VSRS Sodba I Ips 2278/2010-174

Jedro

Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka tega člena sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je D. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), mu zanj izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, odločilo, da je dolžan oškodovancu plačati znesek 4.093,46 EUR, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), to je zaradi kršitve kazenskega zakona in po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da so razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri s seboj v nasprotju in s tem v zvezi ponavlja svoj zagovor, da pri sklenitvi posla ni imel goljufivega namena, nadalje da dejavnosti ni opravljal kot samostojni podjetnik in je zato sodba v nasprotju z dokazi, ki se nahajajo v spisu, in v nasprotju z razlogi sodbe. Nadalje vložnik meni, da je dejanje, za katerega je bil obsojen, napačno pravno opredeljeno. Ker ni bil lastnik družbe G. oziroma K. inženiring v času dogovora o izvedbi del po družbi L. d.o.o., ni bil zastopnik te družbe in zato ne more biti govora o opravljanju gospodarske dejavnosti in dejanje ne more biti opredeljeno kot poslovna goljufija, ampak, kolikor bi sodišče vseeno presodilo, da je naklep podan, gre le za kaznivo dejanje goljufije. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zavrne obtožbo, podrejeno pa, da opredeli dejanje kot kaznivo dejanje po 217. členu KZ in mu izreče milejšo sankcijo.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Zatrjevanje, da obsojenec pri sklepanju dogovora ni imel namena preslepitve, predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Nadalje vrhovna državna tožilka ugotavlja, da obsojenec ne more uspeti z uveljavljanjem kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj obsojenčev zagovornik v pritožbi, ki jo je vložil, te kršitve po vsebini ni uveljavljal, zato se obsojenec nanjo v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more sklicevati.

4. Obsojenec je v odgovoru na stališče vrhovne državne tožilke navedel, da mora sodišče na pravno opredelitev kaznivega dejanja samo paziti po uradni dolžnosti. Opozarjanje sodišča na kršitev zakona tudi zaradi nastopa prekluzije ni nedovoljeno. Obsojenec zatrjuje, da ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja, ampak želi le, da je pred zakonom obravnavan enako kot ostali udeleženci v postopkih.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je manifestno neutemeljena. Zagovornik obsojenca v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ni uveljavljal kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, niti z navedbo, da uveljavlja takšno kršitev niti po njeni vsebini, kot to sedaj uveljavlja obsojenec v vloženi zahtevi. Po določbi petega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik na kršitve iz prvega odstavka tega člena sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi, ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Pritrditi je treba stališču vrhovne državne tožilke, da v tem primeru ni bil izpolnjen tako imenovani pogoj materialnega izčrpanja pravnega sredstva, zato Vrhovno sodišče obstoja zatrjevane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni ugotavljalo.

6. Zatrjevanje vložnika, da pri poslu, pri katerem naj bi storil kaznivo dejanje, ni imel namena preslepitve in namena, da se izvajalcu ne plača izvedenih del, je v nasprotju s pravnomočnimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje oziroma predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

7. Uveljavljano kršitev kazenskega zakona zaradi po zatrjevanju vložnika napačne pravne opredelitve kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen, vložnik opira na trditve o dejstvih, ki jih sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili oziroma sta jih ugotovili drugače. To pomeni, da vložnik tudi v tem primeru nedovoljeno uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na tak način pa tudi ne more uspeti z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona, ki je lahko podana le ob upoštevanju pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju.

8. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da nista podani kršitvi zakona, na kateri se sklicuje vložnik v svoji zahtevi oziroma vložnik nedovoljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka in zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 95. in 98.a člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

09.12.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 33638/2010-153, enako tudi I Ips 14194/2011-119
• VSRS Sodba I Ips 14439/2010-86
• Sodba I Ips 501/2007