VSC sodba II Kp 51109/2012

Jedro

V gospodarskih družbah, med katere se uvršča tudi samostojni podjetnik, je slednji kot lastnik podjetja sicer zakoniti zastopnik družbe, lahko pa v ta namen pooblasti drugo osebo oziroma ji podeli prokuro. Po prvem odstavku 34. člena ZGD-1 se prokura lahko podeli eni ali več osebam, tako da lahko le vse te osebe skupaj zastopajo družbo. Prvi odstavek 35. člena ZGD-1 določa, da sme prokurist opravljati vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen odsvajati in obremenjevati nepremičnine, za kar mora imeti posebno pooblastilo. Za tak pravni posel pa v obravnavanem primeru ni šlo. Zato glede na zgoraj navedeno, ni mogoče slediti pritožnikoma, da obtoženca kot prokurista kaznivega dejanja poslovne goljufije nista mogla storiti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca sta dolžna plačati sodno takso za pritožbi.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo sta bila obtožena M. M. in A. K. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi, v okviru katerih sta jima bili določeni vsakemu kazen petih mesecev zapora z dveletno preizkusno dobo. Obema je bil naložen tudi poseben pogoj, in sicer da oškodovani družbi M. d. o. o., v roku enega leta in šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe, povrneta vsak polovico premoženjskopravnega zahtevka v znesku 8.883,40 EUR, sicer se lahko pogojna obsodbe prekliče. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sta dolžna oškodovani družbi nerazdelno plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 8.883,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega računa do plačila. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP ju je prvostopenjsko sodišče oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper obsodilno sodbo sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožila obtoženi A. K. in zagovornik obtoženega M. M. Oba uveljavljata pritožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbi ni bil vložen.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Po pregledu kazenskega spisa in pritožbeno izpodbijane sodbe v smislu pritožbenih navedb obeh pritožnikov, sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva. Zbrane dokaze in zagovora obtožencev je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja:

6. Bistveni poudarek pritožbenih navedb obeh pritožnikov se nanaša na poudarjanje statusa obtožencev kot prokuristov samostojnega podjetnika K. s.p. Po prepričanju zagovornika obtoženi M. M. ni bil nikoli nosilec gospodarske dejavnosti pri navedenem samostojnem podjetniku niti poslovodja oziroma direktor. Ni izvajal poslovodenja, do česar po mnenju zagovornika, po določbah Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ni bil niti upravičen. Prokurist lahko uresničuje le tista upravičenja v zvezi z zastopanjem, ki jih določa in opredeljuje ZGD-1. Ta pa je lahko izvajal le samostojni podjetnik M. M. ali njegov poslovodja oziroma direktor, če je obstajal. Po stališču zagovornika obtoženi M. M. zato objektivno sploh ni mogel storiti očitanega kaznivega dejanja, upravičen je bil le do zastopanja v okviru podeljene prokure. Podobne pomisleke je v pritožbi izrazil obtoženi A. K. Tudi ta je poudaril, da ni bil nikoli nosilec gospodarske dejavnosti pri samostojnem podjetniku. Ker je bil le prokurist, ni mogel storiti kaznivega dejanja, ki se nanaša na samostojnega podjetnika. Vsa relevantna dokumentacija se nanaša na samostojnega podjetnika, ne pa na obtoženca, ki je bil le kuhar in prokurist. Ni bil neposredni izvajalec gospodarske dejavnosti in zato je prepričan, da ne more odgovarjati za ravnanje drugih oseb.

7. Do pritožbeno izpostavljenega vprašanja se je prvo sodišče uspešno opredelilo pod točkama 7 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno je ugotovilo, da je bil M. M. le lastnik K. s.p., s sedežem na naslovu L., medtem, ko sta bila oba obtoženca prokurista v tej družbi. Tega niti sama ne zanikata. Tako sta oba v zagovorih med ostalim tudi navajala, da sta imela pri poslovanju „odprte roke“, lahko sta podpisovala pogodbe in na banki upravljala z denarjem. Plačila sta odrejala sama. Kot taka sta bila odgovorna za razpolaganje s sredstvi in za soodločanje o plačilih, kar kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, izhaja tudi iz sklepa o vpisu v poslovni register z dne 5. 1. 2009 ter kartona deponiranih podpisov z dne 7. 1. 2009 pri banki X d. d. V dokaznem postopku je prvo sodišče zanesljivo dognalo, da M. M. kot sicer formalni nosilec dejavnosti, ni imel nobene vloge pri sklepanju poslov, pač pa sta te suvereno vodila oba obtoženca in s tem tudi prevzela odgovornost za poslovanje. Glede na zanesljivo ugotovljeno vlogo M. M. pri sklepanju predmetnih poslov, ki jo je sodišče tudi prepričljivo obrazložilo, za pravilno odločanje o zadevi ni bilo potrebno zaslišanje slednjega, takšnega dokaznega predloga pa stranke in zagovornik niti niso podali. Zato je neutemeljen tovrstni dokazni predlog, ki ga obtoženi A. K. podaja šele v aktualni pritožbi. V gospodarskih družbah, med katere se uvršča tudi samostojni podjetnik, je slednji kot lastnik podjetja sicer zakoniti zastopnik družbe, lahko pa v ta namen pooblasti drugo osebo oziroma ji podeli prokuro. Po prvem odstavku 34. člena ZGD-1 se prokura lahko podeli eni ali več osebam, tako da lahko le vse te osebe skupaj zastopajo družbo. Prvi odstavek 35. člena ZGD-1 določa, da sme prokurist opravljati vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen odsvajati in obremenjevati nepremičnine, za kar mora imeti posebno pooblastilo. Za tak pravni posel pa v obravnavanem primeru ni šlo. Zato glede na zgoraj navedeno, ni mogoče slediti pritožnikoma, da obtoženca kot prokurista kaznivega dejanja poslovne goljufije nista mogla storiti.

8. Pritožnika pritožbeno problematizirata sostorilstvo obtožencev pri storitvi očitanega jima kaznivega dejanja. Zagovornik obtoženega M. M. meni, da ni dokazov, da bi ta obtoženec v sostorilstvu s soobtoženim A. K. storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Navaja, da v obtožbi ni navedeno česa konkretno se ga obtožuje in česa se obtožuje soobtoženca, dokazno breme pa je na strani tožilstva. Ni dopustno voditi kazenskega postopka za očitano ravnanje druge osebe. Po prepričanju pritožnika ni res, da bi obtoženca delovala skupno z namenom storiti očitano kaznivo dejanje. Meni, da bi moralo tožilstvo za vsak neplačani račun dokazati, kdo je blago naročil, komu je bilo izročeno, iz katerega razloga ni bilo plačano ter kdo se je pogovarjal s predstavniki oškodovane družbe v zvezi s plačilom. Ni možno, da sta obtoženca solidarna zavezanca za plačilo kot v civilnem pravnem razmerju. Za vsak račun je treba vsakemu posebej dokazati direktni naklep.

9. Do sostorilstva obtožencev kot oblike udeležbe pri storitvi predmetnega kaznivega dejanja se je sodišče prve stopnje temeljito, s pravilnimi argumenti, opredelilo pod točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovilo je namreč, da gre za klasično sostorilstvo po drugem odstavku 20. člena KZ-1, ko je zaključilo, da sta oba obtoženca zavestno sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja. Kot prokurista sta bila pooblaščena za razpolaganje s finančnimi sredstvi in samostojno sta odločala o plačilih, prav tako sta oba naročala blago, ki pozneje ni bilo plačano. Iz izpovedb J. B., ki ji nikakor ne gre odrekati verodostojnosti, tako izhaja, da je v zvezi z izvajanjem predmetnega posla po sklenjeni pogodbi sodelovala izključno z obema obtožencema, ki sta ji tudi zagotavljala plačila, češ da imata dober posel ter da bosta imela prilive. Zato ne gre pritrditi pritožnikoma, da bi moralo biti vsakemu obtožencu posebej dokazano za katerega od desetih neplačanih računov je odgovoren, saj sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključuje, da sta dejanja, pri katerih sta oba sodelovala, pojmovala kot svoja. Prav tako se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do vpliva po obrambi zatrjevane recesije in finančne nediscipline na neplačilo prevzetih obveznosti. Pod točko 10 obrazložitve izpodbijane sodbe je pravilno ugotovilo, da sta se obtoženca zavestno odločila, da oškodovani družbi računov ne plačata. Zapadlih računov nista poravnala, ker je oškodovana družba po neplačilu računov ustavila nadaljnje izdobave mesa. Pri plačilih sta prednost dala pozneje nastalim obveznostim dobaviteljev, ki so jima bili pripravljeni blago še dobavljati.

10. Pritožbeno sodišče je odločbi o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti. Določba 386. člena ZKP namreč predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obtožencev. Sodišče prve stopnje jima je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji krivde obtožencev, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi njuni osebnosti. V določenih kaznih petih mesecev zapora, z dveletnima preizkusnima dobama, so se dovolj odrazile tudi ugotovljene olajševalne okoliščine in zato bosta tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečeni kazenski sankciji zadostili vsem smotrom kazenskopravnega varstva. Glede na zanesljivo ugotovljeno višino nastale premoženjske škode je povsem utemeljen izrek dodatnega pogoja obtožencema, da v roku enega leta in šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe povrneta oškodovani družbi povzročeno škodo. Dolžina izpolnitvenega roka je bila po prepričanju sodišča druge stopnje obtožencema odmerjena v skladu s premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi.

11. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbi obtoženega A. K. in zagovornika obtoženega M. M. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

12. Obtoženca s pritožbama nista uspela in zato morata, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Datum zadnje spremembe:

02.06.2017

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep III Kp 10281/2016
• VDSS Sodba Pdp 754/2017
• VDSS sklep Pdp 97/2017