<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Kazenski oddelek

VSC Sodba II Kp 53633/2017
ECLI:SI:VSCE:2021:II.KP.53633.2017

Evidenčna številka:VSC00043436
Datum odločbe:29.01.2021
Senat, sodnik posameznik:Zinka Strašek (preds.), Marija Bovha (poroč.), Jožica Arh Petković
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:zastaranje kazenskega pregona - zadržanje teka roka - epidemija - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listih

Jedro

V času (29. 1. 2021), ko je sodišče druge stopnje odločilo o pritožbah zoper prvostopenjsko obsodilno sodbo, je od storitve kaznivega dejanja preteklo že več kot deset let. Vendar to ne pomeni, da kazenski pregon v tej zadevi ni več dopusten, saj do nastopa zastaranja ni prišlo.

Določbe drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ ni mogoče razlagati drugače, kot da se nanaša na ustavitev teka materialnih rokov, kamor sodi tudi rok za zastaranje kazenskega pregona. V prvem odstavku 3. člena prej navedenega zakona gre brez dvoma za ustavitev teka procesnih rokov. V kolikor bi zakonodajalec želel ustaviti le tek teh, torej procesnih rokov, določba drugega odstavka 3. člena ne bi bila potrebna. Tako ne more biti dvoma, da se ta določba nanaša na materialne roke v sodnih zadevah.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni:

- v odločbi o kazenski sankciji tako, da se

obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi ob nespremenjeni določeni kazni zapora preizkusna doba skrajša na dve leti;

- v odločbi o stroških kazenskega postopka tako, da se

po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku obtoženca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen krivdno povzročenih stroškov.

II. Sicer se v preostalih delih pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka zaznamovane, v znesku 1.266,85 EUR in nerazdelno z ločeno obravnavanim A. J. še stroške v znesku 804,96 EUR, plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe in povrniti potrebne izdatke oškodovanca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega pooblaščenca.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obtoženec in zagovornik.

Obtoženec se pritožuje, kot navaja, iz vseh pritožbenih razlogov zoper celotno sodbo. Predlaga, naj sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da mu izreče oprostilno sodbo.

Zagovornik se, kot uvodoma navaja, pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških kazenskega postopka. Predlaga, naj sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi tako, da prvostopenjsko sodbo spremeni in obtoženca oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo zagovornika je za Specializirano državno tožilstvo RS odgovoril državni tožilec mag. I. P. Meni, da pritožba ni utemeljena in jo naj sodišče druge stopnje kot takšno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pri takem stališču in predlogu je na pritožbeni seji vztrajal tudi na seji navzoč višji državni tožilec L. M.

4. Obtoženec in zagovornik sta v pritožbah zahtevala naj ju sodišče druge stopnje obvesti o pritožbeni seji. Skladno s tako zahtevo je pritožbeno sodišče o pritožbeni seji obvestilo stranki in obtoženčevega zagovornika. Na sejo je prišel le višji državni tožilec, ne pa tudi obtoženec in zagovornik. Ker sta bila o seji v redu obveščena, njun neprihod na pritožbeno sejo ni predstavljal ovire, da pritožbeni senat seje ne bi imel (četrti odstavek 378. člena ZKP).

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Po pregledu kazenske zadeve, preizkusu izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb ter navedb državnega tožilca v odgovoru na pritožbo zagovornika je sodišče druge stopnje o uveljavljenih pritožbenih razlogih v pritožbah obtoženca in zagovornika ugotovilo:

- glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka

6. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki da je podana zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe v odločbi o kazenski sankciji. Do te kršitve se bo sodišče druge stopnje opredelilo v okviru odgovora na pritožbeni razlog zoper odločbo o kazenski sankciji.

7. Z navedbo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil kazenskega postopka (brez konkretizacije katero) s tem, ko ni angažiralo izvedenca psihiatrične stroke glede na zdravstveno dokumentacijo, ki jo je sodišče imelo na voljo in glede na to, da je to obramba tudi zahtevala, zagovornik meri na kršitev obtožencu pravice do obrambe, torej na procesno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Nobenih pomislekov ni, da sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za pritegnitev izvedenca psihiatrične stroke za ugotavljanje obtoženčeve procesne sposobnosti sodelovanja v kazenskem postopku (udeležbe na glavni obravnavi in aktivnega sodelovanja na njej) obtožencu ni kršilo ene izmed temeljnih predpostavk za izvedbo kazenskega postopka, oziroma pravice do obrambe. Sodišče prve stopnje je v 1. točki obrazložitve izpodbijane sodbe obširno obrazložilo odločitev o zavrnitvi tega dokaznega predloga. Bistvo odločitve je v ugotovitvah, da iz predložene zdravstvene dokumentacije za obtoženca in tudi iz obtoženčeve udeležbe na glavni obravnavi ne izhaja nikakršen, kaj šele resen dvom, da se obtoženec zaradi svojega zdravstvenega stanja ne bi mogel udeleževati kazenskega postopka. Argumentirano prepričljivim razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje izčrpno utemeljilo to pritožbeno problematizirano odločitev se sodišče druge stopnje kot pravilnim in zato v celoti sprejemljivim pridružuje. V izogib ponavljanja se nanje sklicuje v vseh tistih delih, na katere se pritožbene navedbe izrecno ne nanašajo.

8. Neutemeljeno zagovornik uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje glede na zdravstveno dokumentacijo, ki jo je imelo na voljo in glede na to, da je obramba to tudi zahtevala moralo angažirati izvedenca psihiatrične stroke. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da se skladno z določbo 2. alineje prvega odstavka 265. člena ZKP izvedenca psihiatrične stroke pritegne le v primeru, če obstaja resen dvom, da se zaradi svojega duševnega stanja obtoženec ne more udeleževati kazenskega postopka. Pravilnosti prvostopenjske opredelitve, da takšen dvom v konkretnem primeru v zvezi s predloženo zdravstveno dokumentacijo za obdolženca ne obstoji, navedbe zagovornika ne morejo izpodbiti. Zagovornik namreč navaja, da imenovani zdravnik ZZZS ni našel opisa nenadne ali nepredvidljive bolezni, ki osebi onemogoča prihod na sodišče in je sodišče štelo izostanek z obravnave z dne 16. 10. 2020 (verjetno mišljeno za neopravičen), pa to še ne pomeni, da je bil obtoženec sposoben se udeleževati obravnav. V utemeljitev slednje trditve navaja, da je obramba trdila že konec septembra, da ima obtoženec takšne težave, da ni sposoben se udeleževati obravnav, sodišču je bila predložena tudi zdravstvena dokumentacija. Navajanje sodišča, da je obtoženec brez problemov prišel pred sodišče dne 3. 11. 2020 in ni zatrjeval nobenih zdravstvenih težav, pa da je absurdna, saj je bil obveščen, da ga bo policija prisilno privedla na sodišče. K temu dodaja še naj višje sodišče podrobno pregleda zapisnike iz glavnih obravnav in se bo lahko prepričalo, kakšno je bilo materialno procesno vodstvo predsednice senata v tem postopku v povezavi z obtožencem.

9. Do pretežnega dela povzetih zagovornikovih navedb se sodišče druge stopnje sploh ne more opredeliti. Zagovornik namreč ne pove niti tega, konkretno katera zdravstvena težava (za katero da je bila predložena ustrezna zdravstvena dokumentacija), da je bila tista zaradi katere, da se naj ne bi bil obtoženec zmožen udeleževati glavne obravnave. Neobrazložen ostaja tudi očitek o materialnoprocesnem vodstvu glavne obravnave s strani predsednice senata v odnosu do obtoženca. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec prišel brez problema pred sodišče dne 3. 11. 2020 in ni zatrjeval nobenih zdravstvenih težav je skladna s podatki spisa. V smeri neutemeljenosti očitka o zavrnitvi dokaznega predloga za pritegnitev izvedenca psihiatrične stroke, je v zvezi z obtoženčevim prihodom pred sodišče na razpisan narok dne 3. 11. 2020 bistveno to, da ni bilo govora o nikakršnih duševnih težavah obtoženca, zaradi katerih ne bi bil zmožen se udeležiti naroka tega dne, pač pa o obtoženčevem stiku s Covid-19 okuženo osebo. O obtoženčevi procesni sposobnosti udeleževati se glavne obravnave in na njej aktivno sodelovati zato ni prav nikakršnega dvoma in to tudi v povezavi s pritožbeno izpostavljeno izjavo obtoženca na zadnji glavni obravnavi, da si ni želel takšnega zdravstvenega stanja in da ga bo tudi sam rešil. Procesna kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, kot posledica zavrnitve dokaznega predloga za pritegnitev izvedenca psihiatrične stroke zaradi ugotavljanja obtoženčeve procesne sposobnosti udeležbe v kazenskem postopku tako ni podana.

- glede zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

10. Ponavljajočim oziroma dobesedno istim pritožbenim navedbam, s katerimi obtoženec in zagovornik napadata v izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje sodišče druge stopnje ne more priznati uspeha. Pravilna je namreč ugotovitev državnega tožilca v odgovoru na pritožbo zagovornika, da pritožbene navedbe usmerjene zoper v napadeni sodbi ugotovljeno dejansko stanje predstavljajo ponovitev zagovornikove končne oziroma zaključne besede. Ob primerjanju vsebine pritožb z vsebino zagovornikove končne besede je moč ugotoviti, da gre v pritožbah za skoraj v celoti dobesedno ponovitev navedb zagovornika v končni besedi. Razlika je le-ta, da se v končni besedi vsebovani očitki naslovljeni na tožilstvo (o osnovni napačni predstavi, na kateri gradi svoje ugotovitve, da je K. izvajalec družbe A. in o obsegu investicije - da ne gre le za goli gradbeni objekt) v pritožbah naslavljajo na sodišče in da se namesto tenorja obtožbe, navaja tenor sodbe. Razlogov prvostopenjske sodbe pa se pritožbi dotikata sicer le glede ugotovitev sodišča prve stopnje, oprtih na v spisu zbrane podatke o prometu na transakcijskih računih družb A., O. in P., konkretno ugotovitve, da je bilo skupaj družbi P. d.o.o. z namenom plačila izvedenih gradbenih del na projektu J. nakazanih 855.842,13 EUR, torej še manj, kot je morala družba P. plačati izvajalcu K. Na tak način pritožnika ne navajata nobenih utemeljenih razlogov za dvom o resničnosti odločilnih dejstev ugotovljenih v izpodbijani sodbi.

11. Do vseh za presojo ravnanja obtoženca v zvezi z očitanim mu kaznivim dejanjem relevantnih stališčih, podanih v zaključni besedi, ki jih je zagovornik gradil na obtoženčevem zagovoru in tistih dokazih, ki jih je štel obtožencu v korist (ki jih v pritožbi kot že rečeno ponavljata) se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo. Natančno je obrazložilo zakaj obtoženčevemu zanikanju očitanega kaznivega dejanja ni moč verjeti in sodišče druge stopnje utemeljene prepričljive zaključke, da je šest predmetnih začasnih gradbenih situacij in končna gradbena situacija za gradnjo garažne hiše ob bolnišnici ..., ki jih je v skupni vrednosti 5,276.495,00 EUR H. kot direktor družbe A. izdal in podpisal obtoženec, torej jih potrdil s svojim podpisom, lažnih oziroma njihova vsebina ni bila verodostojna, nato pa jih kljub vedenju, da so na vseh gradbenih situacijah navedeni lažni podatki uporabil kot prave, in sicer kot podlago za izplačilo drugega dela odobrenih sredstev finančnega leasinga, pri čemer gre za poslovne listine, ki se morajo voditi po zakonu in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi osebami in so hkrati lahko namenjene kot podlaga za davčni nadzor, sprejema. Prvostopenjsko sklepanje, da so ta odločilna dejstva obtožencu v zvezi z očitanim mu kaznivim dejanjem dokazana, temelji namreč na kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji vseh za razsojo zadeve potrebnih izvedenih dokazov, ki je tudi argumentirano prepričljivo obrazložena. Sodišče druge stopnje se zato v izogib ponavljanja sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja:

Nobenih pomislekov ni v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je vsa gradbena dela pri izgradnji garažne hiše pri bolnišnici ... v celoti opravila družba K. d.o.o. in je zato neutemeljen očitek pritožb, da je osnovna napačna predpostavka na kateri gradi sodišče prve stopnje svoje ugotovitve ta, da je K. izvajalec družbe A., ker da je to dejansko bila družba O. Do pritožbeno problematiziranega zaključka je sodišče prve stopnje utemeljeno prišlo opirajoč se na izpovedbe prič F. S., ki je kot direktor za K. d.o.o. sklenil gradbeno pogodbo z družbo P. d.o.o.; M. P., ki je bil operativni vodja del pri K. in je naročniku del P. d.o.o. izstavljal začasne situacije, U. N., ki je bila v družbi K. odgovorni vodja del in hkrati tudi vodja komerciale, ki so skladno izpovedali, da je družba K. d.o.o., izgradnjo garažne hiše opravila v celoti, po sistemu na ključ, ki je zajemal tudi vsa zemeljska dela in morebitne prestavitve vodov; dalje na predloženo dokumentacijo družbe K. d.o.o., ki se nanaša na gradnjo garažne hiše in na mnenje pritegnjenega sodnega izvedenca gradbene stroke, ki je ob primerjanju dokumentacije družbe K. s projektno dokumentacijo, gradbenim in uporabnim dovoljenjem ter zapisnikom o tehničnem pregledu objekta garažne hiše bolnišnice ... potrdil, da je vsa gradbena dela predvidena s projektom razen določenih manjših opravil, katerih obseg pa je bil vrednostno minimalen opravila družba K.

Izpodbijana sodba nima zaključka, da je investicija izgradnje garažne hiše samo gola gradnja objekta. Obseg investicije je v izpodbijani sodbi ugotovljen na podlagi projekta, ki ga je izdelal A. d.o.o. in gradbenega dovoljenja Upravne enote ... . Na podlagi predložene dokumentacije K. d.o.o. pa je bilo ugotovljeno tudi, da je dodatna dela med drugim tudi ureditev križišča opravila družba K.

12. Sodišče prve stopnje je opirajoč se na izvedene dokaze ugotovilo, da je bila družba A. ustanovljena z namenom izvedbe projekta izgradnje in upravljanja z garažno hišo na območju bolnišnice ..., s hkratno pridobitvijo upravičenja do stavbne pravice, ki je bila ustanovljena za ta namen. Dalje je ugotovilo, da je družba za izvedbo projekta izgradnje garažne hiše potrebovala financiranje, ki ga je pridobila od družbe H. d.o.o. na podlagi predložene ocene investicije v višini 7,176.495,00 EUR, od tega je 5,276.495,00 EUR znašala vrednost gradbenih del izgradnje garažne hiše. Za črpanje tega drugega dela sredstev leasinga po Pogodbi o finančnem leasingu stavbne pravice je v skladu s 4. členom Pogodbe o prenosu stavbne pravice morala H. predložiti gradbene situacije izvajalca del. V zvezi z ugotovitvijo, da je vsa gradbena dela opravila družba K. d.o.o., vrednost teh del pa je znašala več kot polovico manj od odobrenih sredstev leasinga, je nadalje pravilno ugotovilo, da je z veriženjem gradbenih situacij/računov med formalno in dejansko povezanimi družbami prišlo do prikazovanja toliko višje vrednosti gradbenih del, da se je dosegla pred tem dogovorjena vrednost drugega dela financiranja leasinga. Ob primerjanju začasnih in končne gradbene situacije izdanih s strani družbe K. d.o.o. z začasnimi gradbenimi situacijami in končno gradbeno situacijo, ki jih je izdal v imenu družbe A. obtoženec, je sodišče prve stopnje opirajoč se med drugim tudi na mnenje pritegnjenega izvedenca gradbene stroke zanesljivo ugotovilo, da se nanašajo na identične postavke opravljenih del, kot jih je v svojih situacijah naročniku zaračunal K. d.o.o., vendar pa po višini odstopajo za več kot 50 % od skupne vrednosti.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi prej navedenih ugotovitev utemeljeno presodilo, da je prikazovanje obrambe, da gre med družbami A. d.o.o., O. d.o.o. in P. d.o.o. za nepovezane subjekte, ki so v obravnavanem poslu nastopali samostojno, in se obnašali tržno, ker vsaka družba dela zaradi zaslužka, zanesljivo izpodbito. Povezava med družbami A. d.o.o. in O. d.o.o. ter P. d.o.o. je v izpodbijani sodbi zanesljivo ugotovljena. Direktor družb A. in O. d.o.o. je bil v času obravnavanega kaznivega dejanja obtoženec. Obtoženčev stric Z. P. je bil prokurist družbe P. d.o.o., hkrati je bil tudi njen ustanovitelj in lastnik celotnega poslovnega deleža. Obtoženčev stric je bil tudi lastnik celotnega poslovnega deleža od ustanovitve, pa tudi v relevantnem časovnem obdobju družbe O. d.o.o., ki je bila v relevantnem časovnem obdobju lastnica celotnega poslovnega deleža družbe A. d.o.o. Ob takih formalnih in dejanskih povezavah družb in oseb (obtoženca in strica) ter dejstvu, da je dokazano, da je dejanski izvajalec projekta izgradnje garažne hiše bila družba K. d.o.o., ni nikakršnega dvoma, da sta bili v posel izgradnje garažne hiše družbi O. d.o.o. in P. d.o.o. vključeni le zaradi veriženja računov s ciljem pridobiti celoten znesek po leasing pogodbi in pogodbi o prenosu stavbne pravice dogovorjene kupnine, ki pa je za polovico presegal dejanske stroške izgradnje. Do izplačila take višine sredstev pa ne bi prišlo, če bi v družbi H. vedeli za dejanske stroške izgradnje garažne hiše, kot je to dovolj jasno in prepričljivo izpovedal takratni direktor prej navedene družbe A. P., kar pa pritožnika ob siceršnjem sklicevanju v pritožbah tudi na njegovo izpovedbo, selektivno prezreta.

Za razliko od pritožb sodišče druge stopnje ugotavlja, da se pritožbi v utemeljitev zavzemanja za izrek obtožencu oprostilne sodbe neutemeljeno sklicujeta tudi na mnenje pritegnjenega izvedenca gradbene stroke prof. L. Izvedenec glede računov družbe O. izstavljenih družbi A. namreč ni navedel le-to, kar selektivno v pritožbo povzemata pritožnika, temveč je v tem delu na glavni obravnavi mnenje ustno dopolnil tako, kot je to korektno povzelo sodišče prve stopnje v razloge izpodbijane sodbe na strani 38. in 39 sodbe. V dopolnitvi mnenja izvedenca pa ni podlage za zaključek o verodostojnosti računov družbe O. d.o.o. Problematiziranje pritožb o zmotni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je družba O. nakazala družbi P. zgolj nekaj čez 800.00,00 EUR pa tudi ni utemeljeno. Ta pritožbeno problematizirana okoliščina predstavlja zgolj eno od niza številnih ugotovljenih okoliščin, na katerih sodišče prve stopnje gradi utemeljen zaključek o dokazanosti obtožencu očitanega kaznivega dejanja. Sicer pa tudi če se upošteva v izpodbijani sodbi navedena vrednost nepremičnin kot delež plačila za opravljena gradbena dela, seštevek znaša še vedno manj, kot je znašala skupna vrednost gradbenih del družbe K. d.o.o.

Pritožbi obtoženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se tako pokažeta kot neutemeljeni.

- glede kršitve kazenskega zakona

14. Zagovornik ni obrazložil katera kršitev kazenskega zakona naj bi bila podana. Iz pritožbenih navedb pa se da razbrati, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona v posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tak način do kršitve kazenskega zakona ne more priti, saj na zmotno ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče pravilno uporabiti kazenskega zakona. Ob temu posledični omejitvi na uradni preizkus, pa kršitev kazenskega zakona iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP v škodo obtoženca sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

15. Za razliko od zagovornika, ki je vlogi prejeti dan pred pritožbeno sejo navedel, da na pritožbeno sejo ne bo prišel iz razloga, ker je kazenski pregon v predmetni zadevi 24. 12. 2020 že zastaral ter izrazil nestrinjanje z nekaterimi navedbami predsednice senata prvostopenjskega sodišča v uradnem zaznamku priloženem k predložitvenemu poročilu, sodišče druge stopnje ugotavlja, da kazenski pregon v predmetni kazenski zadevi ni zastaral.

16. V zvezi s časovnimi okoliščinami obravnavanega kaznivega dejanja, razvidnimi iz opisa dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je sodišče prve stopnje pritožbeno neproblematizirano ugotovilo, da gre v ugotovljenem obtoženčevem ravnanju za eno(vito) kaznivo dejanje, ki je bilo dokončano dne 24. 12. 2010 z izdajo končne situacije za gradbena dela gradnje garažne hiše ob bolnišnici ... . Skladno z določbo prvega odstavka 91. člena KZ-1 v predmetni zadevi zastaranje kazenskega pregona torej teče od 24. 12. 2010 dalje. Za kaznivo dejanje po drugem odstavku 235. člena KZ-1 je predpisana kazen zapora do dveh let. Glede na tako predpisano kazen zapora po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo deset let od storitve kaznivega dejanja. V času (29. 1. 2021), ko je sodišče druge stopnje odločilo o pritožbah zoper prvostopenjsko obsodilno sodbo, je od storitve kaznivega dejanja preteklo že več kot deset let. Vendar to ne pomeni, da kazenski pregon v tej zadevi ni več dopusten, saj do nastopa zastaranja ni prišlo.

