VSC Sodba II Kp 68731/2019

Jedro

V dokaznem postopku je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da obtoženec ni storil ničesar v smeri pridobitve obljubljenih dovoljenj, subvencij, dokumentacije, niti ni res, da bi bil sprožen postopek gradbenega nadzora ter izrečena globa, saj obtoženec takšnega namena niti ni imel. Zato je neoporečen zaključek sodišča prve stopnje, da obtoženec že od začetka posla, torej od sklenitve pogodbe z dne 5. 1. 2011, ni imel namena, da uresniči zgoraj obljubljene zaveze, ampak je od oškodovanca hotel izvabiti čim več denarja, sebi pa pridobiti čim večjo premoženjsko korist.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu V. R. za kaznivo dejanje poslovne goljufije namesto pogojne obsodbe po drugem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika izreče kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora;

pritožba obtoženčevih zagovornikov pa se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi V. R. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen enega leta in šestih mesecev zapora z dveletno preizkusno dobo. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je sodišče prve stopnje naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca R. K. v znesku 106.400,00 EUR, s presežkom zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtoženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, nastale do 20. 1. 2019 v polovičnem znesku, od takrat dalje pa v celoti, povrniti potrebne izdatke oškodovanca ter potrebne izdatke in nagrado njegove pooblaščenke ter plačati sodno takso. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je prvo sodišče obtožencu naložilo plačilo krivdnih stroškov vročanja sodnih pošiljk v znesku 124,13 EUR.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje so se pravočasno pritožili obtoženčevi zagovorniki in okrožna državna tožilka. Zagovorniki uveljavljajo pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Okrožna državna tožilka pa se pritožuje iz pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP – zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu namesto pogojne obsodbe izreče kazen zapora v višini enega leta in šestih mesecev.

3. Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

4. Utemeljena je le pritožba okrožne državne tožilke.

K pritožbi obtoženčevih zagovornikov:

5. Obtoženčevi zagovorniki v pritožbi izražajo prepričanje, da storitev očitanega kaznivega dejanja poslovne goljufije v tem kazenskem postopku obtožencu ni bila dokazana z gotovostjo. Sodišče prve stopnje naj bi pri dejanskih zaključkih izhajalo zgolj iz tega, kar je kot priča izpovedal oškodovanec R. K. Obramba meni, da so oškodovančeve izpovedbe neprepričljive, saj je bilo pogodbeno razmerje med njim in družbo S. d. o. o., transparentno. Ni bilo nobenega razloga, da bi oškodovanec obtožencu kot pooblaščencu te družbe izročal gotovinske zneske za pridobivanje subvencij, plačilo glob in podobno. Pogodba za izvajanje gradbenih storitev (v nadaljevanju - pogodba), št. 1/2011 z dne 5. 1. 2011 v 4. členu vsebuje izjavo oškodovanca kot naročnika gradbenih del, da razpolaga z vso potrebno dokumentacijo za izvedbo teh del.

6. V nasprotju s pritožniki sodišče druge stopnje ugotavlja, da razlogi izpodbijane sodbe ne temeljijo zgolj na dokazni oceni oškodovančevega pričevanja, pač pa tudi na ostalih izčrpno analiziranih ter argumentiranih dokazih. Pod točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi izpisa iz sodnega registra zanesljivo ugotovilo, da je bila v obravnavanem obdobju edina zakonita zastopnica družbe S. d. o. o., obtoženčeva partnerka K. V., medtem ko se je obtoženec navzven predstavljal kot direktor družbe in prav on bil tisti, ki je z oškodovancem sklenil predmetno pogodbo z dne 5. 1. 2011 ter aneksa z dne 11. 1. 2011 in 18. 1. 2011. Pod točko 12 obrazložitve je sodišče prve stopnje temeljito ocenilo obtoženčev zagovor. Pri tem se je opredelilo tudi do njegovega sklicevanja na 4. člen pogodbe. Na podlagi izpovedb priče D. C. je sklepalo, da je oškodovanec iskal izvajalca, ki bi mu hlev zgradil brez gradbenega dovoljenja, zaradi česar naj bi ga D. C. napotil na obtoženca, ker sta tedaj imela blizu drug drugemu poslovne prostore. Da je obtoženec v nadaljevanju oškodovancu obljubljal ureditev subvencij EKO sklada, s čimer bi dobil povrnjenih 40% vrednosti investicije, sta kot priči potrdila obtoženčeva bivša žena A. B. K. ter J. Š. B. K. je celo vodila natančen seznam plačil obtožencu, bodisi na transakcijski račun bodisi v gotovini. Potrdila je prav tako okoliščine najema posojila v znesku 60.000,00 EUR, ki ga je oškodovanec vzel pri banki ... 9. 8. 2011, ter predaje tega zneska v gotovini obtožencu na račun ureditve subvencij. To posojilo je seveda dokumentirano tudi v prometnih podatkih pridobljenih od banke ... . O gotovinskih izplačilih pa sodišče prve stopnje ni sklepalo le na podlagi izpovedb prič, pač pa je tudi te izpovedbe primerjalo s prometom na bančnem računu oškodovanca pri banki ... (točka 17 obrazložitve). Razen dviga gotovinskega zneska 17.000,00 dne 6. 1. 2011, ki je bil nesporno namenjen avansu ob sklenitvi pogodbe v znesku 16.500,00 EUR, je sodišče izpostavilo tudi transakciji v breme v zvezi s plačili obeh aneksov. Dokazno pomembna je transakcija v breme oškodovančevega računa ter v korist transakcijskega računa družbe S., d. o. o., dne 10. 2. 2011 v znesku 82.000,00 EUR ter gotovinski dvig opravljen tega dne v istem znesku. Ta dvig se ujema z zapisom na t. i. aneksu št. 3 (list. št. 47) „za plačilo 164.000, 50% gotovina - 50% račun“, za katerega je bilo po izvedencu B. R. z gotovostjo ugotovljeno, da ga je pisal obtoženec, in ovrže obtoženčev zagovor, da razen prvega pologa v višini 16.500,00 EUR, drugih gotovinskih izplačil ni prejel. Prav tako je iz navedenega dokumenta, torej po obtožencu zapisane listine (list. št. 248), moč zanesljivo zaključiti, da je obtoženec oškodovancu obljubljal ureditev subvencij, ko listina navaja „vračilo v višini 40%“ z upoštevanjem povrnjenega DDV v skupnem znesku 234.705,00 EUR. V oškodovančevem plačilu 164.000,00 EUR (polovico v gotovini, polovico na transakcijski račun) je bil zajet tudi znesek, ki ga je obtoženec lažno terjal od oškodovanca za ureditev gradbenega in uporabnega dovoljenja. Tudi ta znesek je zapisan na t. i. aneksu št. 3 in sicer: „dokumentacija 2x gradbeno, prevzem, uporabno dovoljenje – 38.400,00 EUR z DDV, 31.000,00 EUR brez DDV“. Prav tako je obtoženec od oškodovanca neupravičeno zahteval plačilo 8.000,00 EUR gotovine za stroške prevodov dokumentacije. Na oškodovančevem računu pri banki ... je dne 19. 8. 2011 dokumentiran dvig gotovine v znesku 5.000,00 EUR. Kot sodišče prve stopnje pravilno zaključuje v razlogih sodbe, sklicujoč se na dokument št. A24, je oškodovanec dodatnih 3.000,00 EUR gotovine dvignil s transakcijskega računa kmetije. Slednje izplačilo je kot priča potrdila tudi B. K. ter še dodatno prepričljivo izpostavila, da je sama videla pogodbo italijanske firme, ki pa sploh ni bila v italijanščini pač pa v angleškem jeziku. Sodišče druge stopnje prav tako ne dvomi v pravilnost zaključkov prvega sodišča glede dokazanosti očitka obtožencu, da je oškodovanca dodatno skušal preslepiti za plačilo 40.000,00 EUR na račun neobstoječe globe zaradi gradbenega prekrška. Razen priče B. K., je o teh okoliščinah prepričljivo izpovedala priča J. Š. in v celoti potrdila oškodovančevo pričevanje. Priča je namreč navajala, da je bil oškodovanec, ko mu je o tem razlagal, v šoku ter navajal, da nujno potrebuje 40.000,00 EUR, sicer mu bodo porušili hlev. Oškodovanec mu je tedaj povedal, da naj bi z vso dokumentacijo razpolagal izvajalec gradbenih del. Oškodovanec naj bi bil ob tem prestrašen in pretresen, zaradi česar ga je priča napotila na odvetnika.

7. Sodišče druge stopnje tudi ne vidi nobenih pomanjkljivosti v oceni verodostojnosti prič A. B. K. in J. Š. po prvem sodišču. Sodišče prve stopnje je pod točko 14 obrazložitve upravičeno poudarilo, da gre pričama verjeti, ker se njune izpovedbe ne skladajo le z izpovedbami oškodovanca, pač pa tudi z listinskimi dokazi. Pritožniki se sicer s takšno prvostopenjsko oceno ne strinjajo s trditvijo, da naj bi bil J. Š. z oškodovancem v postopkih zaradi kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, priča B. K. pa je bila oškodovančeva partnerka, ki se je v kazenskem postopku pojavila kot tista, ki bi naj vodila natančne evidence o izročanju denarja. Sodišče druge stopnje takšne očitke pritožnikov zavrača. Dejstvo je, da je priča B. K. evidence res vodila, da je okoliščine kaznivega dejanja ter še zlasti gotovinskih izplačil ter čemu so bila slednja namenjena, natančno in skladno opisala, vse kar je izpovedovala, pa je imelo potrditev v listinski dokumentaciji, še zlasti v t. i. aneksu št. 3 ter podatkih o prometu na oškodovančevem bančnem računu pri banki ... . Enako velja tudi za pričo J. Š. Ta je nenazadnje le izpovedoval o srečanjih z oškodovancem, ko mu je ta razlagal o obnovi hleva, o izvajalcu, o možnosti pridobitve nepovratnih sredstev, pozneje pa si od njega tudi skušal izposoditi denar za plačilo provizij pri pridobitvi nepovratnih sredstev ter za plačilo globe. Tudi izpovedbe te priče s skladajo z ostalimi izvedenimi dokazi, pritožniki pa niti niso konkretizirali, kako naj bi domnevni kazenski postopki, v katerih naj bi se oškodovanec in ta priča nahajala, vplivali na njeno verodostojnost.

8. Prav tako ne drži navedba pritožnikov, da v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 14/2013, oškodovanec ni zatrjeval gotovinskih izplačil obtožencu. Na glavni obravnavi v tej pravdni zadevi 21. 10. 2014 (hrbtna stran l. št. 62) je tožena stranka natančno specificirala vsa izplačila, tako gotovinske zneske kot tudi tiste nakazane na transakcijski račun družbe S.. Navedena so sledeča gotovinska izplačila: 6. 1. 2011 – 16.500,00 EUR, 10. 2. 2011 – 82.000,00 EUR, 15. 4. 2011 – 50.000,00 EUR, 7. 7. 2011 – 55.000,00 EUR, 11. 8. 2011 – 60,000,00 EUR in 19. 8. 2011 – 8.000,00 EUR.

9. Na podlagi navedenega torej sodišče druge stopnje zaključuje, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, da sodišče prve stopnje pri svoji dokazni oceni ne izhaja zgolj iz pričevanja oškodovanca pač pa tudi ostalih zaslišanih prič, predvsem pa iz listinske dokumentacije ter je bilo v postopku na prvi stopnji zadoščeno vsem kavtelam, ki jih pritožbeno izpostavljajo zagovorniki in sicer, da mora sodišče sodbo opreti samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, da mora sodišče upoštevati načelo proste presoje dokazov, da sodišče ne sme odločati arbitrarno, da mora sklepanje, da je neko dejstvo dokazano ali ne, temeljiti na kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji dokazov, ki jo mora sodišče argumentirano obrazložiti v sodbi.

10. Pod točko 21 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje s tehtnimi argumenti utemeljilo obtoženčevo preslepitveno ravnanje. Obtoženec je na oškodovanca naredil vtis resnega, zanesljivega izvajalca. Dodatno zaupanje je pri oškodovancu vzbudil s premostitvenimi posojili, za katera ni zahteval nobenega pisnega potrdila. Na to okoliščino se je oškodovanec tudi skliceval, ko je pojasnjeval, zakaj od obtoženca ni zahteval potrdil o izročenih mu gotovinskih zneskih. Obtoženec je oškodovancu lažno obljubljal pridobitev subvencij EKO sklada (60,000,00 EUR), pridobitev gradbenega in uporabnega dovoljenja (38.400,00 EUR), pridobitev prevodov dodatne dokumentacije (8.000,00 EUR). Oškodovanca je skušal preslepiti še za gotovino v znesku 40.000,00 EUR na račun neobstoječe globe, ki je oškodovanec po posvetovanju z J. Š. obtožencu ni izročil. V dokaznem postopku je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da obtoženec ni storil ničesar v smeri pridobitve obljubljenih dovoljenj, subvencij, dokumentacije, niti ni res, da bi bil sprožen postopek gradbenega nadzora ter izrečena globa, saj obtoženec takšnega namena niti ni imel. Zato je neoporečen zaključek sodišča prve stopnje, da obtoženec že od začetka posla, torej od sklenitve pogodbe z dne 5. 1. 2011, ni imel namena, da uresniči zgoraj obljubljene zaveze, ampak je od oškodovanca hotel izvabiti čim več denarja, sebi pa pridobiti čim večjo premoženjsko korist.

11. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve v luči pritožbenih navedb obtoženčevih zagovornikov ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi sodbo izpodbijajo niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je to pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K pritožbi okrožne državne tožilke:

12. Za kaznivo dejanje poslovne goljufije v kvalificirani obliki kot je očitano obtožencu, je v drugem odstavku 228. zagrožena kazen zapora od enega do desetih let. Kvalifikatorni element je v obravnavanem primeru povzročitev velike premoženjske škode v višini najmanj 106.400,00 EUR oškodovancu R. K. ter pridobitev velike premoženjske koristi obtožencu v znesku 68.000,00 EUR in družbi S. d. o. o., v višini 38.400,00 EUR. Glede na to, da se po 3. točki devetega odstavka 99. člena KZ-1 za veliko premoženjsko korist ali škodo šteje znesek, ki presega 50.000,00 EUR, gre pritrditi okrožni državni tožilki, da v obravnavanem primeru znesek oškodovanja predstavlja kar dvakratnik kvalifikatorne okoliščine. Tega dejstva, tudi po prepričanju sodišča druge stopnje, prvo sodišče pri izbiri kazenske sankcije obtožencu ni dovolj upoštevalo. Pod točko 24 obrazložitve, v kateri je utemeljevalo primernost izreka kazenske sankcije opozorilne narave, je na strani obteževalnih okoliščin izpostavilo visoko stopnjo obtoženčeve krivde, izkazano vztrajnost in višino škode. Pritrditi gre pritožnici, da dodatno težo dejanju dajeta okoliščini, da je bilo storjeno z direktnim naklepom (pri povzročitvi premoženjske škode je moč ravnati tudi z eventualnim naklepom) ter da je bilo kaznivo dejanje storjeno na škodo fizične osebe z veliko mero odločenosti in vztrajnosti. Pri tem je obtoženec izkazal brezobziren odnos do oškodovančeve stiske ter ga skušal preslepiti z lažnimi navedbami o plačilu globe v zvezi z gradbenim prekrškom, kljub temu, da je vedel za oškodovančeve finančne težave, saj je že znesek 60.000,00 EUR, ki naj bi bil namenjen pridobitvi subvencij, oškodovanec plačal iz sredstev bančnega posojila z dvajsetletno odplačilno dobo. Torej ne gre odreči tehtnosti pritožbenih navedb, da je obtoženca pri inkriminiranem ravnanju vodil pohlep.

13. Določba tretjega odstavka 58. člena KZ-1 predpisuje, da sodišče izreče pogojno obsodbo, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Kot pravilno opozarja pritožnica, se ti pogoji pri obtožencu niso stekli. V vseh letih od storitve kaznivega dejanja ni oškodovancu povrnil ničesar od povzročene škode, kar bi zanesljivo bilo mogoče upoštevati kot pozitivno prognozo njegovega bodočega ravnanja in sicer, da v bodoče kaznivih dejanj več ne bo ponavljal. Zato olajševalne okoliščine kot so časovna odmaknjenost dejanja, obtoženčeva neobsojenost in skrb za preživljanje štirih mladoletnih otrok, niso takšne teže, da bi lahko pretehtale nad ugotovljenimi negativnimi osebnostnimi lastnostmi ter višino povzročene škode ter upravičevale izrek zgolj kazenskega sankcije opozorilne narave.

14. Glede na zgoraj navedeno, je sodišče druge stopnje pritrdilo pritožnici, da je prvostopenjsko sodišče pri izbiri kazenske sankcije v premajhni meri upoštevalo vse relevantne obteževalne okoliščine, stopnjo obtoženčeve krivde ter samo težo obravnavanega kaznivega dejanja. Pritožbi okrožne državne tožilke je zato ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obtoženemu V. R. za kaznivo dejanje poslovne goljufije namesto pogojne obsodbe po drugem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika izreklo kazen enega leta in šestih mesecev zapora.

15. Obtoženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

31.12.2020

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 4680/2016
• VSM Sodba II Kp 22925/2016
• VSC Sklep II Kp 16749/2014