Strokovni članki

Besedilo

Zakonodajni okvir ter praktična primera nasilja v družini in nasilja med vrstniki

Opombe

Avtorji predstavljajo zakonsko ureditev in primere iz prakse.

Celotno besedilo

1. UVOD

Pravo kot eden od večjih družbeno-civilizacijskih dosežkov se pogosto opredeljuje kot sistem pravil in pravnih načel, ki urejajo ravnanje in vedenje posameznikov v neki družbi, da se doseže čim višja stopnja družbenega sožitja v najširšem smislu. Pomembna vloga prava je, da zagotavlja (učinkovito) varstvo interesov posameznikov, za katere se v določenih situacijah ali po njihovih značilnostih per se šteje, da so šibki in da ne morejo sami skrbeti za svoje pravice in interese ali so izpostavljeni mogočemu nasilju oziroma izkoriščanju s strani drugih. Gre za t. i. doktrino »parens patriae«, v skladu s katero nastopa država kot varuhinja in skrbnica takih oseb.(1)

Otroci so v tem kontekstu posebej ranljiva skupina posameznikov, ki je deležna posebne pozornosti, zlasti v obliki posebnega varstva pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Pri tem je treba poudariti, da doktrina »parens patriae« a priori ne postavlja države v položaj, da bi bila dolžna bedeti nad državljani in bi izenačevala njihov socialni status, ampak da pomaga le, kadar je za to izražena potreba, torej zahtevek prizadetega za pridobitev posamezne vrste pomoči. Za otroke so dolžni skrbeti predvsem starši. Le če so otroci brez staršev ali če ti zanje ne skrbijo, država neposredno skrbi za tako ogrožene otroke. V ta namen mora država z ustavno organiziranostjo strokovno usposobljenih služb zagotoviti pravočasno odkrivanje ogroženih otrok.(2)

Če starši ne izpolnjujejo svojih dolžnosti do otroka, skrbi za uveljavljanje otrokovih koristi

sodišče ali center za socialno delo (v nadaljevanju: CSD).

2. ZAKONODAJNI OKVIR V REPUBLIKI SLOVENIJI

Varstvo otroka v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) temelji v prvi vrsti na Ustavi RS,(3) ki opredeljuje pravice in obveznosti staršev pri vzgoji in varovanju otrokovih koristi ter določa obveznost države, da zagotovi javno varstvo otroka v primeru fizičnega in psihičnega nasilja, duševnega in fizičnega trpinčenja ter zlorabljanja, natančneje s področnim zakonom.(4)

»Po ustavi ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic. Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.«(5)

Temeljna predpisa, ki obravnavata in sta usmerjena predvsem v zaščito otroka prek institucionalnega varstva, preventivnih ukrepov, akcijskih načrtov obveznosti, pooblastil in načinov ukrepanja, sta Zakon o preprečevanju nasilja v družini (6) (v nadaljevanju: ZPND) in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(7) (v nadaljevanju: ZZZDR). Seveda do določene mere nekatere institute varstva, začasnih in preventivnih ukrepov vsebujejo tudi zakoni z drugih področij, ki so s prvima zakonoma v tesni povezavi. To so npr. Zakon o socialnem varstvu,(8) Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti,(9) Zakon o splošnem upravnem postopku(10) (v nadaljevanju: ZUP), Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami,(11) Zakon o pravdnem postopku,(12) Zakon o nepravdnem postopku(13) (v nadaljevanju: ZNP), Zakon o kazenskem postopku,(14) Kazenski zakonik (v nadaljevanju: KZ-1)(15) in drugi, ne nazadnje pa seveda tudi mednarodni sporazumi in konvencije, kot so Splošna deklaracija človekovih pravic,(16) Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah,(17) Konvencija Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk,(18) Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,(19) Evropska socialna listina(20) ter Evropska konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja in kaznovanja.(21)

V nadaljevanju se bomo osredotočili na določbe ZZZDR, ZPND in Resolucije o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014(22) (v nadaljevanju: resolucija) ter tako opredelili zakonsko problematiko, vzroke, možnosti in načine preventive ter ukrepanja s področja nasilja v družini.

2.1 Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih

Področje varovanja otrokovih koristi, ki ima za neizogibno posledico absolutno varstvo otroka pred nasiljem, je seveda v tesni povezavi z družinskimi razmerji, katerih krovni zakon je ZZZDR. Že sama opredelitev roditeljske pravice je obveznostno upravičenje staršev skrbeti za koristi, uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok ter na splošno otroka pripraviti na samostojno življenje (4., 5. a, 102. člen). Ta opredelitev poleg pozitivnih predpostavk, kaj starši morajo storiti, implicira tudi negativne predpostavke, ki niso izrecno zapisane, vendar izhajajo iz logike in narave same določbe. Starši so se torej obvezani vzdržati kakršnih koli dejanj, ki navedenim določbam ne služijo. Primarno varovanje otroka mora biti zagotovljeno v družini, šele subsidiarno v okviru javne koristi in javnega interesa, kamor organi javne oblasti vstopijo s preventivnimi, izobraževalnimi in ne nazadnje prisilnimi ukrepi. Tukaj prihaja do nasprotja interesov, na eni strani »svetosti družine«, pravice do zasebnosti ter pravice staršev, da sami in po lastni presoji usmerjajo otrokov fizični in psihični razvoj, ter javnosti, v interesu katere je varovanje otrokovih koristi pred zlorabami roditeljske pravice. Razmejitev postane še toliko bolj nejasna glede na dejstvo, da zelo pogosto ne moremo potegniti jasne meje med vzgojo in trpinčenjem. Na prvi pogled sta obe interesni sferi, tako staršev kot javnosti, enaki, kar pa po podrobnejšem vpogledu v opredelitev otrokove koristi ene in druge strani vedno ne drži.

Opredelitev koristi otroka je lahko zelo široka in v marsikaterem primeru problematična ali celo sporna,(22) vsekakor pa podkategorija varovanja otroka pred nasiljem, še posebno v družinskem okolju, ne sme biti opredeljena oziroma že samo opredeljiva tako široko, da bi to omogočalo različne razlage. Vloga države mora biti jasna, hitra in najmanj (kolikor je to mogoče) obremenjujoča za otroka samega, vse z namenom varovanja njegovih koristi. ZZZDR daje pravni okvir in podlago v številnih določbah, poudarimo predvsem:

11. člen: dolžnost sodelovanja CSD (kot primarne institucije) s fizičnimi in pravnimi osebami, zavodi in koncesionarji s področja socialnega varstva, šolstva, zdravstva, lokalnimi skupnostmi, gospodarskimi družbami, pravosodnimi in drugimi državnimi organi, policijo in drugimi strokovnimi službami ter humanitarnimi ali drugimi nevladnimi organizacijami;

119. člen: CSD je dolžan sprejeti potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih in drugih pravic in koristi;

prvi odstavek 120. člena: CSD sme odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist;

116. člen: roditelju, ki zlorablja roditeljsko pravico ali je otroka zapustil, ali je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za otroka, ali kako drugače hudo zanemarja svoje dolžnosti, se odvzame roditeljska pravica s sodno odločbo. Ta ukrep se šteje kot skrajni ukrep v večini primerov ogroženosti otrokovih koristi, vendar je smotrna njegova prednostna uporaba v primerih hudega nasilja nad otrokom.

Kot lahko vidimo, ZZZDR vsebuje številne določbe z namenom varovanja otrokovih koristi tako v njegovi premoženjski kot osebnostni sferi. Opredelitve pristojnosti sodišč in CSD so v veliki meri splošne narave glede samega načina in postopka udejstvovanja zakonsko podeljenih pooblastil. Nalogo specifičnega urejanja prevzemajo v določeni meri ZPND in njemu podrejeni podzakonski predpisi.

2.2 Zakon o preprečevanju nasilja v družini

Skladno z ZPND je nasilje vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu oziroma zanemarjanje družinskega člana. Gre za vprašanje zlorabe družbene moči, potrebe po prevladi in nadzorovanju ene osebe nad drugo. Specifika nasilja v družini in posebno varstvo, ki ga zahteva mladoletni otrok kot najranljivejši del družine, v pravni sferi zahtevata posebno pozornost. Zakonsko podlago v smislu ukrepov organov nadzora in kontrole, organizacij ter nevladnih organizacij, njihovih pristojnosti, obveznosti sprejema nacionalnega programa ter akcijskih načrtov ponuja ZPND. Ta določa tri temeljne namene:

opredelitev nasilja v družini – strokovnjaki z različnih področij, ki se pri svojem delu srečujejo z žrtvami in povzročitelji nasilja, so do zdaj pogrešali jasno pravno opredelitev tega pojava, ki naj bi bila izhodišče njihovega dela;

določitev mreže organov in organizacij, ki obravnavajo primere nasilja v družini – jasna opredelitev pravil in postopkov, ki zagotavljajo usklajeno delovanje organov in organizacij pri obravnavanju teh primerov;

določitev ukrepov za varstvo žrtev nasilja v družini. 

ZPND otroka uvršča v poseben razred oseb že zaradi same narave razmerja starš – otrok, v katerem se seveda predpostavlja otrokov šibkejši položaj kot subjekt, ki zahteva posebno varstvo. To posebno varstvo je zanj določeno v 4. členu zakona. Določba je splošna, torej ne konkretizira, kako se ta posebna obravnava otroka dejansko udejanja oz. ločuje od drugih primerov obravnave nasilja v družini, razen 5. člena, ki določa prednostno obravnavo oz. ukrepanje za zaščito otrokovih pravic in koristi pred pravicami in koristmi drugih udeležencev postopka. V največji meri pa je opredelitev prepuščena podzakonskim predpisom. Pri tem imamo predvsem v mislih prednostno obravnavo primerov nasilja v družini s strani CSD ter poseben postopek varovanja otrokovih koristi v samem postopku, varnostne ukrepe, ki so na voljo CSD za zagotovitev otroke varnosti, zastopanje s strani CSD v primeru postopka pred sodiščem ipd.

Poudariti je treba predvsem pomembne določbe v smislu obveznosti medsebojnega obveščanja vladnih in nevladnih organizacij, obveznosti prednostne obravnave primerov nasilja, pooblastil policiji, danih na podlagi zakona za zaščito žrtve (18. člen), ter možnost zahtevati od sodišča izdajo odločbe (19. člen), ki povzročitelju nasilja prepove:

vstopiti v stanovanje, v katerem živi žrtev;

zadrževati se v določeni bližini stanovanja, v katerem živi žrtev;

zadrževati se na krajih, kjer se žrtev redno nahaja (delovno mesto, šola, vrtec …), in približevati se tem krajem;

navezovati stike z žrtvijo na kakršen koli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo;

vzpostaviti vsakršno srečanje z žrtvijo.

Sprejeti podzakonski predpisi na podlagi ZPND so v prvi vrsti pravilniki o sodelovanju organov in centrov za socialno delo, večdisciplinarnih timov in regijskih služb pri obravnavi nasilja v družini, o obravnavi primerov nasilja v družini za vzgojno-izobraževalne zavode, za izvajalce zdravstvene dejavnosti ter pravilnik o sodelovanju policije z drugimi organi in organizacijami pri odkrivanju in preprečevanju nasilja v družini. Ti pravilniki so pretežno pravnotehnične narave in urejajo pooblastila, pravice, dolžnosti ter način komunikacije med posameznimi aktivnimi akterji ob zaznanem primeru nasilja. Poudarek na tem mestu in v nadaljevanju je treba dati resoluciji, ki celostno obravnava sprejeto politiko preprečevanja nasilja, vzroke, mednarodni okvir, preventivo ipd.

2.3 Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014

Kot temeljni namen resolucije je treba poudariti predvsem dva vidika. Na eni strani pomeni organizacijski okvir, v katerem naj bi se med sabo povezale vloge različnih akterjev javne oblasti (policija, CSD, sodišča), na drugi pa povezanost javnih oblasti z nevladnimi organizacijami (materinski domovi, varne hiše, zatočišča in krizni centri za žrtve nasilja, specializirani za področje nasilja v družini) ter zagotovitev učinkovitega celostnega sistema akcij ozaveščanja, preventive in ne nazadnje hitrega ukrepanja, kadar je to potrebno.

»Čeprav raziskave kažejo, da so najpogostejše žrtve nasilja v družini ženske in otroci, se nacionalni program ne omejuje samo na njihovo varstvo, ampak zajema tudi varstvo moških žrtev, nasilje nad starejšimi družinskimi člani ter zlorabe nad osebami z gibalnimi, senzornimi in intelektualnimi ovirami.«(24)

Nacionalni program celostno obravnava problematiko nasilja v družini, kar je vsekakor dobrodošlo.

Resolucija opozarja na eno od ključnih težav, ki akterjem ukrepanja proti nasilju do določene mere onemogoča izdelavo oz. izbiro najprimernejšega načina ukrepanja ter preventive pojavnih oblik nasilja, to je pomanjkanje celostnih, obširnih, geografsko in personalno neomejenih empiričnih raziskav na tem področju. Natančneje, navaja se le ena raziskava Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, ki sta jo opravili Univerza na Primorskem in Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani v obliki javnomnenjske raziskave Nasilje v družinah v Sloveniji(25) na reprezentativnem vzorcu polnoletnih prebivalcev RS. Raziskava je zajemala 1006 anketirancev v obdobju od leta 2004 do 2006 in je opravila analizo medijske predstavitve nasilja v družini. Opozoriti je treba predvsem na njihove ugotovitve glede občutljivosti, kaj posameznik dojema kot nasilje, proti komu je nasilje v največji meri usmerjeno oz. kdo so na podlagi zbranih podatkov najranljivejše skupine. Na prvem mestu so tako ženske, tik za njimi otroci, sledijo starejši, starši in »pričakovano« na zadnjem mestu moški. Zanimivo sliko dajejo tudi ugotovitve glede mnenja o učinkovitosti ukrepov in preventivnih akcij, pri katerih so se po mnenju anketirancev na prvo mesto z veliko prednostjo (81,1 %) uvrstile strožje sankcije za povzročitelje, kot najmanj učinkovite pa so anketiranci opredelili razdeljevanje biltenov in letakov, veleplakate, radijske oglase in spletno oglaševanje. Dejstvo, da anketiranci dajejo prednost represiji, ki naj bi bila med ukrepi javnih oblasti načeloma zadnja stopnja, in jo tako postavljajo pred formalne in neformalne akcije ozaveščanja, ki bi lahko z izobraževanjem privedle do dolgoročnega zmanjšanja pojavnosti nasilja, vzbuja skrb. Vsesplošno družbeno mnenje reševanja težav s poudarkom na represiji in strahom pred kaznijo, torej reševanje simptomov problematike in ne vzroka, pomeni hitro rešitev le takrat, ko do nasilnih ravnanj že pride. Zavračanje učinkovitosti preventivnih akcij in ukrepov pa dopušča različne razlage, ena od katerih je njihova nedostopnost, nerazumljivost ali preprosta neprisotnost. Druga mogoča razlaga je, da so razlogi globlje v vsesplošni, še vedno prevladujoči družbeni miselnosti pojava nasilja kot občutljive zasebne zadeve, ki se ne kaže le kot pasivnost drugih družinskih članov glede preprečitve, prijave ipd., ampak tudi v morebitni nepripravljenosti spoprijeti se z življenjsko situacijo, v kateri se je taka oseba bodisi kot žrtev, kot storilec ali kot opazovalec znašla. Sicer ima s sprejetjem ZPND vsak posameznik, ki ve za nasilje, dolžnost prijaviti ga na CSD, policijo ali državno tožilstvo,(26) vendar nekatere ankete navajajo strah pred morebitnim pričanjem na sodišču kot najpomembnejši vzrok, da se ljudje ne odzovejo, kakor bi se morali – s prijavo.

3. PRAKTIČNA PRIMERA

Kot svetovalci spletnega pravnega portala se vsakodnevno srečujemo z najrazličnejšimi primeri iz prakse, s katerimi se posamezniki obračajo na nas s prošnjo za pravni nasvet. Ljudem, ki se k nam obrnejo po pravni nasvet, sta na spletnem portalu zagotovljeni brezplačnost in popolna anonimnost.

Med primeri, ki jih rešujemo, se nemalokrat znajdejo tudi primeri, povezani z nasiljem v družini oziroma nasiljem nad in med otroki v drugih socialnih okoljih, v katerih je anonimnost za posameznike še posebej pomembna.

V nadaljevanju predstavljamo dve od v preteklosti zastavljenih vprašanj s pripadajočima odgovoroma. Pred obravnavo primerov s pravnega vidika je treba opozoriti, da izhajamo iz dejanskega stanja, kot nam je bilo predstavljeno, in da kot pomembne štejemo zgolj okoliščine, ki so v primeru navedene. Zaradi tega velikokrat nimamo vpogleda v celotno dejansko stanje in morebitno dokumentacijo, zato odgovorimo skladno z navedenim dejanskim stanjem, velikokrat pa smo primorani prositi za dopolnitev primera s podrobnejšimi podatki.

3.1 PRVI PRIMER

Gospa A se obrača na nas s to težavo. S partnerjem živi v zunajzakonski skupnosti. Sama ima iz prejšnje zveze 8-letno hčer, za katero ji je podeljeno skrbništvo, partner ima dva sinova, stara 8 in 10 let, za katera ima prav tako skrbništvo. Vsi otroci hodijo na isto šolo, kamor hodita tudi 8-letni dvojčici, ki sta sestrični omenjenih dečkov (po materini strani). Vsi osemletniki so tudi sošolci v istem razredu. Otroka imata stike z mamo, ki se v praksi izvajajo tudi z obiski pri babici. Ta jih med obiski ščuva proti partnerju gospe A, njegovi mami, gospe A in njenima hčerkama. Otroke posadi za mizo, jim govori »grde stvari in zraven riše grde stvari (razne organe človeškega telesa, ki jih gospa A raje ne bi naštevala)« in otroci medtem ne smejo od mize. Starejši sin se je uprl temu početju in vse to povedal gospe A in nato še učiteljicam. Vodja šole je poklicala CSD in policijo, mama in babica sta bili kazensko ovadeni. Kljub temu pa babica ni odnehala s svojim početjem. Hči gospe A je imela težave zaradi verbalnega nasilja in je tudi obiskovala psihologa.

Gospo A zanima, ali lahko ponovno poda kazensko ovadbo in ali mora zoper babico otrok vložiti civilno tožbo. Zanima jo zagrožena kazen v primeru dobljene tožbe in možnost dodelitve brezplačne pravne pomoči zaradi finančne stiske.

Uvodoma pojasnjujemo, da je tožba institut civilnega prava in bi v danem primeru prišla v poštev z vidika odškodninskega zahtevka za povrnjeno nematerialno škodo otrokom, ki so zaradi protipravnega ravnanja utrpeli duševne bolečine. S takimi zahtevki pa je modro počakati, saj lahko oseba premoženjske zahtevke priglasi v sklopu samega kazenskega postopka. Glede na to, da je nematerialna škoda zaradi duševnih bolečin težko ocenljiva, pa se zelo verjetno kazensko sodišče zaradi načela ekonomičnosti s tem vprašanjem ne bo ukvarjalo in bo po končanem postopku stranko napotilo na pravdo. To pa je modro začeti šele po pravnomočnosti sodbe kazenskega sodišča, saj ta pomeni izpolnitev ene od osnovnih odškodninskih predpostavk – dokazanega protipravnega ravnanja.

Gospa A navaja, da kazenski postopek že teče, in sicer zaradi prijave, ki so jo vložili uslužbenci šole, ki jo otroci obiskujejo. Ti so tudi ravnali povsem ustrezno, saj jim ZPND (6. člen) nalaga tudi obveznost prijave suma nasilja v družini pri CSD. Kot nasilje v družini pa ni opredeljeno zgolj fizično nasilje, ampak zakon ščiti otroke tudi pred drugimi oblikami nasilja, tj. spolnim, ekonomskim in psihičnim nasiljem. Sklepamo lahko, da so bili otroci gospe A podvrženi predvsem slednjemu, za katero je značilno, da povzročitelj nasilja pri družinskem članu povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske.

Gospa A piše tudi, da bi želela sprožiti nov kazenski postopek, pri tem pa ni navedla, ali je bil prejšnji kazenski postopek že končan. Če je bil končan, smo mnenja, da se nov ne more začeti, saj temu nasprotuje 31. člen ustave, ki prepoveduje ponovno sojenje v kazenskih zadevah, kjer je »bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen«. Povsem mogoče pa je, da kazenski postopek še teče. O tem se je najbolje prepričati pri policiji/okrožnem državnem tožilstvu/sodišču, odvisno od tega, v kateri fazi postopka je kazenski pregon.

Iz dejanskega stanja prav tako ne izhaja, za katero kaznivo dejanje gre v tem primeru, o tem lahko zgolj ugibamo. Kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in otroke ureja KZ-1 v 21. poglavju ter mednje med drugim uvršča »nasilje v družini«. To je urejeno v 191. členu in se nam tudi zdi najverjetnejše v obravnavanem primeru.

Za nasilje v družini se šteje, kadar kdo »z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj«. Za taka ravnanja je predpisana zaporna kazen do pet let. Pri dejanski odmeri kazni pa bo sodišče upoštevalo veliko okoliščin, obteževalnih in olajševalnih, predvsem pa stopnjo storilčeve krivde, nagibe, iz katerih je dejanje storil, stopnjo ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne vrednote, okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, prejšnje življenje storilca, njegove osebne in premoženjske razmere, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, zlasti, ali je poravnal škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, in druge okoliščine, ki se nanašajo na storilčevo osebnost, ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v družbenem okolju (49. člen KZ-1). Ob tem moramo omeniti tudi možnost izreka pogojne obsodbe.

Pogojna obsodba pa pomeni, da sodišče določi zaporno kazen, vendar je ne izreče pod pogojem, da storilec v določenem preizkusnem obdobju (ki lahko traja od enega do pet let) ne stori novega kaznivega dejanja. Za pogojno obsodbo se sodišče lahko odloči zgolj, če določena kazen ne presega dveh let zapora in najmanjša zagrožena kazen za kaznivo dejanje ne presega treh let. V primeru nasilja v družini najnižja kazen ni določena, zato bi bila pogojna obsodba v danem primeru mogoča.

Gospo A zanimajo tudi možnosti dodelitve brezplačne pravne pomoči, saj piše, da si odvetnika ne more privoščiti. Načeloma možnosti in pogoje pridobitve brezplačne pravne pomoči določa Zakon o brezplačni pravni pomoči(27) in predvideva, da se za tako pomoč zaprosi pri sodišču na posebnem za to predvidenem obrazcu, v katerem je treba popisati premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov. Trenutna meja za dodelitev brezplačne pravne pomoči znaša 530,44 evra na družinskega člana. To pomeni, da se za uspešno dodelitev brezplačne pravne pomoči ta meja ne sme preseči. Vsekakor smo svetovali, da gospa zaprosi za brezplačno pravno pomoč in počaka na odločbo. Vendarle pa se brezplačna pravna pomoč sme dodeliti ne glede na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (torej brez upoštevanja cenzusa), če gre za ukrepe iz 19. ali 21. člena ZPND. Ta člena pa urejata ukrepe za odvrnitve nadaljnje škode (vstopiti v stanovanje, v katerem živi žrtev; zadrževati se v določeni bližini stanovanja, v katerem živi žrtev; zadrževati se na krajih, kjer se žrtev redno nahaja (delovno mesto, šola, vrtec …), in se približevati tem krajem; navezovati stike z žrtvijo na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo; vzpostaviti vsakršno srečanje z žrtvijo) in prepustitev stanovanja v skupni rabi. V konkretnem primeru smo bili na podlagi opisanega dejanskega stanja mnenja, da ti ukrepi niso potrebni.

Če torej povzamemo, smo svetovali, da gospa A ravna po teh korakih:

pozanima naj se o fazi kazenskega postopka;

nato vloži prošnjo za brezplačno pravno pomoč in postopek nadaljuje s pomočjo odvetnika;

v sklopu kazenskega postopka najpozneje do konca glavne obravnave priglasi premoženjskopravni zahtevek za nematerialno škodo;

če o njem sodišče ne bo odločalo, lahko vloži tožbo in s tem začne nov (pravdni) postopek.

Nasilje nad otroki pa ni povezano zgolj s psihičnim in fizičnim nasiljem v osnovni družbeni enoti – družini, temveč se kaže tudi v verbalnem in fizičnem nasilju med vrstniki. Kot primer navajamo vprašanje matere, kaj storiti, če starejši sošolec verbalno grozi njeni hčeri.

3.2 DRUGI PRIMER

Sošolec je hčerko telesno poškodoval, tako da je morala poiskati pomoč zdravnika, kjer so ji rano zašili (dobila je pet šivov). Mati je zahtevala, da primer obravnavajo strokovni organi (pristojni CSD), kamor je ravnatelj osnovne šole podal prijavo. Ob tem je nastopil drugi problem, saj je ravnatelj v prijavi zapisal, da je šlo zgolj za odrgnino. Razlog za tako navedbo je bil, da sošolec prihaja iz ugledne družine. Mati je podala prijavo tudi na policiji, kjer so s sošolcem opravili razgovor. Kot izhaja iz dejanskega stanja, je bil ta sošolec tudi do drugih otrok večkrat nasilen, zadeva pa je bila po razgovoru s policijo končana. Mater zanima, kako ravnati v takih primerih oziroma kaj še lahko stori, da obvaruje hčer pred nasilnim vedenjem sošolca.

Nasilje vrstnika nad drugim vrstnikom je mogoče proučevati tako z vidika prekrška kot z vidika kaznivega dejanja.

Zakon o varstvu javnega reda in miru(28) (v nadaljevanju: ZJRM-1) v prvem odstavku 6. člena namreč določa, »da se z globo med 60.000 in 120.000 tolarji kaznuje tisti, ki izziva ali koga spodbuja k pretepu, ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu«. Če izhajamo iz dejanskega stanja, lahko presodimo, da je bila žrtev na začetku adolescence oziroma pubertete, kar pomeni, da obstaja možnost, da je bila za vrstnikovo verbalno in fizično nasilje dovzetnejša. Z vidika osebnostnega razvoja se adolescenca šteje kot eno od občutljivejših obdobij v razvoju človeka, saj se v tem času oblikuje njegova osebna identiteta, ki je podkrepljena z vplivi iz okolja. Kolikor bolj so ti vplivi negativni (in mednje nedvomno štejemo verbalno in fizično nasilje), toliko bolj je oseba zmedena in težje razvija svojo identiteto, kar lahko pusti posledice v poznejšem osebnostnem razvoju. Glede na to lahko menimo, da so se pri žrtvi pojavili strah pred nasilnim vrstnikom, prizadetost, ogroženost, saj se žrtev v takem okolju ne počuti varno, in tudi ponižanost oziroma poseg v žrtvino dostojanstvo. Dr. Liljana Selinšek opozarja, da morajo biti za tak prekršek izpolnjeni vsi znaki tega prekrška, tj. poleg drznega in/ali nasilnega, nesramnega, žaljivega vedenja, spodbujanja, izzivanja k pretepu morajo biti pri žrtvi povzročeni občutki ogroženosti, prizadetosti, ponižanosti in strahu.(29)

V primerjavi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1, ki za kvalifikacijo izrecno zahteva negativne občutke pri žrtvi, pa so znaki prekrška iz drugega odstavka 6. člena ZJRM-1 izpolnjeni brez dodatnih duševnih občutij žrtve. Za izpolnjevanje izvršitvenih načinov na podlagi drugega in tudi tretjega odstavka 6. člena ZJRM-1 je dovolj pretepanje ali udarec drugega.(30)

Če izvzamemo element telesne poškodbe, bi lahko v konkretnem primeru dejansko stanje subsumirali pod zgoraj omenjeno pravno normo, saj storilec izpolnjuje znake iz prvega in drugega odstavka 6. člena ZJRM-1. Predvidevamo, da je storilec pri žrtvi povzročil občutek ogroženosti, prizadetosti, ponižanosti, predvsem pa strahu, zato je pomembnejši prvi odstavek 6. člena ZJRM-1. Drugi odstavek 6. člena ZJRM-1 bi morebiti prišel v poštev pri nasilju nad drugimi vrstniki, saj iz primera izhaja, da je bil sošolec nasilen ne le do svoje sošolke oziroma žrtve, temveč tudi do drugih vrstnikov, vendar z okoliščino, ali je tudi pri drugih vrstnikih prišlo do telesnih poškodb in občutka ponižanosti, strahu, prizadetosti ipd., nismo seznanjeni. Ta vidik je zato izvzet iz podrobne analize primera.

Pri analizi konkretnega primera ne smemo zanemariti pravne kvalifikacije kaznivega dejanja in morebitnih prekrivanj znakov prekrška in kaznivega dejanja.

V praksi se znaki prekrška in kaznivega dejanja lahko prekrivajo, kar kaže na obstoj različne intenzitete protipravnih ravnanj. V konkretnem primeru se znaki prekrška in kaznivega dejanja ne prekrivajo, kljub temu pa lahko med njima najdemo povezavo glede posledic, ki pri takem ravnanju nastanejo. Navedeno vrstnikovo ravnanje bi tako subsumirali pod 122. člen KZ-1, ki vsebuje znake lahke telesne poškodbe. Za kaznivo dejanje iz prvega odstavka navedenega člena morajo biti tako izpolnjeni naslednji znaki: pri žrtvi mora kot posledica nezakonitega ravnanja nastati okvara ali oslabitev dela telesa ali organa oziroma mora biti zmanjšana poškodovančeva možnost za delo ali biti prizadeta njegova zunanjost oziroma biti začasno okvarjeno njegovo zdravje. Glede na to, da je morala poškodovanka zaradi nasilnega vedenja vrstnika poiskati zdravniško pomoč, kjer so ji operativno oskrbeli rano, menimo, da bi v tem primeru lahko šlo za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe skladno s prvim odstavkom 122. člena KZ-1.

Ali gre le za prekršek ali za kaznivo dejanje, v tem primeru neprimerno soditi, saj nam vse okoliščine dejanskega stanja niso podrobno znane. Velja zgolj omeniti generalno pravilo, po katerem odgovornost za hujše ravnanje izključuje odgovornost za milejše ravnanje.

Vsekakor pa je pri obravnavi prekrškov oziroma kaznivih dejanj, ki jih storijo mladoletne osebe, potreben poglobljen pristop k obravnavanju storilcev takih dejanj. Izjemnega pomena je, da se pri takem storilcu odkrijejo vzroki, ki so povod za tako ravnanje. Kot dejavnike tveganja, ki nemalokrat privedejo do nasilja med vrstniki, se prištevajo predvsem vzorci, ki izhajajo iz družinskega okolja: nesoglasja med roditeljema, nedosledna vzgoja, pomanjkanje nadzora nad otrokom ali po drugi strani prestrogo sankcioniranje otroka itd.(31) S tega vidika ni pomembno le »zdraviti« posledic, ki jih povzročitelj s protipravnim ravnanjem stori, temveč je treba odkriti vzroke, ki so do takega ravnanja pripeljali, in jih odpraviti. Le tako zagotovimo, da se taka dejanja v prihodnje ne bodo ponavljala, hkrati pa preprečimo nepopravljive posledice, ki bi jih utrpela žrtev in sam povzročitelj.

Da se prepreči dvojno delo – pomoč žrtvi in pomoč storilcu (seveda lahko oba trpita trajne posledice) – je velikega pomena tudi preventiva, tj. ozaveščanje mladoletnikov o nasilju, da o njem brez strahu spregovorijo, saj se marsikatera rešitev najde, še preden nastane nepopravljiva škoda.

Odgovornost mladoletnika je treba v konkretnem primeru presoditi v okviru kazenske in civilne odgovornosti. Glede na to, da so pristojni organi z mladoletnikom opravili le razgovor in da je bilo dejanje storjeno na osnovni šoli, ki jo otroci končajo predvidoma pri 14 letih, menimo, da je bila starost povzročitelja do 14 let. Mladoletnik tako kazensko ne odgovarja. Nasprotno pa je skladno z drugim odstavkom 137. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)(32) podana civilna odgovornost pod pogojem, da je bil mladoletnik pri povzročitvi škode zmožen razsojati. Odgovornost je krivdna, ob tem da otrok in starši solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo (143. člen OZ). Na navedena člena se je sklicevalo tudi sodišče v zadevi VSM sodba I Cp 1111/2009, ko je prisojalo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zavzelo je stališče, »da so starši v okviru roditeljske pravice odgovorni za ravnanje svojega mladoletnega otroka, s katerim ta povzroča škodo, vse do njegove polnoletnosti«. V konkretnem primeru bi za povzročeno škodo odgovarjali tako starši kot otrok pod pogojem, da je proti njim sprožen pravdni postopek.

V konkretnem primeru smo svetovali:

- temeljit pogovor povzročitelja in žrtve s starši, učitelji in strokovnimi organi.

4. SKLEP

V Humanitarnem društvu Pravo za Vse poskušamo mladi diplomanti in študenti prava izkoristiti prednost elektronskega komuniciranja, ki osebi v stiski omogoča dostop do pravnega nasveta na podlagi anonimnosti, kar v veliki meri pripomore k večji ozaveščenosti ljudi o njihovih pravicah in obveznostih v vsakdanjih pravnih vprašanjih, ne le v zgoraj obravnavanih primerih. Svetovalci delujemo prostovoljno in popolnoma brezplačno. Pravna vprašanja obravnavamo objektivno in nepristransko, naše ugotovitve in argumente pa utemeljujemo na podlagi razlage ustrezne zakonodaje, sodne prakse in ne nazadnje življenjskih izkušenj s ciljem hitre, učinkovite in po možnosti izvensodne rešitve pravne problematike. Poleg popolne brezplačnosti pravnih mnenj pripisujemo velik pomen temu, da ostaja oseba, ki želi pravni nasvet, anonimna, in tako vzpostavimo z njo svojevrsten odnos. To prednost lahko strnemo v pregovoru »Daj človeku masko in povedal ti bo resnico«. Pri svojem delu svetovalci večinoma prihajamo v stik s prava neukimi osebami, ki se želijo seznaniti s pravno ureditvijo konkretnega dejanskega stanja, kar je nujni pogoj, da lahko oseba, ki se znajde v kakršnem koli pravnem postopku, učinkovito zaščiti svoje interese in pravice. Učinkoviti zaščiti pravic in interesov pa mora biti namenjen tudi pravni postopek, ki v razumnem času pripelje do pravno vzdržne (pravične) odločitve, ob hkratnem spoštovanju vseh procesnih jamstev. Kadar se znajdejo v pravnem postopku otroci kot posebej ranljiva družbena skupina, morajo biti njihove pravice in koristi deležne posebnega varstva. Za postopke, ki so namenjeni zaščiti otrokovih pravic in koristi, sta po trenutni zakonodaji predvideni dve vrsti postopka, tj. upravni postopek in nepravdni (sodni) postopek (v določenih primerih tudi pravdni in kazenski postopek). CSD lahko primerjamo z mitičnim bitjem Janusom, saj po eni strani deluje kot upravni organ, po drugi pa kot socialnoterapevtska in svetovalna organizacija. Ne glede na to, da CSD opravlja pomembno strokovno dejavnost pri zaščiti otrokovih koristi, se pojavlja vprašanje, koliko je sprejemljivo, da CSD hkrati opravlja tudi funkcijo odločanja (v skladu z ZUP). Povedano drugače, ali ne bi bilo smotrneje v celoti prenesti pristojnosti odločanja na sodišče in centrom za socialno delo prepustiti funkcijo strokovnega organa v smislu opravljanja terapevtskega in svetovalnega dela. Strokovna javnost zavzema stališče, da upravni postopek na področju varstva otrokovih pravic ni ustrezen, kot najustreznejši pa se navaja nepravdni postopek. Argumentov je več,(33) v glavnem pa je največja pomanjkljivost upravnega postopka kot takega koncept oziroma sama struktura, ki je v primerjavi z nepravdnim postopkom bolj toga, rigorozna in bolj formalistična, po drugi strani pa nepravdni postopek zaradi svojih značilnosti zagotavlja subjektom boljša procesna jamstva.

