<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL sodba VII Kp 55478/2012
ECLI:SI:VSLJ:2016:VII.KP.55478.2012

Evidenčna številka:VSL0086127
Datum odločbe:24.08.2016
Senat, sodnik posameznik:Alenka Gregorc Puš (preds.), Milena Jazbec Lamut (poroč.), Stanka Živič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:pogojna obsodba s posebnim pogojem - neizpolnitev posebnega pogoja - preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti - poravnava škode oškodovancu - objektivna nezmožnost izpolnitve posebnega pogoja - obsojenčev odklonilen subjektivni odnos do kaznivega dejanja - neučinkovitost pogojne obsodbe - izmikanje plačilu škode - zavrnitev pritožbe - potrditev sodbe

Jedro

Presoja dejanskih okoliščin, ki kažejo, da je do neizpolnitve posebnega pogoja v pogojni obsodbi prišlo zaradi neupoštevnih subjektivnih razlogov v sferi obsojenca, in ne v posledici objektivnih okoliščin, zaradi česar je bila pogojna obsodba utemeljeno preklicana.

Izrek

Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 60,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novem mestu preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo istega sodišča, opr. št. I K 55478/2012 z dne 27. 3. 2014, in mu izreklo kazen tri mesece zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obsojeni dolžan plačati stroške postopka.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obsojenec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sodbo spremeni tako, da ga „oprosti obsodbe treh mesecev zapora“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prekliče pogojno obsodbo in izreče zaporno kazen (61. člen KZ-1), kadar ugotovi, da obsojenec v določenem roku ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena kot posebni pogoj v pogojni obsodbi, ta opustitev pa je odraz vztrajajočega asocialnega odnosa do izvršenega kaznivega dejanja in ne posledica objektivnih ovir, ki bi obsojencu kljub njegovi pripravljenosti preprečevale izpolnitev obveznosti. Kadar obsojeni obveznosti (v konkretni zadevi poravnave škode oškodovancu) namenoma ne izpolni oziroma si v to smer (aktivno) niti ne prizadeva, o njegovem odklonilnem odnosu do samega dejanja, ki utemeljuje preklic pogojne obsodbe, ni dvoma.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe (zlasti v tč. 7 in 8), iz katerih izhajajo jasni zaključki, da obsojenec kljub relativno nizkem znesku, ki ga je dolžan oškodovancu, ni storil prav ničesar, da bi škodo povrnil, kljub temu, da je od roka za izpolnitev obveznosti do izreka sodbe preteklo natanko 15 mesecev, od storitve kaznivega dejanja pa že več let. Prav tako obsojeni ni izrazil pripravljenosti, da bi poplačal oškodovanca, pri čemer se ves čas postopka sklicuje na dejstvo, da je brezposeln, torej brez rednih dohodkov, ter da mora skrbeti za hčerko (prevozi v šolo in kuhanje kosila), saj je žena, ki ga med drugim preživlja, dalj časa v službi. Že sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ugotovljene okoliščine obsojenemu, ki je zdrav in torej sposoben za delo, ne preprečujejo, da bi si poiskal vsaj priložnostno zaposlitev, dodati pa je še, da gre pri dejstvu, da ni prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot iskalec zaposlitve, za lastno odločitev obsojenca, ki ga sama zase ne more razbremeniti. Vsakodnevna in običajna skrb za otroka, ki nima nobenih posebnih potreb, je značilna za številna gospodinjstva, zaradi česar so obsojenčevi izgovori, da si zaradi hčerke ne more poiskati zaposlitve, tudi po oceni pritožbenega sodišča golo sprenevedanje. Pritožbene navedbe, da naj bi obsojenec neuspešno skušal poiskati zaposlitev vsaj za štiri ure na dan, ostajajo na ravni neizkazanega zatrjevanja, pri čemer je neživljenjsko ter domala neverjetno, da obsojeni v kar trinajstih letih, odkar je brez zaposlitve, kljub izučenosti za strojnega mehanika ne bi mogel najti nobenega primernega, vsaj priložnostnega dela. Navedeno pa omogoča zanesljiv sklep o obsojenčevem nesprejemljivem in nekritičnem odnosu do kaznivega dejanja in njegovih posledic ter pritrjuje razlogovanju izpodbijane sodbe, da izrečena pogojna obsodba na obsojenca ni imela pričakovanega učinka, zaradi česar je bila utemeljeno preklicana.

6. Pravno zmotne so navedbe pritožnika, da nima nobenega nepremičnega ali premičnega premoženja, s katerim bi lahko plačal dolg. Že prvostopenjsko sodišče je obsojenemu pojasnilo, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (obsojenec pa ves čas poudarja prav svoj prispevek z delom v gospodinjstvu), njuno skupno premoženje, zaradi česar se navedbe pritožbe, da sta tako stanovanjska hiša kot osebno vozilo „ženina“, ne glede na formalno lastniško stanje, pokažejo kot neutemeljene.

7. Zaključek sodišča prve stopnje, da je do neizpolnitve posebnega pogoja v pogojni obsodbi prišlo zaradi neupoštevnih subjektivnih razlogov na strani obsojenca, je po obrazloženem pravilen, obsojenčeva pritožba pa ne ponudi nobenih tehtnih razlogov, s katerimi bi vnesla dvom v pravilnost predmetne odločitve. Zato je pritožbeno sodišče, ki ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, sodbo sodišča prve stopnje pa je potrdilo (391. člen ZKP).

8. Ker obsojenec s pritožbo ni uspel, je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v višini 60,00 EUR, ki je določena v skladu s tar. št. 74011 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).


Zveza:

KZ-1 člen 61. ZKP člen 506, 506/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk3NzYw