<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 6/95
ECLI:SI:VSRS:1995:VIII.IPS.6.95

Evidenčna številka:VS30047
Datum odločbe:07.11.1995
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem

Jedro

Določba o daljšem zastaralnem roku iz 377. čl. ZOR za odškodninsko terjatev povzročeno s kaznivim dejanjem, se uporablja tudi za organizacijo oz. drugo pravno osebo, če je njen delavec povzročil škodo s kaznivim dejanjem. Zaradi presoje utemeljenosti ugovora zastaranja terjatve sodišče le ugotovi, da je bil delavec organizacije s pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča spoznan za krivega kaznivega dejanja, s katerim je bila škoda povzročena.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med tožečo stranko in toženo stranko delilo odgovornost za škodo, nastalo ob nesreči pri delu, pri čemer je ocenilo, da je Š. odgovoren za pretežni del škode - 90 %; preostalih 10 % pa mora trpeti M.B. sam. Sodišče je istočasno odmerilo odškodnino za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine 2,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 5,500.000,00 SIT in za strah 1,000.000,00 SIT. Ob upoštevanju 10 % soodgovornosti tožnika je bil toženi stranki naložen v plačilo znesek 7,650.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1993 dalje in stroški postopka v znesku 618.760,00 SIT. V višjem delu 3,000.000,00 SIT je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo.

Pritožili sta se obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasni reviziji tožeča in tožena stranka.

Revizijskemu sodišču tožeča stranka predlaga takšno spremembo izpodbijane odločbe, da bo njenemu tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti, tožena stranka pa oprostitev plačila odškodnine oziroma njeno znižanje.

Tožnik v reviziji zatrjuje, da je med zdravljenjem trpel zelo intenzivno dolgo trajajoče bolečine in prenašal neštete nevšečnosti, kar sta sodišči ob odmeri odškodnine za telesne bolečine premalo upoštevali. Prav tako sta sodišči prenizko odmerili odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je tožnik utrpel hudo in dokončno poškodbo organizma, kar je glede na njegovo mladost izjemno hudo. Ob odmeri je bilo premalo upoštevano dejstvo, da so po mnenju izvedenca, tožnikove sposobnosti za splošne življenjske aktivnosti, zmanjšane za 75 %, kar se močno odraža v njegovem osebnem intimnem življenju. Tudi odškodnina za strah je prenizka. Tožnik prosi za oprostitev plačila takse za revizijo.

Tožena stranka pa vztraja pri svojih pritožbenih trditvah, da je za nastalo škodo podana izključna odgovornost tožnika samega in da je njegov odškodninski zahtevek zastaran.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in nasprotnima strankama, ki nanjo nista odgovorili (3. odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil tožnik poškodovan v trenutku, ko ga je ob nenadnem premiku tovornjaka, ki ga je oškodovanec popravljal, stisnilo ob zid. Do nenadzorovanega premika vozila je prišlo v posledici nestrokovnega vžiga motorja, ki ga je opravil tožnikov sodelavec E.S. Vodja takratne poslovne enote Š. ga je tožniku dodelil v pomoč, čeprav je vedel, da Slivnjek ni usposobljen za odrejena dela. S takim ravnanjem so bili kršeni številni varstveni ukrepi. S pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. ... je bil E.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe iz 52. člena KZ SRS, za katerega je po določilu 1. odstavka 95. člena takrat veljavnega KZ SFRJ bil določen zastaralni rok za kazenski pregon - deset let (enak zastaralni rok je predpisan tudi v 3. točki 1. odstavka 111. člena v zvezi s 135. členom sedaj veljavnega KZ RS - Uradni list RS, št. 63/94, popravek 70/94). Zaradi značaja nevarnega dela, ki ga je tožnik opravljal in ravnanja delavca, ki je izvedel vžig motorja, ne da bi bil za to strokovno usposobljen in izkušen, sta sodišči ocenili, da je za škodni dogodek podana krivdna odgovornost tožene stranke.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Zato so odveč ponavljajoče se trditve tožene stranke - tudi v primeru, da ne bi bile v postopku z nasprotnimi dokazi ovržene - o tem, da naj bi tožnik sam zaprosil S. za pomoč pri popravilu, čeprav je vedel, da nima opravljenega vozniškega izpita.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da temelji odgovornost tožene stranke za škodo, nastalo tožniku na določilu 1. odstavka 73. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Po tej določbi odgovarja organizacija oziroma delodajalec za škodo, ki jo utrpi delavec pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Po določilu 170. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) pa organizacija odgovarja tudi za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Tožeča stranka je v razmerju do tožene stranke "tretja oseba", za katero ni pomembno notranje razmerje med toženo stranko in E.S. v smislu 74. člena ZTPDR. Tudi delavec organizacije se v primeru nesreče pri delu šteje za tretjo osebo v smislu prej omenjenega 170. člena ZOR, oziroma 74. člena ZTPDR. Gospodarska organizacija in druga pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo povzroči en delavec drugemu po istem zakonitem določilu kot v primeru, če delavec povzroči škodo osebi izven delovne organizacije. Ratio legis določila 170. člena ZOR je predvsem v tem, da odgovarja za škode povzročene na delu ali v zvezi z njim primarno organizacija, ne pa povzročitelj. Gre za njeno objektivno odgovornost za delavčevo krivdno ravnanje.

