<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 2236/2009-40
ECLI:SI:VSRS:2012:I.IPS.2236.2009.40

Evidenčna številka:VS2006013
Datum odločbe:22.03.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSK II Kp 2236/2009
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - nezakonito ravnanje z zaščitenimi živalmi - zakonski znaki kaznivega dejanja

Jedro

Odvzem iz narave ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja iz prvega odstavka 344. člena KZ-1, temveč izhaja iz Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah kot blanketne norme.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenca G. F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nezakonitega ravnanja z zaščitenimi živalmi in rastlinami po prvem odstavku 344. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 344. člena KZ-1 določilo zaporno kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je odločilo, da se odvzame štiri zasežene mrtve ptice iz družine kljunačev ali slok (Scolopax rusticola) ter na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zagovornika obsojenega kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu pa naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zagovornik obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP) ter zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), navaja, da bi bila nezakonitost ravnanja z zaščitenimi živalskimi vrstami lahko izkazana le v primeru, če bi bile živali odvzete iz narave, kar pa se v obravnavanem primeru v postopku ni ugotavljalo, ter da je te okoliščine v svoji sodbi „izvirno“ ugotovilo sodišče druge stopnje, saj v spisu o tem ni podatkov. Predlaga, da se obsojenega oprosti, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da navedbam zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi. Tekom dokaznega postopka je bilo ugotovljeno, da je obsojeni za naslonjalom zadnjega sedeža svojega vozila prevažal štiri mrtve ptice iz družine kljunačev, ki so po Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (poglavje I, priloga A) (dalje uredba) in po Konvenciji o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (Dodatek III), opredeljeni kot zaščitena živalska vrsta. Režim lova na te živali je predpisan, zakonitost posedovanja mrtve živali pa je odvisna prav od odgovora na vprašanje, ali so bile ptice ulovljene v skladu z režimom lova. Vprašanje, ki ga izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti, torej ali so bile zasežene ptice odvzete iz narave, je dejansko vprašanje, ki ne more biti predmet preizkusa v postopku zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti je bil poslan v izjavo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik je v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke izrazil nestrinjanje z njenim mnenjem ter poudaril, da se je obsojencu očitala posest določenih ptic in ob tem nezakonitost domnevala, ta pa bi bila podana le v primeru, da so ptice vzete iz narave.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornik obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali so bile zasežene ptice, ki so po uredbi zavarovana prosto živeča živalska vrsta, odvzete iz narave ter s tem do nezakonitosti kot zakonskega znaka kaznivega dejanja iz prvega odstavka 344. člena KZ-1.

8. S pravnomočno sodbo se obsojencu očita ravnanje v nasprotju s 14. členom uredbe, po katerem je prepovedano prevažanje, prenašanje, prodaja, zamenjava ali ponujanje za prodajo ali zamenjavo živih ali mrtvih živalskih vrst iz priloge I uredbe odvzetih iz narave. Določba „odvzem iz narave“ torej sama zase ni zakonski znak kaznivega dejanja iz prvega odstavka 344. člena KZ-1, temveč izhaja iz uredbe kot blanketne norme, kot je v svoji sodbi pojasnilo že sodišče druge stopnje, ko je zavrnilo po vsebini enak pritožbeni ugovor, kot ga obramba uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Za zaključek, da je v obravnavanem primeru šlo za prevažanje in s tem za posedovanje zavarovane prosto živeče živalske vrste, ki je bila odvzeta iz narave, je po stališču Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje navedlo razumne, tehtne in prepričljive razloge, ki jim je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Razlogom, da je obsojenec v času varstvene dobe, ko torej lov na te ptice ni bil dovoljen, za naslonjalom zadnjega sedeža svojega vozila prevažal štiri mrtve ptice iz družine kljunačev, ki je po uredbi zavarovana prosto živeča vrsta, da je pred tem kot lovec ptice te vrste na Hrvaškem že lovil ter zagotovo vedel, da režim lova nanje v vseh državah ni enak, kot razumnim za zaključek, da je šlo za prevažanje in s tem posedovanje zavarovane prosto živeče živalske vrste, ki je bila odvzeta iz narave, pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Očitek pritožbenemu sodišču, da je „odvzem iz narave“ utemeljilo „izvirno“, ker za to naj ne bi imelo podatkov v spisu, je glede na navedeno v nasprotju z razlogi prvostopenjske sodbe, očitek o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa neutemeljen. Če pa se obramba drugače kot sodišči ne strinja z razlogi, ki so bili podlaga za zaključek, da so bile zasežene ptice odvzete iz narave, potem pod videzom zatrjevane kršitve kazenskega zakona dejansko uveljavlja vprašanje dejanske narave, ki ne more biti predmet preizkusa v postopku zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.
KZ-1 člen 344, 344/1.
Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.07.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ1MjMw