izdan izvršljiv sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Postopek glede mednarodne zaščite je bil zaključen dne 6. 2. 2019, odločba, ki jo izpodbija, pa mu je bila vročena šele naslednjega dne. Tako mu je bila ponovno za en dan odvzeta prostost. 76. člen ZTuj-2 določa, da lahko policija odredi omejitev gibanja za največ šest mesecev. Izpodbijana odločba določa, da prične ta rok teči z dnem 6. 2. 2019, vendar pa meni, da bi mu moral pričeti teči že z dnem 3. 1. 2019, ko mu je bila dejansko odvzeta prostost, saj sicer omejitev in prej navedene zakonske odločbe nimajo smisla.

9. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil nastanjen v Centru za tujce zaradi nevarnosti pobega in je za to navedenih več razlogov. Opisani so tudi vsi upravni postopki, ki so potekali proti njemu. Iz zapisnika o ustni izjavi pa ne izhaja, da bi mu bila v postopku dana možnost do izjave o razlogih za odvzem prostosti, kar predstavlja kršitev 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in gre s tem za absolutno bistveno kršitev določb postopka. V sklopu posebnega ugotovitvenega postopka je bil seznanjen le, da je organ preučil pravnomočno končan postopek mednarodne zaščite z dne 6. 2. 2019, ni pa mu bila dana možnost, da bi se izjavil o drugih dejstvih, ki jih šteje za relevantna, in sicer glede potne listine, o nezakonitem bivanju, lažnih podatkih, in drugo. Tožena stranka je namreč na ta dejstva oprla svojo odločitev, čeprav mu to na ustnem razgovoru ni bilo predočeno. Obstaja pa več okoliščin, ki kažejo, da ne bo pobegnil. V Azilni dom je prišel sam in prostovoljno, saj je bil prepričan, da mora biti njegova prošnja za zaščito ponovno obravnavana. Nelogično je, da bi po vložitvi ponovne prošnje in predstavitvi novih dokazov zbežal. Prošnjo za mednarodno zaščito je sicer vložil takoj po vstopu v Republiko Slovenijo, ki je nato ni nikoli zapustil, ima pa tu možnost prebivanja pri prijateljici.

10. Pred odvzemom prostosti bi moralo biti upoštevano tudi načelo sorazmernosti, torej bi moralo biti preverjeno ali obstajajo milejši ukrepi, to je alternative odvzemu prostosti, s katerimi je mogoče doseči zasledovani namen. Sodna praksa, primeroma v zadevi I U 132/2015, je sprejela stališče, da mora policija presojati ustreznost odrejenega ukrepa, pri čemer mora biti taka presoja opravljena že ob odločanju o pridržanju in ne šele ob vložitvi tožbe v upravnem sporu. V izpodbijani odločbi pa je tožena stranka le pavšalno navedla, da ni odredila milejšega ukrepa zaradi predhodnega nesodelovanja, navajanja lažnih podatkov in nezakonitega prebivanja v Sloveniji ter ravnanja, ki kaže, da Slovenije ne namerava zapustiti. Ni pa bilo upoštevano, da se je sam zglasil v Azilnem domu in da mu je bila nezakonito odvzeta prostost, zaradi česar je sprožil kazenski postopek zoper policiste. Kolikor je policija menila, da obstajajo določene okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, bi lahko to preprečila z ukrepi iz 81. člena ZTuj-2. Presoja sorazmernosti namreč pomeni, da morajo biti presojane vse relevantne osebne okoliščine, kar kaže, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo.

11. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa zapisala le, da je bila izdaja odločbe o nastanitvi v Center za tujce edina možnost, da se zagotovi prisotnost tožnika v postopku ter da vztrajajo pri vseh navedbah v izpodbijani odločbi. Očitkov v tožbi glede postopka druge policijske postaje pa ne morejo komentirati.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Sodišče uvodoma poudarja, da je predmet tega postopka (le) presoja zakonitosti in pravilnosti odločbe tožene stranke, št. 2253-7/2016/58 (3B641-24) z dne 6. 2. 2019, s katero je bilo odločeno, da se tožniku od dne 6. 2. 2019 od 23.55 ure do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, odredi nastanitev v Centru za tujce v Postojni, ker obstaja nevarnost pobega. Sodišče se zato ni opredeljevalo do tožnikovih navedb, da so ga policisti v Centru za tujce nastanili že dne 3. 1. 2019 in da mu je bila nato šele dne 11. 1. 2019 izdana odločba PPIU Ljubljana o nastanitvi. Presoja te odločbe je bila namreč predmet upravnega spora, ki se je vodil po tem, ko je tožnik zoper odločbo PPIU Ljubljana, št. 2255-243/2018/6 z dne 11. 1. 2019, s katero je bilo določeno, da se nastani v Centru za tujce v Postojni, vložil tožbo. Tožba je bila s sodbo, opr. št. I U 88/2019-6 z dne 21. 1. 2019, zavrnjena, obenem pa ugotovljeno, da bodo tožnikove tožbene navedbe v zvezi s kršitvijo ustavnih pravic zaradi domnevno nezakonitega odvzema prostosti s strani policije, še preden mu je bil izrečen ukrep z odločbo z dne 11. 1. 2019, predmet presoje sodišča v zadevi I U 74/2019, ki se vodi po tožbi tožnika, ki jo je vložil na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14. Sodišče zavrača tožnikovo pavšalno trditev, da je izpodbijana odločba nezakonita. Tožena stranka je namreč izpodbijano odločbo izdala na podlagi prvega odstavka 76. člena in prvega odstavka 78. člena ZTuj-2. Po določbi prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 odredi policija za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra do njegove odstranitve iz države, vendar največ za šest mesecev. Nastanitev tujca v center ali izven centra in bivanje pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe (prvi odstavek 87. člena ZTuj-2). Uporaba teh zakonskih določb v predmetnem postopku za sodišče ni sporna. Po določbi tretjega odstavka 34. člena ZMZ-1 se namreč po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji (torej po ZTuj-2) obravnava tudi oseba, ki je podala drugi ali vsak nadaljnji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito po tem, ko ji je bil že izdan izvršljiv sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ali ji je bila izdana izvršljiva odločba o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene. Taka ureditev po mnenju sodišča tudi ni v nasprotju s splošno določbo četrtega odstavka 3. člena ZTuj-2, ki določa, da se ta zakon ne uporablja za tujce, ki jim je bila v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita, razen če ni z zakonom določeno drugače. Tak zakon pa je po presoji sodišča prav citirana določba tretjega odstavka 34. člena ZMZ-1, to pa je navsezadnje določil tudi zakonodajalec s tem, ko je to zakonsko določbo naslovil kot "razmerje do postopkov po predpisih, ki urejajo področje tujcev". V obravnavanem primeru je pravilna uporaba prej navedenih določb ZTuj-2 zato, ker je tožnik podal ponovni, drugi zahtevek za priznanje mednarodne zaščite, po tem, ko mu je bil njegov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite zavržen s sklepom z dne 27. 6. 2018 in je postal izvršljiv dne 19. 7. 2018. Tudi ta zahtevek pa je bil s sklepom Ministrstva za notranje zadeve, Urada za migracije, št. 2142-1205/2016/37 z dne 10. 1. 2019, zavržen. Dne 6. 2. 2019 je bila nato tožniku izdana odločba o vrnitvi ter izrečena njegova odstranitev iz države in prepoved vstopa za čas šestih mesecev. Tožnik v tožbi teh dejanskih ugotovitev, ki jih je tožena stranka v izpodbijani odločbi podrobno opisala, ne izpodbija in zato sodišče šteje, da med strankama niso sporne. Prav tako tudi ni sporno, da tožnika iz države ni mogoče odstraniti takoj. V zadevi pa je, poleg že opisane tožnikove trditve, da je izpodbijana odločba nezakonita, do česar se je sodišče opredelilo v tej točki obrazložitve, sporno tudi ali je bila tožniku dana možnost, da se izjavi o razlogih za odvzem prostosti, torej sporno ali je tožena stranka spoštovala določbo 9. člena ZUP, kot tudi sporno, ali je tožena stranka pri odločanju upoštevala načelo sorazmernosti.

15. Po pregledu listin v predloženem upravnem spisu sodišče zavrača tožnikovo trditev, da mu je bila izpodbijana odločba vročena šele en dan po tem, ko je bila izdana (kar bi pomenilo, da naj bi mu bila vročena šele dne 7. 2. 2019). Iz vročilnice, ki je v upravnem spisu, namreč izhaja, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena dne 6. 2. 2019 (torej istega dne kot je bila izdana, oziroma istega dne, ko se je pričela izvrševati odredba o njegovi nastanitvi v Centru za tujce po tej odločbi) in zato ne drži njegova trditev, da naj bi mu bila za en dan nezakonito odvzeta prostost. Prav tako tudi ne gre slediti tožniku, ki trdi, da bi moralo sodišče v šestmesečni rok upoštevati čas od 3. 1. 2019 dalje. Dejstvo je namreč, da je bila izpodbijana odločba izdana po zaključku postopka za mednarodno zaščito in šele od takrat dalje je tudi pričel teči rok za tožnikovo odstranitev iz Republike Slovenije. Pred tem je bil namreč tožnik v Centru za tujce nameščen do odločitve pristojnega organa o podanem drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite.

16. Sodišče kot neutemeljen zavrača tudi tožnikov tožbeni ugovor, da ni imel možnosti, da bi se izjavil o razlogih za odvzem prostosti. Iz zapisnika o ustni izjavi stranke, sestavljenega na podlagi 74. in 76. člena ZUP, ki ga je tožnik tudi podpisal, izhaja, da je bil seznanjen, da je zaslišan kot stranka v postopku zaradi nastanitve v Centru za tujce. Ob zaslišanju je bil navzoč tolmač. Posebej je bil seznanjen, da je bil preučen pravnomočno končan postopek glede njegove zahteve za mednarodno zaščito, seznanjen pa je bil tudi s pomenom in razumevanjem določb IV. poglavja ZTuj-2, ki ureja prostovoljno vrnitev in nastanitev. Tožnik je izjavil, da razlago teh določb ZTuj-2 razume. Izrazil je željo, da bi se postopka udeležila njegova zagovornica C.C. (v predmetnem postopku njegova pooblaščenka za sprejem sodnih pisanj), vendar je po pogovoru z njo pojasnil, da odstopa od te svoje zahteve, saj je zasedena in se postopka ne more udeležiti. Ponujena mu je bila možnost drugega zagovornika, kar pa je odklonil. Tožnik je povedal, da izjave ne bo podajal, da pa se boji, da bi ga vrnili v Nigerijo, kjer bi bilo njegovo življenje ogroženo in da bo zadevo drugega dne predal svoji zagovornici. Dodal je še, da želi ostati v Sloveniji. Tožniku je bil zapisnik prebran in nanj ni imel pripomb. Po presoji sodišča so zato neutemeljeni tožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 9. člena ZUP, ki jih tožnik v tožbi uveljavlja s trditvijo, da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o razlogih za odvzem prostosti, saj iz zapisnika izhaja, da je bil seznanjen z razlogi, zaradi katerih je bil proti njemu uveden postopek za nastanitev v Centru za tujce in da mu je bila tudi dana možnost, da se o tem izjavi, le da te možnosti po svoji odločitvi ni izkoristil, saj je navedel zgolj nekaj skopih podatkov ter to, da ne bo povedal ničesar in da bo vso zadevo naslednjega dne predal zagovornici.

17. Glede vprašanja sorazmernosti izrečenega ukrepa, sodišče uvodoma poudarja, da tožnik ob sestavi zapisnika dne 6. 2. 2019 nastanitvi v Center za tujce ni nasprotoval, niti tega ne trdi v tožbi. Prav tako ni navajal, kje v Sloveniji bi lahko prebival, pač pa le, da želi tu ostati. V tožbi sicer trdi, da je ob zaslišanju dne 11. 1. 2019 povedal, da lahko prebiva pri svoji prijateljici, vendar pa je iz zapisnika o tem zaslišanju, kot tudi iz sodbe opr. št. I U 88/2019 z dne 21. 1. 2019, razvidno, da naslova ni poznal ter da dekletovih podatkov ni želel povedati. Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljila sorazmernost izrečenega ukrepa in tudi pojasnila, da je preverila možnost nadomestitve tega ukrepa z milejšimi, vendar pa da glede na prehodno nesodelovanje tožnika v postopku, navajanje lažnih podatkov in nezakonito prebivanje v Sloveniji, kar vse kaže, da Slovenije ne namerava zapustiti, obstaja velika verjetnost, da se bo skušal izogniti postopkom odstranitve iz države. Sodišče se, da bi se izognilo ponavljanju, na obrazložitev tožene stranke glede sorazmernosti izrečenega ukrepa sklicuje ter je zato ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), z njo pa soglaša. Trditev tožnika, da tožena stranka sorazmernosti izrečenega ukrepa nastanitve v Centru za tujce ni utemeljila, je zgolj pavšalna, saj je tožeča stranka to presojo opravila že ob izreku ukrepa in presodila ter pojasnila vse okoliščine, ki kažejo na verjetnost tožnikovega pobega in s tem razlog za izrek ukrepa.

18. Skladno z vsem navedenim je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi pa niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik je sicer v tožbi predlagal, naj ga sodišče zasliši, kar je smiselno mogoče razumeti, da je predlagal izvedbo glavne obravnave, vendar pa ni pojasnil, v čem bi se njegove navedbe, kolikor bi do tega prišlo, razlikovale od navedb, ki jih je podal že v upravnem postopku. V zadevi dejansko stanje med strankama tudi sicer ni sporno, sporna je le pravna presoja dejstev, kar pa ni predmet dokazovanja.

K točki II izreka:

19. Sodišče je tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

20. Tožnik je v tožbi predlagal, naj sodišče izda začasno odredbo, s katero naj ga nemudoma izpusti na prostost do izdaje pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu ter to utemeljeval s trditvijo, da mu nastaja težko popravljiva škoda. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe predlaga začasno ureditev stanja, ki naj se izvrši tako, da tožena stranka takoj preneha izvajati ukrep odvzema prostosti, ki mu je bil izrečen z izpodbijano odločbo.

21. Sodišče je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj za izdajo začasne odredbe nima več pravnega interesa.1 Glede na določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč pritožba zoper sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi in začasna ureditev stanja, ki je po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 vezana le na čas do izdaje pravnomočne sodne odločbe, na tožnikov pravni položaj ne more več vplivati.

-------------------------------
1 Primeroma glej sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 198/2008 z dne 4. 6. 2008 in druge.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 76, 76/1, 78, 78/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
05.07.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI5ODUw