Na tožnikovo pravico oziroma njen obseg do povrnitve škode bi lahko vplivalo le zatrjevano zastaranje njegovega odškodninskega zahtevka. Po določilu 376. člena ZOR zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek). V vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (2. odstavek). V določilu 377. člena ZOR pa je uzakonjen daljši zastaralni rok za tiste škode, ki so povzročene s kaznivim dejanjem. V teh primerih zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona (1. odstavek). Ta zastaralni rok ne velja - kot zmotno navaja tožena stranka - le za storilca kaznivega dejanja, s katerim je bila povzročena škoda in, ki je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča - kot v obravnavanem primeru - ampak tudi za organizacijo oziroma delodajalca, ki odgovarja odškodninsko za nastalo škodo.

Zakon v obeh določilih 376. in 377. člena govori o odškodninski terjatvi in povzročeni škodi, ne glede na to, kdo je odgovoren za škodo povzročeno s kaznivim dejanjem in nastopa v odškodninskem sporu kot tožena stranka. V določilu 170. člena pa je urejena odgovornost organizacije oziroma delodajalca za škodo , ki jo je povzročil njen delavec, čeprav lahko odgovarja za škodo tudi delavec, če jo je povzročil namenoma (74. člen ZTPDR). Če bi hotel zakonodajalec omejiti uporabo določila 377. člena ZOR samo na storilca kaznivega dejanja, s katerim je bila povzročena škoda, bi to nedvomno določil, pa tega ni storil. Izhajajoč iz besedila norme 377. člena taka omejitev tudi ni utemeljena, saj je jasno, da organizacija ali druga pravna oseba kot taka, ne more storiti kaznivega dejanja, ampak ga lahko stori le njen delavec. Za tega pa organizacija odgovarja v polnem obsegu tudi oziroma zlasti še v primeru, ko je bila storjena škoda s kaznivim dejanjem.

Določbo 377. člena ZOR je treba razlagati predvsem po njenem smislu in namenu, ki je nedvomno ta, da se omogoči močnejše pravno varstvo oziroma učinkovitejša zaščita tistega, ki je utrpel škodo zaradi kaznivega dejanja, kakor pa tistega, ki je bil oškodovan zaradi drugega dejanja oziroma ravnanja, ki ne predstavlja kaznivega dejanja. Zato ni razloga, ki bi utemeljeval omejitev odškodninske odgovornosti organizacije oziroma možnost sodnega uveljavljanja odškodninske terjatve nasproti njej s tem, da naj bi zanjo veljal krajši zastaralni rok. Nasprotno, organizacija tudi v primeru ali še posebej v primeru, ko je njen delavec povzročil škodo s kaznivim dejanjem mora biti za to škodo odgovorna v polnem obsegu, bodisi sama, bodisi skupaj z delavcem, ki je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, torej v istem obsegu kot delavec.

Odškodninska odgovornost mora biti ista tako za kazensko obsojenega delavca kot za delodajalca ne samo vsebinsko, ampak tudi glede zastaralnega roka. Prav v tem je smisel in namen določbe 377. člena ZOR, ob katerega uporabi oškodovanec v nobenem primeru ne sme priti v slabši položaj, v kakršnem bi se znašel ob enostranski uporabi te določbe, če bi ta veljala samo za kazensko obsojenega delavca.

Določba o daljšem zastaralnem roku iz 377. člena ZOR za odškodninsko terjatev povzročeno s kaznivim dejanjem, se torej uporablja tudi za organizacijo oziroma drugo pravno osebo, če je njen delavec povzročil škodo s kaznivim dejanjem. Zaradi presoje utemeljenosti ugovora zastaranja terjatve sodišče le ugotovi, da je bil delavec organizacije s pravnomočno sodbo pristojnega sodišča spoznan za krivega kaznivega dejanja, s katerim je bila škoda povzročena.

Iz vseh navedenih razlogov - ko je bilo ugotovljeno, da je do poškodbe tožnika prišlo zaradi krivdnega ravnanja delavca tožene stranke, ki je bil s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja iz 52. člena KZ SRS in opustitve HTV ukrepov s strani tožene stranke, ter v okviru zastaralnega roka iz 377. člena ZOR uveljavljenim odškodninskim zahtevkom tožnika - se tožena stranka ne more otresti svoje odgovornosti za nastanek škode v obsegu, kot sta ga ugotovili obe nižji sodišči.

Sodišče ob odmeri pravične denarne odškodnine upošteva stopnjo duševnih in telesnih bolečin prizadetega kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo (1. in 2. odstavek 200. člena ZOR). Odškodnina mora biti tedaj primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Po oceni revizijskega sodišča je bila tožniku tako za pretrpljene telesne bolečine, kot tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za strah priznana pravična odškodnina, zaradi česar razlogi za predlagano zvišanje niso podani. Sodišči obeh stopenj sta pravilno vrednotili vse relevantne okoliščine - naravo poškodbe, potek zdravljenja, negotov izid, trajanje nezmožnosti za delo, intenziteto bolečin, posledično invalidnost prve kategorije in tožnikovo okrnjeno zdravje. Zdravljenje zaradi utrpelih raztrganin sečnega mehurja, sečnice, debelega črevesja, vranice, zloma desne stegnenice, desne ponvice, sramne kosti, medeničnega obroča in križnice, je formalno trajalo od 5.1.1985 do leta 1987, dejansko pa do invalidske upokojitve v juliju 1991 in še v kasnejšem obdobju. Zdravljenje je bilo povezano z operativnimi posegi, dolgotrajno rehabilitacijo in ves čas je bilo spremljano z bolečinami in neugodnostmi (10 dni je trpel hude telesne bolečine, 15 dni srednje hude, 21 dni lažje, občasno se lažje bolečine še pojavljajo). Ob ugotovitvi, da je zdravljenje potekalo brez zapletov in v okviru pričakovanega, ni mogoče slediti revizijskemu predlogu tožnika za zvišanje odškodnine iz tega naslova.

Tudi o intenzivnosti in dolgotrajnosti duševnih bolečin zaradi strahu, izhajajoč pri tem iz dejanskih ugotovitev o tožnikovi prizadetosti, naravi poškodbe in načinu zdravljenja, ne gre dvomiti. Sedaj 34. letni oškodovanec zaradi težav z odvajanjem, omejeno gibljivostjo, zmanjšano spolno močjo, izoliranostjo iz delovnega in širšega življenjskega okolja, trajno duševno trpi, saj izboljšanja ni pričakovati.

Toda, kot je bilo že poudarjeno, se mora skozi odmero odškodnine za negmotno škodo, da bi ta ustrezala pravnemu standardu "pravične denarne odškodnine" odražati tudi razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Po tem razmerju so meje, preko katerih sodišče ob odločanju "o pravični denarni odškodnini" ne more. Le tako lahko sodišče skozi prisojeni znesek izrazi pomen in namen odškodnine za negmotno škodo (2. odstavek 200. člena ZOR). Z denarnim ekvivalentom ni mogoče vzpostaviti stanja pred škodnim dogodkom. Odškodnina predstavlja zgolj možnost, da oškodovanec z določeno aktivnostjo (npr. z zagotovitvijo boljših življenjskih pogojev v materialnem smislu) vzpostavi duševno ravnovesje.

Vse to sta sodišči prve in druge stopnje po presoji revizijskega sodišča primerno upoštevali, ko sta tožniku prisodili 2,000.000,00 SIT za telesne bolečine, 5,500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 1,000.000,00 SIT za strah. Materialno pravo (200. člen ZOR) je bilo tedaj glede opisanih vrst negmotne škode pravilno uporabljeno, zato je revizijsko sodišče obe reviziji, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).

O predlogu za oprostitev plačila takse tožnika revizijsko sodišče ni odločalo, ker je zato pristojno sodišče prve stopnje (1. odstavek 173. člena ZPP).

Določbe zveznih zakonov, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1.odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/1/94).


Zveza:

ZOR člen 377. ZTPDR člen 73, 74.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzU4NQ==