<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba II Cp 1014/2020
ECLI:SI:VSLJ:2020:II.CP.1014.2020

Evidenčna številka:VSL00036833
Datum odločbe:19.08.2020
Senat, sodnik posameznik:Suzana Ivanič Lovrin (preds.), mag. Gordana Ristin (poroč.), Barbka Močivnik Škedelj
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:škoda, storjena s kaznivim dejanjem - odškodninska odgovornost - deliktna odškodninska odgovornost - nepogodbena odgovornost za škodo - aktivna legitimacija - zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem - začetek teka zastaralnega roka - zamuda dolžnika - tek zakonskih zamudnih obresti - dolžnost oškodovanca za zmanjšanje škode - zmanjšanje škode - protipravnost ravnanja - poslovna goljufija

Jedro

V tej zadevi gre za odškodninsko deliktno odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo odgovornost tožene stranke na kaznivo dejanje (131. člen OZ). Zmotno je zapisalo, da je pravna podlaga 243. člen OZ in da gre za poslovno odškodninsko odgovornost.

Akitvna legitimacija tožeče stranke izhaja iz notarskega zapisa, ki je povzel pogodbo o delitvi in prevzemu terjatve. Tožena stranka pa je bila s kazensko sodbo pravnomočno obsojena za pomoč pri poslovni goljufiji, da je izročila avtomobil, ki je bil prodan še pred sklenitvijo leasing pogodbe tretji osebi.

Neutemeljen je ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni izvedla ustreznih ukrepov za zmanjševanje škode.

Tožeča stranka ne more odgovarjati za ravnanja oziroma opustitve pravnih prednikov v pomenu 243. člena OZ. OZ ne pozna objektivne odgovornosti za možne opustitve pravnih prednikov, ki bi pripeljala do znižanja odškodnine po 243. členu OZ. Predvsem pa je treba toženi stranki odgovoriti, da brez njenega ravnanja, ki je bilo protipravno in kaznivo, do škode, ki jo vtožuje tožeča stranka, ne bi prišlo.

Sodišče prve stopnje se je pri presoji ugovora zastaranja terjatve oprlo na 353. člen OZ, ki ureja zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Ni dvoma, da tožeča stranka vtožuje škodo, ki jo je tožena stranka povzročila s kaznivim dejanjem. Kaznivo dejanje je poslovna goljufija po prvem odstavku 234.a člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Za to kaznivo dejanje je zagrožena kazen do petih let. Po 353. členu OZ je odločilen čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Za zastaranje kazenskega pregona je treba za tako kaznivo dejanje, da poteče pet let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto. Zato je petletni zastaralni rok pričel teči od pravnomočnosti kazenske sodbe in je treba še prišteti pet let. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo, da odškodninska terjatev tožeče stranke še ni zastarana.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 39.124,98 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2012 dalje do plačila. Naložilo je tudi plačilo pravdnih stroškov. Obrestni del zahtevka (od 24. 2. 2009 do 27. 11. 2012) pa je zavrnilo.