Glede na naše izkušnje menimo, da je prenos pristojnosti odločanja o ukrepih za varstvo koristi otroka z upravnih organov na (nepravdna) sodišča upravičen. V postopkih, v katerih so udeleženi otroci, je namreč treba posege prilagoditi najvišjim standardom varstva človekovih pravic. Z vidika pravice do sodnega varstva sicer upravni postopek sam po sebi ni a priori neustrezen,(34) vendar je sistem procesnih jamstev manj primeren kot v sodnem (nepravdnem) postopku. Posebej prepričljiv argument je tudi ta, da je sodišče v nepravdnem postopku samostojen in nepristranski organ,(35) predvsem pa mora v največji mogoči meri skrbeti za varstvo koristi mladoletnikov in oseb, ki ne morejo same skrbeti za svoje zadeve (5. in 6. člen ZNP). Sodišče v nepravdnem postopku tudi ni omejeno na pretirane formalistične zahteve oziroma so te bistveno manjše kot v upravnem postopku, s čimer se preprečuje, da bi (zgolj) formalne pomanjkljivosti povzročile neuspešnost postopka. Mnenja smo, da bi bil tovrsten prenos pristojnosti ustrezen tudi z vidika CSD, saj bi se s tem razbremenili odgovornosti sprejemanja pomembnih odločitev (oziroma bi pri sprejemanju odločitev sodelovali s sodiščem) ter bi se lahko bolj osredotočili na opravljanje strokovnih nalog in si tako predvsem prizadevali za izboljšanje kakovosti medosebnih odnosov v ogroženih družinah. Kljub temu pa bi CSD ohranil pomembno vlogo v postopkih pred sodišči.

Člani spletnega portala Pravo za VSE si prizadevamo postati vezni člen med pravom in širšo civilno družbo, hkrati pa skušamo slovenski pravni sistem, ki se pogosto izkaže za (pre)zapletenega, kar se da razumljivo približati povprečnemu državljanu.

---

(1) Šturm, L., in drugi, Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 580.

(2) Sodba II Ips 344/2004 z dne 12. 10. 2005.

(3) Uradni list RS, št. 33I/91 s spremembami.

(4) Ustava RS, 56. člen.

(5) Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014 (ReNPPND0914).

(6) Uradni list RS, št. 16/08 s spremembami.

(7) Uradni list RS, št. 69/04 s spremembami.

(8) Uradni list RS, št. 54/92 s spremembami.

(9) Uradni list RS, št. 110/02 s spremembami.

(10) Uradni list RS, št. 80/99 s spremembami.

(11) Uradni list RS, št. 58/11 s spremembami.

(12) Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami.

(13) Uradni list RS, št. 30/86 s spremembami.

(14) Uradni list RS, št. 63/94  s spremembami.

(15) Uradni list RS, št. 55/08 s spremembami.

(16) Sprejela in razglasila Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 z resolucijo št. 217 A (III).

(17) Uradni list SFRJ – MP, št. 15/90; Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, in MP, št. 9/92.

(18) CEDAW, Uradni list SFRJ – MP, št. 11/81, Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, objavljen v Uradnem listu RS – MP, št. 9/92.

(19) Uradni list RS, št. 33/94, Uradni list RS – MP, št. 7/94.

(20) Uradni list RS, št. 24/99 in 7/99.

(21) Uradni list RS – MP, št. 1/94.

(22) Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014 (ReNPPND0914).

(23) Na primer ukrep odvzema otrok s strani CSD Škofja Loka z utemeljitvijo ogroženosti normalnega psihosocialnega razvoja otrok zaradi patološkega verskega prepričanja staršev. Odločba je bila pozneje razveljavljena in otroci vrnjeni staršem.

(24) Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014 (ReNPPND0914).

(25) Nasilje v družinah v Sloveniji, 2006, UP ZRS KOPER.

(26) ZPND, 6. člen.

(27) Uradni list RS, št. 48/01 s spremembami.

(28) Uradni list RS, št. 70/06.

(29) Selinšek, L., Kazenskopravni odziv na nasilje v družini – nekaj odprtih vprašanj, Nasilje v družini: kazensko pravni, kriminalistični in kriminološki problemi, Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede, Pravna fakulteta, april 2010, str. 13.

(30) Selinšek, L., nav. delo, str. 13.

(31) Velić, I., Vloga centra za socialno delo pri obravnavi mladoletnikov zaradi prekrškov in izvajanje vzgojnih ukrepov, 4. dnevi prekrškovnega prava, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 232, 233.

(32) Uradni list RS, št. 83/01 s spremembami.

(33) Prepričljive argumente navaja dr. Vesna Rijavec, Nepravdni postopek v družinskih zadevah, Podjetje in delo, 2005, št. 6–7, str. 1492–1512, tudi dr. Mateja Končina Peternel, Varstvo koristi otrok – ukrepi in postopek centrov za delo, Pravna praksa, 1997, št. 3, str. 8–13. V sklepu II Ips 563/97 z dne 16. 7. 1998 je Vrhovno sodišče poudarilo, da otrokom v primerjavi z upravnimi organi zagotavlja učinkovitejše in popolnejše pravno varstvo sodišče. Do določene mere so ti argumenti upoštevani tudi v predvideni reformi družinskega prava.

(34) 34 Če je zoper odločitev upravnega organa omogočeno sodno varstvo (v obliki upravnega spora).

(35) V zadevi  II Ips 563/97 z dne 16. 7. 1998 je Vrhovno sodišče izrecno poudarilo, da centri za socialno delo zaradi svoje svetovalne vloge niso nepristranski.

Datum zadnje spremembe:

07.02.2017

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.