<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 123/2008
ECLI:SI:VSRS:2008:I.IPS.123.2008

Evidenčna številka:VS2004617
Datum odločbe:11.12.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSK Kp 262/2007
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in razlogi sodbe - kršitev kazenskega zakona - poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - družba v postopku likvidacije

Jedro

Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234a. člena KZ je tudi zamolčanje dejstva, da je podjetje v postopku redne likvidacije.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 21.3.2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 28.11.2007 obsojenega I.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno enega leta in šest mesecev. Obsojencu so bili v plačilo naloženi stroški kazenskega postopka in povprečnina v znesku 260,00 EUR. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in obsojencu naložilo v plačilo 500,00 EUR povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in obsojenega oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da iz izreka jasno izhaja, da se je obsojenec za posel pogovarjal kot lastnik in pooblaščenec gospodarske družbe B.d.o.o., gospodarska družba B.d.o.o. pa je navedena le kot delni plačnik dolga. V izreku je tudi dovolj razumljivo navedeno, da je obsojenec preslepil B.T., da je dne 2.12.2002 podpisal pogodbo, računa z dne 29.11 in 13.12.2002 pa sta bila izdana na podlagi opravljenih storitev in ne na podlagi podpisane pogodbe. Podatek, da je gospodarska družba v postopku redne likvidacije je za upnika pomemben, saj kaže, da bo gospodarska družba prenehala obstajati, kar je bilo odločilnega pomena za oškodovano družbo, ki se ukvarja s špediterskimi storitvami, saj je bila po preteku v carinski odločbi določenega roka plačila dolžna založiti sredstva za carinske dajatve za posamične uvozne obveznosti.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Vložnik zahteve ocenjuje, da v izreku sodbe opisano dejanje nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, ker iz njega ni natančno in določno razvidno, v kakšnem svojstvu naj bi se obsojenec dogovarjal o sklenitvi pogodbe za opravljanje špediterskega in carinskega poslovanja z družbo T.d.o.o., niti ni navedeno, pri opravljanju kakšne gospodarske dejavnosti naj bi obtoženec pri sklenitvi pogodbe preslepil drugega. Poleg tega se v izreku brez potrebnega pojasnila pojavljata imeni dveh družb, pri čemer ni razvidno s katero družbo in v kakšnem svojstvu je bil obsojenec.

6. Opis dejanja, kot je naveden v izreku sodbe sodišča prve stopnje vsebuje vse znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234a. člena KZ, katerega stori kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Kot izhaja iz opisa dejanja je obsojenec dejanje storil s tem, da je v novembru 2002 pri dogovarjanju o sklenitvi pogodbe za opravljanje špediterskega in carinskega poslovanja z družbo T.d.o.o. predstavniku te družbe zamolčal, da je gospodarska družba v postopku redne likvidacije že od julija 2002, s čimer je prikril, da njegova družba B.d.o.o. nima denarja, kot garancijo za plačilo pa mu izročil dve podpisani menici družbe z menično izjavo, s čimer je preslepil B.T., da je dne 2.12.2002 podpisal omenjeno pogodbo, na podlagi opravljenih storitev pa dne 29.11. in 13.12.2002 izdal računa v skupnem znesku 5.511.394,00 SIT, ki jih B.d.o.o. ni poravnal, zaradi delnega plačila, ki ga je opravila družba B.d.o.o. v znesku 1.750.000,00 SIT pa je družbi T.d.o.o. nastala škoda v znesku 3.761.394,00 SIT. Iz navedenega opisa dejanja je jasno razvidno, da je obsojenec storil očitano mu dejanje pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ko se je v imenu svoje družbe B.d.o.o., torej kot lastnik navedene gospodarske družbe, dogovarjal za opravo špediterskih in carinskih storitev z B.T., direktorjem gospodarske družbe T.d.o.o. Med navedenima gospodarskima družbama je bila dne 2.12.2002 sklenjena tudi pogodba o opravljanju špediterskega in carinskega poslovanja, kar nedvomno potrjuje, da je bilo obravnavano dejanje storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Iz izreka je tudi jasno razvidno, da se je obsojenec dogovarjal za posel v imenu njegove družbe B.d.o.o., za katero je kasneje družba T.d.o.o. opravila špediterske in carinske storitve ter izdala računa za opravljene storitve, ki pa sta ostala neporavnana. Družba B.d.o.o. je opravila delno plačilo teh neporavnanih računov. V kakšnem razmerju je bil obsojenec z družbo B.d.o.o. za uresničitev predmetnega kaznivega dejanja ni pomembno.

7. Ne gre pritrditi zahtevi, ki meni, da zamolčanje dejstva, da je podjetje v postopku redne likvidacije, kar pomeni, da se bo končal postopek likvidacije s poravnanjem vseh obveznosti, ni moč upoštevati kot izvršitveno dejanje po prvem odstavku 234a. člena KZ. Dejstvo, da je gospodarska družba v postopku redne likvidacije, je za poslovnega partnerja vsekakor zelo pomemben podatek o pravnem statusu gospodarske družbe, saj kaže, da posluje družba pod posebnimi pogoji in da bo kmalu prenehala poslovati, pa čeprav s poravnanjem vseh obveznosti, kot izpostavlja zahteva. Podatek o redni likvidaciji je bil v obravnavanem primeru za družbo T.d.o.o. pomemben tudi zato, ker je bila oškodovana družba kot špediterska družba po preteku v carinski odločbi določenega roka za plačilo dolžna založiti sredstva za carinske dajatve za posamične uvozne obveznosti. O pomembnosti zamolčanega dejstva priča tudi izpoved B.T., ki je povedal, da za obsojenca ne bi carinil, če bi mu ta omenil, da je njegova družba v likvidaciji, saj bi to pomenilo, da posel ni siguren. Tega se je zagotovo zavedal tudi obsojenec, ki B.T. ni povedal, da je njegova družba v postopku redne likvidacije že od julija 2002 niti ob ustnem dogovarjanju za poslovno sodelovanje, niti ob sklenitvi pisne pogodbe. Še več, A.T. je predložil star izpisek iz sodnega registra z dne 2.6.2002, ki ga je pridobil nekaj tednov preden je bil sprejet sklep o likvidaciji, pri podpisovanju listin pa je uporabil žig, v katerem še ni bilo navedeno, da je družba v postopku likvidacije. Z opisanim ravnanjem je pri B.T. ustvaril vtis, da je bil dogovorjeni posel zanesljiv, kar je še podkrepil z izročitvijo dveh podpisanih menic družbe z menično izjavo.

8. Zahteva meni, da je podano nasprotje med izrekom sodbe, iz katerega izhaja, da naj bi obsojenec prikrival predstavniku družbe T.d.o.o., da njegova družba B.d.o.o. nima denarja pri sklenitvi pogodbe za opravljanje špediterskega in carinskega poslovanja in obrazložitvijo sodbe, kjer se ugotavlja, da naj bi šlo najprej za sklepanje ustnega dogovora z B.T. in naknadno še za sklenitev pogodbo z dne 2.12.2002, kar pomeni, da za prvi uvozni posel, za katerega je bil izdan račun 29.11.2002, še ni bila sklenjena pogodba. Ob ugotovljenem obsojenega ni mogoče bremeniti prvega dejanja, saj je v opisu izrecno navedeno, da naj bi bilo dejanje storjeno pri sklenitvi pogodbe.

9. Zahteva pravilno ugotavlja, da sta bila v obravnavani zadevi opravljena dva uvoza naftnih derivatov, vendar zatrjevano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo ni podano. Iz izreka sodbe je razvidno, da je obsojenec zamolčal pomembna dejstva že v novembru 2002 pri dogovarjanju o sklenitvi pogodbe, torej že pri ustnem dogovarjanju, ki je bilo podlaga prvega uvoznega posla, za katerega je bil izdan račun 29.11.2002. Pisna pogodba, na podlagi katere je bil opravljen drugi uvoz, glede katerega je bil izdan račun 13.12.2002, pa je bila z B.T. podpisana 2.12.2002. Iz izreka je torej jasno razvidno, da je bil prvi posel opravljen na podlagi ustnega dogovora, drugi pa na podlagi pisne pogodbe. Iz izreka tudi izhaja, da sta bila računa z dne 29.11.2002 in 13.12.2002 izdana na podlagi opravljenih storitev in ne na podlagi sklenjene pogodbe. Enako izhaja tudi iz obrazložitve sodbe, ki ugotavlja, da se je obsojenec v novembru leta 2002 z B.T. ustno dogovoril, da bo špeditersko podjetje T.d.o.o. zanj opravilo dva uvoza naftnih derivatov, glede drugega uvoza pa je z njim sklenil tudi pogodbo z dne 2.12.2002. Na podlagi tako sklenjenega dogovora sta bila opravljena dva uvoza naftnih derivatov, in sicer prvi dne 28.11.2002 in drugi dne 11.12.2002, na podlagi opravljenih storitev pa izdana dva računa z dne 29.11.2002 in 13.12.2002. Izrek in obrazložitev sodbe tako enotno ugotavljata, da je obsojenec prikril B.T., da njegova družba nima denarja že ob dogovarjanju o sklenitvi pogodbe, torej že ob ustnem dogovarjanju, ki je bilo podlaga prvega uvoznega posla, s tem dejstvom pa ga ni seznanil niti kasneje ob sklenitvi pisne pogodbe, na podlagi katere je bil opravljen drugi uvoz, zato očitek zahteve, da obsojenca glede na opis dejanja v izreku ni moč bremeniti prvega uvoznega posla, ne vzdrži.

10. S trditvami, da obsojenec ni ravnal z goljufivim ali preslepitvenim namenom, kar potrjuje tudi dejstvo, da se je družba B.d.o.o. zavezala poravnati obveznosti družbe B.d.o.o., da njegovo ravnanje ni bilo usmerjeno k pridobitvi protipravne koristi, pač pa je kot vsak gospodarstvenik prevzel normalen gospodarski riziko, ki ga očitno ni pravilno ocenil, zaradi česar gre zgolj za civilno-pravno razmerja, vložnik zahteve izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in ponuja lastno oceno izvedenih dokazov. Utemeljuje torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Izpodbija ugotovljeno dejansko stanje.

11. Zatrjevane kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o plačilu stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbah 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372-1.KZ člen 234a.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjY2MQ==