2. Proti delu sodbe, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Iz kazenske sodbe ne izhaja, da bi bila tožena stranka obsojena za kaznivo dejanje na škodo tožeče stranke. Škodo je po kazenski sodbi utrpela družba A. d. o. o. in V. d. o. o. Iz kazenske sodbe ne izhaja, da tožena stranka ni plačala 36 obrokov za vozilo, ki je v izreku glede šasije. Po stališču tožene stranke za to terjatev družbe B. d. o. o. ni prešla na tožečo stranko in nima aktivne legitimacije. Tudi št. šasije v izreku kazenske sodbe je napačna. Zavezuje samo izrek sodbe, zato pravdno sodišče na ta izrek ni vezano. Tožena stranka je podala ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je podan petletni zastaralni rok od pravnomočnosti kazenske sodbe. Po stališču sodišča je pretrganje zastaranja kazenskega pregona vezano na pravnomočnost kazenske sodbe. Za pretrganje zastaranja se zahteva aktivno ravnanje procesnih udeležencev, tožilca ali sodišča. Zadnje aktivno ravnanje sodišča je lahko le datum izdaje sodbe. Zato je ta datum merodajen in ne datum pravnomočnosti. Ne drži, da temelj izhaja iz pravnomočne kazenske sodbe. Sodišče sicer meni, da gre pri napačni št. šasije za tipkarsko napako, kar ne drži. Tako pogodba o leasingu kot tudi kazenska sodba morata temeljiti na identičnih podatkih. Poznamo odpravo pomanjkljivosti sodnih odločb. Tožeča stranka se tega ni poslužila in tudi kazensko sodišče ne. Pravdno sodišče ni dolžno odpravljati pomanjkljivosti drugih odločb. Nima pristojnosti, da bi poseglo v izrek kazenske sodbe. Vozilo s takšno št. šasije ni bilo predmet nobene pogodbe o leasingu, niti vozilo s to številko ni bilo predmet prevzema med družbo B. d. o. o. in tožečo stranko. Do tega ugovora se sodišče ni ustrezno opredelilo. Sodišče je priznalo zakonite zamudne obresti od glavnice od 28. 11. 2012 dalje. Tožena stranka pa je izvedela za to šele v predmetni pravdi z vložitvijo tožbe in od takrat dalje lahko gredo obresti. Sodišče pa je šlo na vsebino zapisnika, ko je bila razglašena kazenska sodba in sta bili družba A. d. o. o. in V. d. o. o. napoteni na pravdo. Sodišče bi se moralo opredeliti o tem, ali gre za poziv toženi stranki na izpolnitev obveznosti. Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka je ugovarjala višini. Tožeča stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ni izvedla ustreznih ukrepov za zmanjševanje škode. Ko je bilo vozilo izročeno, tožeča stranka pa ni prejela obrokov po pogodbi, bi morala predmetno vozilo zaseči in s tem preprečiti nastalo škodo. Vozilo je bilo registrirano in v uporabi. Nato jo napotuje tudi pogodba o leasingu. Dokazno breme dokazovanja višine škode je na tožeči stranki. Tožena stranka pa je podala ugovor do vrednosti vozila. Vrednost vozila je 46.869,25 EUR. Zato je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP, razlogi so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Listine v spisu so v nasprotju z odločilnimi dejstvi sodbe. Predvsem gre za številko iz kazenskega spisa in iz pogodbe o leasingu. Zato je nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je treba ugotoviti, da je po prejemu sodbe in podani pritožbi tožena stranka podala pisni predlog za sklenitev sodne poravnave, kar pa tožeča stranka ni sprejela (list. št. 105).

6. Pritožba najprej graja sodbo sodišča prve stopnje, da nima razlogov o ugovorih tožene stranke: da se kazenska sodba nanaša na družbo A. d. o. o. in V. d. o. o., da tožena stranka ni bila obsojena, da ni plačala 36 obrokov, da se sodišče ni opredelilo do ugovora napačne številke šasije v izreku kazenske sodbe v primerjavi s številko iz leasing pogodbe. Treba je ugotoviti, da se je sodišče prve stopnje o aktivni legitimaciji tožeče stranke opredelilo (točki 5 in 6). Pojasnilo je tudi, da je tožena stranka odgovorna po kazenski sodbi, torej kot fizična oseba. Pravilno je ugotovilo potek dogodkov (list. št. 16) in se opredelilo tudi do strojepisne napake v zvezi s številko šasije vozila (v pogodbi gre za vozilo BMW X3, št. šasije 000, v kazenski sodbi pa je št. šasije 000F). To pomeni, da se je pri pisanju kazenske sodbe zgodila strojepisna napaka in je en "F" odveč. Vendar se je sodišče prve stopnje nato odzvalo, da gre za očitno pisno pomoto v pravnomočni obsodilni sodbi X K 000/2010 pri opredelitvi predmeta leasing pogodbe, in da gre za istovrstno dejansko stanje. Tako je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku in je torej vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Aktivna legitimacija pa izhaja iz notarskega zapisa, kjer je bila predložena pogodba o delitvi in prevzemu in gre med drugim tudi za pogodbe o finančnem zakupu premičnin1. Tako se izkaže, da ne gre za smiselno očitano 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ne za 8. točko, saj je sodišče odgovorilo na ugovore tožene stranke.

7. Pritožba graja sodbo in meni, da se sodišče ni pravilno opredelilo do ugovora zastaranja. Meni, da pretrganje zastaranja ne more biti vezano na pravnomočnost kazenske sodbe in da je odločilni datum, ko je bila sodba izdana in ne pravnomočnost sodbe. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na 353. člen OZ, ki ureja zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Ni dvoma, da tožeča stranka vtožuje škodo, ki jo je tožena stranka povzročila s kaznivim dejanjem. Kaznivo dejanje je poslovna goljufija po prvem odstavku 234.a člena KZ v zvezi s členom 25 KZ. Za to kaznivo dejanje je zagrožena kazen do petih let. Po 353. členu OZ je odločilen čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Za zastaranje kazenskega pregona je treba za tako kaznivo dejanje, da poteče pet let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto (4. točka 1. točke 111. člena KZ). Zato je petletni zastaralni rok pričel teči od pravnomočnosti kazenske sodbe in je treba še prišteti pet let. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje v točki 9 pravilno izračunalo, da odškodninska terjatev tožeče stranke še ni zastarana.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravilno tudi tek zakonitih zamudnih obresti in sicer od trenutka, ko je oškodovanec (to je bila takrat družba A. d. o. o. in V. d. o. o.) priglasil premoženjskopravni zahtevek za to škodo in ko je sodišče prve stopnje v kazenskem postopku oškodovance napotilo na pravdo. To pa je izhajalo iz zapisnika o naroku v kazenski zadevi. Pritožba meni, da bi kazensko sodišče moralo podati svojo opredelitev glede odškodninskega zahtevka, presoditi ali vsebuje vse elemente civilnega delikta in šele nato, če je ta zahtevek bil ustrezen, bi lahko v tej pravdi sodišče štelo, da je bil zahtevek toženi stranki takšen, da lahko pride v zamudo. Ker temelji tožbeni zahtevek tožeče stranke na škodi, katera je bila povzročena s kaznivim dejanjem, način povzročitve škode pa je celo opisan v opisu kaznivega dejanja, je bil odškodninski zahtevek dovolj opredeljen. Tožena stranka je najkasneje takrat izvedela za odškodninski zahtevek in prešla v zamudo. Pri tem je odločilna glavnica oziroma odškodninski zahtevek. Tek zamudnih obresti pa je od opomina dalje (drugi odstavek 299. člena OZ).

9. Na koncu pritožba še graja odgovor sodišča prve stopnje na ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni izvedla ustreznih ukrepov za zmanjševanje škode. Meni, da je šlo za situacijo, ko je bilo vozilo s strani tožene stranke izročeno, potem pa prevzemnik ni plačal obrokov o finančnem leasingu, in da bi morala tožeča stranka storiti vse, da je bilo predmetno vozilo zaseženo in s tem preprečiti dodatno nastalo škodo. Vozilo je bilo registrirano in v uporabi in če meni, da bi tožeča stranka dobila vozilo, ki je bilo vredno 46.869,25 EUR, škoda ne bi bila takšna. Na to je treba odgovoriti, da gre v tej zadevi za odškodninsko deliktno odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo odgovornost tožene stranke na kaznivo dejanje (131. člen OZ). Zmotno je sicer zapisalo, da je pravna podlaga 243. člen OZ in da gre za poslovno odškodninsko odgovornost. V tem primeru gre za deliktno odgovornost toženca kot fizične osebe in ne za poslovno odgovornost podjetja M d. o. o. Iz kazenske sodbe in iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih tudi pritožba ne graja, izhaja, da je bilo sporno vozilo prodano že 16. 9. 2008, sama leasing pogodba pa je bila sklenjena med družbo B. d. o. o. in leasingojemalcem M. d. o. o. in sicer 2. 10. 2008. To je po času, ko je bilo vozilo že izročeno in prodano. Toženec tudi ne graja ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ima tudi podlago v izreku kazenske sodbe, da je toženec izročil to vozilo zaposlenemu v Č. d. o. o., ta pa C. C., ki ga je nato prodal J. J. in sicer 16. 9. 2008. To pomeni, da je za to, kar toženec očita pravnemu predniku tožeče stranke oziroma tožeči stranki, toženec bil obsojen in to na podlagi priznanja in odpovedi pravici do pritožbe. Zato je sodišče prve stopnje pri izračunu višine upoštevalo izračun dolga, ki ga je napravila tožeča stranka na podlagi odškodninskega zahtevka A. d. o. o. v kazenski zadevi (priloga A5). Šlo je torej za višino zapadlega dolga po pogodbi s preostalo glavnico in obrestmi ter stroški. Skupaj je bil dolg 39.124,98 EUR, enako izhaja iz odstopa od pogodbe s pozivom za plačilo dolga po pogodbi o finančnem leasingu (priloga A7). Ko je tožeča stranka prejela to terjatev (po notarskem zapisu pogodbe o delitvi in prevzemu 22. 8. 2017), je bilo vozilo že davno prodano in to celo pred sklenitvijo leasing pogodbe za to vozilo. Zato ni jasno, kaj naj bi ob takem dejanskem stanju tožeča stranka sama lahko storila, da bi znižala to terjatev. Tožena stranka pa je dobro vedela, da je vozilo z njeno pomočjo bilo prodano in zato je njen očitek tožeči stranki v tem pomenu, nepravilen. Sodišče prve stopnje tudi opozarja, da je takšen ugovor, ki je po stališču pritožbenega sodišča compensatio lucri cum damno, premalo konkreten, da bi sodišče lahko sklepalo o domnevno neskrbnem ravnanju tožeče stranke. Tožena stranka ne pojasni, kaj bi ob tem zaporedju dogodkov, katero je bilo, tožeča stranka sama lahko uspešno naredila, da bi škodo zmanjšala. Brez sodelovanja tožene stranke, ki je vozilo izročil in je dobro vedel, da bo prodano (ugotovitve iz izreka kazenske sodbe), ne pripeljejo do uspešnega ugovora compensatio lucri cum damno.

10. V kolikor pa pritožba meni, da bi pravni prednik tožeče stranke moral ravnati drugače v zvezi z zmanjševanjem škode, pa je treba pojasniti, da tožeča stranka ne more odgovarjati za ravnanja oziroma opustitve pravnih prednikov v pomenu 243. člena OZ. OZ ne pozna objektivne odgovornosti za možne opustitve pravnih prednikov, ki bi pripeljala do znižanja odškodnine po 243. členu OZ. Predvsem pa je treba toženi stranki odgovoriti, da brez njenega ravnanja, ki je bilo protipravno in kaznivo, do škode, ki jo vtožuje tožeča stranka, ne bi prišlo. Tožeča stranka se je na ugovor tožene stranke odzvala s tem, da ne odgovarja za to škodo, ki jo je zakrivila tožena stranka.

11. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje so jasni in niso v nasprotju, sodba ima vse razloge o pravnoodločilnih dejstvih. Tako se izkaže, da je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

-------------------------------
1 Primerjaj 5. člen pogodbe o delitvi in prevzemu, priloga A 3.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 243, 243/1, 243/4, 299, 353
Kazenski zakonik (1994) - KZ - člen 234a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
08.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxODQ5