<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Kazenski oddelek

VSC Sodba II Kp 22510/2017
ECLI:SI:VSCE:2020:II.KP.22510.2017

Evidenčna številka:VSC00039484
Datum odločbe:20.10.2020
Senat, sodnik posameznik:Andrej Pavlina (preds.), Zinka Strašek (poroč.), Jožica Arh Petković
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - preslepitev

Jedro

Pritožbeno sodišče zavrača takšno, v pritožbi izraženo prepričanje o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, da naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev gradilo na neverodostojni izpovedi oškodovanca. Prvo sodišče je namreč v izpodbijano sodbo v celoti povzelo tako zagovor obtoženca, kot tudi izpovedi zaslišanih prič, zlasti oškodovanca J. V. s.p., priče J. J., ki je opravljala delo komercialistke pri oškodovancu in priče A. G., skrbno pa je pregledalo vse, v izpodbijani sodbi navedene in dokazno ocenjene listinske dokaze, katerih pritožba vsebinsko ne problematizira, temveč skuša razloge v izpodbijani sodbi o tem, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje izpodbiti s podajanjem lastne dokazne ocene predvsem izpovedi oškodovanca, ki naj bi bila po prepričanju pritožbe neverodostojna, vendar pa takih pritožbenih navedb ni mogoče sprejeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženca za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku člena 228 KZ-1 in mu na podlagi členov 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je po prvem odstavku člena 228 KZ-1 določilo zaporno kazen 4 (štirih) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi enega leta, šteto od pravnomočnosti sodbe dalje, ne bo storil novega kaznivega dejanja. V skladu z drugim dejanjem člena 105 ZKP je obtožencu naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek v višini 1.100,00 EUR, ki ga je dolžan poravnati oškodovancu J. V. s.p., ob upoštevanju določbe četrtega odstavka člena 95 ZKP pa je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, prav tako pa je odločilo, da tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornice obtoženca (odločba Bpp, št. 1975/2018), bremenijo proračun.

2. Odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje obtoženec, ki v pravočasno vloženi pritožbi po svoji zagovornici uveljavlja sicer vse pritožbene razloge, čeprav obrazloži le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se obtoženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejansko stanje je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, saj je razjasnilo vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in zagovor obtoženca je pravilno dokazno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku člena 228 KZ-1. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe.

6. Pritožbene trditve so namenjene predvsem izpodbijanju dejanskih zaključkov v izpodbijani sodbi, pri čemer obtoženčeva zagovornica v okviru uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja kot primarno izpostavlja, da so napačni zaključki v izpodbijani sodbi o tem, da obtoženec oškodovanca J. V. s.p. ni seznanil s slabim finančnim stanjem svoje družbe F. d.o.o. in je pri tem neutemeljeno sledilo le izpovedi oškodovanca, da se je obtoženec z njim osebno dogovoril, da bo njegova družba od njega kot samostojnega podjetnika kupila 10 palet bukovih drv za ceno 1.100,00 EUR. Nepravilni so po oceni pritožbe tudi zaključki prvega sodišča, da obtoženec ob sklenitvi posla oškodovancu ni pojasnil nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi le-ta lahko sklepal, da obtoženčeva družba ne bo mogla plačati navedenega zneska in vztraja pri tem, da je obtoženec ob sklepanju posla oškodovanca seznanil, da ima njegova družba finančne težave, saj je bil ravno iz tega razloga tudi dogovorjen zamik plačila drv na čas, ko bo obtoženčeva družba od svojih dolžnikov pridobila finančna sredstva za plačilo. Ob tem še izpostavlja, da je oškodovanec na izrecno vprašanje o tem, če se spomni konkretne obljube obtoženca, da bo blago plačal, izjavil le, da se takšne obljube ne spomni in to po prepričanju pritožbe dokazuje, da oškodovanec ni izpovedoval verodostojno, kajti pred tem je samoiniciativno izpovedal o obtoženčevi obljubi, da bo prevzeto blago poravnal. Postavlja pa se tudi vprašanje plačilnih pogojev pravnim osebam, o katerih je govoril oškodovanec, zlasti, da načeloma nikoli ne daje odloga plačila in da je potrebno dostavljena drva vedno plačati na podlagi predračuna, kajti tudi v letu 2013 je že izdajal predračune na podlagi katerih so podjetja takoj plačevala izdobavljeno blago, posel z obtožencem pa naj bi bil izjema. Glede na dejstvo, da pa je obtožencu kljub temu, da niso bila drva plačana po predračunu izdobavil blago z rokom plačila tri dni, pa po prepričanju pritožbe to še dodatno pojasnjuje, da oškodovanec zagotovo ni odstopil od svojih lastnih načel pri plačevanju izdobavljene robe brez utemeljenega razloga, obtoženec pa je namreč po tem, ko je račun prejel, na katerem je bil zelo kratek rok plačila (tri dni), oškodovanca tudi poklical in ga opozoril na kratek rok plačila, ta pa mu je odvrnil, da lahko plačilo odloži za ta čas, čeprav mu je obtoženec pojasnil, da v tako kratkem roku plačila ne bo zmogel.

7. Pritožbeno sodišče zavrača takšno, v pritožbi izraženo prepričanje o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, da naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev gradilo na neverodostojni izpovedi oškodovanca. Prvo sodišče je namreč v izpodbijano sodbo v celoti povzelo tako zagovor obtoženca, kot tudi izpovedi zaslišanih prič, zlasti oškodovanca J. V. s.p., priče J. J., ki je opravljala delo komercialistke pri oškodovancu in priče A. G., skrbno pa je pregledalo vse, v izpodbijani sodbi navedene in dokazno ocenjene listinske dokaze, katerih pritožba vsebinsko ne problematizira, temveč skuša razloge v izpodbijani sodbi o tem, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje izpodbiti s podajanjem lastne dokazne ocene predvsem izpovedi oškodovanca, ki naj bi bila po prepričanju pritožbe neverodostojna, vendar pa takih pritožbenih navedb ni mogoče sprejeti. Sodišče prve stopnje je namreč zanesljivo ugotovilo ugotovilo, da ni nobenega dvoma o tem, da sta obtoženec in oškodovanec, ki sta opravljala gospodarsko dejavnost (oškodovanec J. V. s.p. je bil samostojni podjetnik, obtoženec pa je bil zastopnik enoosebne gospodarske družbe F. d.o.o.) v mesecu septembru 2013 sklenila posel za nakup 10 palet bukovih dreves za ceno 1.100,00 EUR, ki so bila obtožencu izdobavljena 14. 9. 2013, za kar je bila najprej izdana dobavnica dne 13. 9. 2013 s strani oškodovanca in z valuto plačila 3 dni, nato pa je bil izdan še račun istega dne z rokom plačila, ki je zapadel 16. 9. 2013.

8. Dokazna ocena obtoženčevega zagovora, kateremu sodišče prve stopnje ni sledilo, je v nasprotju s pritožbenimi navedbami po prepričanju pritožbenega sodišča prepričljiva in skladna tudi z vsemi listinskimi dokazi. Prvo sodišče je namreč zanesljivo ugotovilo, da je oškodovanec ves čas glede bistvenih okoliščin, kako je potekal dogovor za sklenitev pravnega posla, izpovedoval skladno, zlasti, da je obtoženca kot pogodbeno stranko štel za poštenjaka že iz tega razloga, ker je z njim v preteklosti poslovno sodeloval, še posebej, ker je vedel, (-) da se je obtoženec ukvarjal z dejavnostjo izterjave, zato tudi iz tega razloga ni imel nobenih pomislekov, da izdobavljena drva ne bodo plačana, (-) verjelo pa mu je tudi, da mu ob sklenitvi posla obtoženec ni navajal nobenih takih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko sklepal, da račun drva ne bo plačan, (-) kot tudi ne, da ima njegovo podjetje finančne težave in da naj bi iz tega razloga bil tudi dogovorjen zamik plačila drv na čas, ko bo obtoženčeva družba plačilno sposobna. Takšna oškodovančeva izpoved je skladna tudi z izpovedjo priče J. J., ki je pri oškodovancu opravljala delo komercialistke in ki je določno pojasnila, prvo sodišče pa ji je sledilo, da so se običajno izdobavljena drva strankam plačala takoj ob izdobavi, v redkih primerih pa je bil na računu določen rok plačila, katerega pa je po svoji presoji vedno odobril oškodovanec osebno. Zato tudi ni imelo pomislekov glede oškodovančeve izjave ob zaslišanju, ko se na izrecno vprašanje obrambe ni spomnil konkretne obljube obtoženca, da bo blago plačal, do česar se je prvo sodišče (točka 11) tudi izrecno opredelilo in prepričljivo pojasnilo, da je šlo v konkretnem primeru za opravljanje gospodarske dejavnosti in za sklenitev pravnega posla med dvema gospodarskima subjektoma, za taka razmerja pa se v skladu z utečeno poslovno prakso ter zakonskimi določbami o sklepanju pravnih poslov pričakuje poravnava pogodbene zaveze, zaradi česar je prepričljivo zavrnilo tudi pomisleke obrambe, da je obtoženec oškodovanca prosil za odlog plačila in mu ob tem tudi pojasnjeval finančne težave svoje družbe. Zavrnitev takih pomislekov obrambe je prvo sodišče prepričljivo utemeljilo še z ugotovitvijo, da je obtoženčevo sprenevedanje, vezano na sporni posel razvidno tudi iz izvršilnega postopka Okrajnega sodišča v Šentjurju (opr. št. VL 1640/2014), ko je obtoženec kot dolžnik v ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe celo zatrjeval, da upnika oziroma predlagatelja izvršbe ne pozna in da z njim nikoli ni sodeloval. Iz tega razloga tudi preseneča pritožbeno stališče, da gre za tipski način oblikovanja pravnega sredstva zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Zato s strani obrambe podana lastna dokazna ocena obtoženčevega zagovora in izpovedi oškodovanca ne morejo omajati prepričljivih razlogov v izpodbijani sodbi o tem, da obtoženec nikoli ni imel namena plačati izdobavljenih drv, kajti prvo sodišče je tudi zanesljivo ugotovilo okoliščine, ko obtoženec tudi po poteku roka za plačilo oškodovancu več ni bil dosegljiv, ni reagiral na pisno poslane opomine za plačilo, kar pa je potrdila tudi priča J. J., ki je opisala obtoženčevo nedosegljivost, saj naj bi bil v tem času, ko je oškodovančevo podjetje izvajalo aktivnosti v zvezi s poplačilom, ves čas po tujini.

9. Prepričljivih razlogov v izpodbijani sodbi pritožba tudi ne more omajati z navajanjem, da se neutemeljeno sodba opira tudi na slabo stanje obeh transakcijskih računov oškodovančevega podjetja, kar je po prepričanju pritožbe sporno le z vidika davčnega poslovanja, ne more pa se na podlagi slednjega sklepati na preslepitev.

10. Glede uradno razpoložljivih podatkov glede prilivov na obeh transakcijskih računih obtoženčevega podjetja v času storitve očitanega kaznivega dejanja se je prvo sodišče prav tako dokazno opredelilo v izpodbijani sodbi (točka 10.), kjer je povzelo potek poslovanja obtoženčevega podjetja v inkriminiranem obdobju, česar pritožba tudi ne problematizira in sicer, da na obeh odprtih transakcijskih računih oziroma na enem izmed le-teh, odprtem pri banki1 d.d., v času pred in ob sklepanju predmetnega posla ni bilo prav nobenega prometa, na drugem transakcijskem računu, odprtem pri banki2 pa promet družbe oziroma stanje od marca 2013 pa do septembra 2013 v nobenem trenutku ni presegal zneska 200,00 EUR (razen dne 16. 9. 2013, ko je obtoženec vrnil družbi posojilo 600,00 EUR, katerega pa je v zelo kratkem času porabil za plačilo računov v različnih trgovinah). Družba obtoženca pa je imela od 30. 9. 2013 odprt še račun pri banki3, kjer pa je bilo v povprečju za 300,00 EUR prometa mesečno, pri čemer razen priliva v višini 400,00 EUR dne 14. 10. 2013, dva dni kasneje in vse do konca leta 2013 na računu ni bilo nikoli več kot 200,00 EUR, v mesecu oktobru pa je bilo stanje celo negativno, zoper obtoženčevo družbo pa so se vodili tudi izvršilni postopki. Takšne ugotovitve ob siceršnjem priznanju obtoženca, da si je od svoje družbe izposojal denar za lastne potrebe in da je posloval tudi z gotovino, je prvo sodišče še dodatno prepričalo, da obtoženec nikoli ni imel namena poravnati oškodovancu izdobavljenega blaga in je ob sklenitvi posla prikrival finančno nezmožnost poravnave, saj ob prevzemu blaga tudi ni seznanil oškodovanca s slabo finančno situacijo svojega podjetja, pri tem pa izkoristil zaupanje, ki ga je pridobil na podlagi predhodnega poznanstva z oškodovančevo materjo, saj je oškodovanec vedel, da se obtoženec ukvarja z izterjavo dolga. Slednje in pa ugotovitev, ki izhaja iz Otvoritvenega poročila stečajne upraviteljice v stečajnem postopku, ki se je vodil na obtoženčevo družbo F. d.o.o., (-) da dejavnost obtoženčeve družbe ni zaživela in (-) da v letu 2013 tudi ni ustvarila nobene omembe vredne prihodke ter (-) da že v letu 2013 dejansko sploh ni poslovala, kot tudi, da v stečajnem postopku tudi ni bilo nobenega premičnega in nepremičnega premoženja družbe, in da obtoženčeva družba tudi ni imela terjatev do tretjih oseb, je prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami utemeljeno prepričalo o obstoju preslepitvenega namena, ki ga je imel obtoženec pri sklenitvi posla z oškodovancem 14. 9. 2013, kar je prvo sodišče v izpodbijani sodbi vzorno obrazložilo (točka 16.), svoje nestrinjanje z obtoženčevim zagovorom, da je ob sklenitvi posla oškodovanca seznanil s finančno težjo situacijo svojega podjetja in da bo lahko poravnal izdobavljeno blago šele z zamikom, kar je prvo sodišče povezalo z nelikvidnostjo obtoženčevega podjetja v inkriminiranem obdobju, s številnimi izvršbami, ki so se že takrat vodile zoper obtoženčevo podjetje, ki že v letu 2013 dejansko ni poslovalo, obtoženec pa je v tem času posloval pretežno z gotovino, saj se na transakcijskih računih njegove družbe niso pojavljali zneski, s katerim bi lahko svoje obveznosti sploh lahko poravnaval. Zanesljivo je ugotovilo, da je obtoženec posloval mimo računov družbe in poplačeval obveznosti do drugih dobaviteljev, oškodovancu pa ni plačal izdobavljenega blaga in ga je ob sklenitvi posla preslepil glede svoje nezmožnosti poravnave obveznosti ter izkoristil zaupanje, ki ga je pridobil na podlagi predhodnega poznanstva, ko ga je oškodovanec spoznal kot osebo, ki se ukvarja z izterjavo dolgov, torej z osebo, vredno zaupanja. Na ta način pa ga je preslepil, da mu je oškodovanec izdobavil naročena drva, ki pa jih niti v dogovorjenem roku, niti kasneje, niti v času izdaje sodbe, ni poravnal. Vse navedeno prepriča v neutemeljenost pritožbenih navedb, s katerimi skuša pritožba izpodbiti prepričljive razloge o obstoju preslepitvenega namena, čemur pa pritožbeno sodišče ne pritrjuje, temveč v tem delu sprejema prepričljive razloge prvega sodišča. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo obstoj vseh odločilnih dejstev za razsojo v tem kazenskem postopku, zato pritožbeno uveljavljeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljen.

11. Pritožba na načelni ravni uveljavlja sicer vse pritožbene razloge, vendar obrazloži le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju določbe člena 386 ZKP, ker je bila pritožba podana v obtoženčevo korist, preizkusilo tudi odločitev prvega sodišča o kazenski sankciji in ugotovilo, da je ta povsem sprejemlijva. Prvo sodišče je obtožencu izreklo pogojno obsodbo z določeno zaporno kaznijo štiri mesece in preizkusno dobo enega leta, kar je ustrezno obrazložilo ob pravilnem vrednotenju vseh obstoječih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, s poudarkom, da obtoženec doslej še ni bil kaznovan (zabeležen tudi ni v evidenci prekrškov), da ima sedaj urejeno življenje in skrbi za dva mladoletna otroka in da ima resne zdravstvene težave, zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tako izrečena sankcija opominjevalne narave primerna in ustrezna in skladna z načelom individualizacije pri odmeri kazenskih sankcij, po sami višini pa pritožba izrečene sankcije ni problematizirala.

12. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, prav tako pa ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je pritožbo zagovornice obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

13. Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje pod točko 21) je tudi pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2012) - KZ-1-UPB2 - člen 228

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQyNTQx