<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sodba II Kp 44042/2017
ECLI:SI:VSLJ:2020:II.KP.44042.2017

Evidenčna številka:VSL00040058
Datum odločbe:20.08.2020
Senat, sodnik posameznik:Alenka Gregorc Puš (preds.), Vera Vatovec (poroč.), Boris G. Hrovat
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - SODSTVO
Institut:kazniva dejanja zoper gospodarstvo - poslovna goljufija - nujna zadeva - tek rokov - zastaranje kazenskega pregona - tek zastaranja kazenskega pregona - zadržanje teka roka - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)

Jedro

Sojenje zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki spada med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, je šteti za nujno na podlagi 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS v zvezi z določbo 143.c člena ZKP. Roki v nujnih zadevah pa so tekli ves čas trajanja ukrepov za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obtožene se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v točki II. v odločbah o krivdi, kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se:

1. izreče, da je obtožena A. A.

kriva,

da je pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju posla preslepila drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo in ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je za stranke nastala premoženjska škoda, s tem,

da je kot družbenica in zastopnica družbe B. d. n. o. pri opravljanju gospodarske dejavnosti s spodaj navedeno osebo v spodaj navedenih časovnih okoliščinah v Ljubljani sklenila dogovore, na podlagi katerih ji je navedena, verujoč v vsebino pisno sklenjenih dogovorov in tudi v njena ustna zagotovila, da bo oplemenitila denar v spodaj navedenih obdobjih z višino oplemenitenja v zatrjevanih donosih, na način, kot je opisano, izročila denar, nato pa izročenih zneskov ni vrnila, prav tako pa ni izplačala zatrjevanih donosov, pač pa je po pozivih na izplačilo obljubljenega denarja s spodaj navedenimi izgovori ves čas lažnivo prikazovala, da izplačilo zagotovo bo in prikrivala, da izplačila ne bo, saj prejetega denarja ni porabila za plemenitenje denarja kot je obljubljala, pač pa ga je porabila za druge namene, s tem pa je oškodovala spodaj navedeno osebo, in sicer tako:

da je s C. C. sklenila dogovore, na podlagi katerih je navedena A. A. kot zastopnici družbe B. d. n. o. v Ljubljani izročila:

− dne 12. 2. 2009 3.000,00 EUR, namenjen oplemenitenju za dobo enega leta in z višino predvidenega donosa med 50 in 70 %,

− dne 10. 8. 2009 znesek 4.000,00 EUR, namenjen oplemenitenju za dobo štirih mesecev in z višino oplemenitenja predvidoma 30 %,

− dne 1. 2. 2010 znesek 8.830,00 EUR, namenjen oplemenitenju za dobo enega leta in s predvidenim donosom med 50 do 70 %,

− dne 1. 2. 2010 znesek 10.280,00 EUR, namenjen oplemenitenju za dobo šestih mesecev in predvidenim donosom 30 %,

− dne 15. 4. 2010 znesek 5.000,00 EUR, namenjen oplemenitenju za dobo treh mesecev in s predvidenim donosom 30 %;

torej ji je skupno izročila 31.110,00 EUR, pri čemer je v vseh primerih A. A. zagotavljala izplačilo glavnice in predvidenih donosov po poteku rokov, nato pa z izjemo vračila 4.250,00 EUR izročenih zneskov gotovine ni vrnila, prav tako ni izplačala predvidenih donosov, pač pa je po pozivih na izplačilo s strani D. D., hčerke C. C., ves čas lažnivo prikazovala, da izplačilo zagotovo bo, a da bo potrebno še malo počakati, prav tako je navajala, da je denar bil nakazan na račun družbe in da bo tako kmalu na razpolago in bodo kmalu začeli z delnimi izplačili, da je denar na voljo, a da morajo še pred tem nakazati znesek za zavarovanje, ki bi bil nato vrnjen pri izplačilu, s tem pa je oškodovala C. C. za najmanj 26.860,00 EUR.

S tem je storila kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 ter se ji

po 57. in 58. členu KZ-1 izreče

pogojna obsodba,

v kateri se ji po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določi kazen

1 (eno) leto zapora,

ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 4 (štirih) let ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku 3 (treh) let po pravnomočnosti te sodbe plača D. D., kot edini dedinji oškodovanke C. C., 26.860,00 EUR.

2. Zoper obtoženo A. A.

se po 4. točki 357. člena ZKP

zavrne obtožba,

da je

pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi in izvajanju posla preslepila drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene in s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo in ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne neizpolnitve obveznosti pa je za stranke nastala premoženjska škoda, s tem,

da je kot družbenica in zastopnica družbe B. d. n. o. pri opravljanju gospodarske dejavnosti s spodaj navedenimi osebami v spodaj navedenih časovnih okoliščinah v Ljubljani in v Grosupljem sklenila dogovore, na podlagi katerih so ji navedeni, verujoč v vsebino pisno sklenjenih dogovorov in tudi v njena ustna zagotovila, da bodo oplemenitili denar v spodaj navedenih obdobjih z višino oplemenitenja v zatrjevanih donosih, na način, kot je opisano pod posameznimi točkami, izročili oziroma nakazali denar, nato pa izročenih oziroma nakazanih zneskov ni vrnila, prav tako pa ni izplačala zatrjevanih donosov, pač pa je po pozivih na izplačilo obljubljenega denarja s spodaj navedenimi izgovori ves čas lažnivo prikazovala, da izplačilo zagotovo bo in prikrivala, da izplačila ne bo, saj prejetega denarja ni porabila za plemenitenje denarja, kot je obljubljala, pač pa ga je porabila za druge namene, med drugim je prejeti denar polagala na svoj račun in z njim poravnavala svoje obveznosti, s tem pa je oškodovala spodaj navedene osebe, in sicer:

je z E. E. sklenila dogovore, na podlagi katerih je navedeni A. A. kot zastopnici družbe B. d. n. o. v Ljubljani izročil:

− dne 15. 6. 2009 2.000,00 EUR, namenjen oplemenitenju za dobo treh mesecev in z višino oplemenitenja predvidoma 15 %,

− dne 24. 6. 2009 znesek 7.000,00 EUR, namenjen oplemenitenju za dobo enega leta in z višino oplemenitenja predvidoma 50 %,

− dne 10. 8. 2009 znesek 20.570,00 EUR, namenjen oplemenitenju za dobo treh mesecev in z višino oplemenitenja predvidoma 15 %,

− dne 20. 9. 2009 znesek 8.100,00 EUR, namenjen oplemenitenju za dobo treh mesecev in z višino oplemenitenja predvidoma 15 do 20 %,

torej ji je skupno izročil 37.670,00 EUR, pri čemer je v vseh primerih A. A. zagotavljala izplačilo glavnice in zatrjevanih donosov po poteku rokov, nato pa z izjemo vračila 500,00 EUR izročenih zneskov gotovine ni vrnila, prav tako ni izplačala zatrjevanih donosov, pač pa je po pozivih na izplačilo s strani E. E. ves čas lažnivo prikazovala, da izplačilo zagotovo bo, a je prišlo do težav pri plasiranju denarja iz tujine, prav tako je vedno krivila banke, da potrebujejo kode in šifre za dvig gotovine z računov in da bo denar že enkrat dobil, s tem pa je oškodovala E. E. za najmanj 37.170,00 EUR,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1.

Po tretjem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se oškodovani E. E. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 46.226,00 EUR napoti na pravdo.

Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženke in potrebni izdatki ter nagrada njenega zagovornika proračun, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov.

II. V preostalem se pritožba zagovornika zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I. zoper obtoženo A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zaradi štirih kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovance F. F., G. G. in H. H. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da v tem delu nastali stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženke in potrebni izdatki ter nagrada njenega zagovornika bremenijo proračun. Pod točko II. je sodišče obtoženko spoznalo za krivo storitve dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je za kaznivo dejanje pod točko II.1 določilo kazen enega leta zapora, za kaznivo dejanje pod točko II.2 pa kazen enajstih mesecev zapora, nakar ji je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen enega leta in desetih mesecev zapora s preizkusno dobo petih let in pod posebnim pogojem, da v roku treh let po pravnomočnosti sodbe plača D. D., kot edini dedinji C. C., 26.860,00 EUR, E. E. pa znesek 37.170,00 EUR. Po drugemu odstavku 105. člena ZKP je sodišče D. D. priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 26.860,00 EUR, E. E. pa v višini 37.170,00 EUR, s presežkoma ju je napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obtožene iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagal, „da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obtoženko oprosti vseh obtožb oziroma obtožbo v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, še podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni glede izrečene kazni ter obtoženki izreče milejšo kazen oziroma kazen opominjevalne narave, v vsakem primeru pa obtoženi oziroma njenemu zagovorniku povrne stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka iz odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila, pod izvršbo.“

