<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 109/2010
ECLI:SI:VSRS:2011:I.IPS.109.2010

Evidenčna številka:VS2005523
Datum odločbe:06.01.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSC I Kp 234/2009
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopa - razlogi o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - poslovna goljufija - preslepitveni namen - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja

Jedro

Čeprav obsojenec pred sklenitvijo pogodbe oškodovanca ni bil dolžan obveščati, da je bil zoper njega vložen predlog za uvedbo stečajnega postopka, je vložitev takega predloga okoliščina, ki v povezavi z drugimi dejstvi, ugotovljenimi v konkretni zadevi, kaže na obsojenčevo slabo premoženjsko stanje oziroma težave z likvidnostjo in s tem tudi na obstoj obsojenčevega goljufivega (preslepitvenega) namena kot zakonskega znaka kaznivega dejanja. Z lažnivim zatrjevanjem, da bo račun plačan v roku, je obsojenec tako preslepil direktorja oškodovanca, da mu je izročil blago, ki ga obsojenec ni plačal.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Celju je R. S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234. a člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi z 11. in 12. členom KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo in določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in s posebnim pogojem plačila odškodnine oškodovancu. Premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca je delno ugodilo, s presežkom pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso. Višje sodišče v Celju je ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je kaznivo dejanje opredelilo le po prvem odstavku 234. a člena KZ in da je kazen v pogojni obsodbi določilo le po prvem odstavku 234. a člena KZ. Sicer je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ali pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Kaznivo dejanje poslovne goljufije stori tisti, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda (234. a člen KZ). Zagovornik v zahtevi uvodoma poudarja, da vložitev predloga za stečaj gospodarskemu subjektu ne preprečuje nadaljnjega poslovanja in v zvezi s tem opozarja na neustreznost očitka v izpodbijanih sodbah, da bi moral obsojenec v kritičnem obdobju oškodovano družbo obvestiti, da je bil zoper njega kot samostojnega podjetnika posameznika vložen predlog za uvedbo stečajnega postopka. Pomislek zagovornika je utemeljen. Narava pravnih poslov in odnosov storilcem načeloma ne nalaga dolžnosti, da bi pogodbene partnerje obveščali o finančnem in bilančnem stanju svoje gospodarske družbe oziroma podjetja, razen če posamezni gospodarski partner tega izrecno ne zahteva.(1) V skladu s tem stališčem obsojenec torej pred sklenitvijo pogodbe z dne 20. 8. 2002 oškodovane družbe ni bil dolžan obveščati, da je bil zoper njega vložen predlog za uvedbo stečajnega postopka, vendar pa zmotno sklepanje sodišč o obstoju obsojenčeve dolžnosti na pravilnost odločitve ni vplivalo. Vložitev predloga za uvedbo stečajnega postopka je namreč okoliščina (indic), ki v povezavi z drugimi dejstvi, ugotovljenimi v konkretni zadevi, kaže na obsojenčevo slabo premoženjsko stanje oziroma težave z likvidnostjo. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, je stečajno sodišče 18. 9. 2002, torej manj kot en mesec po sklenitvi spornega posla, izdalo sklep o začetku in zaključku stečajnega postopka nad dolžnikom R. S. s. p., saj premoženja, ki bi prišlo v stečajno maso, ni bilo. Davčna uprava RS pa je obsojencu odpisala dolg iz naslova neplačanih prispevkov in davkov v višini 11,276.119,58 SIT. Glede na slabo finančno stanje obsojenca (poslovanje z izgubo v letih 2001 in 2002, odpis dolga, takojšen zaključek stečajnega postopka), ignoriranje opominov in pozivov ter kasnejše izmikanje telefonskim klicem pooblaščenca oškodovane družbe, sta sodišči vrednotili obsojenčevo zatrjevanje, da lesne elemente za izdelavo parketa nujno potrebuje in da bo račun z dne 20. 8. 2002 plačan v roku 15 dni, in na podlagi tega napravili razumen in logičen zaključek o obstoju obsojenčevega goljufivega (preslepitvenega) namena kot zakonskega znaka tega kaznivega dejanja. Z lažnivim zatrjevanjem, da bo račun plačan v roku 15 dni, je obsojenec tako preslepil direktorja oškodovane družbe K. d. o. o., da mu je izročil blago. Kot je bilo ugotovljeno, izročenega blaga obsojenec ni plačal, zaradi česar je družbi nastala škoda.

