<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sodba II Kp 6409/2017
ECLI:SI:VSLJ:2021:II.KP.6409.2017

Evidenčna številka:VSL00042384
Datum odločbe:13.01.2021
Senat, sodnik posameznik:Igor Mokorel (preds.), Boris G. Hrovat (poroč.), Katarina Turk Lukan
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - preslepitev - grožnja - strah - obarvani naklep - opis kaznivega dejanja - goljufiv namen - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - subjektivni znaki kaznivega dejanja

Jedro

V zvezi z znakom lažnega prikazovanja oziroma prikrivanja dejstev kot preslepitve je treba pojasniti, da navedeno že pojmovno terja védenje storilca, da dejstvo ni tako kot ga prikazuje oziroma prikriva, kar posledično pomeni tudi obstoj zavedanja, da zaradi neresničnih predstav kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. V nasprotnem primeru tako ni mogoče govoriti o prvini lažnosti in s tem tudi ne o preslepitvi.

Preslepitev kot abstrakten in pomensko odprt pojem mora biti tako kar se da natančno opredeljena, pri čemer mora opis vsebovati tudi zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Takšna konkretizacija preslepitve spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, pri čemer navajanje zgolj abstraktnih zakonskih znakov, tudi ob njihovi povezavi z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno neizpolnitev pogodbenih obveznosti, ne more zadoščati. Prav zakonski znak preslepitve predstavlja namreč bistveno ločnico med poljem kaznivosti in poljem nekaznive civilnopravne neizpolnitve obveznosti - od tod izvira tudi višja raven konkretizacije namena storilca kot subjektivnega zakonskega znaka, ki se primerjalno gledano ne zahteva pri nekaterih drugih kaznivih dejanjih s podobno opredelitvijo zakonskega znaka storilčevega namena.

Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da v primerih, ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju t.i. subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (na primer "vedoma", "z namenom", "mu je šlo za to"), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine. Za razliko od zgoraj obravnavanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, pri kaznivem dejanju grožnje ne more iti za takšen dvom, ali ravnanje spada v sfero kazenskega ali civilnega prava, zaradi česar se posledično zahteva tudi nižja raven konkretizacije ustrahovalnega namena. Tako za ustreznost opisa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadošča že navedba abstraktnih subjektivnih zakonskih znakov, in sicer, da je storilec dejanje storil "zato, da bi (ko)ga ustrahoval ali vznemiril".

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdoreku, kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se obtoženca po 358. členu ZKP

oprosti obtožbe,

da je:

I. pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi pogodbe preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je stranki nastala premoženjska škoda s tem, da je kot samostojni podjetnik A. A. s.p., ki se je ukvarjal s prodajo rabljenih vozil, 17. 2. 2016 na M. prodal B. B. vozilo Lancia Phedra za 2.850 EUR in mu pri tem lažno zagotavljal, da v vozilu vse deluje in da slabše vžiga zato, ker je pri njem stalo dalj časa in je prazen akumulator in mu izdal garancijo za vozilo, s katero se je zavezal odpraviti napake na motorju, čeprav takšnega namena ni imel, zaradi česar je B. B., misleč, da gre za poštenega poslovneža, ki mu je prodal izpravno vozilo oziroma da mu bo le-tega v primeru uveljavljanj garancije popravil, vozilo kupil in mu izročil 2.850 EUR gotovine, pri nakupu pa mu je dal v podpis več listin, ki jih B. B. ni prebral in tudi jih ni videl v celoti, med drugim tudi račun 14/2019 z dne 12. 2. 2016, na katerem je A. A. navedel, da je kupnina za vozilo znašala 2.000 EUR, čeprav temu ni bilo tako, ko pa je B. B. naslednji dan in v nadaljnjih dneh želel uveljavljati garancijo zaradi napak na vozilu, ker so bile težave pri vžiganju, pa se mu je A. A. izmikal in bil zanj nedosegljiv in mu vozila ni popravil in tudi ni zagotovil denarja za popravilo in je šele po posredovanju tržne inšpekcije B. B. 7. 4. 2016, po tem, ko je C. C. vrnil vozilo, kupnino le delno vrnil, in sicer 2.000 EUR, zaradi opisanega ravnanja pa je B. B. nastala škoda v višini ne vrnjene kupnine, to je 850 EUR, za kolikor si je tudi samostojni podjetnik A. A. pridobil premoženjske koristi,

s čimer naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1.

II. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanec B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

III. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.

IV. Po 57. členu in 58. členu KZ-1 se obtožencu izreče

pogojna obsodba,

v kateri se mu za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določi kazen

1 ( en ) mesec zapora,

ki obtožencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

V. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtoženec dolžan povrniti stroške obsodilnega dela sodbe, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

VI. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 kazen en mesec zapora ter po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen štiri mesece zapora, ki obtožencu ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku treh mesecev po pravnomočnosti te sodbe oškodovancu B. B. plača 850,00 EUR. Nadalje je razsodilo, da je po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženec dolžan oškodovanemu plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 937,48 EUR, pri čemer mora od zneska 850,00 EUR plačati tudi zakonske zamudne obresti od 7. 4. 2016 dalje do plačila. S presežkom zahtevka je oškodovanca napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obtožencu naložilo povrnitev stroškov postopka v znesku 457,67 EUR ter sodno takso v znesku 144,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obsojenčevi zagovornici iz vseh pritožbenih razlogov. Glede kaznivega dejanja poslovne goljufije izpostavljata odsotnost vzročne zveze med preslepitvijo storilca in zmoto oškodovanca, pomanjkanje vseh potrebnih zakonskih znakov v opisu kaznivega dejanja, navajata, da gre za civilnopravno in ne kazenskopravno razmerje, da bi sodišče moralo izhajati predvsem iz listinske dokumentacije, poudarjata, da je znašala kupnina 2.000,00 EUR, saj je tako v primopredajnem zapisniku navedel oškodovanec sam, grajata verodostojnost oškodovančeve izpovedbe ter izpodbijata preslepitveni namen v zvezi z izdajo garancije. Glede kaznivega dejanja grožnje izpostavljata odsotnost ustrahovalnega namena v opisu kaznivega dejanja ter da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi se oškodovanec česarkoli prestrašil. Predlagata, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi v celoti ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in izreče oprostilno sodbo oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

O kaznivem dejanju poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1

4. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da morajo biti za obstoj kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 podani naslednji objektivni zakonski znaki:

- da storilec pri opravljanju gospodarske dejavnosti lažno prikazuje ali prikriva dejstva o (ne)izpolnitvi obveznosti,

- zaradi česar pri tistem, ki razpolaga s premoženjem, nastane zmota,

- ki privede do razpolaganja – prehoda premoženja,

- pri čemer zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti nastane premoženjska škoda ali premoženjska korist.

Kot subjektivni zakonski znak pa se zahteva, da storilec preslepitev izvrši s posebnim namenom, to je ciljem pridobitve premoženjske koristi – s t.i. preslepitvenim namenom1.

5. V zvezi z znakom lažnega prikazovanja oziroma prikrivanja dejstev kot preslepitve je treba pojasniti, da navedeno že pojmovno terja védenje storilca, da dejstvo ni tako kot ga prikazuje oziroma prikriva, kar posledično pomeni tudi obstoj zavedanja, da zaradi neresničnih predstav kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo2. V nasprotnem primeru tako ni mogoče govoriti o prvini lažnosti in s tem tudi ne o preslepitvi.

6. Nadalje morajo biti navedeni zakonski znaki v medsebojni vzročni povezanosti – lažno prikazovanje ali prikrivanje dejstev mora povzročiti zmoto, ta zmota pa mora vplivati na motivacijo osebe, da razpolaga s premoženjem, zaradi česar si storilec ob posledično delno ali celotno neizpolnjeni obveznosti pridobi premoženjsko korist ali za stranko posla ali koga drugega nastane premoženjska škoda3.

7. Skladno s splošno določbo 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP morajo biti vsi navedeni zakonski znaki v opisu kaznivega dejanja ustrezno konkretizirani, pri čemer gre pri obravnavanem kaznivem dejanju posebej izpostaviti standard konkretizacije preslepitvenega namena. Vrhovno sodišče RS je namreč s prelomno sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, kateri so sledile še druge in kar danes predstavlja ustaljeno sodno prakso4, dvignilo dotedanjo zahtevano raven opisa tega zakonskega znaka. Preslepitev kot abstrakten in pomensko odprt pojem mora biti tako kar se da natančno opredeljena, pri čemer mora opis vsebovati tudi zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Zavest storilca kot subjektivni zakonski znak je del njegovega notranjega sveta, njegove duševnosti, o obstoju katerega je moč sklepati na podlagi v zunanjem svetu zaznavnih dogodkov, dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na njen obstoj. Takšna konkretizacija preslepitve spada v tenor obtožnega akta oziroma izrek sodbe, pri čemer navajanje zgolj abstraktnih zakonskih znakov, tudi ob njihovi povezavi z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno neizpolnitev pogodbenih obveznosti, ne more zadoščati. V opisu dejanja morajo tako biti navedene konkretne dejanske okoliščine, ki kažejo na to, da so izjave storilca lažne, po potrebi pa tudi spremljajoče druge okoliščine, ki ravnanju storilca jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve. Prav zakonski znak preslepitve predstavlja namreč bistveno ločnico med poljem kaznivosti in poljem nekaznive civilnopravne neizpolnitve obveznosti – od tod izvira tudi višja raven konkretizacije namena storilca kot subjektivnega zakonskega znaka, ki se primerjalno gledano ne zahteva pri nekaterih drugih kaznivih dejanjih s podobno opredelitvijo zakonskega znaka storilčevega namena (na primer pri kaznivem dejanju grožnje po 135. členu KZ-1 – več o tem v nadaljevanju).

8. Pritožbeno sodišče je presodilo, da opis kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 iz I. točke izreka izpodbijane sodbe ne izpolnjuje navedenih pogojev. Z opisom kaznivega dejanja, kot ga je mogoče povzeti iz izreka prvostopenjske sodbe, se obtožencu očita več izvršitvenih ravnanj, in sicer, da je ob prodaji lažno zagotavljal, da v vozilu vse deluje oziroma slabše vžiga zaradi praznega akumulatorja, da je izdal garancijo z zavezo odpraviti napake na motorju, pri čemer takšnega namena ni imel (zaradi česar je oškodovanec zaupajoč obtožencu kupil vozilo za 2.850 EUR), dal oškodovancu v podpis račun, kjer je lažno navedel ceno vozila kot 2.000 EUR, se nato izmikal oškodovancu, ki je želel uveljaviti garancijo zaradi težav pri vžiganju, vozila pa ni popravil in tudi ne zagotovil denarja za popravilo. Ko pa je oškodovanec vozilo obtožencu vrnil pa mu je ta kupnino vrnil le v višini 2.000 EUR, s čimer naj bi oškodovancu nastala škoda, obtožencu pa korist, v višini 850 EUR.

9. Najprej je treba pojasniti, da iz opisa dejanja ni razvidna obtoženčeva zavest o dejstvu, da je avtomobil slabo vžigal zaradi kakšnega drugega razloga kot praznega akumulatorja, niti ni navedeno, kaj bi ta razlog utegnil biti. Iz opisa sicer izhaja, da je obtoženec „lažno zagotavljal“ brezhibnost vozila oziroma slab vžig zaradi akumulatorja, vendar pa bi ta okoliščina lažnosti morala biti še dodatno opredeljena z obtoženčevim vedenjem, da očitno obstaja še neka druga pomanjkljivost na avtomobilu kot zgolj izpraznjen akumulator, na kar sicer meri obtožba, ter kaj naj bi ta pomanjkljivost sploh bila. Tako niso navedene vse dejanske okoliščine, da bi zadostile zgoraj opredeljeni ravni konkretizacije preslepitvenega namena obtoženca v zvezi s stanjem vozila. Po mnenju pritožbenega sodišča je pravi razlog slabega vžiganja vozila pomemben tudi z vidika vzročne zveze, in sicer kot razloga uveljavitve garancije. Iz predmetnega opisa namreč ni jasno, ali je oškodovanec garancijo uveljavljal prav zaradi napake, katero naj bi obtoženec domnevno zamolčal oziroma lažno zanikal ali zaradi kakšne druge.

10. Nadalje po prepričanju pritožbenega sodišča izdaja garancije brez namena odpraviti napake na motorju za obstoj očitanega kaznivega dejanja v konkretnem primeru glede na nadaljnji opis dogodkov ni relevantna. Iz nadaljevanja opisa namreč izhaja, da je oškodovanec obtožencu vrnil vozilo, zato do neizpolnitve obveznosti iz dane garancije – popravila motorja, že pojmovno sploh ni moglo priti. Posredovanje tržne inšpekcije pri obtožencu po mnenju sodišča na navedeno ne vpliva, saj je glede na začeti postopek pri tržni inšpekciji želja po vrnitvi vozila očitno izvirala iz sfere oškodovanca, poglavitno pri tem pa je, da že samo dejstvo vrnitve vozila izključuje obveznost popravila motorja, način in postopek vrnitve pa pri tem ni bistven. Prav tako ni jasno razvidno, kako naj bi neodprava napake na motorju v predmetni zadevi vodila do nastanka posledice pridobitve premoženjske koristi ali nastanka premoženjske škode kot zakonskega znaka poslovne goljufije. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da posledično v tem delu vzročna zveza med preslepitvijo in neizpolnitvijo obveznosti, zaradi česar bi si obtoženi pridobil premoženjsko korist oziroma bi nastala premoženjska škoda, v opisu ni podana.

11. Lažno navajanje nižjega zneska kupnine na računu od resničnega samo po sebi sicer lahko predstavlja izvršitveni način poslovne goljufije, vendar v obravnavani zadevi temu ni tako. Ni opredeljeno, da bi zamolčanje nižje cene na računu neposredno privedlo do oškodovančeve odločitve o nakupu vozila – izhajajoč iz opisa naj bi k temu odločilno vplivala le obtoženčeva lažna zagotovila o stanju vozila ter izdaja garancije. Med obtoženčevim prikrivanjem dejstev glede navedbe kupnine na računu ter oškodovančevim nakupom vozila kot prehodom premoženja iz katerega naj bi izvirala premoženjska korist oziroma škoda, po oceni sodišča ni vzpostavljena vzročna zveza. Nadalje je v zvezi s tem izvršitvenim načinom izostala tudi konkretizacija preslepitvenega namena. Umanjka opredelitev, da je obtoženec nižji znesek na računu navedel prav z namenom od oškodovanca pridobiti si premoženjsko korist oziroma povzročiti mu škodo v primeru razdora posla in ne nemara iz kakšnega drugega namena (denimo zaradi plačila nižjega davka). Tudi v zvezi s tem izvršitvenim ravnanjem tako niso navedene vse odločilne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati na obstoj vzročne zveze med obtoženčevim ravnanjem in prepovedano posledico ter na obstoj obtoženčevega preslepitvenega namena.

12. Pritožbeno sodišče zaključuje, da v predmetnem opisu kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 med izvršitvenimi ravnanji in drugimi zakonskimi znaki ni ustrezne vzročne zveze, obtoženčev preslepitveni namen pa ni konkretiziran do te mere, da bi bilo dejanje mogoče opredeliti kot kaznivo in ne zgolj kot civilnopravno kršitev pogodbenih obveznosti. Dejanje, ki v izreku sodbe ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, ni kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP, saj je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Posledično je ravnalo skladno s prvim odstavkom 394. člena ZKP in obtoženca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, kakor to izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

13. Upoštevaje oprostitev obtožbe za kaznivo dejanje, iz katerega naj bi izvirala premoženjska korist oziroma škoda in s tem posledično oškodovančev premoženjskopravni zahtevek, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP napotilo oškodovanca, da lahko svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavlja v pravdi. V okviru kazenske sankcije pa je odpadel posebni pogoj plačila 850,00 EUR v roku treh mesecev, saj se je ta nanašal na kaznivo dejanje po prvem odstavku 228. člena KZ-1.

14. Glede na navedeno in na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški tega dela kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornic bremenijo proračun, če se upoštevaje drugi odstavek 95. člena ZKP dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov.

O kaznivem dejanju grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1

15. Drži pritožbena navedba, da je za obstoj kaznivega dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 treba izkazati namen, ki ga je storilec hotel doseči s kaznivim dejanjem – tako imenovan obarvani naklep, v tem primeru ustrahovalni namen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo v konkretnem postopku standardu konkretizacije opisa dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadoščeno. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008, I Ips 28/2008 z dne 19. 6. 2008, I Ips 37772/2010 z dne 12. 6. 2010, I Ips 31713/2013 z dne 27. 3. 2014 in I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1.2017) poudarilo, da v primerih, ko je posamezni znak kaznivega dejanja, še zlasti pri opredeljevanju t.i. subjektivnih znakov, dovolj določno opredeljen že v zakonu (na primer „vedoma“, „z namenom“, „mu je šlo za to“), zadostuje za opredelitev kaznivega dejanja že sklicevanje na zakonske prvine5. Za razliko od zgoraj obravnavanega kaznivega dejanja poslovne goljufije, pri kaznivem dejanju grožnje ne more iti za takšen dvom, ali ravnanje spada v sfero kazenskega ali civilnega prava, zaradi česar se posledično zahteva tudi nižja raven konkretizacije ustrahovalnega namena. Tako za ustreznost opisa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadošča že navedba abstraktnih subjektivnih zakonskih znakov, in sicer, da je storilec dejanje storil „zato, da bi (ko)ga ustrahoval ali vznemiril6. Nobenega dvoma ni, da opis dejanja v obtožbi ta očitek vsebuje. Prav tako je ta zakonski znak vsebovan tudi v opisu konkretnega dejanskega stanu – obtoženčev ustrahovalni namen se je objektiviziral v opisanem izvršitvenem ravnanju: „ko je vrnil 2.000 EUR B. B. in je slednji zahteval iz naslova plačane kupnine še vračilo 850 EUR, B. B. zagrozil, da pozna ljudi, ki mu bodo prišli za 500 EUR odpret glavo“, prav tako pa iz opisa nadalje izhaja tudi posledica njegovega ravnanja pri oškodovancu: „izrečenih groženj pa se je B. B. prestrašil“. Opis dejanja tako vsebuje navedbo vseh zakonskih znakov, ustrezno konkretizirano izvršitveno ravnanje ter s tem tudi nedvoumno pravno kvalifikacijo grožnje kot kaznivega dejanja po prvem odstavku 135. člena KZ-1.

16. Pritožba očitno spregleda točko 31 obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere jasno izhaja, da sta priči D. D. in E. E. skladno potrdili, da se je oškodovanec izrečene grožnje močno prestrašil. D. D. je namreč zaznal, da je bil oškodovanec tedaj iz sebe in kar precej prestrašen, E. E. pa je povedal, da je bil oškodovanec zelo prestrašen, začel se je tresti, bil je v strahu, da bo obtoženec res poslal moškega. Nadalje ni razumljivo pritožbeno razlogovanje o vplivu časa naznanitve tega očitanega kaznivega dejanja policiji na stanje prestrašenosti oškodovanca. Kot že navedeno je že sama obtoženčeva grožnja močno pretresla oškodovanca, ob tem pa ne gre spregledati niti vseh preteklih dogodkov v zvezi z avtomobilom kot tudi dejstva, da obtoženec v nasprotju s pričakovanji oškodovanca ni povrnil celotnega zneska kupnine, kar vse predstavlja stresne situacije. Po prepričanju pritožbenega sodišča je oškodovančeva odločitev podati kazensko ovadbo naslednjega dne tako povsem življenjsko-izkustvena. Nelogična je nadaljnja pritožbena navedba, da ogroženost oškodovanca ne zadošča, temveč mora iti za dejanje, ki je objektivno zmožno povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost oškodovanca. Pritožbeno sodišče poudarja, da je obtoženi v konkretnem primeru izrekel grožnjo z nasilno smrtjo: „mu bodo prišli za 500 EUR odpret glavo“, pri čimer ni potrebna dodatna razlaga, da je poseg v tako temeljno človekovo vrednoto na tovrsten eksplicitno nasilen način nedvomno objektivno sposoben povzročiti občutek strahu za življenje ter kot tak po prepričanju sodišča predstavlja celo izvršitveni način grožnje par excellence. Nadalje ni življenjsko nelogično, kot to zmotno navaja pritožba, da bi obtoženi izrekel grožnje, čeprav je bil sam, oškodovanca pa sta spremljala dva prijatelja. Upoštevaje predhodne dogodke na banki, ko obtoženi na ponovljene oškodovančeve zahteve ni želel plačati še 850 EUR, ga je to očitno tako razjezilo, da je oškodovancu izrekel očitano mu grožnjo, neozirajoč se na prisotnost prič D. D. in E. E., ki sta stala ob avtomobilu čakajoč oškodovanca, kot je to tudi ustrezno obrazložilo prvostopenjsko sodišče v točki 32 izpodbijane sodbe. Po prepričanju pritožbenega sodišča je tako kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 v izpodbijani sodbi dokazano s stopnjo gotovosti.

17. Ker je pritožbeno sodišče obtoženca oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 ter potrdilo prvostopenjsko sodbo glede kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, je zaradi manjše skupne kriminalne količine skrajšalo preizkusno dobo na eno leto, ob nespremenjeni določeni kazni enega meseca zapora v okviru pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je preizkusna doba v trajanju enega leta primeren čas, v katerem bo obtoženec lahko upravičil pozitivno prognozo in na prostosti ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Pri tem je upoštevalo predvsem obtoženčevo nekaznovanost ter časovno oddaljenost – od storitve kaznivega dejanja je preteklo že skoraj pet let.

18. Skladno s prvim odstavkom 95. člena KZ-1 je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki se nanašajo na obsodilni del sodbe. Ti bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom.

19. Upoštevaje vse navedeno in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v zvezi s kaznivim dejanjem grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdilo.

PRAVNI POUK:

Zoper to sodbo pritožba ni dopustna.

-------------------------------
1 O navedenem tudi Devetak, H., v Korošec, D., et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana 2019, str. 817.
2 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in I Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017.
3 O navedenem tudi Devetak, H., v Korošec, D., et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Ljubljana 2019, str. 817, 822.
4 Glej še npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 47130/2015 z dne 27.10.2017, I Ips 52304/2012 z dne 23. 11. 2017 in I Ips 33119/2013 z dne 29. 11. 2018.
5 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1.2017, točka 3.
6 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 47349/2014-65 z dne 6. 4. 2017, točka 8.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 57, 57/2, 135, 135/1, 228, 228/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 269, 269/1, 358, 372, 394, 394/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.05.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ3MzU5