<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba IV Kp 61254/2012
ECLI:SI:VSMB:2018:IV.KP.61254.2012

Evidenčna številka:VSM00015508
Datum odločbe:19.09.2018
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Klarič (preds.), Boris Štampar (poroč.), Leonida Jerman
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:pogojna obsodba s posebnim pogojem - neizpolnitev posebnega pogoja

Jedro

Obsojenec ni izpolnil s pogojno obsodbo naloženega posebnega pogoja, čeprav je to bil objektivno zmožen storiti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, obsojenec pa za nasprotne pritožbene trditve ne ponuja nobenih dokazil. Njegov smiseln pritožbeni predlog za podaljšanje roka za izpolnitev posebnega pogoja, naloženega v okviru izrečene pogojne obsodbe, pa ne more biti uspešen iz razloga, ker je ta rok upoštevaje določbo drugega odstavka 62. člena KZ-1 potekel dne 3. 2. 2018, torej še pred izrekom napadene sodbe.

Izrek

I. Pritožba obsojenega D.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 60,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo istega sodišča III K 61254/2012 z dne 18. 12. 2015, ki je postala pravnomočna 3. 2. 2016, v zvezi s sodbo prvostopnega sodišča II Kr 61254/2012 z dne 4. 7. 2017 in obsojenemu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo osem mesecev zapora. Po členu 507. ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obsojenec. Iz njegove pritožbe je razbrati, da finančnih obveznosti do oškodovancev ni mogel izvršiti, ker je bil brez dohodkov, sedaj pa z njimi razpolaga in predlaga, da se mu določi nov rok za izpolnitev s pogojno obsodbo naložene obveznosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je z napadeno sodbo preklicalo obsojencu izrečeno pogojno obsodbo ter izreklo z njo določeno kazen osem mesecev zapora, ker je ugotovilo, da obsojenec tudi v dodatnem roku, ki ga je določilo s sodbo II Kr 61254/2012 z dne 4. 7. 2017 ni izpolnil obveznosti do oškodovancev, ki mu je bila naložena kot posebni pogoj v okviru izrečene pogojne obsodbe s sodbo prvostopnega sodišča III K 61254/2012 z dne 18. 12. 2015. Kot vzrok za neizpolnitev posebnega pogoja s strani obsojenca pa je ugotovilo, da gre za njegov družbeno povsem nesprejemljiv in nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih obveznosti. Obsojenec je namreč vedel, da mu v primeru neizpolnitve naloženih obveznosti grozi zaporna kazen, pa ni pokazal volje in skrbi za njihovo izpolnitev. Naloženih obveznosti ni izpolnil niti v najmanjšem obsegu, kljub temu, da je po ugotovitvi sodišča prve stopnje razpolagal z določenimi finančnimi sredstvi in sicer v času, ko je po pravnomočnosti sodbe, s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba, bil zaposlen. Sodba je postala pravnomočna 3. 2. 2016, obsojenec pa je bil po podatkih Registra zaposlen do 31. 1. 2017, zatem pa zavarovan na podlagi „48“ (točka 4 obrazložitve). Ko je sam javil sodišču nov naslov za vročanje v tujini (11. 4. 2018), pa je navedel, da je zaposlen v tujini. Na osnovi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obsojenec razpolagal s sredstvi, s katerimi bi lahko vsaj delno poravnal obveznosti do oškodovancev, pa tega ni storil niti v najmanjšem obsegu. Na navedeno sodišče prve stopnje sklepa tudi na podlagi podatkov, da v R Sloveniji ni zaprosil za denarno socialno pomoč, po prenehanju zaposlitve dne 31. 1. 2017 pa se ni prijavil na Zavodu za zaposlovanje. Pri tem je izkazal brezbrižen odnos do pravnomočne obsodilne sodbe in njenih posledic. Nato sodišče prve stopnje pravilno sklepa tudi na podlagi dejstva, da se ni odzval na vabilo sodišča na narok, na katerem bi lahko pojasnil, zakaj obveznosti ni izpolnil. Prav tako pa ni sodišču posredoval nikakršne izjave v tej zvezi.

5. Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje, razvidna iz izreka napadene sodbe, povsem pravilna. Obsojenec ni izpolnil s pogojno obsodbo naloženega posebnega pogoja, čeprav je to bil objektivno zmožen storiti, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, obsojenec pa za nasprotne pritožbene trditve ne ponuja nobenih dokazil. Njegov smiseln pritožbeni predlog za podaljšanje roka za izpolnitev posebnega pogoja, naloženega v okviru izrečene pogojne obsodbe, pa ne more biti uspešen iz razloga, ker je ta rok upoštevaje določbo drugega odstavka 62. člena KZ-1 potekel dne 3. 2. 2018, torej še pred izrekom napadene sodbe.

6. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno (člen 391. ZKP).

7. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena v zvezi s členom 507. ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) in tar. št. 74011 taksne tarife.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 62, 62/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyNjE1