<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Kazenski oddelek

VSM Sodba II Kp 36843/2019
ECLI:SI:VSMB:2021:II.KP.36843.2019

Evidenčna številka:VSM00047228
Datum odločbe:24.06.2021
Senat, sodnik posameznik:Leonida Jerman (preds.), Miro Lešnik (poroč.), Zdenka Klarič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - oprostilna sodba - nedokazanost - preslepitveni namen - dokazna ocena - civilnopravno razmerje

Jedro

Predmet očitka (in torej vse odločilne okoliščine, ki zapolnjujejo abstraktne zakonske znake) mora biti namreč dokazan z gotovostjo in ne le s sklepanjem o obstoju dolga, pri čemer se dejstvo plačila notorno pričakuje v vsakem poslovnem odnosu, medtem ko neizpolnitev obveznosti, ob odsotnosti relevantnih obremenilnih dokazov, kot v obravnavani zadevi, še ne pomeni, da je neplačilo mogoče samodejno podvreči kazenskopravnim posledicam, temveč ostaja v polju civilnopravnega razmerja. V luči navedenega je zato neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na 287. člen Obligacijskega zakonika, saj civilnopravnega razmerja in njegovih učinkov ni mogoče enačiti z obstojem kaznivega dejanja, za katerega se zahteva izpolnitev in torej dokazanost vseh njegovih zakonskih znakov.

Izrek

I. Pritožba okrajne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca, bremenijo proračun. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovano družbo M. P. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 3.132,42 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in obdolženca spozna za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje in odločitev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Okrajna državna tožilka uveljavlja izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj ne soglaša z izrekom oprostilne sodbe. Poudarja, da je sodišče prve stopnje napravilo napačne zaključke o nedokazanosti obdolženčevega preslepitvenega namena, saj so tako obdolženec kot tudi priči T. S. in M. S. izpovedali, da so v inkriminiranem obdobju ostale odprte še obveznosti po prenehanju družbe I. G. d.o.o. (ki je določeno obdobje soobstajala z družbo G. d.o.o.), hkrati pa so nastajale nove obveznosti. Prav tako sta predstavnici oškodovane družbe M. P. d.o.o. izpovedali, da so se obveznosti prenašale na novo družbo, ter da so se vedno zapirale najstarejše zapadle terjatve, s čimer je bil obdolženec seznanjen. Slednji je imel na voljo več možnih načinov izpolnitve obveznosti do oškodovane družbe, družba G. d.o.o. pa je imela celotno inkriminirano obdobje na transakcijskem računu zadostna sredstva za plačilo računov, kar po mnenju okrajne državne tožilke le še utrdi prepričanje v obdolženčev naklep o neplačilu obveznosti.

5. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze (vključno z izpovedbami vseh zaslišanih prič) pa pravilno in argumentirano ocenilo. Na tej podlagi je napravilo prepričljiv zaključek o obstoju dvoma, da je obdolženec ravnal s preslepitvenim namenom in da ni imel namena izpolniti svojih obveznosti do družbe M. P. d.o.o. . Zato ga je utemeljeno oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, kot je to navedlo v razumljivih razlogih obrazložitve izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje in pri tem še dodaja, da dokazno breme v kazenskem postopku nosi (upravičeni) tožilec, ki mora krivdo obdolženca dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in torej ponuditi toliko in takšne dokaze, ki omogočajo zaključek, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno.

6. Pritožbena izvajanja okrajne državne tožilke, v katerih se zavzema predvsem za drugačno oceno izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravilnosti prvostopnega oprostilnega izreka ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi listinskih dokazov, zagovora obdolženca ter izpovedb prič T. S. in M. S. utemeljeno zaključilo: da je imel obdolženec odprtih več družb, za katere je družba M. P. d.o.o. opravljala računovodske storitve; da med družbama M. P. d.o.o. in G. d.o.o. ni šlo za povsem običajno poslovanje; ter da so se računi plačevali neredno in na različne načine, pri čemer se ni upoštevalo katere terjatve družbe se zapirajo. Vse navedeno izpostavlja tudi okrajna državna tožilka, ki pa takšnim okoliščinam pripisuje napačen pomen. Prezre namreč, da se predmet očitka nanaša na obdolženca in njegovo vlogo direktorja v družbi G. d.o.o. ter v tej zvezi poslovno sodelovanje z družbo M. P. d.o.o. (oziroma direktorico T. S. in družbenico M. S.) in ne na morebitno drugo obdolženčevo družbo oziroma njihovo kakršnokoli predhodno poslovno sodelovanje. V tej smeri podane trditve okrajne državne tožilke so zato povsem izven konteksta obtožbe in ne terjajo posebne presoje.

7. Pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje tudi ne morejo omajati pritožbene navedbe glede obdolženčevih rednih stikov s predstavnicama družbe M. P. d.o.o. in njegovih obljubah o plačilu obveznosti, ki so mestoma tudi same s seboj v nasprotju. Okrajna državna tožilka namreč na eni strani trdi, da je obdolženec predstavnicama oškodovane družbe vseskozi izrecno obljubljal izpolnitev le v obliki plačila oziroma denarja, na drugi strani pa, da je priči T. S. ob njenem predlogu po kompenzaciji z opravo storitev ponujal nesprejemljive cene. V nasprotju s prepričanjem pritožbe, je sodišče prve stopnje v točki 20 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je bil obdolženec v rednih stikih s predstavnicama oškodovane družbe in se z njima tudi dogovarjal o drugačnih načinih plačila računov, kar nenazadnje nobena izmed njiju ni zanikala, medtem ko je očitek v zvezi s predlaganimi kompenzacijami z nerealnimi cenami po presoji pritožbenega sodišča ostal na ravni golih trditev, saj priča T. S., ki bi ji naj nerealne cene bile ponujene, niti približno ni znala povedati kakšne cene bi naj to bile, niti ni svojih posplošenih navedb v tej smeri podkrepila s kakršnimikoli dokazili, čeprav je cene prejela v pisni obliki, kot je to sama pojasnila. Zgolj takšne trditve o nerealnih cenah, brez vsakršne konkretne oziroma vsaj približne opredelitve zneska glede na predlagano storitev, pa tako niti ni mogoče objektivno presoditi in posledično podvreči pod pojem „nerealnih cen“, kar naj bi kazalo na obdolženčev preslepitveni namen.

8. Okrajna državna tožilka v smeri potrditve očitka obtožbe zatrjuje tudi, da je kljub izostanku (pisnih) dokazil oškodovanke o tem, kaj se je s posameznim plačilom pokrivalo in višini dolga, ki se je prenesel na družbo G. d.o.o., ovržen tudi zagovor obdolženca, da so bili v tenorju obtožbe navedeni računi plačani s provizijo, ki jo je T. S. prejela na podlagi računa, ki ga je družbi G. d.o.o. izstavila družba B. S. d.o.o.. Ne le, da je bilo v obravnavani situaciji ravno obratno, temveč to niti ni odločilno. V tej zvezi je kot bistveno poudariti, da višina obstoječega dolga, ki ga obdolženec še dolguje družbi M. P. d.o.o. , sploh ni bila dokazana. Namreč niti obdolženec niti predstavnici družbe M. P. d.o.o. niso znali pojasniti, kakšen dolg dejansko sploh še obstaja, pri čemer ne gre prezreti, da je obdolženec še dne 25. 2. 2016 (torej v inkriminiranem obdobju) na transakcijski račun družbe M. P. d.o.o. nakazal 400,00 EUR, kot je to razvidno iz podatkov spisa, o čemer priča T. S. ni vedela ničesar, še manj pa, kateri računi naj bi se s tem nakazilom poravnali. Slednje je pomembno, saj višina dolga (in posledično premoženjska škoda) predstavlja enega izmed očitkov obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in gre torej za odločilno dejstvo. Stvar dokaznega postopka pa je ugotovitev vseh pravnorelevantnih okoliščin, kamor nedvomno sodi tudi znesek premoženjske škode, zato zgolj navedba „neplačanih“ računov v izreku obtožbe ne more zadostovati. Prav navedeno pa tudi po presoji pritožbenega sodišča dodatno vzbudi dvom v višino dolga (in posledično premoženjsko škodo družbe M. P. d.o.o.), za katerega ni mogoče samodejno zaključiti, da se ujema s seznamom odprtih postavk družbe M. P. d.o.o. , kot skuša v to prepričati okrajna državna tožilka. Še zlasti ne, ko je bilo tudi samo poslovanje oškodovane družbe oziroma „zapiranje obdolženčevih terjatev“ očitno nedosledno in „šlampasto“, kot se je izrazil in zatrjeval obdolženec. Priča T. S. namreč ni vedela natančno povedati, kaj se je v katerem obdobju zapiralo, prav tako pa tudi ni predložila (oziroma razpolagala) z ustrezno dokumentacijo, kljub temu, da je opravljala računovodske storitve. Slednje tako ne more omajati tehtnih zaključkov sodišča prve stopnje.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno polemiziranje o stanju na transakcijskem računu družbe G. d.o.o. in posledično možnosti izpolnitve obveznosti. Že res, da je iz podatkov spisa razvidno, da je imela družba G. d.o.o. ob zapadlosti vsakega posameznega računa, navedenega pod obtožbo, dovolj sredstev, da bi račune družbe M. P. d.o.o. poravnala. Vendar pa zgolj pozitivno stanje na transakcijskem računu družbe, ob nedokazanosti preostalih okoliščin, ki bi kazale na obstoj obdolženčevega preslepitvenega namena, le-temu ne more zadostiti. Nenazadnje sta priči T. S. in M. S. sami poizvedovali o stanju na transakcijskem računu družbe in jima torej obdolženec v tej zvezi ni ničesar lažno prikazoval, kot to skuša neutemeljeno prikazati okrajna državna tožilka, ko trdi, da sta predstavnici kljub neplačilu še naprej opravljali računovodske storitve, saj sta na podlagi vpogleda v pozitivno stanje na računu družbe in obdolženčevih obljub verjeli, da bodo računi plačani. V tej zvezi je zato neutemeljeno tudi pritožbeno poudarjanje obdolženčevih rednih stikov in obljub o plačilu. Kot že pojasnjeno, priča T. S. ni znala pojasniti višine dolga oziroma neplačanih računov, niti na kateri dolg oziroma na dolg katere družbe so se obdolženčeve obljube sploh nanašale. V nasprotju s pritožbenim naziranjem je to v obravnavani zadevi pomembno, saj je predmet očitka natančno določena družba G. d.o.o., v kateri v svojstvu direktorja bi naj obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje in nenazadnje družbe, katere stanje na transakcijskem računu v utemeljitev preslepitvenega namena izpostavlja okrajna državna tožilka. Predmet očitka (in torej vse odločilne okoliščine, ki zapolnjujejo abstraktne zakonske znake) mora biti namreč dokazan z gotovostjo in ne le s sklepanjem o obstoju dolga, pri čemer se dejstvo plačila notorno pričakuje v vsakem poslovnem odnosu, medtem ko neizpolnitev obveznosti, ob odsotnosti relevantnih obremenilnih dokazov, kot v obravnavani zadevi, še ne pomeni, da je neplačilo mogoče samodejno podvreči kazenskopravnim posledicam, temveč ostaja v polju civilnopravnega razmerja. V luči navedenega je zato neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na 287. člen Obligacijskega zakonika, saj civilnopravnega razmerja in njegovih učinkov ni mogoče enačiti z obstojem kaznivega dejanja, za katerega se zahteva izpolnitev in torej dokazanost vseh njegovih zakonskih znakov.

10. Upoštevaje obrazloženo in zlasti ob dejstvu, da niti višina dolga, niti nerealne cene, podane s strani obdolženca niso izkazane, še manj pa dokazane, okrajna državna tožilka ne more biti uspešna s polemiziranjem časovnega obdobja izstavitve računov pod obtožbo in v tej zvezi datumih in gotovinskih izplačilih družbe B. S. d.o.o., glede česar je sodišče prve stopnje v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jim nima več ničesar za dodati.

11. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba okrajne državne tožilke tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost prvostopnega oprostilnega izreka, je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 96. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 358, 358-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.08.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ5ODk5