3. Pritožba je delno utemeljena.

Glede zavrnilnega dela

4. Pritožnik utemeljeno opozarja na zastaranje kazenskega pregona, čeprav ob tem napačno zatrjuje, da bi moralo sodišče v zvezi s tekom zastaralnega roka upoštevati trenutek, ko so bila denarna sredstva oškodovancev dejansko izročena obtoženi. Pritožbeno sodišče se je do vprašanja zastaranja v obravnavani zadevi opredelilo že v razveljavitvenem sklepu z dne 23. 5. 2019 in pritrdilo stališču, da se je vsako od očitanih kaznivih dejanj končalo, ko je potekel zadnji obljubljeni rok za izplačilo denarja (in ne v trenutku, ko je bil denar obtoženki izročen). Od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje, je šteti tudi tek zastaranja kazenskega pregona.

5. Po opisu kaznivega dejanja na škodo C. C. se je rok za izplačilo denarja iztekel v enem letu po sklenjenem dogovoru oziroma izročitvi denarja dne 1. 2. 2010, torej dne 1. 2. 2011. Glede na določbo 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, po kateri kazenski pregon zastara deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto (kar velja tudi za obravnavano kaznivo dejanje poslovne goljufije), se zastaralni rok še ni iztekel in bi kazenski pregon zastaral šele dne 1. 2. 2021. Pritožba zagovornika je zato v tem delu neutemeljena.

6. Pri kaznivem dejanju na škodo E. E. pa se je rok za izplačilo denarja iztekel v enem letu od sklenitve dogovora oziroma izročitve zneska dne 24. 6. 2009, torej dne 24. 6. 2010. Upoštevajoč desetletni zastaralni rok je kazenski pregon zastaral dne 24. 6. 2020.

7. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi z zadržanjem teka materialnih rokov v predložitvenem poročilu pritožbeno sodišče opozorilo na uporabo Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil ZZUSUDJZ1 sprejet kot posledica epidemije in je začel veljati dne 29. 3. 2020. V drugem odstavku 3. člena določa, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Čeprav je pritrditi razlagi (ki izhaja tudi iz utemeljitve predloga zakona), da se navedena zakonska določba glede zadržanja teka rokov nanaša tako na procesne kot tudi materialne roke, pa je v obravnavani zadevi ključno izpostaviti, da so roki tekli v nujnih zadevah. Nujne zadeve ureja določba 83. člena Zakona o sodiščih (ZS)2, ki jih v tretjem odstavku taksativno našteva, pri čemer pod 9. točko določa, da so nujne zadeve tudi druge zadeve, za katere tako določa zakon. Na tem mestu pa pritožbeno sodišče opozarja na 143.c člen3 ZKP, ki glasi: „V primerih kaznivih dejanj zoper gospodarstvo smejo preiskovalna dejanja, glavna obravnava in odločanje o rednih in izrednih pravnih sredstvih po tem zakonu trajati najkrajši potrebni čas. Dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, je, da postopajo posebno hitro.“ Kot izhaja iz obrazložitve k členom novele ZKP-L, se z določbo 143.c člena določa posebno hitro obravnavanje kaznivih dejanj zoper gospodarstvo ob zgledu ureditve, ki velja v pripornih zadevah. Priporne zadeve pa se v skladu s 1. točko tretjega odstavka 83. člena ZS obravnavajo kot nujne. Na namen zakonodajalca, da postopke zaradi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo (pri katerih je zaradi njihovega posebnega pomena podana potreba po učinkovitem in hitrem ukrepanju) enači s pripornimi zadevami, kaže tudi enaka zakonska dikcija. ZKP namreč, povsem enako kot pri členu 143.c, tudi v določbah, ki urejajo priporne zadeve (drugi odstavek 200. člena ZKP), določa „dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro“. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi sojenje zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki spada med kazniva dejanja zoper gospodarstvo, šteti kot nujno na podlagi 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS. Roki v nujnih zadevah pa so tekli tudi ves čas trajanja ukrepov za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19. Ob navedenem pritožbeno sodišče zaključuje, da se je zastaralni rok za kaznivo dejanje na škodo E. E. iztekel dne 24. 6. 2020. Sodišče prve stopnje je sodbo sicer izreklo dne 8. 6. 2020, torej še pred iztekom roka, vendar pa je zastaranje nastopilo še preden je dne 10. 7. 2020 kazenski spis v pritožbeno reševanje prejelo sodišče druge stopnje.

8. Ker je zastaranje pregona okoliščina, zaradi katere kazenski pregon ni več dopusten, je višje sodišče zagovornikovi pritožbi v tem delu ugodilo in je obtožbo zoper obtoženo glede kaznivega dejanja na škodo E. E. na podlagi 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo.

9. Posledično je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP oškodovanega E. E. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 46.226,00 EUR napotilo na pravdo. Zavrnilna sodba pa ima za posledico tudi drugačno odločitev o stroških kazenskega postopka, in sicer je pritožbeno sodišče po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženke in potrebni izdatki ter nagrada njenega zagovornika obremenjujejo proračun, če se dajo izločiti iz skupnih stroškov.

Glede obsodilnega dela

10. Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju obravnavalo pritožbene navedbe v zvezi s kaznivim dejanjem na škodo C. C. Do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na oškodovanega E. E. (predvsem elektronska komunikacija med I. I. in E. E.), se pritožbeno sodišče glede na zavrnitev obtožbe, ni opredeljevalo. Ob tem je dodati, da izpostavljena komunikacija med I. I. in E. E. (pa tudi ne med I. I. in G. G.) z ničemer ne izkazuje vpletenosti I. I. v obravnavano dejanje na škodo C. C. ter na zaključke izpodbijane sodbe glede tega kaznivega dejanja.

11. Na tem mestu pritožbeno sodišče pripominja, da pritožnik z uvodnim ponavljanjem zagovora obtoženke ne izpodbija konkretnih zaključkov sodišča prve stopnje in z njim ne more biti uspešen.

12. Pritožnik neuspešno izpodbija verodostojnost priče J. J. Navedbe pritožnika, da je priča J. J. v drugi kazenski zadevi na vprašanje, ali je prejela kakšno gotovino, odgovorila, da se ne spomni, nadalje, da je bila pri priči opravljena hišna preiskava ter da je obtoženka zoper njo vložila kazensko ovadbo, v ničemer ne izpodbijajo pričine izpovedbe in na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da bi bila priča neverodostojna. V izjavi K. K. z dne 28. 1. 2016 (B61) pritožbeno sodišče, v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem, ne razbere nikakršnega opisa vloge J. J. pri vlaganjih. Drži pa pritožbena navedba, da izpovedba J. J. v delu, v katerem je zanikala, da bi bila po letu 2005 v stiku z obtoženko, nasprotuje elektronskemu sporočilu, ki ga je priča J. J. dne 5. 6. 2009 poslala I. I. in obtoženki. Vendar pa ne gre spregledati, da je priča ob izrecnem vprašanju, ali je obtoženi oziroma direktorju I. I. v letu 2008 ali 2009 poslala kakšen email o podatkih na WIOF skladih, takšno možnost dopustila, saj je odgovorila, da če sta jo kaj spraševala, je verjetno odgovorila. Tudi ob naknadnem predočenju elektronskega sporočila je priča pojasnila, da jo je za poslane podatke očitno tedaj prosil direktor I. I. Izpostavljeno (zgolj eno) elektronsko sporočilo (v katerem gre za posredovanje podatkov, ki se na oškodovance iz konkretnega kazenskega postopka niti ne nanašajo) pa po presoji pritožbenega sodišča ne more pomeniti, da je priča J. J. z obtoženko v letu 2009 sodelovala, in ne nasprotuje pričini izpovedbi, da se z obtoženko od leta 2005 dalje nista videli. Poslano elektronsko sporočilo, na katerega je priča ob zaslišanju več kot 10 let kasneje zagotovo že tudi pozabila, pa njeni izpovedbi ne more odreči verodostojnosti. Nadaljnje pritožbeno navajanje, da je bila J. J. po letu 2005 v rednem stiku z I. I., in sklicevanje na njuno medsebojno elektronsko komunikacijo iz let 2012, 2013 in 2015, pa je brezpredmetno, saj je povsem v skladu z izpovedbo priče J. J., ki je povedala, da sta z I. I. v letih 2010 ali 2011 popravila odnos in se ponovno pričela pogovarjati.

13. Glede zneska 73.764,37 EUR na računu J. J. pritožbeno sodišče najprej zavrača očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje to okoliščino spregledalo, saj se je do nje opredelilo na strani 28 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da izpisek računa J. J. ne more potrditi zagovora obtoženke, kot to prikazuje zagovornik. Zgolj dejstvo, da je imela J. J. na svojem računu določena denarna sredstva, ob tem, da se niti datumi niti zneski pologov ne ujemajo z zneski, ki jih je od oškodovancev prejemala obtoženka, namreč ne more zadostovati za zaključek, da je obtoženka denar izročala J. J. Ob tem pa pritožbeno poudarjanje denarnih sredstev na računu J. J. tudi ni logično ob navedbah obtoženke, da je denar izročala I. I., medtem ko naj bi J. J. denar izročila zgolj enkrat ali dvakrat.

14. Pritožnik nadalje neuspešno nasprotuje izvedenskemu mnenju izvedenke mag. L. L. Glede na to, da je izvedenka svoje mnenje oprla na analizo TRR obtoženke in je svoje ugotovitve podrobno obrazložila, pritožnik s posplošeno pritožbeno navedbo, da se izvedensko mnenje ne ujema s podatki TRR obtoženke, ne more uspeti. Prav tako tudi ne s pavšalnim očitkom, da izvedensko mnenje ne obsega vseh podatkov, ki jih obsega mnenje iz kazenskega postopka V K 16660/2014. Pritožnik ob tem konkretno izpostavi, da je izvedenka v drugem kazenskem postopku konktaktirala M. M., ki ji je povedala, da je dokumentacijo družbe X. izročila J. J., glede česar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da izvedenka v obravnavanem primeru ni bila postavljena z namenom ugotavljanja okoliščin glede izročitve dokumentacije družbe X. in glede tega tudi ni bila vprašana. V zvezi s pritožnikovo pripombo, da je priča J. J. zaslišana zanikala, da bi imela kakršnokoli dokumentacijo, pa je poudariti, da tudi morebitno nasprotje med izjavo M. M. v drugem kazenskem postopku in izpovedjo priče J. J. v obravnavani zadevi (ki je povedala zgolj, da ne ve, kje bi se dokumentacija nahajala, ni pa bila niti konkretno vprašana o trenutku izročitve dokumentacije ob prenehanju družbe) ne more avtomatično pomeniti, da je neresnično izpovedala priča J. J., kot želi prikazati pritožnik.

15. Pritožnik nadalje zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar utemeljuje z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh pravno odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, za katere namene naj bi obtoženka porabila prejeti denar. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v opisu kaznivega dejanja v obtožnici naveden očitek, da je obtoženka „med drugim prejeti denar polagala na svoj račun in z njim poravnavala svoje obveznosti“, zato je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotavljalo, kako naj bi obtoženka prejeti denar porabila. Ker pa, tudi s postavitvijo izvedenke ekonomsko finančne stroke, načina porabe prejete gotovine ni moglo ugotoviti z gotovostjo, je navedeni očitek iz opisa kaznivega dejanja (utemeljeno) izpustilo. Napačno je stališče pritožnika, da opis dejanja zaradi navedenega ni ustrezen oziroma da bi moralo sodišče ugotoviti, ali je obtoženka prejeta sredstva zadržala oziroma za kakšne namene jih je porabila. Bistvena je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da obtoženka prejetega denarja ni porabila za namen oplemenitenja, kot je bilo dogovorjeno in obljubljeno, denarja pa oškodovanki tudi ni vrnila. O tem, da prejeta sredstva niso bila vložena v sklade za plemenitenje denarja, je sodišče navedlo ustrezne razloge na straneh 28 in 29 izpodbijane sodbe. Ob tem pa je ovrglo tudi zagovor obtoženke, da naj bi prejeta sredstva izročala I. I. in J. J. Obtoženka zatrjevane izročitve denarja ni z ničemer izkazala, zaključkom izpodbijane sodbe pa se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Ob tem poudarja, da je bila obtoženka tista, ki je z oškodovanko sklenila dogovore, od nje prejemala denar in ji tudi po poteku rokov vztrajno obljubljala vrnitev sredstev. Bila pa je tudi edina, s katero je oškodovanka (oziroma njena hči) v zvezi z obljubljenim poslom komunicirala. Zagovorno prikazovanje obtoženke, da je sredstva zgolj izročila I. I. in J. J., da drugega ni vedela, strankam pa je govorila le tisto, kar sta ji naročila oba navedena, pa je po presoji pritožbenega sodišča povsem neprepričljivo, še posebej ob dejstvu, da je bila obtoženka družbenica in zastopnica družbe B. d. n. o. in tudi edina z licenco za poslovanje s skladi. Po presoji pritožbenega sodišča zadostuje ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da obtoženka denarja, ki ji ga je oškodovanka izročila zaradi njenih zagotovil, da bo denar oplemeniten in ji nato vrnjen, ni porabila za oplemenitenje in ga tudi ni vrnila. Ob upoštevanju, da denarja prav tako ni izročila I. I. in J. J., pa je na mestu zaključek, da je prejeta sredstva očitno porabila za druge namene. Za kaj konkretno je obtoženka prejeto gotovino porabila, pa ni pomembno.

16. V zvezi s pritožbenim pojasnjevanjem obtoženkinih nakazil v tujino in pologov gotovine na TRR ter očitkom sodišču prve stopnje, da se do tega dela zagovora in dokazov obtoženke ni opredelilo, pritožbeno sodišče odgovarja, da je bila to logična posledica dejstva, da je sodišče očitek obtoženki o polaganju prejetega denarja na svoj račun in poravnavanju svojih obveznosti iz opisa izpustilo. Ker je sodišče prve stopnje zaključilo, da načina porabe prejete gotovine ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, so navedbe obtoženke in njena dokazila v zvezi s tem postala nerelevantna in se sodišče prve stopnje do njih utemeljeno ni opredeljevalo. Glede na navedeno so tudi pritožbena pojasnila o obtoženkinih pologih denarja in plačevanju v tujino brezpredmetna in na zaključke sodišča prve stopnje ne morejo vplivati.

17. Pritožnik nadalje uveljavlja kršitev pravice do obrambe, do enakega varstva pravic in poštenega postopka iz 22. člena Ustave RS, do sodnega varstva iz 23. člena in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS ter kršitev načel kazenskega postopka iz 16. in 17. člena ZKP. Kršitve utemeljuje z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov obtoženke, ki jih v pritožbi našteje. Pritožnik ne more uspešno zatrjevati kršitev s tem, da zgolj našteje dokaze, do katerih naj se sodišče ne bi opredelilo, pri čemer pa ne pojasni vsebine in relevantnosti teh dokazov in tudi ne, na katero odločilno dejstvo bi lahko vplivali oziroma kateri zaključek izpodbijane sodbe je zaradi neupoštevanja določenega dokaza napačen. Še toliko bolj pa je takšno nekonkretizirano zatrjevanje nejasno, ker je „izpiske iz TRR obtoženke“ pregledala sodna izvedenka in na njihovi podlagi pripravila izvedensko mnenje, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo, zato ni pojasnjen očitek, zakaj bi se do njih moralo posebej opredeljevati še sodišče prve stopnje; predlog za „poizvedbe o tem, ali se zoper J. J. vodi predkazenski ali kazenski postopek“ je zagovornik podal v pripombah na izveden dokazni postopek, izvedbo dokaza z branjem te listine pa je v ponovljenem postopku umaknil; izjavi N. N. in O. O. pa se nanašata na obtoženkine pologe denarja na svoj TRR, glede česar je sodišče prve stopnje očitek obtoženki izpustilo iz opisa.

18. Prav tako pritožnik neuspešno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do obtoženkinega zagovora in njenih pripomb, s selektivnim naštevanjem stavkov iz njenega zagovora oziroma pripomb. Sodišče prve stopnje se res ni posebej opredelilo do vsakega posameznega stavka, se pa je do zagovora opredelilo celostno. Presojalo je bistvo obtoženkinih navedb (ki je predvsem v zatrjevani izročitvi denarja I. I. in J. J. ter njuni vlogi v obravnavani zadevi) v povezavi z odločilnimi dejstvi ter je ob tem tudi obrazložilo, zakaj navedbam obtoženke ne sledi.

19. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnika, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, s čimer naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba ustrezno in prepričljivo obrazložena ter ima razloge o vseh odločilnih dejstvih.