6. Po prvem odstavku 420. člena ZKP je mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Z navedbami, da obsojenec ni ravnal goljufivo, da ni imel namena, da bi oškodovancu nastala premoženjska škoda, da ni lažnivo trdil, da bo obveznost izpolnil, in da ni obljubljal izpolnitve v 15-dnevnem roku, temveč je tak plačilni rok na fakturo napisalo podjetje samo, zagovornik izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč, zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo. Zagovornik nadalje zatrjuje, da je obsojenec ob sklepanju pogodbe z oškodovano družbo povsem utemeljeno pozabil na predlog Davčne uprave RS za uvedbo stečajnega postopka, saj je stečajno sodišče odločalo nerazumno dolgo. Obsojenec naj ne bi videl razlogov za stečaj, saj je ocenjeval, da bo Davčna uprava njegov dolg pobotala z zneskom vrnjenega DDV, do katerega je bil kot samostojni podjetnik upravičen. Opozarja, da ob sklepanju posla dne 20. 8. 2002 obsojenec ni mogel imeti goljufivega namena, saj takrat za sklep Okrožnega sodišča v Celju z dne 18. 9. 2002, s katerim je sodišče odločilo o njegovem stečaju, še ni mogel vedeti. Kljub zatrjevani kršitvi kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zagovornik tudi s temi trditvami izraža dvom v pravilnost dokazne ocene in ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Enako velja tudi za trditve zagovornika, da neplačilo računa ni bilo posledica obsojenčevega ravnanja, temveč objektivnega dejstva, da je stečajno sodišče izdalo sklep o začetku in zaključku stečajnega postopka nad obsojencem. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je rok za plačilo računa potekel še pred začetkom stečajnega postopka in da obsojenec obveznosti do začetka stečajnega postopka ni niti delno poravnal.

8. Neutemeljeni so tudi očitki bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovno sodišče se pri odločanju omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik, pri čemer mora vložnik navesti, iz katerih razlogov vlaga zahtevo, ter razloge tudi konkretizirati. Očitek, da v sodbi sodišča prve stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in da je sodišče za odločilna dejstva štelo tudi okoliščine, ki niso bile zajete v opisu kaznivega dejanja, je nekonkretiziran in presplošen, da bi ga Vrhovno sodišče lahko preizkusilo. Nekonkretizirana je tudi navedba, da sodišče v okviru dokaznega postopka ni pridobilo izpiska iz prometa na obsojenčevih bančnih računih. V zahtevi namreč ni obrazloženo, katero kršitev naj bi sodišče s tem zagrešilo oziroma kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. S trditvami, da je ugotovitev sodišča glede obsojenčevega zatrjevanja, da bo račun plačan v roku 15 dni, v nasprotju z listinami v spisu (računom), pa zagovornik ne uveljavlja protispisnosti kot ene od oblik postopkovne kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč ponovno izraža dvome v dejanske zaključke sodišč. Da je obsojenec trdil, da bo obveznost poravnal in da bo račun plačan v 15 dneh, je namreč dejanski zaključek, ki ga je prvostopenjsko sodišče napravilo ob tehtanju vseh izvedenih dokazov, med drugim tudi izpovedbe oškodovanca, ki je pojasnil, da mu je obsojenec zatrjeval, da bo račun takoj plačal in da je bil dogovorjen 15-dnevni izpolnitveni rok. Neutemeljene so tudi trditve o neobrazloženosti krivdoreka v delu, ki obsojencu očita, da je imel preslepitveni namen že ob sklepanju posla. Sodišči sta namreč zaključek o obstoju preslepitvenega (goljufivega) namena ob sklepanju posla ustrezno obrazložili (prim. str. 6-8 sodbe prvostopenjskega sodišča in str. 3-4 sodbe višjega sodišča).

C.

9. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

----

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS I Ips 84/2009 z dne 11. 6. 2009, I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005 in I Ips 270/2004 z dne 26. 5. 2005.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1, 420, 420/2, 424, 424/1.
KZ člen 234a.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.06.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU0ODQ4