<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba II Kp 6577/2015
ECLI:SI:VSMB:2019:II.KP.6577.2015

Evidenčna številka:VSM00028537
Datum odločbe:23.10.2019
Senat, sodnik posameznik:Miro Lešnik (preds.), Zdenka Klarič (poroč.), mag. Aleksander Karakaš
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - oprostilna sodba - bančni kredit

Jedro

Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da sta obdolžena sicer poslovala transparentno in so vse okoliščine bile banki znane, pa sta kljub temu dobila kredit, banka pa je družbi izdelala ugodno oceno, pri čemer pa ni jasno na podlagi katerih podatkov jo je razvrstila v bonitetni razred A, kot to ugotavlja izvedenec, saj za takšno oceno v podatkih AJPES-a in DURS-a ni bilo nobene podlage, je pa ta ocena vplivala na celoten postopek kreditiranja.

Izrek

I. Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka ter izdatki obdolžencev in izdatki ter nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolžena A. A. in B. B. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena in 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter izdatki obdolžencev in njunih zagovornikov bremenijo proračun, na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovano NLB d.d. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil višji državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolžena spozna za kriva storitve očitanega kaznivega dejanja in jima izreče ustrezno kazensko sankcijo, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo višjega državnega tožilca sta podala odgovor zagovornik obdolženega A. A. in zagovornik obdolžene B. B., s katerima pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo tožilca zavrne.

4. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal, da je pritožba tožilca neutemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in ocenilo tako zagovora obdolžencev, kot izvedene dokaze, na podlagi česar je prišlo do zaključka, da v obravnavani zadevi ne obstajajo takšni dokazi, ki bi brez dvoma potrdili obtožbeni očitek, zato je sodišče prve stopnje v dvomu oba obdolženca oprostilo obtožbe, saj je zaključilo, da jima očitana storitev kaznivega dejanja ni dokazana. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe tožilca dodaja:

6. Bistvo tožilske pritožbe je v trditvi, da je obdolženima dokazan preslepitveni namen, saj že ob sklenitvi kreditne pogodbe nista imela namena kredita vrniti, zavarovanje kredita z bianco menicami in pobotom pa je bilo brez vrednosti, kredita banki pa obdolžena vse do danes nista niti delno poravnala. Sodišče prve stopnje je nepravilno povzelo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in napačno zaključilo, da gre v obravnavani zadevi zgolj za civilno pravno razmerje, saj gre po oceni pritožnika za zadostno konkretizacijo preslepitve, pri čemer se pritožnik sklicuje na ugotovitve izvedenca ekonomsko finančne stroke.

7. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi napadene sodbe sodišča prve stopnje, ki pravilno zaključuje, da obdolžencema preslepitveni namen ob sklenitvi pogodbe ni dokazan. Okoliščine, ki kažejo na to, da sta obdolžena delovala z namenom nadaljevati poslovanje, se kažejo predvsem v tem, da bi banka morala pred sklenitvijo posla pri presoji ali so izpolnjeni pogoji za kreditiranje v kritičnem času poslovati v skladu z veljavnim Pravilnikom o odobritvi naložb, kar pa ni storila in je družbi S. d.o.o. dala bonitetno oceno. Med družbama S. d.o.o. in K. d.o.o. je bila namreč sklenjena najemna pogodba za poslovne prostore, K. d.o.o. pa se je s pismom o nameri zavezala, da bo prodala določene dele pločevinaste kritine, vendar po pridobitvi kredita družbi posla nista izvajali, sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da okoliščine zakaj posel ni bil realiziran, ni mogoče enostavno pripisati obdolžencem, ki sta v posel verjela. Pri tem pa ni prezreti, da je banka sama v navedeni posel dvomila, pa je kljub temu kredit odobrila. Pomanjkljivo pripravljen posel in neustrezna jamstva za vračilo kredita, s katerim je bila banka seznanjena, ne kažejo na preslepitveni namen, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, saj je banka tista, ki da strokovno oceno ali je kreditiranje smiselno, kar je sicer profesionalna skrbnost banke, česar pa banka v obravnavani zadevi ni storila. Razen tega je obdolženi ustrezno pojasnil, zakaj ni prišlo do realizacije posla in sicer proizvodnje pločevinaste kritine v hali na R. cesti, saj jim je ta bila protipravno odvzeta. Torej je šlo za neugodne objektivne poslovne okoliščine zaradi katerih ni prišlo do realizacije posla. Res je sicer, da sta obdolžena dobljeni kredit prenakazala na drugo družbo, vendar izvedeni dokazni postopek ni potrdil, da sta to storila brez soglasja banke, ki je bila dolžna spremljati porabo kredita, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni dvomilo v trditve obdolženih, da sta o transakciji kredita obvestila skrbnico kredita C. C., kar pa ta z gotovostjo ni ovrgla. Sicer pa je družba S. d.o.o. v času najetja kredita poslovala pozitivno, obdolženca pa sta glede na pričakovane prihodke iz dejavnosti fotovoltaika in pločevinasta streha ter tekstilna proizvodnja in iz črpanja gramoza utemeljeno pričakovala dovolj preseženih prilivov za poplačilo kredita, kot je to ugotovil izvedenec finančne stroke dr. D. D., ki je še navedel, da je banki ob sklepanju pogodbe bilo dobro znano, da 10 komadov bianco podpisanih menic z nepreklicno izjavo za njihovo izpolnitev, nikakor ni garancija za vračilo kredita. Izvedenec namreč navaja, da takšna menica podpisana s strani dolžnika, nikakor ne predstavlja vrednostnega papirja, saj ni izpolnjena na način, da bi dolžnika zavezovala k izpolnitvi kakšnih obveznosti. Zato sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da obdolženca s predložitvijo bianco menic, pri banki kot strokovni finančni instituciji sploh nista mogla povzročiti zmote ter jo z goljufivim ravnanjem zapeljati, da bi storila nekaj v škodo svojega premoženja. Sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotavlja, da sta obdolžena sicer poslovala transparentno in so vse okoliščine bile banki znane, pa sta kljub temu dobila kredit, banka pa je družbi S. d.o.o. izdelala ugodno oceno, pri čemer pa ni jasno na podlagi katerih podatkov, jo je razvrstila v bonitetni razred A, kot to ugotavlja izvedenec D., saj za takšno oceno v podatkih AJPES-a in DURS-a ni bilo nobene podlage, je pa ta ocena vplivala na celoten postopek kreditiranja. Pritožbeno sodišče se zato v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na ustrezne razloge napadene sodbe o tem, zakaj posel z nabavo strojev in izdelavo pločevinaste kritine, ni bil realiziran in da krivde za to ni pripisati obdolžencem, pri čemer ni spregledati izpoved E. E. in F. F. - stečajnega upravitelja, ki sta povedala, da je pri poslih prišlo do goljufivih ravnanj v škodo obdolženih. Pri tem tudi ni prezreti, da družba G. več izpolnjevala svojih mesečnih obveznosti do družbe obdolženih, tako da sta ostala brez kapitala za nadaljnje poslovanje, vendar se je to zgodilo šele po sklenitvi pogodbe, pa tudi noben dokaz ni potrdil, da bi obdolženca za insolventno stanje družbe S. d.o.o. vedela že ob sklenitvi posojilne pogodbe, saj je do blokade računa navedene družbe prišlo v decembru 2009. Spregledati pa ni izpovedbe H. H., ki je povedala, da so objektivni kazalci že ob presojanju ali je kredit odobriti, kazali drugače in je zato sama podala negativno mnenje pri odobritvi kredita, banka pa je obdolžencema kljub temu, da je vedela, da se spuščata v rizične posle dala kredit. Navedeno pa ugotavlja tudi izvedenec dr. D. D. v svojem mnenju, ki še ugotavlja, da je bilo edino prvovrstno kvalitetno zavarovanje za dani kredit, vpis hipoteke na nepremičnini, last I. I., ki je zastavila lastno nepremičnino na naslovu Z. Navedeno pa sodišče prve stopnje povzema v razlogih napadene sodbe, iz česar je zaključiti, da je dani kredit še vedno mogoče poplačati iz zastavljene nepremičnine, saj je izvršba na omenjeni stanovanjski hiši, ki jo kot upnik vodi DUTB, še zmeraj v teku in tako v tem delu zavarovanje z zastavo nepremičnine v korist upnika sploh še ni realizirana, saj te možnosti ni izčrpal. Tudi zaradi tega ni mogoče obdolžencema pripisati preslepitvenega namena, saj ni spregledati cenitve same nepremičnine, iz katere izhaja, da ta znaša 777.600,00 EUR, kar vsekakor kaže, da gre za nadstandardno nepremičnino in zato ni možno izključiti, da se upnik v izvršilnem postopku ne bo poplačal.

8. Zato tožilska pritožba, ki podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in trdi, da je obdolženima dokazan preslepitveni namen, ni utemeljena, saj ji ni pritrditi, ko navaja, da sta obdolžena že ob sklenitvi pogodbe vedela, da je družba S. d.o.o. insolventna, saj je to v nasprotju s podatki spisa, iz katerih izhaja, da je do blokad na računih družbe prišlo šele v decembru 2009. Pritožnik pa tudi prezre finančno stanje družbe S. d.o.o. v času sklepanja kreditne pogodbe in na podlagi katerega je med drugim obdolžencema bil odobren kredit, zato sklicevanje pritožbe na slabo finančno stanje ob sklepanju posla, ne more biti uspešno, še posebej ob upoštevanju ugotovitev izvedenca dr. D. D., ki ga v napadeni sodbi povsem pravilno povzema in ocenjuje sodišče prve stopnje. Pritožba, ki navaja, da je obtožbeni očitek v celoti potrdil izvedenec dr. D., nima podlage v podanem izvedenskem mnenju, niti ne more omajati zaključkov in ocene sodišča prve stopnje o ugotovitvah navedenega izvedenca. Da pritožbi v tem delu ni pritrditi pa nenazadnje izključuje bonitetna ocena družbe S. d.o.o., ki jo je izdelala banka, ko je družbo uvrstila v bonitetni razred A. Sodišče prve stopnje je v napadeni sodbi navedlo povsem ustrezne razloge o tem, zakaj nadaljnje neuspešno poslovanje ni pripisati obdolžencema, ampak je do njega prišlo zaradi spleta drugih objektivnih okoliščin, ko je obdolžencema z goljufijo bila odvzeta hala, prenehala pa sta dobivati tudi mesečno rento od izkopanega gramoza, kot že obrazloženo. Okoliščina, da obdolžena vse do danes nista vrnila svojega dolga, pa nikakor ne more potrjevati preslepitvenega namena obdolženih ob sklenitvi kreditne pogodbe, kot to skuša prikazati pritožba, ki pa v celoti prezre dano zavarovanje kredita s hipoteko na nepremičnini I. I. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe med drugim zapisalo, da obdolžencem očitano kaznivo dejanje nima njegovih zakonitih znakov, vendar je takšno razlago potrebno gledati v kontekstu z drugimi razlogi napadene sodbe, iz katerih pa je razbrati, da je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo obtožbe zato, ker je zaključilo, da jima očitano kaznivo dejanje ni dokazano. Takšno svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje povezalo s pomanjkanjem dokazov o preslepitvenem namenu obdolženih ob sklepanju kreditne pogodbe, ko je zaključilo, da obtožbeni očitek, s katerim bi naj obdolženca ravnala z goljufivim oziroma preslepitvenim namenom, ni podan. Zato so vsa polemiziranja pritožbe glede sodne prakse, ki jo sicer tudi sodišče prve stopnje navaja v razlogih napadene sodbe, odveč, saj je obdolžena oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP. Ker tudi po oceni pritožbenega sodišča izveden dokazni postopek ni potrdil preslepitvenega namena obdolženih, ki glede na dane okoliščine primera bremeni naravo dolžnikovih ravnanj in jih jasno ter določno razmeji od enostavne civilnopravne neizpolnitve obveznosti, za kar je šlo tudi v obravnavani zadevi, je sodišče prve stopnje oba obdolženca v dvomu pravilno oprostilo obtožbe.

9. Po obrazloženem in ker pritožba v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni oprostilni izrek, je pritožbeno sodišče, ki se v preostalem v celoti v izogib ponavljanju sklicuje na ostale razloge napadene sodbe, o pritožbi tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

10. Ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz člena 383/I ZKP, je pritožbo višjega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih členov 96/I in 98/I ZKP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1, 228/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0Mjc3