20. Z navedbami, da je sodišče prve stopnje prekršilo domnevo nedolžnosti, saj ne obstoji noben dokaz, iz katerega bi izhajalo, da se je obtoženka zavedala, da oplemenitenja ne bo in da denar ne bo vrnjen, pritožnik nasprotuje zaključkom prvostopenjskega sodišča glede subjektivnega elementa kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v točki 40 izpodbijane sodbe za svoj zaključek, da je obtoženka ravnala naklepno, da se je kaznivega dejanja zavedala in ga je tudi hotela storiti, navedlo konkretne okoliščine, ki izhajajo iz izvedenega dokaznega postopka in kažejo na obstoj preslepitve (komunikacija obtoženke z oškodovanko, njeno vztrajanje in podaljševanje rokov izpolnitve brez realne osnove za obljube takšnih donosov; da gre za osebo z licenco in ustreznim znanjem za trženje skladov; gotovinsko poslovanje z oškodovanko kot neobičajen in netransparenten način poslovanja). Nadalje ne gre spregledati niti obtoženkinih navedb v zagovoru, da že leta 2009 ni bilo nobenih izplačil več, hkrati pa je oškodovanki še v letu 2013 prikazovala, da denar bo (npr. točka 25, pa tudi 36 izpodbijane sodbe), kar prav tako kaže na njeno zavestno ravnanje. Pritožbeni pavšalni navedbi, da ni nobenega dokaza, iz katerega bi izhajala zavest obtoženke, zato ni mogoče slediti.

21. Pritožnik nadalje opozarja, da je sodišče prve stopnje zaključke o obravnavanem kaznivem dejanju oprlo na izpovedbo priče D. D., ki pri izročitvi denarnih sredstev ni bila prisotna. Prvotno je poudariti, da ni dvoma, koliko denarja je oškodovanka C. C. izročila obtoženki, saj to ne izhaja le iz izpovedbe prič, temveč tudi iz potrdil o izročitvi denarja. Napačno je stališče pritožnika, da sodišče na izpovedbo D. D. ne bi smelo opreti svoje odločbe zgolj zato, ker je pri izročitvi denarja ni bilo. Čeprav priča v trenutku izročitve ni bila prisotna, pa je lahko izpovedala o okoliščinah, ki so ji bile v zvezi s tem poznane. Tako je priča svoje zanikanje, da bi bil I. I. prisoten pri izročitvah denarja, pojasnila z navedbami, da ji je mama v zvezi z izročanjem denarja vedno povedala, da jo je prišla iskat obtoženka in da sta šli na Hranilnico Y. dvignit denar s knjižice, nato pa jo je pripeljala nazaj domov. Izpovedala pa je tudi, da doma ni nikoli našla kakšne vizitke I. I. Sicer pa sodišče prve stopnje svojega zaključka, da I. I. pri izročitvi denarja ni bil prisoten, ni oprlo zgolj za izpovedbo priče D. D., temveč tudi na izpovedbo I. I., prav tako pa je na tem mestu opozorilo na nasprotujoče si navedbe obtoženke v zagovoru. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi bila izpovedba D. D. verodostojna in na podlagi česa naj bi priča vedela izpovedati o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je mestoma navedlo, da je bilo izpovedovanje priče „konsistentno ter z listinskimi dokazi podprto“, da je priča „prepričljivo zanikala ...“, kar vse nakazuje, zakaj je njeni izpovedbi sledilo. Poudarilo pa je tudi odnos, ki ga je priča imela s svojo mamo, da sta si zaupali, se o vsem pogovorili in da sta bili zelo povezani. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bila priča D. D. dobro seznanjena s celotno situacijo, saj se je nenazadnje tudi sama obrnila na obtoženko in z njo v zvezi z obravnavano zadevo komunicirala po elektronski pošti.

22. Na pritožbene navedbe, da je potrdila o izročitvi denarja, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot zavajajoča, pripravil I. I., pritožbeno sodišče odgovarja, da ni bistveno, kdo je potrdila pripravil. Ključno je, da je bila obtoženka tista, ki je od oškodovanke prejemala denar ter je kot družbenica in zastopnica družbe takšna potrdila lastnoročno podpisovala ter jih izročala oškodovanki. Četudi je vzorce potrdil pripravljal I. I., to obtoženke ne more razbremeniti.

23. Pritožnikovo navajanje, da je bilo med obtoženko in oškodovanci mandatno razmerje (in nasprotovanje drugačni ugotovitvi sodišča prve stopnje) je brezpredmetno. Ni namreč pomembno, za kakšno pogodbeno razmerje je šlo, temveč da je obtoženka s svojimi ravnanji oškodovanko preslepila ter izpolnila zakonske znake očitanega kaznivega dejanja. Navedba, da obtoženka ni zavajala oškodovancev pri sklenitvi posla, pa je ob upoštevanju, da je sodišče prve stopnje za drugačen zaključek ponudilo konkretne razloge, povsem pavšalna.

24. Pritožnik na koncu izpodbijani sodbi očita kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP s tem, ko trdi, da v dejanju obtožene niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Do tega vprašanja se je pritožbeno sodišče opredelilo že v razveljavitvenem sklepu in tedaj sprejelo stališče, da ima opis kaznivega dejanja v obravnavani zadevi vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije, zlasti je v zadostni meri konkretiziran zakonski znak preslepitve. Pritožnik s svojimi navedbami (in ponavljanjem stališč iz zadeve II Kp 16660/2014, za katero je pritožbeno sodišče že tedaj ugotovilo, da se razlikuje od obravnavane zadeve) tega ne uspe spremeniti. V opisu obtoženki očitanega dejanja (upoštevajoč tudi vse spremembe) je zakonski znak preslepitve določno opisan, saj je opisano, da je obtoženka oškodovanki zagotavljala, da bo oplemenitila denar (na podlagi česar ji je oškodovanka denar tudi izročila), nato pa je po poteku roka za vrnitev denarja lažnivo prikazovala (z v opisu določno navedenimi izgovori), da izplačilo denarja in zatrjevanih donosov zagotovo bo, in prikrivala, da izplačila ne bo, saj prejetega denarja ni porabila za plemenitenje, kot je obljubljala, pač pa ga je porabila za druge namene. Pri tem že iz opisa izhaja, da je bil že ob sklenitvi pogodbe podan naklep, da pogodbene obveznosti ne bodo izpolnjene, saj denar ni bil porabljen na način, kot je bilo obljubljeno ob sklenitvi dogovorov.

25. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter ob tem tudi ni zagrešilo v pritožbi očitanih kršitev.

26. Glede izrečene kazenske sankcije pritožnik le pavšalno navaja, da bi moralo sodišče obtoženki izreči milejšo kazen oziroma kazen opominjevalne narave, pritožbeno sodišče pa je kazensko sankcijo presojalo na podlagi določbe 386. člena ZKP. Ob tem ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče olajševalne in obteževalne okoliščine obravnavanega primera pravilno ugotovilo in vrednotilo ter obtoženki utemeljeno izreklo pogojno obsodbo kot sankcijo opominjevalne narave, v kateri ji je za kaznivo dejanje na škodo C. C. določilo kazen zapora enega leta, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna in ustrezna. Ob upoštevanju, da je obtoženka spoznana za krivo enega kaznivega dejanja, saj je s to sodbo obtožbo glede kaznivega dejanja na škodo E. E. zavrnilo, pa je pritožbeno sodišče nekoliko skrajšalo preizkusno dobo in jo določilo v trajanju štirih let. Pogojna obsodba je obtoženki izrečena pod posebnim pogojem vračila povzročene škode pokojni C. C., in sicer s plačilom zneska 26.860,00 EUR njeni edini dedinji D. D.

27. Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obtožene in ker pritožbeno sodišče ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je izpodbijano sodbo spremenilo v točki II. v odločbah o krivdi, kazenski sankciji, premoženjskopravnem zahtevku in stroških kazenskega postopka, kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

28. Ker je s sodbo odločeno v korist obtoženke, sodna taksa za pritožbeni postopek ni določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------
1 Objavljen v Uradnem listu RS, št. 36/2020 in 61/2020, dne 28. 3. 2020.
2 Skladno tudi s 1. členom Odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ.
3 Dodan z novelo ZKP-L, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 47-1782/2013, dne 31. 5. 2013 in z dnem uporabe 15. 6. 2013.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 90, 90/1, 90/1-4, 228, 228/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 143c
Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (2020) - ZZUSUDJZ - člen 3, 3/2
Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 83, 83/3, 83/3-9

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ1MTk0