<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 196/2011
ECLI:SI:VSRS:2012:II.IPS.196.2011

pomembnejša odločba

Evidenčna številka:VS0015216
Datum odločbe:05.04.2012
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 2005/2010
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem
Objava v zbirki VSRS:CZ 2012/2013

Jedro

Po presoji revizijskega sodišča je v primerih, ko je zoper povzročitelja škode tekel kazenski postopek, za presojo pravočasnosti odškodninske tožbe pomemben način, na katerega je bil ta postopek zaključen: če je pravdno sodišče na njegovo odločitev vezano, obstoja kaznivega dejanja ni dovoljeno ugotavljati kot predhodno vprašanje v odškodninski pravdi; če pravdno sodišče na odločitev, s katero se je kazenski postopek zaključil, ni vezano, sme samo v odškodninski pravdi izjemoma odločati o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju.

Če kazenskega postopka ni bilo, ni odločbe, na katero bi bilo pravdno sodišče lahko vezano in je položaj enak kot v primeru, ko se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče v odškodninski pravdi ni vezano.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvi tožnik B. U. je bil kot voznik osebnega avtomobila hudo telesno poškodovan v prometni nesreči, ki jo je 11. 9. 1991 v Ljubljani povzročil tretji toženec H. M. s tovornim vozilom, obvezno zavarovanim pri drugi toženki S., ne pa tudi pri zavarovalnici v Sloveniji, zaradi česar so prvi tožnik kot neposredni oškodovanec ter druga tožnica in tretji tožnik, njegova žena in sin kot posredna oškodovanca, zahtevali odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo od povzročitelja prometne nesreče, zavarovalnice, pri kateri je bilo tovorno vozilo zavarovano v Bosni in Hercegovini in od Zavarovalnice kot območne zavarovalnice po določbah Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da morajo tožene stranke solidarno plačati B. U.: 146.052,41 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, 94.874,81 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, 701,05 EUR mesečne rente za tujo pomoč od 1. 12. 1998 dalje in 625,94 EUR mesečne rente zaradi izgube na dohodku od 1. 12. 1998 dalje, N. U. 20.864,63 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo ter G. U. 20.864,63 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter jim povrniti pravdne stroške. Zavrnilo ga je zato, ker je pred vložitvijo tožbe pretekel zastaralni rok iz prvega odstavka 386. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) za vse oblike nepremoženjske in premoženjske škode in ker roka iz 377. člena ZOR po njegovi sodbi ni mogoče uporabiti, ker povzročitelj škode ni bil obsojen v kazenskem postopku, obstoja kaznivega dejanja pa v pravdi ni mogoče ugotavljati kot predhodno vprašanje, saj bi zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona, zaradi katerega je bil obtožni predlog zavržen, sodišče poseglo v povzročiteljevo ustavno zagotovljeno pravico do domneve nedolžnosti.

3. Pritožbeno sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo v delih, v katerih je bilo odločeno o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah prvega tožnika v višini 95.977,30 EUR (tj. del prvo navedene postavke) ter za duševne bolečine druge tožnice in tretjega tožnika v celoti in glede pravdnih stroškov, v ostalem pa je sodbo potrdilo. Potrditev je posledica (na sklep II Ips 539/2004 oprte) presoje, da po pretrganju zastaranja odškodninske terjatve, ki traja ves čas kazenskega postopka, zastaranje odškodninske terjatve ne začne z nova teči v vsakem primeru, pač pa to brezpogojno velja le za primer zaključka kazenskega postopka z obsodilno sodbo, ne pa tudi v primeru oprostilne ali zavrnilne sodbe ali ustavitve postopka. S prvostopenjskim sodiščem je soglašalo tudi, da zavrženje obtožnega akta ni tak izjemen razlog, kot na primer smrt ali duševna bolezen ali amnestija storilca, ki bi pravdnemu sodišču dovoljeval ugotavljati obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje.

4. Prvi tožnik je vložil revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim je potrjena zavrnilna odločitev prvostopenjskega sodišča o odškodnini za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi skaženosti in glede do zaključka sojenja nastale premoženjske škode (94.874,81 EUR) in tiste, ki bo še nastajala v bodoče (renta za kritje stroškov tuje pomoči 701,05 EUR mesečno in izguba dohodka 625,94 EUR mesečno). Uveljavlja revizijske razloge absolutne (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in relativne (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 13. in 14. členom ZPP) kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava (377., 392. člen in drugi odstavek 385. člena ZOR, ter 112. člen Kazenskega zakonika Republike Slovenije, v nadaljevanju KZ), zaradi česar je dejansko stanje ugotovljeno pomanjkljivo, ter kršitev ustavnih pravic in predlaga njeno spremembo z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje tudi v tistem delu, v katerem je bila le-ta potrjena in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje o vseh zahtevkih.

Bistvena revizijska trditev je, da je sodišče zmotno rešilo ugovor zastaranja terjatve, ker ni uporabilo določbe 377. člena ZOR o pretrganju zastaranja in sicer zato, ker ni o obstoju kaznivega dejanja odločilo kot o predhodnem vprašanju. Revident meni, da je nesprejemljivo oziroma brez podlage v materialnem pravu stališče pritožbenega sodišča, da sme pravdno sodišče določbo 377. člena ZOR o pretrganju zastaranja uporabiti le v primeru obsodilne kazenske sodbe, ter da sme le v nekaterih drugih izjemnih primerih (storilčeva smrt, duševna bolezen, amnestija, umik obtožbe, o katerem oškodovanec ni bil obveščen…) obstoj kaznivega dejanja ugotavljati v pravdi kot predhodno vprašanje, zaradi česar prav tako pride (enako kot v primeru obsodilne sodbe v kazenskem postopku) do pretrganja zastaranja terjatve oškodovanca proti povzročitelju škode, nastale s kaznivim dejanjem. Pritožbeno sodišče je svoje stališče sicer oprlo na pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča, vendar ni upoštevalo, da sta vlogi zastaranja kazenskega pregona in zastaranja odškodninske terjatve različni in da zato ni mogoče pravnih posledic absolutnega zastaranja kazenskega pregona prenašati na civilnopravno področje, kar je bilo v navedenem pravnem mnenju posebej izpostavljeno. Ločiti je treba obstoj kaznivega dejanja od kazenske odgovornosti zanj. Po določbi 16. člena KZ je kaznivo dejanje človekovo protipravno ravnanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca. Obstoja kaznivega dejanja ne veže na znanega storilca in še manj na obsodilno sodbo, zaradi česar določbe prvega odstavka 377. člena ZOR, ki govori o škodi, povzročeni s kaznivim dejanjem, ni mogoče razumeti drugače kot tako, kakor je določeno v 16. členu KZ. Zato je zmotno, neživljenjsko in v nasprotju z določbami 13. in 14. člena ZPP in Ustave stališče pritožbenega sodišča, da obstoja kaznivega dejanja v pravdi ni mogoče ugotavljati kot predhodno vprašanje zaradi absolutnega zastaranja. Pravdno sodišče ni vezano na sklep kazenskega sodišča o ustavitvi kazenskega pregona zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona; to vprašanje je za uveljavljanje tožnikove pravice do odškodnine bistvenega pomena. Vezano je le na obsodilno sodbo. Ko take sodbe ni, je treba v pravdi ugotoviti vse okoliščine iz 213. člena ZPP, omejitev iz prvega odstavka 13. člena bi, upoštevana strogo, kršila oškodovančevo pravico do sodnega varstva, ker ne bi mogel uveljavljati vseh pravic, ki mu gredo po materialnem pravu, vključno s pravico do podaljšanja zastaralnega roka po kazenskopravnih predpisih. Poudarja, da je sodna praksa večkrat dala ob upoštevanju načela sorazmernosti prednost pravici do varstva oškodovanca pred domnevo nedolžnosti tistega storilca, proti kateremu se kazenski postopek ni mogel začeti ali končati z meritorno odločbo, na primer Vrhovno sodišče v zadevah II Ips 102/2003 in II Ips 251/2007. Tak je tudi obravnavan primer; zaradi neustrezne aktivnosti pravosodnih organov in neodzivanja tretjega toženca se kazenski postopek zoper njega ni zaključil z meritorno odločbo, na kar prvi tožnik ni imel nobenega vpliva. Zato ni nobenega razloga, da bi se njegov položaj obravnaval drugače kot v primerih, ko povzročitelj umre ali duševno zboli ali ko tožilec umakne obtožbo ali ko pride do amnestije…, v katerih pravdno sodišče lahko ugotavlja obstoj kaznivega dejanja in uporabi temu ustrezne zastaralne roke, pa kljub temu ni kršena domneva nedolžnosti povzročitelja škode. Določb 377. in 392. člena ZOR o zastaranju odškodninskih terjatev, povzročenih s kaznivim dejanjem in o pretrganju zastaranja teh terjatev, ni mogoče pravilno uporabiti brez upoštevanja določb 3. in 5. točke 112. člena KZ, po katerih zastaranje kazenskega pregona pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca, zastaranje pa prične po vsakem pretrganju teči znova. Tretji toženec je prejel vabilo za glavno obravnavo, opravljeno 29. 5. 1997, torej je bilo zastaranje kazenskega pregona pretrgano in je pričelo tedaj znova teči tudi zastaranje odškodninske terjatve. Sodna praksa (vključno z zadevo II Ips 539/2004, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče) sicer res loči prekinitve zastaranja kazenskih pregonov in s tem odškodninskih terjatev na tiste, ki se zaključijo z obsodilno sodbo in na tiste, ki se ne zaključijo na ta način, vendar za to v določbah KZ ni podlage. Ta tudi ne ločuje procesnih dejanj za pregon storilca na bolj in manj pomembna, zato ima vsako procesno dejanje, tudi vabilo na obdolžencu na glavno obravnavo, za posledico pretrganje zastaranja. Ker sta sodišči prve in druge stopnje napačno presodili vprašanje pretrganja kazenskega postopka, sta zmotno odločili o ugovoru zastaranja (za revizijo relevantnega dela) odškodninske terjatve prvega tožnika.

Prenašanje pravnih posledic absolutnega zastaranja kazenskega pregona na civilno področje, ki institut zastaranja rešuje posebej in celovito, ni utemeljeno. Prav tako ne more biti pravica oškodovanca do odškodnine odvisna od okoliščin, na katere nima nobenega vpliva. Te pravice morajo biti vnaprej določene in tudi so: v 112. členu KZ in v 377. členu ZOR. Razlaga pritožbenega sodišča, da pravice prvega tožnika niso vnaprej določene z zakonom in da so v vsakem primeru odvisne od načina zaključka kazenskega postopka, krši temeljni načeli enakega varstva pravic in enakosti pred zakonom.

5. Revizija je bila vročena toženim strankam. Te nanjo niso odgovorile.

6. Revizija je utemeljena.

7. Institut zastaranja se v teoriji utemeljuje s socialnimi potrebami.(1) Je kompromis med varstvom interesov dolžnika, saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, in med varstvom interesov upnika, ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic vendarle na razpolago primerno dolg rok.

8. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če ni za posamezne obveznosti z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 361. člena ZOR) in nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 360. člena ZOR), to je, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega roka (362. člen ZOR). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 376. člena ZOR). Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, pretrganje zastaranja kazenskega pregona pa ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (prvi in drugi odstavek 377. člena ZPP).

9. V konkretnem primeru je prvemu tožniku nastala premoženjska in nepremoženjska škodo zaradi poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči, ki jo je 11.9.1991 v Ljubljani povzročil tretji toženec, ko je s tovornim vozilom z neprednostne ceste zapeljal na prednostno, po kateri je pravilno pripeljal prvi tožnik, in trčil vanj. Zoper povzročitelja je tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opravilno številko K 107/95 kazenski postopek, v katerem oškodovanci premoženjskopravnega zahtevka niso uveljavljali in v katerem je bil zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona obtožni predlog zavržen s sklepom z dne 11. 11. 1997. Tožba je bila vložena 7. 12. 1998. Sporno je bilo, ali je tedaj zastaralni rok iz prvega in drugega odstavka 376. člena ZOR že potekel, ali je mogoče uporabiti zastaralni rok iz 377. člena ZOR in ali je tudi ta potekel pred vložitvijo tožbe. V revizijskem postopku je (glede na izid pritožbenega postopka) sporna še uporaba roka iz prvega in drugega odstavka 376. člena, ki ga po revidentovem prepričanju sodišči ne bi smeli uporabiti, pa sta ga, in neuporaba roka iz 377. člena ZOR.

10. Če je škoda storjena s kaznivim dejanjem, je torej zastaralni rok za uveljavljanje neposlovne odškodninske terjatve odvisen od zastaralnega roka, določenega za pregon kaznivega dejanja, razen v primeru, ko je ta krajši od roka, v katerem zastara odškodninska terjatev. V teoriji se poudarja, da je taka ureditev potrebna zaradi močnejšega pravnega varstva oškodovanca oziroma zato, da bi bilo njegovo pravno varstvo v kazenskem in civilnem postopku enako:(2) povrnitev škode, povzročene s kaznivim dejanjem, je mogoče uveljavljati s premoženjskopravnim zahtevkom v kazenskem postopku ali z odškodninsko tožbo v civilnem postopku; v obeh primerih vložitev zahteve povzroči pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka.(3) Povrnitev škode je mogoče v kazenskem postopku uveljavljati do zaključka glavne obravnave, čeprav so roki iz 376. člena ZOR že prej potekli (do izteka teh rokov lahko sploh še ni ugotovljen storilec kaznivega dejanja, njegova odgovornost ali celo obstoj kaznivega dejanja oziroma njegovi objektivni znaki). Za terjatev za povrnitev iste škode ne moreta istočasno veljati dva režima zastaranja, rok za zastaranje odškodninske terjatve pa ne more biti odvisen od izbire oškodovanca, v katerem (kazenskem ali pravdnem) postopku bo uveljavljal odškodnino.

Edina logična je zato ureditev, ki oškodovancu omogoča, da odškodnino za škodo, izvirajočo iz kaznivega dejanja, uveljavlja v pravdi tudi tako, da vloži tožbo že po izteku zastaralnih rokov iz 376. člena ZOR, vendar pred potekom od teh rokov daljšega roka, v katerem zastara kazenski pregon storilca kaznivega dejanja, iz katerega izvira konkretna škoda.

Določbi prvega in drugega odstavka 377. člena ZOR varujeta oškodovanca pred možnostjo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral, še preden bi zastaral kazenski postopek. Temeljita na mnenju, da ne bi bilo primerno, če bi povzročitelj škode kazensko odgovarjal, oškodovanec, ki je zaradi njegovega ravnanja pretrpel škodo, pa bi bil zavrnjen, češ da je njegova zahteva že zastarana.(4) Ugodnosti, ki jih ti določbi lahko, ne pa nujno,(5) prinašata oškodovancu, sta, (1) da lahko proti odgovorni sebi uveljavlja odškodninski zahtevek v daljšem zastaralnem roku in (2) da s pretrganjem zastaranja kazenskega postopka nastopi tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.

Odškodninski zahtevek zaradi pretrganja zastaranja(6) ne more zastarati, dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode.(7) Izid kazenskega postopka na to ne vpliva. Med trajanjem kazenskega pregona lahko oškodovanec kadarkoli vloži odškodninsko tožbo, čeprav je zastaralni rok iz 376. člena ZOR že potekel.

11. Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (drugi odstavek 377. člena ZOR). Po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon (prvi odstavek 392. člena ZOR). Ker v konkretnem primeru zastaranje odškodninske terjatve glede na določbo drugega odstavka 377. člena ZOR v nobenem primeru ni moglo preteči pred 11.11.1997, ko je bil zavržen obtožni predlog zoper tretjega toženca kot povzročitelja škode, je bistveno še, ali bi morali nižji sodišči uporabiti določbo prvega odstavka 392. člena ZOR, torej ali je po pretrganju zastaranje odškodninske terjatve začelo znova teči.

Rešitev je v odgovoru na vprašanje o (ne)odločilnosti izida kazenskega postopka zoper povzročitelja škode.

12. Ugodnost daljšega zastaralnega roka iz prvega odstavka 377. člena ZOR je pogojena z ugotovitvijo obstoja kaznivega dejanja (in sicer tako njegovih objektivnih kot subjektivnih znakov(8)) kot vzroka škode.(9)

Obstoj kaznivega dejanja je predhodno vprašanje, o katerem sodišče odloča v kazenskem postopku. Na rešitev v kazenskem postopku je pravdno sodišče vezano skladno z načelom prirejenosti postopkov in skladno z učinki materialne pravnomočnosti odločbe,(10) izdane na matičnem področju (prvi odstavek 13. člena ZPP); upošteva ga kot pravno relevantno dejstvo (kot del spodnje premise).(11)

Po presoji revizijskega sodišča je v primerih, ko je zoper povzročitelja škode tekel kazenski postopek, za presojo pravočasnosti odškodninske tožbe pomemben način, na katerega je bil ta postopek zaključen: če je pravdno sodišče na njegovo odločitev vezano, obstoja kaznivega dejanja ni dovoljeno ugotavljati kot predhodno vprašanje v odškodninski pravdi; če pravdno sodišče na odločitev, s katero se je kazenski postopek zaključil, ni vezano, sme samo v odškodninski pravdi izjemoma odločati o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju.

Če kazenskega postopka ni bilo, ni odločbe, na katero bi bilo pravdno sodišče lahko vezano in je položaj enak kot v primeru, ko se kazenski postopek zaključi z odločbo, na katero pravdno sodišče v odškodninski pravdi ni vezano.

Nobenega dvoma ni, ne v teoriji in ne v sodni praksi, o tem, da je pravdno sodišče vezano na obsodilno kazensko sodbo,(12) ker je z njo ugotovljeno, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.

Glede vezanosti pravdnega sodišča na oprostilno kazensko sodbo(13) so mnenja v teoriji delno neenotna. Po stališču dela teoretikov je vsaka oprostilna sodba odločitev o obstoju kaznivega dejanja: pomeni odločitev, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno,(14) zato je pravdno sodišče vezano na vsako oprostilno sodbo.(15)

Po nasprotnem stališču je pravdno sodišče vezano le na tisto oprostilno sodbo, ki je bila izrečena zato, ker dejanje, ki ga je storil obtoženec, ni kaznivo dejanje ali če so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, ne pa na tisto, ki je bila izdana zato, ker ni bilo dokazano, da bi obtoženec storil očitano mu dejanje(16) oziroma je na oprostilno sodbo vezano, ko je z njo odločeno o kazenskopravnem vprašanju, od rešitve katerega je odvisna odločitev v pravdi(17) (kar napotuje na razlago, da v primeru oprostilne sodbe kot posledice nedokazanosti storitve inkriminiranega dejanja vezanosti na obsodilno sodbo ni, saj vprašanje, ali je bilo storjeno določeno dejanje, ni pravno vprašanje, ampak dejansko; predmet predhodnega vprašanja je lahko samo pravno vprašanje(18)). Od opredelitve za prvo ali drugo stališče je odvisna uporaba predpisov o zastaranju odškodninske terjatve. Po mnenju revizijskega sodišča je odločilen razlog, zaradi katerega je bila izdana oprostilna sodba: če je bila izdana zaradi pomanjkanja dokazov, pravdno sodišče nanjo ni vezano.

Poleg obsodilne in oprostilne sodbe kazensko sodišče lahko izda še zavrnilno sodbo.(19) Za razliko od prvih dveh, ki sta meritorni, sodišče zavrnilno sodbo izda iz procesnih razlogov. Tudi v zvezi z vezanostjo pravdnega sodišča na zavrnilno kazensko sodbo so stališča deljena. Prevladuje stališče, da pravdno sodišče na zavrnilno kazensko sodbo ni vezano, ker jo kazensko sodišče izda iz procesnih razlogov in zato ne vsebuje odločitve o obstoju oziroma neobstoju kaznivega dejanja: odločitve, na katero bi lahko bilo po določbi prvega odstavka 13. člena ZPP vezano, torej sploh ni. Po nasprotnem stališču v kazenskem postopku izdana zavrnilna sodba prepoveduje ponovno odločanje o isti zadevi, to pa omogoča sklep, da je pravdno sodišče na zavrnilno sodbo vezano.(20) Tudi tu je od opredelitve za prvo ali drugo stališče je odvisna uporaba predpisov o zastaranju odškodninske terjatve in tudi tu je po mnenju revizijskega sodišča je odločilen razlog, zaradi katerega je bila izdana zavrnilna sodba: če je razlog v ugotovitvi neobstoja objektivnih znakov kaznivega dejanja in odgovornosti zanj, je pravdno sodišče na zavrnilno kazensko sodbo vezano.

Tudi v primeru zaključka kazenskega postopka s sklepom o zavrženju obtožnega akta ali s sklepom o ustavitvi postopka(21) je treba po presoji Vrhovnega sodišča uporabiti isto izhodišče (o odločilnosti razloga za tako odločitev). Meni, da ni pravilno stališče, da pravdno sodišče ni nikoli vezano na sklep o zavrženju obtožnega akta ali na sklep o ustavitvi postopka(22) in da je vezano na sklep o zavrženju obtožnega akta ali o ustavitvi postopka, ki ga kazensko sodišče izda iz razloga, ker obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje oziroma ker obstojijo okoliščine, ki izključujejo njegovo kazensko odgovornost.

Pri razreševanju vprašanja vezanosti pravdnega sodišča na odločbe kazenskega sodišča se ni primerno opirati na klasično strukturo odločbe, ki jo tvorita izrek in obrazložitev in na pravilo, da pravnomočen postane samo izrek sodbe. Obrazložitev namreč substancira izrek, zato je pravdno sodišče dolžno upoštevati vse, o čemer je bilo kazensko sodišče v okviru svoje funkcionalne pristojnosti dolžno presojati in o čemer je tudi dejansko presojalo.(23)

Pravdno sodišče je torej vezano na:

obsodilno kazensko sodbo (zato po zaključku kazenskega postopka prične zastaranje odškodninske terjatve, ki je bilo med tem pretrgano, skladno z določbo prvega odstavka 392. člena ZOR teči znova in se izteče v roku iz 377. člena ZOR(24)),

ter na

oprostilno kazensko sodbo, razen v primeru, ko je bila ta izrečena iz razloga in dubio pro reo,

zavrnilno kazensko sodbo, ki je bila ta izdana zato, ker škodno dejanje ni kaznivo dejanje in

sklep o zavrženju obtožnega akta in na sklep o ustavitvi postopka, ki sta bila izdana zato, ker škodno dejanje ni kaznivo dejanje (zato v vseh teh primerih zastaranje s pravnomočnim zaključkom kazenskega postopka sicer ne prične teči znova, je pa tožba pravočasna, če je bila le vložena pred zaključkom kazenskega postopka, pa čeprav je rok iz 376. člena ZOR potekel že pred njeno vložitvijo; v primeru, ko oškodovanec do konca kazenskega postopka ni vložil odškodninske tožbe, a je v kazenskem postopku uveljavljal odškodninski zahtevek in je bil napoten na pravdo, pa pod pogojem, da je odškodninsko tožbo vložil v trimesečnem roku od dneva pravnomočnosti odločbe kazenskega sodišča iz 390. člena ZOR(25)).

Na druge odločbe kazenskega sodišča pravdno sodišče ni vezano. Ob upoštevanju v nadaljevanju navedenih omejitev sme zato pravdno sodišče obstoj kaznivega dejanja ugotavljati kot predhodno vprašanje.

V sodni praksi se kot tiste izjemne situacije, ko sme pravdno sodišče kot predhodno vprašanje rešiti vprašanje obstoja kaznivega dejanja, navaja primere, ko je storilec neznan,(26) ko duševno zboli, ko že ob izvrševanju škodnega dejanja ali pa med kazenskim postopkom umre, ko je obtožba zoper njega umaknjena, pa oškodovanec o tem ni obveščen, in primer amnestije.

Teorija se z možnostjo prejudicialnega ugotavljanja, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, večinoma ukvarja obrobno, kazuistično, tako, da jo omejuje na situacije, ko zaradi procesnih ovir absolutno ni mogoče zoper storilca pričeti in zaključiti kazenskega postopka, kot so smrt povzročitelja škode pri izvrševanju kaznivega dejanja ali med kazenskim postopkom(27) ali njegova nerazsodnost.(28) Vendar je zaslediti tudi manj strogo splošno stališče, ki ga sprejema tudi Vrhovno sodišče: da ni razloga, da pravdno sodišče ne bi bilo pooblaščeno odločati, ko njegova odločba ne vsebuje ničesar, kar bi bilo nezdružljivo s tem, kar je odločilo kazensko sodišče ter da bi moralo biti pravdno sodišče vezano na odločbo kazenskega sodišča le tedaj, ko bi se na ta način izognilo situaciji, v kateri bi bili odločitvi pravdnega in kazenskega sodišča bistveno kontradiktorni in bi s tem ogrozili pravno varnost (29) ter pod predpostavko, da pri tem ne krši domneve nedolžnosti povzročitelja škode – o tem več v 14. točki obrazložitve.

13. Zanesljivo pravdno sodišče ni vezano na sklep o zavrženju obtožnega predloga, izdan, tako kot v konkretnem primeru, iz razloga absolutnega zastaranja kazenskega pregona. O predhodnem vprašanju, relevantnem za presojo zastaranja odškodninskega zahtevka, na matičnem področju z njim ni bilo odločeno.

Zato sta v zvezi s tem za odločitev o reviziji relevantni dve vprašanji. Prvo je, ali je v primeru, ko se kazenski postopek zaključi z zavrženjem obtožnega akta, dopustno prejudicialno ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja v odškodninski pravdi. Drugo je, ali po zaključku kazenskega postopka, med katerim je bilo zastaranje odškodninske terjatve pretrgano (drugi odstavek 377. člena ZOR), z zavrženjem obtožnega akta prične zastaranje znova teči (prvi odstavek 392. člena ZOR).

14. Ko kazenskega postopka ni bilo ali je bil, pa pravdno sodišče na odločbo, s katero se je zaključil, ni vezano, lahko obstoj kaznivega dejanja za potrebe pravice oškodovanca do daljšega zastaralnega roka za uveljavljanje odškodninske terjatve ugotavlja pravdno sodišče kot predhodno vprašanje, vendar le, če s tem ne krši domneve nedolžnosti povzročitelja škode, varovane z določbama 27. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Pri presoji, ali bi bila domneva nedolžnosti kršena, če bi sodišče obstoj kaznivega dejanja ugotavljalo kot predhodno vprašanje, je treba izhajati iz načela sorazmernosti pri tehtanju ustavnih pravic oškodovanca do sodnega varstva (23. člen URS) na eni strani in povzročitelja škode do domneve nedolžnosti (27. člen URS). V konkretnem primeru, ko je bil potek kazenskega postopka zoper povzročitelja škode oviran, saj le-ta živi v državi, ki je bila pretežni del zastaralnega roka za zastaranje kazenskega pregona v vojni, obstoj kaznivega dejanja pa je relevanten izključno zaradi odločitve o ugovoru tožnih strank, da je odškodninska terjatev tožnika, ki je utrpel zelo hudo premoženjsko in nepremoženjsko škodo, zastarala, je treba po presoji Vrhovnega sodišča dati prednost pravici slednjega do sodnega varstva.

15. Oškodovanec torej takrat, ko zoper povzročitelja škode ni tekel kazenski postopek (zato zastaranje ne začne teči znova - prvi odstavek 392. člena ZOR), lahko vloži odškodninsko tožbo tudi po izteku (krajšega) zastaralnega roka iz 376. člena ZOR, vendar pred iztekom (daljšega) roka iz prvega odstavka 377. člena ZOR, ki je enak relativnemu zastaralnemu roku za zastaranje kaznivega dejanja, s katerim je bila povzročena škoda. Ali je bila škoda res povzročena s kaznivim dejanjem, bo pravdno sodišče presodilo kot predhodno vprašanje. Če bo nanj odgovorilo pritrdilno, bo morebiten ugovor zastaranja terjatve zavrnilo, sicer pa mu bo moralo ugoditi in zahtevek zavrniti.

16. Ko je kazenski postopek sicer tekel, a se je zaključil z odločbo, ki pravdnega sodišča ne veže, je zaradi pretrganja zastaranja (drugi odstavek 377. člena ZOR) odškodninska tožba pravočasna, če je vložena kadarkoli pred zaključkom kazenskega postopka, ne glede na to, kdaj je potekel rok iz 376. člena ZOR in ne glede na izid kazenskega postopka. Od presoje, ali prične po pravnomočnosti zaključka kazenskega postopka z odločbo, ki pravdnega sodišča ne veže, zastaranje znova teči, pa je odvisno, ali je pravočasna tudi tožba, vložena pred iztekom od tega trenutka dalje štetega roka iz prvega odstavka 377. člena ZOR. Za tezo o brezpogojnem ponovnem teku zastaranja po zaključku kazenskega postopka bi lahko govorila določba tretjega odstavka 392. člena ZOR, da zastaranje, ki je bilo pretrgano z vložitvijo tožbe, s pozivom v varstvo ali z uveljavljanjem pobota terjatev v sporu oziroma priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan. A je ta teza nesprejemljiva zaradi določb 377. člena ZOR: zastaranje odškodninske terjatve je med trajanjem kazenskega postopka pretrgano zato, ker je tako posebej določeno (drugi odstavek), ugodnost daljšega zastaralnega roka za odškodninsko terjatev pa je pogojena z ugotovitvijo, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem (prvi odstavek). In obstoj kaznivega dejanja je ob zaključku kazenskega postopka na v tej točki obravnavan način še vedno negotov oziroma neznan. Ker zakon oškodovančevo pravico do daljšega zastaralnega roka veže na obstoj kaznivega dejanja, mora imeti oškodovanec možnost dokazati obstoj te predpostavke svoje pravice. Realizira jo lahko z vložitvijo odškodninske tožbe znotraj roka iz 377. člena ZOR, pravdno sodišče pa mora v primeru ugovora zastaranja najprej rešiti predhodno vprašanje o obstoju kaznivega dejanja; ugotovitev, da je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem, hkrati pomeni ex post ugotovitev, da je zastaranje po pretrganju pričelo znova teči, zaradi česar je ugovor zastaranja neutemeljen, in obratno. Povedano drugače: ob vložitvi tožbe prične zastaranje ponovno teči pogojno. Pogoj je izpolnjen za nazaj, če se v pravdi ugotovi obstoj kaznivega dejanja. Pod tem pogojem terjatev ni zastarana. Dolgoletna praksa, da začne zastaranje po koncu kazenskega postopka znova teči – razen izjemoma – samo v primeru izdaje obsodilne kazenske sodbe, je posledica neločevanja med predhodnim vprašanjem (13. člen ZPP) in identičnim dejanskim stanjem (14. člen ZPP)(30), in se je oblikovala že v času, ko sta bila oba instituta urejena v istem, tedaj 12. členu ZPP(31)in sicer predhodno vprašanje v prvih dveh odstavkih in identično dejansko stanje v tretjem odstavku.(32)

17. Po stališču sodne prakse je, kot že rečeno, izid kazenskega postopka odločilen za presojo zastaranja po pretrganju.(33) Občna seja Vrhovnega sodišča je 15. 12. 1998 sprejela pravno mnenje: »Kadar je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, je za zastaranje odškodninskega zahtevka odločilen tek zastaralnega roka po končanem pretrganju zastaranja kazenskega pregona (drugi odstavek 377. člena ZOR); od tega trenutka teče bodisi zastaralni rok za odškodninske terjatve (376. člen ZOR), bodisi relativni zastaralni rok za zastaranje kazenskega pregona, če je ta daljši od prvega (prvi odstavek 377. člena ZOR).« Pravno mnenje je bilo sprejeto v zadevi, v kateri je bila zoper povzročitelja škode izrečena obsodilna kazenska sodba in ne rešuje za konkreten primer relevantnega vprašanja ponovnega teka zastaranja odškodninske terjatve v tistih primerih, ko v kazenskem postopku o obstoju kaznivega dejanja ni odločeno. Pritožbeno sodišče je vprašanje morebitnega ponovnega teka zastaranja odškodninske terjatve po zaključku kazenskega postopka rešilo tako, da se je oprlo na stališče sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 539/2004: »Da začne zastaranje po koncu kazenskega postopka znova teči, velja brezpogojno le za primer zaključka kazenskega postopka z obsodilno sodbo zoper povzročitelja škode; ne pride pa do ponovnega začetka teka zastaranja v primeru drugačnega zaključka kazenskega postopka, na primer z izdajo kazenske oprostilne ali zavrnilne sodbe – pravnomočna oprostilna sodba, enako tudi zavrnilna sodba ali sklep o ustavitvi postopka z napotitvijo oškodovanca na pravdo nima za posledico ponovnega začetka teka zastaranja.« Vendar se sodba nanaša na drugačen primer(34) in na drugi pravni problem od obravnavanega, ki je osredinjen na vprašanje dopustnosti ugotavljanja kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje v odškodninski pravdi potem, ko je bil kazenski postopek zaključen s sklepom o zavrženju obtožnega akta; kdaj prične zastaranje teči znova, je bilo pojasnjeno že v 12. točki obrazložitve.

18. Sodišči prve in druge stopnje sta zagrešili relativno procesno kršitev, ko nista ugotovili, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 13. členom ZPP). Zaradi te kršitve je lahko z revizijo izpodbijani del odločitve nezakonit, saj nista mogli presoditi, ali je zastaranje odškodninske terjatve, ki je bilo ves čas kazenskega postopka pretrgano (drugi odstavek 377. člena ZOR), po zaključku kazenskega postopka pričelo znova teči (prvi odstavek 392. člena ZOR). Če je temu tako, tožba ni vložena po izteku zastaralnega roka. Navedeno je terjalo razveljavitev izpodbijanega dela sodbe pritožbenega in prvostopenjskega sodišča glede vseh treh toženih strank (do morebitne dobrote daljšega zastaralnega roka oškodovanec ni upravičen le nasproti povzročitelju škode,(35) ampak nasproti vsem odgovornim osebam(36)) in vrnitev zadeve slednjemu v novo sojenje, v katerem bo treba (znova: izključno zaradi presoje utemeljenosti ugovora zastaranja in ob ločevanju pomena in funkcije kazenskega in pravdnega postopka) najprej ugotoviti morebiten obstoj kaznivega dejanja.(37)

19. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, 2. knjiga, stran 1141.

Op. št. (2): B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, stran 169.

Op. št. (3): B. Vizner, Komentar zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, stran 1326.

Op. št. (4): S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Uradni list SRS, Ljubljana 1984, 2. knjiga, stran 1171.

Op. št. (5): Ne nujno zato, ker je treba določbe 377. člena ZOR upoštevati takrat, ko so za oškodovanca v primerjavi z določbami 376. člena ZOR ugodnejše, pri čemer je lahko rok, v katerem zastara kazenski pregon, krajši od rokov iz 376. člena ZOR; če ni, pa presoja, kateri predpis je ugodnejši, ne temelji le na primerjavi časovnega trajanja obeh z zakonom določenih zastaralnih rokov, pač pa je treba pojem »daljšega zastaralnega roka« iz prvega odstavka 377. člena ZOR razlagati po smislu in namenu pravnega varstva: upoštevati je treba tudi začetek teka, iztek, možnost pretrganja in zadržanja vsakega od rokov in uporabiti tistega, ki je po vseh kriterijih za oškodovanca najugodnejši. Primerjaj B. Strohsack, navedeno delo, stran 171. Enako sodba II Ips 264/81.

Op. št. (6): Procesna dejanja za pregon storilca kaznivega dejanja imajo za posledico pretrganje zastaranja kazenskega pregona, to pretrganje pa ima po določbi drugega odstavka 377. člena ZOR za posledico pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka.

Op. št. (7): Tako sodba II Ips 539/2002.

Op. št. (8): V. Rijavec, v: L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2006, stran 136. Enako A. Galič, Obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje ter identična dejanska stanja, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete v Ljubljani, 1997, letnik LVII, stran 5. Oba grajata stališče (zavzeto na primer v zadevi II Ips 30/82), da pravdno sodišče ugotavlja le obstoj objektivnih znakov kaznivega dejanja, domneva nedolžnosti pa pravdnemu sodišču preprečuje, da bi ugotavljalo krivdo, češ da ni bilo upoštevano, da je od stopnje krivde (lahko) odvisna oblika kaznivega dejanja, od nje kazen in od kazni dolžina zastaralnega roka. Hrvaško Vrhovno sodišče v več odločbah zavzelo nasprotno stališče (na primer Rev-242/2009 je pojasnilo, da je mogoče določbe 377. člena ZOR uporabiti samo proti znanemu storilcu, ker v odškodninski pravdi ni mogoče ugotavljati kazenske odgovornosti neznane osebe).

Op. št. (9): »Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem…«

Op. št. (10): V. Rijavec, v: L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2006, stran 129.

Op. št. (11): S. Triva, M. Dika, Građansko parnično procesno pravo, 7. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 89.

Op. št. (12): 359. člen Zakona o kazenskem postopku.

Op. št. (13): Po določbi 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprostilno sodbo sodišče izreče, (1) če dejanje, za katero je storilec obtožen, ni kaznivo dejanje, (2) če so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost in (3) če ni dokazano, da je obtoženec storil dejanje, katerega je obtožen.

Op. št. (14): A. Galič, navedeno delo, stran 11.

Op. št. (15): V. Kranjc, v: N. Plavšak in soavtorji, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 484. Enako A. Galič, navedeno delo, stran 11 in B. Vizner, Komentar Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, 2. knjiga, Zagreb 1978, stran 1326.

Op. št. (16): S. Cigoj, Teorija obligacij, Ljubljana 1980, stran 170, kot argument navaja, da oprostilno sodbo zaradi pomanjkanja dokazov sodišče izda in dubio pro reo, zato ne vsebuje odločitve, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno. A. Galič, navedeno delo, stran 11, to stališče ocenjuje za očitno nesprejemljivo: vsaka pravnomočna oprostilna sodba pomeni dokončno odločitev, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno, zato z vidika pravdnega sodišča predstavlja pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja.

Op. št. (17): S. Triva, M. Dika, navedeno delo, stran 87.

Op. št. (18): S. Triva, M. Dika, navedeno delo, stran 96, ki pojasnjujeta, da čeprav je odločanje o glavnem vprašanju pogojeno z rešitvijo določenih dejanskih vprašanj, teh vprašanj v procesnem smislu ni mogoče kvalificirati kot predhodna vprašanja, ker ne morejo biti neposreden predmet spora.

Op. št. (19): Po določbi 357. člena Zakona o kazenskem postopku izreče sodišče sodbo, s katero zavrne obtožbo, (1) če je tožilec v času od začetka do konca glavne obravnave umaknil obtožbo, (2) če je oškodovanec umaknil predlog (3) če je bil obtoženec za isto dejanje že pravnomočno obsojen, oproščen obtožbe ali je bil postopek zoper njega pravnomočno ustavljen in (4) če je bil obtožencu odpuščen pregon z amnestijo ali pomilostitvijo ali če kazenski pregon ni več dopusten zaradi zastaranja ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon.

Op. št. (20): A. Galič, navedeno delo, stran 13 in 14.

Op. št. (21): Po določbi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku sodišče zavrže obtožni predlog ali zasebno tožbo, če spozna, da je podan kakšen od razlogov za ustavitev postopka iz 1. do 3. točke oziroma iz prvega oziroma iz drugega odstavka 277. člena tega zakona; če so bila opravljena preiskovalna dejanja, pa tudi iz razloga iz 4. točke prvega odstavka omenjenega člena. Vendar pa je razlog za ustavitev postopka iz 1. točke prvega odstavka 277. člena prav ta, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. V prvem odstavku 277. člena je določeno, da ko senat sklepa o ugovoru zoper obtožnico, odloči, da se obtožba zavrne in da se kazenski postopek ustavi, če ugotovi: (1) da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, (2) da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, in da ni pogojev za uporabo varnostnih ukrepov, (3) da je kazenski pregon zastaran, ali je dejanje obseženo z amnestijo, ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon in (4) da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe.

Op. št. (22): A. Galič, navedeno delo, stran 14, meni, da je sklep o zavrženju obtožnice edini povsem neproblematičen primer nevezanosti pravdnega sodišča na kazensko odločbo.

Op. št. (23): S. Triva, M. Dika, navedeno delo, stran 88.

Op. št. (24): Glej v 17. točki obrazložitve navedeno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 15. 12. 1998.

Op. št. (25): O pravočasnosti odškodninske tožbe na podlagi 390. člena ZOR glej za primer oprostilne kazenske sodbe odločbi II Ips 14/1994 in II Ips 539/2004, za primer zavrnilne kazenske sodbe odločbi II Ips 584/95 in II Ips 184/96 in za primer zavrženja obtožnega akta odločbo II Ips 272/2005.

Op. št. (26): Glede neznanega storilca glej opombo 28.

Op. št. (27): B. Strohsack, navedeno delo, stran 170.

Op. št. (28): I. Crnić in soavtorji, Naknada nematerijalne štete po Zakonu o obveznim odnosima, Organizator, Zagreb 2003, stran 113.

Op. št. (29): S. Triva, M. Dika, navedeno delo, stran 87.

Op. št. (30): Obsodilna kazenska sodba veže pravdno sodišče tudi tedaj, ko ugotovitev kazenskopravno relevantnega ravnanja ni prejudicialnega pomena za ugotovitev civilnopravne odgovornosti, če se o njej presoja na podlagi v bistvenem iste dejanske podlage na podlagi katere je odločalo kazensko sodišče, torej tudi tedaj, ko se o civilnopravni odgovornosti odloča na podlagi samostojnih civilnopravnih materialnopravnih pravil in bi lahko sodišče o civilnopravni odgovornosti odločilo, ne da bi se oprlo na kazensko sodbo. Primerjaj S. Triva in M. Dika, navedeno delo, stran 87. Pravilo o vezanosti le na obsodilno, ne pa tudi na oprostilno sodbo je posledica stališča, da je civilna odgovornost strožja od kazenskopravne. Tako na primer A. Galič, v: L. Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2005, stran 141.

Op. št. (31): Sodba hrvaškega Vrhovnega sodišča Rev-139/2008 se v zvezi z zavrnitvijo uporabe daljšega zastaralnega roka iz 377. člena ZOR v primeru, ko ni bila izdana obsodilna sodba, izrecno sklicuje na določbo tretjega odstavka 12. člena hrvaškega ZPP, ki ureja identično dejansko stanje.

Op. št. (32): Pred tem, v jugoslovanjskem CPP, je bilo identično vprašanje ločeno od določb o predhodnem vprašanju, umeščeno je bilo v poglavje o dokaznem postopku. Od tod izvira mnenje, da gre v resnici za dokazno pravilo, za odstop od načela poste presoje dokazov. Več M. Papler, Predhodna vprašanja in identično dejansko stanje v razmerju med kazensko sodbo in civilno pravdo, diplomska naloga, Ljubljana 1996.

Op. št. (33): Glej odločbe VSRS II Ips 14/1994, II Ips 584/1995, II Ips 539/2004, VSL II Cp 209/2009, VSM Cp 923/2010.

Op. št. (34): Razlog o izključitvi ponovnega teka zastaranja odškodninske terjatve po ustavitvi kazenskega postopka, je bil »navržen« obiter dictum in za odločitev v citirani zadevi ni bil pomemben. Situacija je bila bistveno drugačna kot v konkretnem primeru: kazenski postopek zoper povzročitelja škode je bil ustavljen, oškodovanka je pred tem vložila odškodninsko tožbo, nižji sodišči pa sta zahtevek zavrnili zaradi zastaranja, češ, da bi morala v treh mesecih po ustavitvi kazenskega postopka vložiti tožbo po določbi 390. člena ZOR. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo: ker je bila odškodninska tožba vložena med pretrganjem kazenskega postopka, ni bilo potrebe po (ponovni) vložitvi tožbe po koncu kazenskega postopka. Sklep se sklicuje na odločbi v zadevah II Ips 14/1994 in II Ips 584/1995, ki prav tako nista primerljivi z obravnavano zadevo, saj je poudarek na uporabi 390. člena ZOR. V prvi je oškodovanec že v kazenskem postopku uveljavljal premoženjskopravni zahtevek, v oprostilni sodbi pa je bil napoten na pravdo po 390. členu ZOR v roku treh mesecev; ker je rok zamudil, je njegova odškodninska terjatev zastarala. V drugi zadevi je bila zoper povzročitelja škode izdana zavrnilna kazenska sodba, s katero je bil oškodovanec napoten v treh mesecih na pravdo po 390. členu ZOR, a je rok zamudil, zato je bil njegov odškodninski zahtevek zavrnjen zaradi zastaranja.

Op. št. (35): Tako B. Vizner, navedeno delo, stran 1327.

Op. št. (36): Tako V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran 484 in B. Strohsack, navedeno delo, stran 171.

Op. št. (37): Enako sodba II Ips 683/2006.


Zveza:

ZOR člen 377.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ0Mzg5