<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba II Kp 34540/2015
ECLI:SI:VSMB:2019:II.KP.34540.2015

Evidenčna številka:VSM00027908
Datum odločbe:02.10.2019
Senat, sodnik posameznik:Zdenka Klarič (preds.), Breda Cerjak Firbas (poroč.), Miro Lešnik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - dejansko stanje - preslepitveni namen

Jedro

Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja še, da je bil obdolženec tisti, ki je kontaktiral z oškodovancem in je torej oškodovanec tisti, ki je zavajal z navedbami, da je plačilo izvršeno. Oškodovancu je celo zagotavljal, da mu bo takoj posredoval potrdilo o plačilu, čeprav mu je bilo, kot prokuristu dobro znano, v kakšnem finančnem stanju se nahaja družba.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A.M.se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A.M. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 400,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A.M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavkiu 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 8 mesecev zapora s preizkusno dobo 4 let in pod posebnim pogojem, da v skladu s 57. členom KZ-1 v roku 6 mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovanemu podjetju plača 1.188,00 EUR. Odločeno je bilo tudi o stroških kazenskega postopka, v skladu z drugim odstavkom 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pa je bilo odločeno tudi, da je obdolženec dolžan oškodovanemu podjetju povrniti povzročeno premoženjsko škodo, kot je podrobneje navedeno v izreku izpodbijane sodbe.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Ker je obdolženčev zagovornik v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče zagovornika povabi na sejo pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče o seji pritožbenega senata obvestilo vse procesne udeležence. Seje sta se udeležila višja državna tožilka T.Z. ter obdolženčev zagovornik odvetnik J.J., obdolženec pa ni pristopil, njegov zagovornik je njegovo odsotnost opravičil in pri tem navedel, da je obdolženec službeno zadržan.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožba obdolženčevega zagovornika ni utemeljena.

4. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožnik z navedbami, da je bilo dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovljeno nepopolno, zaradi česar je posledično sodišče kršilo tudi kazenski zakon. Uveljavljane kršitve pa prvostopno sodišče ni zagrešilo, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi. Pa tudi nadaljnje pritožbene navedbe v smeri kršitve kazenskega zakona, glede vprašanja, ali je dejanje zaradi katerega se obdolženec preganja sploh kaznivo dejanje, izhajajo iz trditev, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno in nepopolno, zato tudi v tem delu pritožba smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne kršitve kazenskega zakona, kot to v pritožbi zatrjuje obdolženčev zagovornik.

Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko prvostopnemu sodišču očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da obdolžencu ni bila dana možnost, da izvaja dokaze v svojo korist, kar bi naj vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Kot je to z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, pojasnjeno že v točkah 4 in 15 izpodbijane sodbe, ugotavljanje razlogov in okoliščin, zakaj pogodba z družbo F.H. ni bila v celoti realizirana in ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pogodbo med družbo F.H. in E. d.o.o. za obravnavano zadevo ni odločilnega pomena in presega ugotavljanje pravno relevantnega dejanskega stanja obravnavane zadeve. Zato pritožbene trditve, da je v tej smeri prišlo tudi do kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, niso utemeljene. Sicer pa tega, kako bi naj poslovni odnosi z družbo F.H. ob obdolženčevem zagotavljanju, da je oškodovancu denar že bil nakazan, čeprav ni bil, sploh lahko vplivali na pravilnost in zakonitost sodbe, iz obširnih pritožbenih izvajanj niti ni bilo mogoče razbrati.

5. Soglašati pa ni mogoče s pritožbo niti v delu, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče nima namreč prav nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z zaključki prvostopnega sodišča in se v izogib ponavljanju na ustrezne razloge sodišče prve stopnje tudi sklicuje, zato le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanaša na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

Bistvo pritožbe v delu, ko graja dejansko stanje obravnavane zadeve je v ponavljanju obdolženčevega zagovora v smeri zanikanja krivde in prikazovanju, da obdolženec ni nikogar preslepil ali zavajal, saj je bil prepričan, da je obveznost do oškodovancev poravnavna, kar mu je zagotovila P.K.M., ki je računala na priliv iz podjetja F.H.. Ker obdolženec ni mogel predvideti, da bo pogodba s strani F.H. razdrta, zaradi česar je podjetje ostalo brez precejšnjega dela pričakovanih prihodkov, realizirani računi pa tudi niso bili poravnani v celoti in je torej posledično podjetje ostalo tudi brez precejšnjega dela pričakovanih prihodkov, in ker obdolženec tudi ni bil zadolžen za plačila, saj je bilo le-to v domeni direktorice, obdolžencu tudi ni mogoče očitati goljufivega namena.

6. Tak zagovor obdolženca pa je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v točkah od 12 do 20 izpodbijane sodbe tudi tehtno pojasnilo, zakaj obdolžencu ni mogoče verjeti. Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja še, da je bil obdolženec tisti, ki je kontaktiral z oškodovancem in je torej oškodovanec tisti, ki je zavajal z navedbami, da je plačilo izvršeno. Oškodovancu je celo zagotavljal, da mu bo takoj posredoval potrdilo o plačilu, čeprav mu je bilo, kot prokuristu dobro znano, v kakšnem finančnem stanju se nahaja družba E. d.o.o., ki v času predmetnega naročila ni razpolagala s sredstvi za poslovanje in tudi v trenutku, ko je bilo blago dobavljeno, sredstev na računu ni bilo (točka 14 izpodbijane sodbe). Pa tudi iz kasnejših prilivov na račun družbe E. d.o.o., ko je družba F.H. v juliju in avgustu 2014 nakazala na račun E. d.o.o. več kot 15.500,00 EUR, oškodovancu od dolgovanega zneska ni bilo plačano prav ničesar, tako da oškodovancu družba E. d.o.o. vse od leta 2014 še vedno dolguje celoten znesek za izdobavljeno blago. Ob navedenem pa se obširno pritožbeno izvajanje v smeri, da obdolženi ni imel preslepitvenega namena, da ni ničesar lažno zatrjeval, pokaže le, kot način obdolženčeve obrambe, ki pa ob že navedenem in ostalih razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče, nikakor ne more prepričati. Ugotavljanje, zakaj je družba F.H. ni realizirala pogodbe z družbo E. d.o.o., kar v pritožbo obširno problematizira obdolženčev zagovornik pa, kot je to že pojasnilo tudi prvostopno sodišče, presega ugotavljanje pravno relevantnega stanja te zadeve, zato pritožba ne more biti uspešna niti v delu, ko skuša prikazati, da je bilo zato, ker ni bil zaslišan predstavnik družbe F.H. v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

7. Dvoma v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča pa ne more vzbuditi pritožba niti v delu, ko skuša z navedbami, da je bilo blago oškodovancem dostavljeno zato, ker „so imeli ravno naslednji dan dostavo še drugim strankam na območju Š.“, s čemer skuša pritožnik očitno prikazati, da obdolžencu blago torej ni bilo dostavljeno zaradi njegovega zagotavljanja, da je plačano in lažnega zatrjevanja, da je bilo plačilo izvedeno preko avstrijske banke in bo naknadno dostavljeno tudi potrdilo, temveč je bilo blago dostavljeno kar tako, da bi se znižali stroški dostave, ne glede, če bo blago plačano ali ne. Takšne pritožbene trditve, pa ne le, da so na meji resnega, saj bi naj to kar v pritožbi trdi obramba pomenilo, da je oškodovanec svoje blago kar tako, brez kakršnih koli zagotovil o plačilu razvažal po S., temveč so takšne trditve tudi v nasprotju z izpovedbo oškodovancev in listinsko dokumentacijo iz katere izhaja, da je obdolženec pred izdobavo blaga oškodovancu po elektronski pošti zagotavljal, da je blago plačano, kot je to sicer obširno opisano tudi v točki 10 izpodbijane sodbe.

8. Ob navedenem in ostalih razlogih, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo že prvostopno sodišče in glede nato, da pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo obdolženčevega zagovornika, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

9. Neutemeljena pa je pritožba tudi, ko izpodbija prvostopno sodbo v odloči o kazenski sankciji s povsem pavšalnimi navedbami, da sta določena kazen in preizkusna doba predlogi, upoštevaje pri tem okoliščine, ki jih je sodišče dolžno upoštevati v skladu z 49. členom KZ-1, predvsem upoštevaje relativno nizek znesek škode, ki je naveden v tenorju sodbe“.

10. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu prvostopne odločbe tudi v tem delu ugotovilo, da ni nobenih razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu izreklo kazensko sankcijo zgolj opominjevalne narave in to kljub temu, da je obravnavano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi po dveh sodbah izrečenih za istovrstna kazniva dejanja. Upoštevaje navedeno pa se, kljub relativno nizkemu znesku dolgovanega denarja, obdolžencu na prvi stopnji izrečena kazenska sankcija pokaže kot povsem pravična in primerna in je nikakor ne gre spreminjati v obdolženčevo korist.

11. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Izrek o stroških pritožbenega temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, sodna taksa pa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in Taksno tarifo, pri tem pa so bile upoštevane tudi premoženjske razmere obdolženca.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 49, 228, 228/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0Mjc1