<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Kazenski oddelek

VSC Sodba II Kp 45127/2014
ECLI:SI:VSCE:2020:II.KP.45127.2014

Evidenčna številka:VSC00038120
Datum odločbe:08.09.2020
Senat, sodnik posameznik:Zinka Strašek (preds.), Andrej Pavlina (poroč.), Jožica Arh Petković
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - opis kaznivega dejanja - preslepitveni namen - pridobitev premoženjske koristi - nastanek premoženjske škode - krivda - objektivni pogoj kaznivosti

Jedro

Posledici kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 sta določeni alternativno in sicer kot pridobitev premoženjske koristi ali nastanek premoženjske škode za stranko ali koga drugega. Abstraktni del opisa kaznivega dejanja je sicer obtožencu očital nastanek obeh posledic, vendar kot izhaja iz nadaljnjega opisa, pridobitev premoženjske koristi ni bila konkretizirana. Že to dejstvo je samo po sebi zadostovalo, da je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo, pa tudi po uradni dolžnosti iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek o tem, da si je obtoženec s predmetnim kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko korist.

Pri obliki kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki kot posledico določa nastanek premoženjske škode za oškodovano družbo, gre za posebni delikt, ki je določen z objektivnim pogojem kaznivosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa se tudi po uradni dolžnosti spremeni:

v krivdoreku tako, da se v opisu kaznivega dejanja besedilo: ″... zaradi njihove delne neizpolnitve pa je pridobil premoženjsko korist, drugemu pa je nastala premoženjska škoda...″, zamenja z besedilom: ″... zaradi njihove delne neizpolnitve pa je drugemu nastala premoženjska škoda...″;

v odločbi o pogojni obsodbi tako, da se obtožencu kazen določena za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika zniža na 5 (pet) mesecev zapora, enotno določena kazen pa se, ob nespremenjeni preizkusni dobi, zniža na 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora;

v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku tako, da se po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku oškodovano družbo D. d. o. o., s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo;

v ostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi A. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila za predmetno kaznivo dejanje določena kazen šestih mesecev zapora. Upoštevaje kazen desetih mesecev zapora, določeno v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 1. 2018, opr. št. IV K 7178/2014, mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določena enotna kazen enega leta in treh mesecev zapora, s triletno preizkusno dobo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP pa je prvo sodišče oškodovani družbi D. d. o. o., prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 7.639,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, graja pa tudi odločbo o premoženjskopravnem zahtevku. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe. V vsakem primeru naj stroški kazenskega postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka bremenijo proračun.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba je delno utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

5. Uvodoma pritožnik po prepričanju sodišča druge stopnje zmotno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, češ da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 21. 9. 2017, opr. št. I Ips 93283/2010, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od svoje dotedanje prakse, da je za uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije v določenih primerih lahko zadostovalo že, če je opis dejanja vseboval navedbo, da se je dolžnik zavezal, da bo obveznosti izpolnil in obljubljal plačilo, pa do izpolnitve obveznosti ob dospelosti ni prišlo. Pritožnik je prepričan, da bi do preslepitve teoretično lahko prišlo najkasneje ob dobavi blaga. Če nekdo da lažno obljubo glede obstoječega dolga, s tem ne spravi drugega v zmoto zaradi katere bi mu nastala škoda. Do preslepitve ne bi moglo priti v trenutku, ko je oškodovana družba obtožencu vrnila že izročeno gotovino, saj je glede na opis dejanja bila vrnjena zaradi zakonske omejitve ne pa zaradi kakšnih obtoženčevih obljub. Pritožnik izpostavlja kot pomembno okoliščino, da je bil del blaga plačan, del vrnjen, ostalo le 33% prvotnih terjatev. Sodišče prve stopnje naj bi razbremenilne indice ocenjevalo „ex post“ in kot obremenilne.

6. Kot že rečeno sodišče druge stopnje ne soglaša s povzetimi pritožbenimi argumenti, saj ugotavlja, da je v opisu kaznivega dejanja obtoženčevo preslepitveno ravnanje konkretizirano v skladu z aktualno sodno prakso. Preslepitev je opisana v okoliščini, da je obtoženi ob sklenitvi pogodbe z dne 16. 11. 2011 podpisal tudi poroštveno izjavo, da bo kot porok in plačnik jamčil za vsa nastala dolžniška razmerja med družbama z vsem svojim premoženjem, da je z zalaganjem gotovine za naročeno blago, za katero je vedel, da jo mu bo morala oškodovana družba zaradi omejitve gotovinskih pologov na transakcijski račun, vrniti, pridobil zaupanje predstavnikov oškodovane družbe, da pozneje kljub vrnitvi gotovinskih pologov, svojih obveznosti do oškodovane družbe ni poravnal, razen delnega zneska računa z dne 22. 3. 2012, št. 4450, da je ta vrnjena denarna sredstva porabil za plačilo drugih obveznosti, da se na pozive in opomine na plačilo zapadlih obveznosti oškodovane družbe ni odzival, da je predstavnikom oškodovane družbe zamolčal, da svojih pogodbenih obveznosti ne namerava poravnati in prikril, da obveznosti po izdanih računih ne bodo v celoti izpolnjene, pri čemer je bil transakcijski račun njegove družbe V. d. o. o., že od dne 5. 4. 2012 dalje blokiran. Vse navedeno je pri oškodovani družbi pri predstavnikih oškodovane družbe sprožilo odločitev, da obtožencu dobavijo naročeno blago, kljub temu, da so kot izhaja iz izpovedb J. E. in R. B. imeli z njim težave z neplačilom blaga že v primeru poslovanja s poslovno enoto oškodovane družbe v Ljubljani. Kot dalje navajata ti dve priči, so prav zaradi te slabe prejšnje izkušnje pri poslovanju z obtožencem zahtevali, da ob naročilu blaga po predmetnih dobavnicah oziroma računih, položi v sef gotovino. Obtoženec pa jih je pozneje, ko bi moral izdane fakture plačati in mu je bila gotovina vrnjena, kljub zagotovilom (priča D. Ž. je navajala, da je obtoženec zagotavljal, da bo z gotovino odšel na banko in račune plačal preko transakcijskega računa), izneveril zaupanje predstavnikov oškodovane družbe, ter z vrnjenim denarjem plačal druge obveznosti. Slednje priznava tudi sam obtoženec, sklicujoč se na ″pritiske s strani vseh akterjev na Planici″. V nasprotju s pritožnikom sodišče druge stopnje, na podlagi po prvem sodišču pravilno ocenjenega dokaznega gradiva, ugotavlja, da okoliščine osebnega poroštva ter vračila neprodanega blaga in embalaže v ničemer ne ovržejo zaključkov o obstoju obdolženčevega preslepitvenega namena. Iz izpovedb direktorja in zakonitega zastopnika oškodovane družbe D. Ž. namreč izhaja, da je podpis poroštvene izjave ob podpisu pogodbe tudi sicer povsem običajen način njihovega poslovanja, neprodano pijačo in embalažo pa je obtoženi vrnil, ker to vedno opravi oškodovana družba sama po končani prireditvi, nakar naredijo obračun. Navedene okoliščine, ki jih kot razbremenilne izpostavlja obramba, torej niso bile podane na obtoženčevi strani, ampak so predstavljale tudi siceršnji način poslovanja oškodovane družbe.

7. Ne gre spregledati, da je obtoženec predmetno blago naročal v marcu 2012, računi so bili izdani med 14. 3. in 31. 3. 2012, račun družbe pa je bil blokiran že dne 5. 4. 2012. V postopku obtoženčevega osebnega stečaja je bilo priznanih kar za 2.088.491,14 EUR terjatev. Že zgolj ti podatki potrjujejo pravilnost zaključkov prvega sodišča pod točko 10 obrazložitve o poslovanju družbe V. v kritičnem času z izgubo, kar je nenazadnje kot priča potrdila tudi priče S. V., ki je tedaj vodila poslovne knjige za družbo. Obdolženec se je vsekakor tekom izvajanja posla z oškodovano družbo takšnih razmer zavedal, predstavnikom oškodovane družbe zagotavljal oziroma pri njih ustvarjal vtis, da bo vse naročeno blago plačal, pozneje pa, ko so predmetne fakture zapadle in mu je bila celo vrnjena gotovina položena pri oškodovani družbi, kljub danim obljubam, računov ni plačal pač pa je denarna sredstva porabil za plačilo drugih obveznosti, ki so se mu tedaj zdele bolj pomembne. Opis kaznivega dejanja bremeni obtoženca storitve poslovne goljufije tekom izvajanja pogodbe oziroma posla, kar pomeni, da ne gre pritrditi argumentu obrambe, da bi do preslepitve teoretično lahko prišlo najkasneje ob dobavi blaga. V sodni praksi so v tem primeru upoštevna tudi obtoženčeva ravnanja po zapadlosti terjatev, v konkretnem primeru izmikanje pozivom in ignoriranje opominov oškodovane družbe. Vsa zgoraj navedena dejstva in okoliščine na strani obtoženega oziroma v njegovem odnosu do oškodovane družbe pa potrjujejo pravilnost zaključka o subjektivni preslepitvi predstavnikov oškodovane družbe v posledici katere so ravnali v škodo njenega premoženja.

8. Sodišče druge stopnje se ne strinja s stališčem pritožnika, da bi v opisu kaznivega dejanja morala biti z imenom in priimkom konkretizirana oseba, ki naj bi bila v oškodovani družbi preslepljena. Gre za kaznivo dejanje, ki je umeščeno med kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Objekt varstva so premoženje, premoženjske pravice in koristi gospodarskih subjektov, v konkretnem primeru oškodovane družbe D. Zato v skladu z uveljavljeno sodno prakso za sklepčnost opisa zadostuje zgolj navedba gospodarskega subjekta oziroma njegovih predstavnikov, poimensko navajanje preslepljenih oseb pri oškodovani gospodarski družbi pa je lahko predmet obrazložitve.

9. Pritožnik izpostavlja tudi, da očitki o tem, da se obtoženec na opomine oškodovane družbe ni odzival ter o uvedbi sicer neuspešnega izvršilnega postopka zoper obtoženca, v ničemer ne potrjujejo obstoja preslepitvenega namena. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožnikom, da te okoliščine same po sebi res še ne kažejo na preslepitveni namen. Povsem drugače pa se lahko ocenjujejo s sočasnim upoštevanjem že zgoraj navedenih okoliščin, ko je obtoženec pri izvajanju posla s takšnim ravnanjem vendarle izkazal svoj odnos do kaznivega dejanja in njegovih posledic. Priča D. Ž. je izpostavila, da se obtoženec na telefonske klice ter opomine ni odzival, priča ga je celo neuspešno iskala na domu oziroma naslovu firme. O obtoženčevi neodzivnosti je izpovedovala tudi priča J. E. Pri tem pa je priča D. Ž. še navajala, da obtoženec predmetnih računov ni zavrnil, jim ni oporekal, ni navajal morebitnih finančnih težav oziroma rizika izostanka poravnave obveznosti.

10. Pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje pri ocenjevanju navedb obtoženca, da je tudi njegova družba V. v tistem času imela številne dolžnike, izhajalo iz domneve krivde in dokazno breme nedopustno prevalilo na obtoženca. Zatrjuje, da je po toliko letih nesprejemljivo od obtoženca zahtevati, da navede imena strank, ki mu računov niso plačale. Tudi v temu delu se sodišče druge stopnje ne strinja s pritožnikom. Obramba v zvezi z ugotavljanjem morebitnih dolžnikov obtoženčeve družbe ni podala konkretiziranega dokaznega predloga, sodišče prve stopnje pa tudi ni imelo prav nikakršne podlage, da bi te okoliščine ugotavljalo po uradni dolžnosti. Obtoženec namreč sodišču ni ponudil nobenih podatkov, na podlagi katerih bi lahko vsaj ugotavljalo obstoj personalnih ali listinskih dokazov, ki bi jih tekom postopka na glavni obravnavi izvedlo po uradni dolžnosti. Obtoženec je zgolj navajal, da naj bi ti dolgovi obstajali, ni pa konkretiziral za katere osebe oziroma družbe naj bi storitve opravljal. Izrecno je poudaril, da o tem nima nobene dokumentacije. Omenjal je sicer vložene izvršilne predloge in opomine, česar pa ni potrdila niti tedanja računovodkinja S. V. Ta se ni spomnila, da bi za obtoženčevo družbo vlagala izvršbe niti da bi družba imela svoje dolžnike. Zato sodišče druge stopnje zaključuje, da v tem delu obtoženčeva pravica do obrambe ni bila prizadeta.

11. Posledici kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 sta določeni alternativno in sicer kot pridobitev premoženjske koristi ali nastanek premoženjske škode za stranko ali koga drugega. Abstraktni del opisa kaznivega dejanja je sicer obtožencu očital nastanek obeh posledic, vendar kot izhaja iz nadaljnjega opisa, pridobitev premoženjske koristi ni bila konkretizirana. Že to dejstvo je samo po sebi zadostovalo, da je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo, pa tudi po uradni dolžnosti iz abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek o tem, da si je obtoženec s predmetnim kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko korist. Naslednji razlog pa je v tem, kot je pravilno tudi opozoril pritožnik, da sodišče prve stopnje pri utemeljevanju obtoženčeve krivde obrazložilo le njegov subjektivni odnos do nastanka premoženjske škode kot posledice kaznivega dejanja. Pod točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe je tako sodišče prve stopnje zaključilo, da je obtoženec ″med izvajanjem poslovnega sodelovanja z oškodovano družbo ravnal s preslepitvenim namenom, zavestno in hote, torej z direktnim naklepom″. Glede na opisane okoliščine primera je vedel, da finančnih obveznosti do oškodovane družbe ne bo v celoti izpolnil in vsled takšnega ravnanja je oškodovani družbi nastala premoženjska škoda v višini 7.639,00 EUR. Tako gre ugotoviti, da tudi v tem delu obrazložitve sodišče prve stopnje ni obrazložilo očitka o pridobitvi premoženjske koristi ter obtoženčevem subjektivnem odnosu do tega, kar je dodatni razlog za izpustitev tega dela opisa kaznivega dejanja. Nato pa sodišče prve stopnje nadaljuje, da se je „možnosti nastanka škode v takšni višini obtoženi ob poznavanju finančnega stanja družbe in načina poslovanja, kot je bil opisan, prav tako zavedal in vanjo prav tako najmanj privolil“. Pritožniku se takšna obrazložitev zdi sporna, ker naj bi bilo kaznivo dejanje poslovne goljufije možno storiti le z direktnim naklepom ne pa z eventualnim. Sodišče druge stopnje te pritožbene pomisleke zavrača. S tem, ko je bil iz opisa kaznivega dejanja izpuščen očitek o pridobitvi premoženjske koristi, so argumenti prvega sodišča tudi v tem delu sodbe postali sklepčni1. Pri obliki kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki kot posledico določa nastanek premoženjske škode za oškodovano družbo, gre za posebni delikt, ki je določen z objektivnim pogojem kaznivosti. Samo dejstvo nastanka premoženjske škode oškodovani družbi v znesku 7.639,00 EUR torej zadostuje, da je o kaznivem dejanju poslovne goljufije moč govoriti. Ta je zunaj obtoženčeve krivde in v tem delu njegovega subjektivnega odnosa ni potrebno dokazovati.

12. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je odločba o premoženjskopravnem zahtevku, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovani družbi prisodilo znesek 7.639,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, napačna. Oškodovani družbi kot upniku je bil zoper obtoženega A. P. kot dolžnika, v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki je izvirala iz obravnavanega posla, že priznan in prisojen zahtevek v znesku 7.888,72 EUR in sicer s pravnomočnim sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 6. 2012, opr. št. VL 79311/2012. Oškodovana družba torej že razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom zoper obtoženca. Zato je sodišče druge stopnje tudi v tem delu pritožbi delno ugodilo in odločbo o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je po drugem odstavku 105. člena ZKP oškodovano družbo D. d. o. o., s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo (prvi odstavek 394. člena ZKP).

13. Obtoženec je bil po četrtem odstavku 95. člena ZKP pred prvim sodiščem oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse, zato gre šteti kot brezpredmetno pritožbo v tistem delu, kjer predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

14. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP, ki predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Glede na to, da je sodišče prve stopnje iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja izpustilo trditev, da naj bi si pridobil premoženjsko korist, je temu primerno, glede na manjšo kriminalno količino oziroma težo kaznivega dejanja, obtožencu določeno kazen znižalo na 5 mesecev zapora, posledično pa tudi enotno določeno kazen na 1 leto in 2 meseca zapora. Sicer pa je sodišče prve stopnje obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obtoženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obtoženca. V na novo določeni kazni petih mesecev zapora, enotno določeni v trajanju enega leta in dveh mesecev zapora ter triletni preizkusni dobi, so se dovolj odrazile tudi ugotovljene olajševalne okoliščine (relativno nizek znesek škode, časovna odmaknjenost kaznivega dejanja, zdravstvene težave obtoženca, obtoženi si z dejanjem ni pridobil premoženjske koristi) in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

15. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani ostali razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevega zagovornika v preostalem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16. Pritožbeno sodišče je deloma odločilo v obtoženčevo korist in zato sodna taksa ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

-------------------------------
1 Iz obrazložitve kazenske sankcije pod točko 13 sodbe sicer izhaja, da obtoženec s kaznivim dejanjem ni bil neposredno okoriščen oziroma si ni pridobil protipravne premoženjske koristi.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.11.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxMjk4