<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sodba II Kp 37130/2017
ECLI:SI:VSLJ:2020:II.KP.37130.2017

Evidenčna številka:VSL00039023
Datum odločbe:19.10.2020
Senat, sodnik posameznik:Boris G. Hrovat (preds.), Katarina Turk Lukan (poroč.), Igor Mokorel
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - gospodarska dejavnost - preslepitveni namen - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - procesni rok - kršitev kazenskega zakona - preložitev glavne obravnave - tek rokov - znova začeta glavna obravnava - načelo neposrednosti glavne obravnave - sprememba obtožbe - isti historični dogodek - drugačno dejansko stanje - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja

Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da glede na to, da na podlagi odredbe Vrhovnega sodišča procesni roki v ne nujnih zadevah niso tekli od 16. 3. 2020 in so začeli teči 1. 6. 2020 upoštevajoč, da je bila zadnja glavna obravnava v tej kazenski zadevi opravljena dne 24. 1. 2020, dne 9. 6. 2020 še ni pretekel 3-mesečni rok, ki bi zahteval, da bi moralo sodišče glavno obravnavo začeti znova. Sodišče prve stopnje je s takšnim postopanjem kršilo določbo tretjega odstavka 311. člena ZKP.

Državni tožilec sme na glavni obravnavi spremeniti obtožbo, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl pri vložitvi obtožnice. Tožilec lahko spremeni obtožnico tako, da spremeni opis dejanskega stanja v obtožbi v korist ali v škodo obtoženca, vendar se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek. Sprememba opisa dejanja ima lahko za posledico tudi spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja po strožjem ali milejšem kazenskem zakonu.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da predmetno kaznivo dejanje ni bilo storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti, saj je obe posojilni pogodbi obtoženi z oškodovancem sklenil kot direktor družbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil obtoženi v predmetnem času edini družbenik in direktor družbe in da je pogodbi sklenil v imenu te družbe kot posojilojemalke, posojilo pa je bilo namenjeno za potrebe izvedb del v Avstriji, kar je v opisu kaznivega dejanja navedeno in kar je pravilno na podlagi celovite dokazne ocene ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obtoženi je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v višini 600,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Krškem obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, za katero mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, za kateri mu je za vsako določilo kazen dva meseca zapora in mu nato na podlagi prvega odstavka 55. člena KZ-1 in 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 upoštevaje kazen deset mesecev zapora, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu III Ks 28821/2013 z dne 11. 11. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 28821/2013 z dne 8. 1. 2020, ki je postala pravnomočna 17. 1. 2020 in določene kazni po predmetni sodbi izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 84,74 EUR in potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanca ter sodno takso v višini 300,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obtoženca oprosti vseh očitkov, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje in razsojo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in proučitvi spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, kritično ocenilo izvedene dokaze v povezavi z zagovorom obtoženca in utemeljeno zaključilo, da je obtožencu storitev očitanih kaznivih dejanj tako v objektivnem kot subjektivnem smislu v celoti dokazana.

5. Pritrditi je pritožniku, da bi sodišče prve stopnje glede na potek časa narok dne 9. 6. 2020 moralo pričeti znova. Sodišče prve stopnje je na ugovor obrambe, ki ga je podala na glavni obravnavi 1. 6. 2020 odgovorilo z navedbo, da procesni roki v ne nujnih zadevah na podlagi odredbe Vrhovnega sodišča niso tekli od 16. 3. 2020 in so začeli teči 1. 6. 2020. Po mnenju sodišča prve stopnje upoštevajoč, da je bila zadnja glavna obravnava v tej kazenski zadevi opravljena dne 24. 1. 2020, dne 9. 6. 2020 še ni pretekel 3-mesečni rok, ki bi zahteval, da bi moralo sodišče glavno obravnavo začeti znova. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno. Sodišče prve stopnje je s takšnim postopanjem kršilo določbo tretjega odstavka 311. člena ZKP, po kateri se mora glavna obravnava, ki je bila preložena za več kot tri mesece, pričeti znova in se morajo vsi dokazi znova izvesti. V navedeni zakonski določbi se izraža načelo neposrednosti, ki zahteva, da se glavna obravnava opravi kontinuirano, saj je potrebno glavno obravnavo šteti kot celoto, in je z daljšo preložitvijo glavne obravnave vsekakor kršeno načelo neposrednosti. Pritožnik torej uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno ali če je na glavni obravnavi prekršilo pravico obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. gre za tako imenovane relativno bistveno kršitev, za katero mora pritožnik izkazati da je vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Prvi odstavek 355. člena ZKP kot pravilo v kazenskem postopku ureja načelo neposrednosti pri izvajanju dokazov na glavni obravnavi, tesno povezanem z načelom kontradiktornega postopka. Sodišče druge stopnje pri tem ugotavlja, da pritožnik ni izkazal na kakšen način je ta kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zgolj navedba, da je takšen potek obravnave nedvomno predstavljal kršitev načela neposrednosti, hkrati pa je evidentno vplival na zakonitost sodne odločbe po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja obrazložene pritožbene navedbe, na podlagi katere bi pritožbeno sodišče lahko zaključilo, da je kršitev tretjega odstavka 311. člena ZKP vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

6. Pritožbeno naziranje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti spremembe obtožnega akta, ko je državni tožilec na zadnji glavni obravnavi spremenil obtožbo v točki 2 izreka in besedo „ponarejeni“ nadomestil s „spremenjeni“ ter obtoženemu namesto enega očital po spremenjeni obtožbi dve kaznivi dejanji ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, je neutemeljeno. Po določbi prvega odstavka 344. člena ZKP lahko državni tožilec med dokaznim postopkom, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje ustno spremeni obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico, pri čemer se sme spremenjena obtožnica nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Pritrditi je razlogom izpodbijane sodbe, da se sprememba obtožbe nanaša na isto ali drugačno opisano dejanje in na isti historični dogodek. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zagovornik vidi v neutemeljeni in nezakoniti spremembi obtožnega akta glede pravne opredelitve dejanja, in sicer, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena KZ-1 spremenil v dve kaznivi dejanji po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ni podana. Kot je bilo že izpostavljeno, sme po določbi prvega odstavka 344. člena ZKP tožilec na glavni obravnavi spremeniti obtožbo, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, kot ga je videl pri vložitvi obtožnice. Ni potrebno, da na to kažejo novi dokazi, lahko so to tudi isti dokazi, ki so bili izvedeni med preiskavo, ki pa jih po njihovi izvedbi na glavni obravnavi tožilec drugače oceni. Tožilec lahko spremeni obtožnico tako, da spremeni opis dejanskega stanja v obtožbi v korist ali v škodo obtoženca, vendar se mora predmet obtožbe še vedno nanašati na isti historični dogodek. Sprememba opisa dejanja ima lahko za posledico tudi spremembo pravne opredelitve kaznivega dejanja po strožjem ali milejšem kazenskem zakonu. Ni pa mogoče obtožbe spremeniti tako, da bi bil obtoženec obtožen za povsem drugo kaznivo dejanje. Primerjava opisa iz prvotne in spremenjene obtožbe pokaže, da bistvo kazenskopravnega očitka ostaja nespremenjeno. V določbi prvega odstavka 251. člena KZ-1 so inkriminirane različne izvršitvene oblike protipravnega ravnanja z listinami, torej ponareditev listine, sprememba prave listine z namenom, da se uporabi kot prava ali uporaba ponarejene ali spremenjene listine. Obtožencu se znotraj istega historičnega dogodka očitata po spremenjeni obtožbi sicer dve kaznivi dejanji po prvem odstavku 251. člena KZ-1, pri čemer pa kot je bilo v tej odločbi že pojasnjeno, državni tožilec na pravno kvalifikacijo po prvotni obtožbi ni vezan, zato je bila modifikacija obtožbe podana skladno s prvim odstavkom 344. člena ZKP kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

7. Prav tako sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno naziranje, da sodišče prve stopnje ne bi smelo samo posegati v opis kaznivega dejanja poslovne goljufije, ko je izraz „ponarejeni“ spremenilo v izraz „spremenjeni“. Sodišče prve stopnje je glede na spremenjeno obtožbo pri kaznivih dejanjih pod točko 2 obtožbe ravnalo pravilno, ko je besedo ponarejeni v opisu kaznivega dejanja pod točko 1 nadomestilo z besedo spremenjeni, zato zatrjevana kršitev ni podana.

8. Pritožnik navaja, da se glede na vsebino obtožbe pod točko 1 in 2 obtožencu očitata isti kaznivi dejanji, kar pritožnik utemeljuje z navedbo, da je zapis, ki je predmet obtožbe pod točko 2 dejansko že zajet v zapisu v okviru točke 1, torej je obtoženi za isto kaznivo dejanje obtožen kar dvakrat. Takšno pritožbeno naziranje pritožbeno sodišče v celoti zavrača. Izrek kaznivega dejanja pod točko 1 sodbe sicer vsebuje del dejanja pod točko 2 obtožbe, vendar pa zgolj z namenom konkretizacije preslepitvenega namena obtoženca, nikakor pa ne v smislu kot ga predstavi pritožnik.

9. Pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, torej, da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, saj meni, da dejanje, kot je opisano pod točko 1 izreka predstavlja golo civilno pravno razmerje, ker ni opisan preslepitveni namen obtoženca ter da odtisnjen žig družbe X. d.o.o. na potrdilih ne predstavlja okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče zaključiti o pogodbenem odnosu navedene družbe z oškodovancem. Kršitev kazenskega zakonika iz 1. točke 372. člena ZKP pritožnik prepozna tudi v tem, da navedeno kaznivo dejanje ni bilo storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti, saj bi v tem primeru moral biti ta okoliščina v konkretnem delu ustrezno pojasnjena in obrazložena.

10. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je bilo predmetno kaznivo dejanje storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Pritrditi je razlogom izpodbijane sodbe, da je obe posojilni pogodbi obtoženi z oškodovancem sklenil kot direktor družbe X. d.o.o., in sicer prvo za znesek 1.000,00 EUR, drugo za znesek 1.200,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil obtoženi v predmetnem času edini družbenik in direktor družbe X. d.o.o. in da je pogodbi sklenil v imenu družbe X. d.o.o. kot posojilojemalke, posojilo pa je bilo namenjeno za potrebe izvedb del v Avstriji, kar je v opisu kaznivega dejanja navedeno in kar je pravilno na podlagi celovite dokazne ocene ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožnik tudi v celoti prezre, da je celo obtoženi v svojem zagovoru priznal, da je denar, ki si ga je sposodil, potreboval za delo na Dunaju, torej v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti. Prav tako ne gre prezreti, da je na obeh potrdilih odtisnjen žig družbe X. d.o.o. Nobenega dvoma torej ni, da je bilo kaznivo dejanje storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Prav tako pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno v samem opisu kaznivega dejanja v zadostni meri konkretiziran preslepitveni namen obtoženca. Preslepitev je opisana v obljubi oškodovancu, da ga bo zaposlil v Avstriji, pri tem je izrabil njegovo zaupanje in mu lažno obljubljal vrnitev posojenih zneskov, s tem, da mu je navajal, da bo denar vrnil, ko bo dobil plačano za opravljeno delo od avstrijske družbe. Na takšen način je oškodovanca preslepil, da mu je izročil dne 29. 11. 2012 znesek 1.000,00 EUR, nato pa še 10. 1. 2013 znesek 1.200,00 EUR. V nadaljevanju je tudi opisano, da je oškodovanca preslepil pri izvajanju pogodbe s tem, da je oškodovancu obljubljal, da bo dolg vrnil, pa mu ga ni vrnil, čeprav je denar od avstrijske družbe prejel, v pravdnem postopku pa je lažno zatrjeval, da je oškodovancu denar vrnil in za to predložil tudi potrdili o prejemu denarja z dne 29. 11. 2012 in 10. 1. 2013, ki ju je spremenil na način, da je pripisal, da je dolg poravnal, kar nedvomno pomeni preslepitev oškodovanca in je ta zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v opisu dejanja dovolj konkretiziran. Zato je treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da so v opisu dejanja opisani vsi abstraktni znaki iz zakonskega opisa kaznivega dejanja. Glede na pojasnjeno zagovornik z navedbo, da gre za golo civilno pravno razmerje med obdolžencem in oškodovancem ne more uspeti, zatrjevana kršitev po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP pa ni podana.

11. Z navedbami, da sta postopek zoper obtoženega in izrečena sodba nesprejemljivi iz razloga, ker je obtoženi oba zneska poravnal, pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga utemeljuje z okoliščinami, da je sodišče prve stopnje imelo popolnoma drugačne kriterije, ko je presojalo zagovor obtoženca in izpovedbo oškodovanca. Očitek pritožnika se nanaša predvsem na to, da je sodišče prve stopnje zagovor obtoženca seciralo do najmanjše podrobnosti, pri čemer se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do dejstva, da je oškodovanec o bistvenih okoliščinah izpovedoval popolnoma drugače, tudi tekom različnih postopkov.

12. Sodišče druge stopnje takšno pritožbeno naziranje zavrača. Pritožnik s s ponavljanjem zagovora obtoženca in lastno oceno izvedenih dokazov pravilnih razlogov izpodbijane sodbe ne more ovreči. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi do zagovora obtoženca, izpovedbe oškodovanca ter prič C. C., D. D., E. E. natančno opredelilo in tudi po presoji pritožbenega sodišča navedlo argumentirane, izčrpne in razumne razloge, zakaj zagovoru obtoženca ne sledi in izpovedbo oškodovanca ocenjuje kot verodostojno. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe v tem delu, pri tem pa dodaja, da je spisovno razvidno, da oškodovanec glede bistvenih delov izpovedoval ves čas enako, medtem ko tega za obtoženca ni mogoče trditi. Ne gre prezreti, da je obtoženi v preiskavi navedel, da si je od oškodovanca v novembru ali decembru izposodil 1.000,00 EUR in mu čez en teden vrnil 1.400,00 EUR. V januarju ali februarju si je ponovno izposodil 1.200,00 EUR in mu jih čez en mesec ali mesec in pol vrnil 1.500,00 EUR. Že sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve navedlo argumentirane in izčrpne razloge, zakaj je zagovor obtoženca v tem delu izkustveno neverjeten. Te razloge v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje in se v izogib ponavljanja nanje sklicuje. Glede izposojenih zneskov je obtoženi v prvem sojenju zagovor spremenil in povedal, da si je najprej izposodil 1.000,00 EUR in vrnil najprej 200,00 nato pa še 1.000,00, po predočenju zagovora pa je navedel, da je vrnil 200,00 EUR, nato pa še 1.200,00 EUR, pri čemer je bilo 200,00 EUR za drugega delavca. Tudi njegov zagovor, ko je pojasnjeval, zakaj je v potrdila napisal vrnjene zneske in sicer, da naj bi to storil, ko je prejel vabilo od sodišča in je zneske prepisoval iz svoje beležke, za katero pa je navedel, da je nima več, je tudi po presoji pritožbenega sodišča popolnoma neverodostojen. Kot je to že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pa je F. F. glede posojenih zneskov v bistvenem delu izpovedoval enako, in sicer je navedel, da je obtožencu denar posodil, ker mu je obljubljal delo v Avstriji. Prepričljiv je bil v navedbi, da mu je posodil 1.200,00 in 1.300,00 EUR, pri čemer sta za večje vsote napisala potrdilo, za manjše pa ne ter odločno zanikal, da bi mu na račun dolga karkoli drugega vrnil ter navedel, da pripis na potrdilih ni resničen. Pritožbena navedba, da je oškodovanec drugače izpovedoval v pravdnem kot v kazenskem postopku, je pavšalna in nekonkretizirana, zato nanjo sodišče druge stopnje ne more odgovoriti, saj pritožnik niti ne navede v čem so te razlike v izpovedbi oškodovanca.

13. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno naziranje, da je priča E. E. v celoti potrdil obtoženčev zagovor. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe določno opredelilo do tega, zakaj priči E. E. ni sledilo in ga ocenilo kot neverodostojno pričo. Ne gre spregledati, da je E. E. izpovedal glede srečanja na F., da je bil navzoč, ko je obtoženi oškodovancu izročil kuverto z denarjem, medtem ko je v prvem sojenju izpovedal, da je obtoženi izročil oškodovancu kuverto z denarjem, pri čemer je sprva povedal, da denarja ni videl, v nadaljevanju pa opisal, da je imela kuverta odtis logotipa Banke. Skozi prozorno okno na kuverti je videl, da je v njej denar, pri čemer vseh teh podrobnosti, ko je bil prvič zaslišan, torej ko mu je bil dogodek še bolj v spominu, ni omenil. Ne gre prezreti tudi poznanstva z obtoženim, zato je sodišče prve stopnje ob natančni analizi izpovedbe E. E. in zagovora obtoženca vse razlike v njunih izpovedbah izpostavilo in tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je izpovedba E. E. neverodostojna.

14. Pritožnik pravilnosti izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na kaznivi dejanji, opisani pod točko 2 izreka, ne more omajati z zatrjevanjem, da gre za resnično nesprejemljiv očitek, saj se po spremenjeni obtožbi obtoženemu očita, da naj bi spremenil listini in spremenjeni listini uporabil kot pravi, tako da je na potrdilih o prejemu denarja z dne 29. 11. 2012 in 10. 1. 2013 lastnoročno dopisal, da je izposojeni denar vrnil in jih v oktobru 2013 predložil kot dokaz v pravdnem postopku. Pritožnik s ponavljanjem obtoženčevega zagovora, da neposredno ni predložil nobene listine, da listine vsebujejo zgolj pripis obdolženca, pravilnih razlogov izpodbijane sodbe ne more ovreči. Sodišče prve stopnje je v izčrpni obrazložitvi izpodbijane sodbe argumentirano in prepričljivo utemeljilo, zakaj sta obtoženemu navedeni kaznivi dejanji v celoti dokazani, te razloge sprejema tudi sodišče druge stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je obtoženi s tem, ko je na obe potrdili pripisal, da je denar vrnil in ko je navedeni potrdili predložil v pravdnem postopku, izpolnil zakonske znake dveh kaznivih dejanj ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Pritožbeno navajanje, da obtoženi ni spreminjal potrdil in ponarejal listin, saj je zgolj pripisal opombo o tem, da je do vračila denarja dejansko prišlo, pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne more utemeljiti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi določno pojasnilo, na osnovi katerih dokaznih virov zaključuje, da obtoženi oškodovancu denarja ni vrnil in te razloge v izogib ponavljanju v celoti sprejema tudi sodišče druge stopnje. Ne gre prezreti, da je oškodovanec ves čas postopka zatrjeval, da mu posojenega denarja obtoženi ni vrnil, zoper obtoženega je tako ne samo, da je podal kazensko ovadbo, ampak je vložil tudi civilno tožbo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je oškodovančeva izpovedba v tem delu v celoti verodostojna in ne dovoljuje sklepanja, za katerega se zavzema pritožnik, torej da je oškodovanec denar dobil, kar pritožnik izkazuje s pripisi na potrdilih. Ob izostanku oškodovančevega pristnega podpisa na navedenih potrdilih o prejemu denarja je tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno v tem delu sledilo izpovedbi oškodovanca, torej da denarja od obtoženca ni dobil in da je obtoženi navedeno besedilo na potrdila pripisal brez njegove vednosti. Za presojo o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja pa je popolnoma brezpredmetno, kako si je oškodovanec razlagal predmetna potrdila.

15. Kot je pritožniku izčrpno pojasnilo že sodišče prve stopnje je obtoženi s tem, ko je na potrdili dopisal besedilo, da je dolg vrnil in navedeno brez vednosti oškodovanca predložil v pravdnem postopku spremenil potrdilo na način, da sta izkazovali vračilo posojil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je obtoženi dejanje storil z direktnim naklepom, saj je vedel, da prejetih posojil oškodovancu ni vrnil in se je zavedal, da z dodajanjem zapisa, da je posojili vrnil vsebinsko spremenil potrdili in jih uporabil v pravdnem postopku.

16. Pritožnik spremembe kazenske sankcije ter višine določene kazni za posamezna kazniva dejanja in nato izrečene enotne kazni ne more doseči z zatrjevanjem, da sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazni ni upoštevalo višine škode, časovne oddaljenosti in da v zvezi z drugim očitkom do oškodovanja sploh ni prišlo. Prav tako sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno naziranje, da je efektivna zaporna kazen svojevrsten primer v sodni praksi. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotene okoliščine, ki vplivajo na vrsto izrečene kazenske sankcije na odmero kazni obtoženemu izreklo kazen sorazmerno s težo in načinom storitve kaznivega dejanja ter njegovo kazensko odgovornostjo. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo biti odločilne pri izbiri in odmeri kazenske sankcije, saj je sodišče prve stopnje olajševalne in oteževalne okoliščine pravilno ugotovilo, jih primerno ovrednotilo ter obtoženemu določilo primerne posamezne kazni in nato izreklo primerno enotno kazen. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik, torej njegova želja in pripravljenost oškodovancem škodo povrniti, sodišče druge stopnje ocenjuje kot nekonkretizirane, saj niti ne navede katerim oškodovancem in koliko škode mora povrniti.

17. Pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obtoženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

18. Odločitev o plačilu stroškov nastalih v zvezi s pravnim sredstvom temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 95. člena ZKP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je obtoženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 600 EUR, ki je odmerjena glede na obtožencu izrečeno kazen zapora po tar. št. 7113 (znesek osnove 400,00 EUR) v zvezi s tar. št. 7122 (količnik 1,5 za zavrnitev pritožbe) Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje zapletenost in trajanje postopka ter premoženjske razmere obtoženca.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1, 251, 251/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 311, 311/3, 344, 344/1, 355, 355/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.11.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxNjcx