<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Kazenski oddelek

VSL Sodba II Kp 45947/2015
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.KP.45947.2015

Evidenčna številka:VSL00031851
Datum odločbe:12.02.2019
Senat, sodnik posameznik:Igor Mokorel (preds.), Katarina Turk Lukan (poroč.), Maja Baškovič
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitveni namen - preslepitev

Jedro

Navedba, da je obtoženi kot direktor in solastnik obdolžene pravne osebe najprej poklical oškodovanca in mu naročil, da s svojim avtodvigalom sodeluje pri montaži, nato pa na pomisleke oškodovanca, da mu obdolžena pravna oseba zaradi svoje prezadolženosti ne bo mogla plačati opravljenega dela, slednjemu zagotovil, da mu bo v primeru neplačila s strani obdolžene pravne osebe sam plačal na podlagi cesijske pogodbe z obdolženo pravno osebo ter mu naročil, naj račun izstavi na obdolženo pravno osebo, s čimer je oškodovanca zavedel, da je opravil naročeno delo in izstavil račun, misleč, da mu bo obtoženi slednjega poravnal, česar pa ni storil in tega tudi ni imel namena storiti že na začetku, nedvomno zadosti zahtevi po konkretizaciji zakonskega znaka preslepitve.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR, obdolžena pravna oseba pa sodno takso v višini 1.500,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Krškem obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi 26. člena ZOPOKD je obtoženo pravno osebo A. d.o.o. spoznalo za odgovorno kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi s 4. členom in 25. členom ZOPOKD in ji izreklo denarno kazen v znesku 10.000,00 EUR, ter odločilo, da jo je dolžna plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Nadalje je odločilo, da sta na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženec in obtožena pravna oseba dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, sodno takso in sicer obtoženi A. A. v višini 192,00 EUR, obtožena pravna oseba A. d.o.o. v višini 672,00 EUR, dolžna sta plačati tudi potrebne stroške in nagrado pooblaščenca oškodovanca. Odločilo je tudi, da je obtožena pravna oseba A. d.o.o. po določbi drugega odstavka 105. člena ZKP dolžna oškodovancu C. C. plačati znesek 5.722,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2013 dalje, s presežkom premoženjsko pravnega zahtevka je oškodovanca napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložila:

- obtoženi A. A. po svojem zagovorniku, odvetniku D. D. iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne uporabe pravil Zakona o kazenskem postopku in kršitve Ustave RS s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in obtoženega oprosti obtožbe;

- zakonita zastopnica obtožene pravne osebe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne uporabe določil ZKP in ZOPOKD s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in obtoženo pravno osebo A. d.o.o. oprosti obtožbe.

3. Pritožbi sta neutemeljeni.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, vsebine pritožb in proučitvi spisovnih podatkov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, jih pravilno ocenilo in tako pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter po njihovi presoji sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, da je obtoženec storil v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje poslovne goljufije, obtožena pravna oseba pa je odgovorna za navedeno kaznivo dejanje, zato v pritožbah zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani.

5. Pritožbeno sodišče bo na pritožbene navedbe obeh pritožnikov v delu, ko so smiselno enake, nanje enotno odgovorilo.

6. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbena naziranja, da v opisu kaznivega dejanja ni konkretiziran bistveni znak kaznivega dejanja po členu 228. KZ-1, torej preslepitev oškodovanca. Zakonski znak preslepitve je v dejstvenem opisu kaznivega dejanja nedvomno zadosti konkretiziran. Navedba, da je obtoženi kot direktor in solastnik družbe A. d.o.o. najprej poklical oškodovanca in mu naročil, da s svojim avtodvigalom sodeluje pri montaži, nato pa na pomisleke oškodovanca, da mu družba B. d.o.o. zaradi svoje prezadolženosti ne bo mogla plačati opravljenega dela, slednjemu zagotovil, da mu bo v primeru neplačila s strani družbe B. d.o.o. sam plačal na podlagi cesijske pogodbe z družbo B. d.o.o. ter mu naročil, naj račun izstavi na družbo B. d.o.o., s čimer je oškodovanca zavedel, da je opravil naročeno delo, izstavil račun, misleč, da mu bo obtoženi slednjega poravnal, česar pa pa ni storil in tega tudi ni imel namena storiti že na začetku, nedvomno zadosti zahtevi po konkretizaciji zakonskega znaka preslepitve, izhajajoč iz jedra obrazložitve sodbe VS RS I Ips 93283/2010, na katero se sklicujeta oba pritožnika. Preslepitev oškodovanca je torej v dejstvenem opisu konkretizirana ne samo z obljubo plačila za storitev, ki naj bi jo oškodovanec opravil, temveč zlasti s prepričevanjem oškodovanca, da bo prejel plačilo na podlagi cesijske pogodbe, od družbe A. d.o.o., katere sklenitev mu je obtoženi obljubljal in z zavajanjem oškodovanca naj račun izstavi družbi B. d.o.o., pri čemer bo račun poravnala obtoženčeva družba in sicer po tem, ko je oškodovanec podvomil, da bo s strani družbe B. d.o.o. poplačan. Takšen dejstveni opis nedvomno zadosti zahtevi po konkretizaciji zakonskega znaka preslepitve oškodovanca. Pritožnik zato s sklicevanjem na razloge, navedene v že zgoraj omenjeni odločbi VS RS ne more uspeti. V izpostavljeni zadevi je šlo za bistveno drugačno situacijo kot v konkretni zadevi, saj je bil v dejstvenem opisu zakonski znak preslepitve konkretiziran zgolj z obljubo plačila. Kot izhaja iz obrazložitve navedene odločbe pomeni preslepiti drugega ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah, ali jo pustiti v zmoti o obstoju oziroma neobstoju določenih okoliščin. Storilec neresnično (lažno) prikazuje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikriva, da tega ne bo storil ali ne bo mogel storiti, s čimer zapelje oškodovanca v zmoto ali ga pusti v zmoti. Med preslepitvijo storilca in zmoto oškodovanca mora obstajati vzročna zveza. Kot je bilo v tej odločbi že izpostavljeno, je obtoženi preslepil obtoženca ne samo z obljubo plačila, temveč z obljubo sklenitve cesijske pogodbe, na podlagi katere je obljubljal oškodovancu, da bo račun, ki naj ga oškodovanec sicer izstavi družbi B. d.o.o., poravnala družba A. d.o.o., torej družba v kateri je bil obtoženi v inkriminiranem obdobju direktor in solastnik. V konkretnem primeru je torej zakonski znak preslepitve nedvomno zadosti konkretiziran, zato zatrjevana kršitev ni podana.

7. Glede na zgoraj izpostavljeno se pritožnik brezuspešno sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 1252/2016 z dne 20. 7. (pravilno: junij) 2018. V citirani zadevi gre namreč za drugačno dejansko stanje, saj je bil zakonski znak preslepitve v dejstvenem opisu konkretiziran zgolj z navedbo, da je obtoženi zavedel oškodovanca s tem, da mu je zagotavljal, da bo družba A. d.o.o. oškodovancu poravnala vse zapadle in neplačane obveznosti ter vse nadaljnje prevozniške storitve. Glede na pojasnjeno v točki šest te odločbe, dejstveni opis ni identičen dejstvenemu opisu inkriminiranega dejanja.

8. Pritožbeni razlog nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja zagovornik obtoženega A. A. utemeljuje z okoliščino, da ne drži stališče, ki ga je v izpodbijani sodbi zavzelo sodišče prve stopnje, da je bil med družbo A. d.o.o. in C. C. kot samostojnim podjetnikom vzpostavljen samostojen pogodbeni odnos. Pritožnik pritožbeno navedbo utemeljuje z okoliščino, da je bil C. C. večletni podizvajalec družbe B. d.o.o. in da je tudi v konkretnem primeru deloval zgolj in samo kot podizvajalec ter mu zato nobenega druga oseba, torej niti A. d.o.o. niti A. A. ne more naročati komu naj izstavlja račune. Pritožnik utemeljuje svoja pritožbena naziranja z listinskimi dokazi in sicer s strojnimi poročili in rekapitulacijo.

