<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba IV Kp 37781/2016
ECLI:SI:VSMB:2020:IV.KP.37781.2016

Evidenčna številka:VSM00041316
Datum odločbe:07.07.2020
Senat, sodnik posameznik:Leonida Jerman (preds.), Miro Lešnik (poroč.), Barbara Debevec
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - denarna kazen - kaznivo dejanje zatajitve - oprostitev obtožbe - ovadba kot predlog za pregon - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - pravica do izvajanja dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - zavrženje predloga za delegacijo - zloraba pravic v postopku - delna ugoditev pritožbi - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sprememba kazenske sankcije

Jedro

Ovadba, ki jo poda posameznik oziroma oškodovanec, mora vsebovati opis dejanskega stanja z navedbo odločilnih dejstev in ime domnevnega storilca, če je ovaditelju znan. Izhodišče pri presoji, za katero kaznivo dejanje je bil podan predlog za pregon, je predvsem opis življenjskega primera, kot ga vidi oškodovanec. Na policiji in kasneje sodišču je, da iz takšnega opisa izlušči tista pravno relevantna dejstva, ki obsegajo bistvo določene inkriminacije (ali več njih). Drugače povedano, sodišče je tisto, ki na podlagi oškodovančeve prijave ugotovi človekovo voljno ravnanje (storitev, opustitev), ki ga je mogoče subsumirati pod bit kakšne inkriminacije kot enega od elementov splošnega pojma kaznivega dejanja. Glede na obrazloženo je prvostopenjsko sodišče v točki 25 razlogov izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da je B.P. dne 7. 4. 2016 podal prijavo tudi za obravnavano kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari, zaradi česar obdolženec ni bil spoznan za krivega za drugo kaznivo dejanje, kot ga zajema predlog za pregon. Ker se krivdorek izpodbijane sodbe (in tudi s to sodbo spremenjen krivdorek) nanaša na isti historični dogodek kot pravočasen predlog za pregon in ker je B.P. dejanja naznanil kot "lastnik" podjetja, ki se ukvarja z razvojem in proizvodnjo glasbenih aparatov (prvi odstavek zapisnika o sprejemu ustne ovadbe), uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega R.K. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremeni tako, da se na novo odloči:

Obdolženi R.K. (osebni podatki kot v prvostopenjski sodbi)

je kriv,

da je tujo stvar poškodoval na ta način, da je točneje neugotovljenega dne v času od decembra 2014 do januarja 2015 v lokalu C. na naslovu S. najprej boksnil v digitalni jukebox znamke Roccker, ser. št. 17 last družbe N. d.o.o., tako, da se je vdrlo steklo jukeboxa, nato pa z njega odtrgal nosilce za dve ključavnici, s tem pa poškodoval ohišje jukeboxa, z navedenim dejanjem pa družbi N. d.o.o. povzročil škodo v višini do 625,94 EUR.

S tem je storil kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika.

Na podlagi prvega odstavka 220. člena in 47. člena Kazenskega zakonika se obdolžencu izreče

denarna kazen

15 (petnajst) dnevnih zneskov po 100,00 EUR (sto evrov), kar je skupaj 1.500,00 EUR (tisoč petsto evrov).

II. V preostalem se pritožba zagovornikov obdolženega R.K. zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 37781/2016 z dne 8. 11. 2019 pod točko A izreka spoznalo obdolženega R.K.za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo denarno kazen 40 dnevnih zneskov, kar je 4.000,00 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovano družbo N. d.o.o. - v stečaju, s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še, da je obdolženec po prvem odstavku 95. člena ZKP dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in sodno taksno. Pod točko B izreka je na podlagi 358. člena ZKP obdolženca oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja zatajitve po petem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena KZ-1. Oškodovano družbo N. d.o.o. - v stečaju, je na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi kršitve človekovih pravic iz 14., 22., 23., 28. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo „razveljavi“ ter obtožni predlog zavrže oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Zagovorniki so predlagali, da se jih skupaj z obdolžencem obvesti o seji pritožbenega senata, kar ni bilo storjeno. Seja pritožbenega senata se v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank in se o njej stranke obvesti le, če pritožbeno sodišče spozna, da bi bila njihova navzočnost koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Ker pritožbeno sodišče v obravnavani zadevi slednjega ni ugotovilo in ker niti pritožniki konkretno ne pojasnijo, kateri razlogi bi narekovali navzočnost vseh navedenih na seji, jih pritožbeno sodišče o seji ni obvestilo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki uveljavljajo z navajanji, da je sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca. Po njihovem mnenju B.P. Z dne 7. 4. 2016 ni podal predloga za pregon za kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari zoper obdolženega R.K., pač pa je podal zgolj predlog za pregon za kaznivo dejanje poslovne goljufije zoper B.L.. Prav tako je B.P. podpisan kot fizična oseba, medtem ko je bil poškodovani digitalni jukebox last družbe N. d.o.o. Pritožba nima prav. Kot je to razvidno iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon Policijske postaje z dne 7. 4. 2016, B.P. ni naznanil zgolj kaznivega dejanja zoper B.L., pač pa tudi glede poškodovanja predmetnega jukeboxa, ki je bil prvotno nameščen v lokalu C. v S., torej glede obravnavanega kaznivega dejanja. V drugem odstavku ovadbe je namreč natančno naveden opis očitanega dejanja, ki ga je podal B.P. in ki se smiselno ujema z njegovo izpovedbo na glavni obravnavi. Sicer pa je iz ustne ovadbe razvidno, da je P. za lokalom našel predmetni aparat s poškodovanim ohišjem in da je v novem aparatu v lokalu C. bil vstavljen trdi disk iz spornega aparata ter da je škoda na slednjem znašala približno 1.600,00 EUR, kolikor je oškodovana družba, katere direktor je bil P., tekom kazenskega postopka uveljavljala v okviru premoženjskopravnega zahtevka. Zgolj s strani policistke določena pravna kvalifikacija naznanjenih dejanj (poslovna goljufija), pa na voljo ovaditelja ne more vplivati. Predlog za pregon je namreč procesna izjava oškodovanca, s katero izrazi svojo procesno voljo, da se zoper obdolženca sproži kazenski postopek. Zakon obličnosti predloga ne predpisuje, pomembno pa je, da je oškodovančeva volja izražena jasno in nedvoumno. Ovadba, ki jo poda posameznik oziroma oškodovanec, mora vsebovati opis dejanskega stanja z navedbo odločilnih dejstev in ime domnevnega storilca, če je ovaditelju znan. Izhodišče pri presoji, za katero kaznivo dejanje je bil podan predlog za pregon, je predvsem opis življenjskega primera, kot ga vidi oškodovanec. Na policiji in kasneje sodišču je, da iz takšnega opisa izlušči tista pravno relevantna dejstva, ki obsegajo bistvo določene inkriminacije (ali več njih). Drugače povedano, sodišče je tisto, ki na podlagi oškodovančeve prijave ugotovi človekovo voljno ravnanje (storitev, opustitev), ki ga je mogoče subsumirati pod bit kakšne inkriminacije kot enega od elementov splošnega pojma kaznivega dejanja.1 Glede na obrazloženo je prvostopenjsko sodišče v točki 25 razlogov izpodbijane sodbe pravilno zaključilo, da je B.P. dne 7. 4. 2016 podal prijavo tudi za obravnavano kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari, zaradi česar obdolženec ni bil spoznan za krivega za drugo kaznivo dejanje, kot ga zajema predlog za pregon. Ker se krivdorek izpodbijane sodbe (in tudi s to sodbo spremenjen krivdorek) nanaša na isti historični dogodek kot pravočasen predlog za pregon in ker je B.P. dejanja naznanil kot „lastnik“ podjetja, ki se ukvarja z razvojem in proizvodnjo glasbenih aparatov (prvi odstavek zapisnika o sprejemu ustne ovadbe), uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