9. Sodišče druge stopnje pritrjuje argumentiranim razlogom sodišča prve stopnje, da je oškodovanec prepričljivo in verodostojno izpovedal, da ga je poklical obtoženi in ga vprašal, če je pripravljen izvajati montažna dela na njegovem objektu. Na obtoženčevo pobudo mu je poslal po elektronski pošti ponudbo. Ob izraženem dvomu, da mu bo družba B. d.o.o. plačala za opravljeno delo, ga je obtoženi dodatno utrdil v prepričanju, da bo prejel plačilo za opravljeno delo z obljubo, da bo podpisal cesijsko pogodbo, s čimer je oškodovanca prepričal, da bo prejel plačilo s strani družbe A. d.o.o. Iz izpovedbe oškodovanca izhaja, da mu je obtoženi naročil naj račun naslovi na družbo B. d.o.o. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ocenilo izpovedbo oškodovanca kot verodostojno, saj je njegova izpovedba potrjena ne samo z izpovedbo D. C., oškodovančeve žene, pač pa tudi z listinsko dokumentacijo, torej izpisi iz elektronske pošte in cesijsko pogodbo. Pritožnik s ponavljanjem obtoženčevega zagovora, da se z oškodovancem ni dogovarjal in da mu ni obljubljal plačila, pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more ovreči. Izpisek elektronske pošte, ki se v spisu nahaja v prilogi A1 potrjuje izpovedbo oškodovanca, da se je obtoženi z oškodovancem dogovarjal za opravo del na objektu v E., saj iz izpisa elektronske pošte izhaja, da je bil družbi A. d.o.o. poslan osnutek cesijske pogodbe kot tudi predračun, v vednost pa je bil račun poslan tudi družbi B. d.o.o., s čimer je potrjena izpovedba oškodovanca C. C. Predložena pogodba o odstopu terjatve 1/2013 (priloga A2) potrjuje izpovedbo oškodovanca glede zagotovila obtoženega, da bodo obveznosti poravnane na podlagi cesijske pogodbe. Glede na pojasnjeno pritožnik brezuspešno navaja, da iz strojnih poročil izhaja, da je bil naročnik dela B. d.o.o. in ne družba A. d.o.o. in da iz rekapitulacije družbe B. d.o.o. in pogodbenega predračuna za izdelavo, dobavo in montažo armirane betonske konstrukcije fasad za objekt A. izhaja, da je B. d.o.o. družbi A. d.o.o. ponudil dela, ki so predmet računov oškodovanca C. C. Oškodovanec, kot je to pravilno v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo sodišče prve stopnje, je namreč izpovedal, da se je v zvezi z opravljanjem del na objektu v E. dogovarjal izključno z obtoženim, saj ga je poklical obtoženi A. A., se z njim dogovoril, da bo opravil dela na objektu v E. in mu po izraženem dvomu, da mu družba B. d.o.o. ne bo sposobna plačati opravljenih del zagotovil, da mu bo plačal sam na podlagi cesijske pogodbe, zato so vsakršne tozadevne pritožbene navedbe neutemeljene. Da se je sporni račun glasil na družbo B. d.o.o. in ne na A. d.o.o. je posledica ravno obtoženčevega preslepitvenega namena s sklicevanjem da bo obveznosti do oškodovanca poravnal na podlagi cesijske pogodbe, z njegovim sprenevedanjem in zavlačevanjem podpisa slednje ter sklicevanjem na njegovo odsotnost, kar vse je prepričljivo in verodostojno izpovedal oškodovanec, sodišče prve stopnje pa mu je utemeljeno sledilo. Oškodovanec C. C. je po predočenju rekapitualacije izrecno potrdil, da so v njej zajete postavke dela, ki jih je opravil on kot s.p. Navedena okoliščina, ki je sicer spisovno izkazana, obtoženca in njegovo družbo A. d.o.o. ne odvezuje od plačila del, saj je bil dogovor za opravljena dela sklenjen med obtoženčevo družbo A. d.o.o. in C. C. s.p., pri čemer mu je obtoženi obljubil, da bo račun za opravljeno delo poravnala družba A. d.o.o. na podlagi cesijske pogodbe, da pa naj račun naslovi na družbo B. d.o.o., kar je oškodovanec tudi storil, zato je logično, da je navedeno delo zajeto v predpostavki v rekapitulaciji, kar je v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo, argumentirano in obširno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožnik tudi spregleda, da je priča F. F. izpovedal, da ga je začudilo, ko je na delovišču videl oškodovanca, saj je predhodno delo opravljal G. G. iz L. Izpovedal je tudi, da je investitor A. A. iniciativo za dokončanje del prevzel v svoje roke in sicer po januarju leta 2013, ko je družba B. d.o.o. zamujala z opravljenimi deli. Navedeno potrjuje izpovedbo oškodovanca, da ga je za dela najel ravno obtoženi A. A. in ne družba B. d.o.o.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na cesijsko pogodbo. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve navedlo prepričljive razloge glede obstoja pogodbe o odstopu terjatve, v zvezi s čimer je pravilno ugotovilo, da je obtoženec prepričeval oškodovanca, da bo prejel plačilo za opravljeno delo, če drugače ne, pa na podlagi cesijske pogodbe. Oškodovanec C. C. je namreč prepričljivo izpovedal o okoliščinah sestave cesijske pogodbe. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je imel z družbo B. d.o.o. slabe izkušnje, zato z njimi ni želel več delati. Račun je izstavil na firmo, ker je A. d.o.o. verjel, da bodo obveznosti plačane, saj so mu drugi podizvajalci povedali, da jim je A. A. svoje obveznosti poravnal. A. A. sam mu je predlagal sklenitev pogodbe o odstopu terjatve in mu naročil, naj v pogodbi navede družbo GP oz. B., zato pritožnikovo navajanje, da se pogodba o odstopu terjatve glasi na družbo GP d.o.o. in ne na B. d.o.o., kar naj bi po pritožnikovem mnenju izkazovalo, da obdolženi s to pogodbo ni bil seznanjen, pritožbeno sodišče zavrača. Spisovno je izkazano, da je bila družba B. d.o.o. hčerinska družba družbe GP d.o.o., zato pritožnik s takšnimi pritožbenimi navedbami pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more ovreči. Nadalje iz izpovedbe C. C. izhaja, da obtoženi pogodbe ni želel podpisati, da se je izgovarjal, da gre na smučanje in da jo bo podpisal kasneje, s čimer vse je oškodovanca preslepil, da bodo obveznosti poravnane. Izpovedbo C. C. potrdi tudi njegova žena D. C., ki je sporno pogodbo sestavila. Obtoženi predmetne pogodbe ni podpisal, saj tega že od samega začetka ni nameraval, kot tudi ni nameraval oškodovancu plačati za opravljena dela, kar je v razlogih svoje sodbe argumentirano pojasnilo sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema. Vsa druga izvajanja pritožnika v zvezi s pravno naravo cesijske pogodbe pa so zato brezpredmetna, hkrati nekonkretizirana in pritožnika s takšnimi neutemeljenimi in pavšalni pritožbenimi navedbami pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne moreta ovreči.

K pritožbi zakonite zastopnice obdolžene pravne osebe

11. Pritožnica z posplošenimi in nekonkretiziranimi pritožbenimi navedbami, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, ker se obdolženi pravni osebi očita zgolj to, da je pridobila protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja s tem, da je razpolagala s 5.722,00 EUR, pravilnih razlogov izpodbijane sodbe o odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje, ki jo je storil obtoženi A. A. kot direktor obdolžene pravne osebe ne more ovreči. Po določbi prvega odstavka 1. člena ZOPOKD je pravna oseba kazensko odgovorna za kaznivo dejanje pod pogoji, ki jih v skladu s Kazenskim zakonikom določa ta zakon. V konkretnem primeru je bila obdolžena pravna oseba spoznana za odgovorno, ker je pridobila protipravno premoženjsko korist iz kaznivega dejanja, ki ga je storil obtoženi A. A. kot direktor družbe A. d.o.o., kar je razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo in dokazno podprto ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pritožnica s posplošenim zanikanjem navedenega kaznivega dejanja pravilne dokazne ocene ne more ovreči.

12. Pritožnica ne more uspeti s pritožbenim navajanjem, da sodišče prve stopnje sploh ne pojasni, zakaj in na kakšni podlagi je naložilo plačilo obtoženi pravni osebi v višini 5.722,00 EUR oz. v točki 16 izpodbijane sodbe sploh ne pojasni temelja in podlage za ugoditev premoženjsko pravnemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je v točki 13 obrazložitve navedlo prepričljive razloge, zakaj mora obtožena pravna oseba plačati oškodovancu znesek 5.722,00 EUR. Obtoženi A. A. je kaznivo dejanje poslovne goljufije storil kot direktor družbe A. d.o.o. v imenu in na račun obtožene pravne osebe in ji pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 5.7222,00, s katero je družba razpolagala. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je obtožena pravna oseba oškodovancu dolžna plačati priglašeni premoženjsko pravni zahtevek.

13. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo na podlagi pooblastila iz 386. člena ZKP, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeni preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji, izrečene obtoženemu A. A., je pokazal, da je sodišče prve stopnje obtožencu glede na težo kaznivega dejanja in krivdo obtoženca utemeljeno izreklo pogojno obsodbo kot primerno in pravično kazensko sankcijo. Določena kazen in dolžina preizkusne dobe pa ustreza vsem ugotovljenim olajševalnim in obteževalnim okoliščinam, katere je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ovrednotilo.

14. Preizkus odločbe o kazenski sankciji, izrečene obdolženi pravni osebi je pokazal, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki so bile potrebne za izrek denarne kazni obdolženi pravni osebi, vendar pa je denarno kazen izreklo na podlagi napačne določbe ZOPOKD. Za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 je predpisana kazen do pet let zapora. Po določbi 2. točke prvega odstavka 26. člena ZOPOKD se kaznuje pravna oseba za kaznivo dejanje, za katera je predpisana kazen zapora nad tri leta z denarno kaznijo najmanj 50.000,00 EUR ali največ do zneska 200-kratne povzročene škode ali protipravne premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, zato je izrečena denarna kazen pravni osebi v višini 10.000,00 EUR prenizka, vendar ob izostanku pritožbe državnega tožilstva, sodišče druge stopnje v odločbi o kazenski sankciji izrečeni pravni osebi, ni posegalo.

15. Sodišče druge stopnje v postopku ni našlo drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), zato je glede na vse zgoraj izpostavljeno pritožbo zagovornika obtoženca in zakonite zastopnice obdolžene pravne osebe kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker zagovornik obtoženega in zakonita zastopnica obtožene pravne osebe s pritožbo nista uspela, sta obtoženi A. A. in obtožena pravna oseba na podlagi določila prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodna taksa za obtoženega A. A. je odmerjena po tarifni številki 7111 (izrek kazni zapora do 1 leta), ki določa količnik za odmero takse v razponu med 70–170 EUR, pri čemer je pritožbeno sodišče odmerilo količnik v znesku 170 EUR, tarifni številki 71113 (izrek pogojne obsodbe) količnik 0,8 ter tarifni številki 7122 (zavrnitev pritožbe) količnik 1,5. Sodna taksa za obtoženo pravno osebo je odmerjena po tarifni številki 7117 (izrek denarne kazni do 12.500 EUR), ki določa količnik za odmero takse v razponu med 490–1190 EUR, pri čemer je pritožbeno sodišče odmerilo količnik v znesku 1.000,00 EUR in tarifni številki 7122 (zavrnitev pritožbe) količnik 1,5.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1
Zakon o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (1999) - ZOPOKD - člen 4, 25, 26, 26/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
01.07.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ4NDI0