6. Zagovorniki tudi neutemeljeno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po njihovem mnenju iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je obdolženec iz jukeboxa odstranil monitor, medtem ko je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zaključilo, da je obdolženec na tem jukeboxu zamenjal monitor. Izpodbijana sodba pa tudi nima razlogov, zakaj zamenjava monitorja na jukeboxu pomeni poškodovanje ali povzročitev neuporabnosti stvari, niti razlogov, zakaj bi naj bil obdolženec tisti, ki je zamenjal monitor ter poškodoval ohišje, odstranil disk in čitalec. Pritožba nima prav. Zagovornikom je sicer pritrditi, da imata pojma odstranitev in zamenjava različni pomen, vendar uveljavljanega nasprotja med izrekom in razlogom sodbe ni mogoče ugotoviti. Sodišče prve stopnje je v točki 17 razlogov izpodbijane sodbe namreč zaključilo, da je bil jukebox neuporaben, ker je obdolženec iz aparata, poleg čitalca in trdega diska, odstranil monitor, ne glede na to, da je bil kasneje le-ta zamenjan. V tej zvezi je tudi pojasnilo, da jukebox brez odstranjenega trdega diska, čitalca in monitorja ne more delovati, zaradi česar ni mogoče pritrditi pritožnikom niti, ko navajajo, da sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih. Da je bil obdolženec tisti, ki je iz jukeboxa odstranil navedene stvari, ima izpodbijana sodba razloge v točkah od 15 do 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sicer pa zagovorniki z obširnim razlaganjem uveljavljane kršitve podajajo lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe. S tem pa pritožniki ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

7. Brez podlage pa je tudi zatrjevana kršitev pravice do izvajanja dokazov iz 29. člena Ustave, s čimer zagovorniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 16., 17. in 364. členom ZKP. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazni predlog za pritegnitev izvedencev finančne in računalniške stroke, s katerima bi se naj ugotovila vrednost jukeboxa in višina očitane škode, kar je v točki 6 razlogov izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo, namreč ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe. Zagovorniki v pritožbi navajajo, da so izvedbo navedenih dokazov predlagali zaradi ugotovitve, da so škodljive posledice očitanega kaznivega dejanja neznatne oziroma da jih sploh ni, zaradi česar bi sodišče prve stopnje lahko uporabilo institut dejanje majhnega pomena ter obdolžencu na podlagi 4. točke 358. člena ZKP izreklo oprostilno sodbo. Pritožba nima prav. V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu ter izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Prav tako ne sme izvajati nedovoljenega dokaza in dokaza, s katerim bi se zaobšle dokazne prepovedi. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi predlagana dokazna predloga zavrnilo, v izpodbijani sodbi pa takšno odločitev tudi prepričljivo obrazložilo, zaradi česar v pritožbi uveljavljana kršitev pravice iz 22. člena Ustave ni podana. Pojasnilo je, da pri kaznivem dejanju poškodovanje tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja, prav tako pa ne vpliva na pravno kvalifikacijo (opomba pritožbenega sodišča: razen v primeru velike premoženjske škode - drugi odstavek 220. člena KZ-1), in da za ugotovitev škode zadostuje njena približna ocena, ki jo sodišče lahko opravi tudi na podlagi izpovedb prič B.P. in U.J.. Takšnim zaključkom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, k temu pa še dodaja, da je sodišče prve stopnje oškodovano družbo N. d.o.o. - v stečaju, s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, zaradi česar natančno ugotavljanje škode ni bilo potrebno. Razen tega pa je višino škode določilo v znesku do 1.600,00 EUR, kar pomeni, da je ta lahko manjša kot 1.600,00 EUR. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zaključki sodišča prve stopnje v točki 19 razlogov izpodbijane sodbe, da v obravnavani zadevi ni podana nesorazmernost med majhnim pomenom dejanja ter posledicami obsodbe, ki bi utemeljevala izrek oprostilne sodbe. Obramba se je sicer prizadevala za izrek oprostilne sodbe, ker bi naj bila tržna vrednost predmetnega jukeboxa v obravnavanem času zelo blizu absolutni ničli, vendar je prvostopenjsko sodišče prepričljivo pojasnilo, da vrednost poškodovane stvari ni zanemarljiva, pri tem pa je pravilno upoštevalo način ravnanja obdolženca, njegovo krivdo in osebne okoliščine ter dejstvo, da obdolženec ni imel nobenih utemeljenih okoliščin ali razlogov za poškodovanje jukeboxa. K temu je še potrebno dodati, da na dejstvo, da vrednost jukeboxa ni bila neznatna, kaže tudi okoliščina, da je obdolženec kot direktor družbe K. d.o.o. jukebox „zgolj“ najel, ne pa tudi kupil na prostem trgu. Glede na vse obrazloženo uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Sicer pa se zagovorniki z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami v tej smeri ne strinjajo z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede višine povzročene škode in v bistvu uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Neutemeljena je tudi grajana kršitev 35. člena ZKP, ki bi jo naj sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe storilo s tem, ko je zavrglo predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je obramba vložila na zadnjem naroku glavne obravnave, čeprav za to ni bilo pristojno. Sodišče prve stopnje je v točki 2 razlogov izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je zlorabo postopkovnih pravic v zvezi s podajanjem predlogov za prenos krajevne pristojnosti mogoče obravnavati enako kot zlorabo pravic v zvezi z zahtevami za izločitev sodnika in da je prek analogne uporabe določbe petega odstavka 42. člena ZKP zato mogoče zavreči tudi predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki predstavlja zlorabo postopkovnih pravic. Pri tem je utemeljeno izhajalo iz sodne prakse, in sicer sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Kr 54941/2013 z dne 2. 7. 2018. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno predložiti predloga za prenos krajevne pristojnosti sodišču, ki bi o predlogu sicer odločalo, ko je ugotovilo, da je bil predlog podan z namenom zavlačevanja postopka in da gre za zlorabo postopkovnih pravic. Zagovorniki so namreč prenos krajevne pristojnosti predlagali z istimi razlogi kot izločitev razpravljajoče sodnice, in sicer da bi naj le-ta neutemeljeno zavrnila dokazni predlog obrambe za postavitev izvedencev. Vendar določb ZKP o izločitvah sodnikov in prenosu pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče stranke ne morejo uporabiti, ker niso zadovoljne s procesnim vodstvom in odločitvami sodišč glede vodenja postopka in utemeljenosti dokaznih predlogov, saj je procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, predmet obravnave v postopkih s pravnimi sredstvi (zgolj pri institutu izločitve sodnika je lahko sodnikovo vodenje postopka oziroma odločanje v njem sicer pravno upoštevni razlog, vendar pod pogojem, da obstojijo dodatne okoliščine, ki bi kazale na njegovo vnaprejšnje prepričanje o kazenski zadevi ali povezavo s samo zadevo ali stranko postopka). Nestrinjanje s procesnim vodstvom posamezne sodnice ni tehtni razlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, kot ga zahteva prvi odstavek 35. člena ZKP, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je predlog očitno neutemeljen. Medtem ko okoliščina, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi svojo odločitev o zavrženju predloga za prenos krajevne pristojnosti utemeljilo z drugimi razlogi kot v izpodbijani sodbi, na neutemeljenost uveljavljane kršitve ne more vplivati.

9. Zagovorniki pa imajo deloma prav, ko uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritrditi jim je namreč, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni mogoče brez dvoma zaključiti, da je bil obdolženec tisti, ki je iz predmetnega jukeboxa odstranil monitor, čitalec in trdi disk s podatki ter s tem napravil jukebox za neuporabnega, medtem ko preostale pritožbene navedbe v smeri poškodovanja jukeboxa niso utemeljene.

10. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilne zaključke, da je obdolženec v lokalu C. v S. boksnil v digitalni jukebox znamke Roccker, last družbe N. d.o.o., tako, da se je vdrlo steklo jukeboxa, nato pa z njega odtrgal nosilce za dve ključavnici. Pri tem se je utemeljeno oprlo na izpovedbe prič D.F., A.K. in L.K.. Zagovor obdolženca v tem delu je utemeljeno zavrnilo, v razlogih izpodbijane sodbe pa tudi tehtno pojasnilo svojo odločitev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti razlogov izpodbijane sodbe v tej smeri ne morejo ovreči. D.F., zaposlena v lokalu C. je povedala, da je nekega večera v decembru 2014 obdolženec razgrajal po lokalu in ob tej priložnosti boksnil v jukebox, da se je vdrlo steklo, kar je tudi sama videla. O dogodku je seznanila A.K., administratorko lokala, ki je potrdila, da jo je D.F. v decembru 2014 obvestila, da je bil predmetni jukebox poškodovan. Da je obdolženec poškodoval jukebox, pa se je nenazadnje hvalil sam obdolženec, kot je to povedala zaposlena L.K.. Iz njene izpovedbe še izhaja, da ji je obdolženec povedal, da je poškodoval jukebox, prav tako pa je o tem govoril prisotnim gostom v lokalu. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno izpovedb navedenih prič, ki jo je sodišče prve stopnje napravilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, ter razloge, zakaj verjame pričam, ne pa obdolžencu, prevzema. Medtem ko zgolj okoliščina, da iz fotografij, ki so bile posnete več kot leto dni po obravnavanem dogodku, ni razvidno, da bi bilo steklo vdrto, na ugotovljeno dejansko stanje ne more vplivati, še zlasti, ker je bil monitor kasneje zamenjan. Glede izpovedb N.G. in A.P. (ki sta obdolžencu pomagala odstraniti jukebox iz lokala), da jukebox ni bil poškodovan, pa je sodišče prve stopnje v točki 14 razlogov izpodbijane sodbe pravilno ocenilo, da sta neprepričljivi in prilagojeni v korist obdolženca, prav tako pa ne moreta izpodbiti verodostojnosti izpovedb D.F., A.K. in L.K.. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je obdolženec odtrgal jukebox s stene ter s tem poškodoval njegovo ohišje. Slednje namreč izhaja iz izpovedbe B.P., ki je opisal v kakšnem stanju je našel jukebox, prav tako pa smiselno iz izpovedb N.G. in A.P., ki sta povedala, da sta pomagala aparat odmontirati, „dol pajsniti“ oziroma odtrgati s stene in da je bilo potrebno „šraufati“, tudi zaradi česar ni mogoče verjeti njunima izpovedbama, da pri tem jukeboxa z obdolžencem niso poškodovali.

11. Brez zanesljive podlage pa so zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženec iz jukeboxa odstranil čitalec, trdi disk s podatki in monitor. Obdolženec je namreč jukebox, potem ko ga je odstranil s stene lokala (kar bi se naj po izpovedbi priče D.F. zgodilo mesec ali dva po tem, ko je obdolženec v njega boksnil), premestil za lokal, torej na javno mesto, kjer je bil vse do 18. 3. 2016, ko ga je našel B.P., direktor družbe N. d.o.o., ki je bila lastnica jukeboxa. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno, da je obdolženec iz jukeboxa odstranil čitalec, trdi disk s podatki in monitor, gradilo predvsem na okoliščini, da je bila vsebina trdega diska iz predmetnega jukeboxa (št. 224) premeščena na nov jukebox (št. 151), ki ga je obdolženec namestil v lokal, vendar zgolj takšen indic ne zadostuje za izdajo obsodilne sodbe v tem delu. Pritožbeno sodišče je zlasti upoštevalo, da je aparat več kot leto dni bil na javnem mestu in da je v njem bil nameščen nov monitor, ki je bil prav tako last oškodovane družbe N. d.o.o., kar je povsem nelogično in ne vodi do zaključka, da je obdolženec bil tisti, ki je odstranil monitor. Razen tega pa je potrebno upoštevati tudi, da je bila v nov jukebox (št. 151) premeščena zgolj vsebina diska s predmetnega jukeboxa (št. 224), ne pa tudi sam trdi disk. Obdolženec je namreč v nov jukebox (št. 151) vstavil drugi trdi disk, ki torej ni bil iz obravnavanega jukeboxa (št. 224), in zato po oceni pritožbenega sodišča ni povsem logično, zakaj obdolženec v takem primeru ne bi v nov jukebox vgradil tudi trdi disk s predmetnega jukeboxa. Pomisleki pritožbe, da bi obdolženec vsebino diska lahko preko kabelske povezave „zgolj“ kopiral na nov disk, kar pomeni, da diska s predmetnega jukeboxa ni bilo potrebno odstraniti, so zato na tem mestu povsem utemeljeni. Zagovorniki pa tudi upravičeno izpostavljajo okoliščino, da aparat že pred decembrom 2014 ni normalno deloval, kar sta potrdili priči D.F. in A.K., tudi zaradi česar ni mogoče zaključiti, da je obdolženec s svojimi ravnanji napravil stvar za neuporabno. Stvar je namreč neuporabna, kadar je zaradi poškodbe, odstranitve posameznih delov, razstavitve, pomešanja ali zaradi kakega drugega razloga delno ali v celoti ni mogoče ali dovoljeno uporabljati v skladu z njenim namenom, kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče z gotovostjo sklepati. Ugotovljene poškodbe, torej vdrtje stekla in poškodbe zaradi odtrganja nosilcev namreč ne vodijo do zaključka, da je bila stvar neuporabna, pač pa je obdolženec s temi ravnanji stvar „zgolj“ poškodoval.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP pritožbi obdolženčevih zagovornikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Izpustilo je izvršitveno ravnanje „napraviti tujo stvar neuporabno“, v konkretnem delu opisa pa, da je obdolženec odstranil monitor, čitalec ter trdi disk s podatki in da je poškodoval monitor. Takšen poseg pritožbenega sodišča v izrek izpodbijane sodbe pa je zahteval tudi spremembo časa storitve kaznivega dejanja in višino povzročene škode oškodovani družbi N. d.o.o. - v stečaju. Tudi pritožbeno sodišče je pri določitvi višine škode poškodovanega ohišja izhajalo iz izpovedbe predstavnika oškodovane družbe, B.P., ter njegovo oceno škode sprejelo kot realno. Pravilno se je prvostopenjsko sodišče, glede na to, da višina škode ni zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, oprlo tudi na cenitev delovne opreme in naprav, ki jo je za družbo N. d.o.o. v letu 2009 opravil cenilec D.S., ki je izrecno navedel ceno posameznih rezervnih delov. Iz priloge C5 je tako razvidno, da je cena ohišja znašala 625,94 EUR, zaradi česar je pritožbeno sodišče višino škode ustrezno prilagodilo. Da pa ocena vrednosti aparatov, ki je bila sprejeta v stečajnem postopku družbe N. d.o.o., ni merodajna za predmetni kazenski postopek, je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v točki 18 razlogov izpodbijane sodbe, ki je za takšne zaključke imelo utemeljeno podlago v izpovedbi stečajnega upravitelja U.J..

13. Zagovorniki tudi neutemeljeno problematizirajo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo družbo N. d.o.o. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo, ker je bila družba izbrisana iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno odločilo o premoženjskopravnem zahtevku, ki ga je tekom kazenskega postopka vložila družba N. d.o.o. - v stečaju. Glede na to, da je oškodovana družba zahtevala povrnitev škode, je sodišče o takšnem zahtevku moralo odločiti, medtem ko vprašanje, ali je družba N. d.o.o. - v stečaju aktivno legitimirana za vložitev tožbe v pravdnem postopku, glede na naravo sprejete odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, presega okvire tega pritožbenega postopka.

14. Zagovorniki grajajo odločbo o kazenski sankciji in se zavzemajo za izrek nižje denarne kazni. Po njihovem mnenju je izrečena kazenska sankcija nepravična, ker presega realno tržno vrednost povsem novega jukeboxa in je nesorazmerna s težo očitanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je glede na sprejeto odločitev kazensko sankcijo ustrezno spremenilo. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo po vrsti ustrezno kazensko sankcijo. Pri tem je poleg teže kaznivega dejanja utemeljeno upoštevalo še stopnjo obdolženčeve krivde in nevarnost samega dejanja, kot olajševalno okoliščino pa tudi obdolženčevo predhodno nekaznovanost. Sprememba izpodbijane sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v bistvu pomeni zmanjšanje teže kaznivega dejanja, pa je narekovala izrek manjšega števila dnevnih zneskov denarne kazni. Pritožbeno sodišče je tako obdolžencu izreklo denarno kazen v višini 15 dnevnih zneskov, kar povsem ustreza izpostavljenim okoliščinam, medtem ko višine posameznega dnevnega zneska ni spreminjalo. Glede na premoženjske razmere, ko obdolženec prejema mesečne prihodke med 3.000,00 in 3.500,00 EUR ter je lastnik več nepremičnin, in upoštevaje stroške preživljanja in družinske obveznosti, je tudi po mnenju pritožbenega sodišče dnevni znesek v višini 100,00 EUR povsem pravičen in ga ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Po obrazloženem je izrečena denarna kazen v višini 15 dnevnih zneskov po 100,00 EUR, skupaj torej 1.500,00 EUR, primerna in pravična ter zadostna za dosego namena kaznovanja.

15. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevih zagovornikov odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena in 391. člen ZKP).

16. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopa ni bila določena, ker je bila sodba delno spremenjena obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------
1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 227/2009 z dne 10. 9. 2009.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 208, 208/1, 208/5, 220, 220/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 16, 17, 18, 18/1, 35, 35/1, 42, 42/5, 364, 371, 371/1, 371/1-5, 371/2, 394, 394/1
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 29

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ0OTUx