17. Dne 20. 3. 2020 je bil zaradi epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2 (COVID-19) sprejet Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) - ZZUSUDJZ. Ta zakon je v določbi prvega odstavka 3. člena določil, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom ne tečejo. V drugem odstavku pa je določil, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Zakon je stopil v veljavo dne 29. 3. 2020, začasni ukrepi med drugim v zvezi s sodnimi zadevami so veljali do dne 31. 5. 2020, ko so prenehali na podlagi Sklepa Vlade Republike Slovenije o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), ki je začel veljati dne 1. 6. 2020. Sodišče druge stopnje meni, da določbe drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ ni mogoče razlagati drugače, kot da se nanaša na ustavitev teka materialnih rokov, kamor sodi tudi rok za zastaranje kazenskega pregona. V prvem odstavku 3. člena prej navedenega zakona gre brez dvoma za ustavitev teka procesnih rokov. V kolikor bi zakonodajalec želel ustaviti le tek teh, torej procesnih rokov, določba drugega odstavka 3. člena ne bi bila potrebna. Tako ne more biti dvoma, da se ta določba nanaša na materialne roke v sodnih zadevah. Po določbi 83. člena Zakona o sodiščih obravnavana zadeva ne spada med nujne. Zastaralni rok zato v času trajanja začasnih ukrepov, na podlagi ZZUSUDJZ v obdobju 64 dni, od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020 ni tekel. Iztekel se bo 25. 2. 2021, kar pomeni, da zastaranje kazenskega pregona v predmetni zadevi ni nastopilo.

- glede odločbe o kazenski sankciji

18. Zagovornik pravilno izpostavlja, da se v izreku prvostopenjske sodbe v odločbi o kazenski sankciji navaja, da je bila obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi določena preizkusna doba treh let, medtem ko se v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v obrazložitvi odločbe o kazenski sankciji navaja, da je sodišče obtožencu določilo dvoletno preizkusno dobo. Sodišče druge stopnje ne deli mnenja zagovornika, da je s tem podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Razhajanje na katerega opozarja zagovornik v pritožbi pomeni zgolj očitno pisno pomoto v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tak zaključek omogoča namreč dejstvo, da se izvirnik sodbe (list. št. 1053 spisa) popolnoma ujema z izrekom pisno izdelane sodbe. Sicer pa je iz podatkov spisa razvidno, da je sodišče pri izreku takšne kazenske sankcije v celoti sledilo predlogu državnega tožilca

19. Zagovornik se nadalje odločbe o kazenski sankciji izrečene obtožencu dotika z navedbo, da obramba ne soglaša z izrečeno kazensko sankcijo, saj se zavzema za oprostilno sodbo. Glede na neutemeljenost zavzemanja za oprostilno sodbo, s tako navedbo zagovornik spremembe odločbe o kazenski sankciji izrečene obtožencu ne more doseči.

20. Ob siceršnji navedbi v uvodu pritožbe, da prvostopenjsko sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, obtoženec pritožbenega razloga zoper odločbo o kazenski sankciji ni obrazložil. Glede na v pritožbi obrazložena pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja jo je sodišče druge stopnje zato preizkusilo na podlagi določbe 386. člena ZKP, po kateri se šteje, da je pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, podana tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste kazenske sankcije in obtožencu z izrekom pogojne obsodbe, to je kazenske sankcije opozorilne narave izreklo primerno vrsto kazenske sankcije. V izrečeni pogojni obsodbi je ob pravilni ugotovitvi in pravilnem vrednotenju ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin obtožencu z določitvijo kazni osmih mesecev zapora določilo primerno kazen zapora. Je pa glede na prevladujoče olajševalne okoliščine (časovna oddaljenost dejanja, dejstvo, da še ni bil pravnomočno obsojen za kazniva dejanja, niti kaznovan za prekrške, da je urejena osebnost in oče treh nepreskrbljenih otrok do katerih ga veže dolžnost preživljanja) v primerjavi z obteževalnimi okoliščinami (da je bil motiv za storitev kaznivega dejanja koristoljubnost in izkazana velika vztrajnost), obtožencu določilo nekoliko predolgo preizkusno dobo. Sodišče druge stopnje je ob nekoliko drugačnem vrednotenju olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri določitvi preizkusne dobe, obtožencu na prvi stopnji določeno triletno preizkusno dobo skrajšalo na dve leti ter s tem pritožbi obtoženca deloma ugodilo. Sodišče druge stopnje meni, da preizkusna doba dveh let predstavlja primerno dobo, v kateri bo obtoženčevo bodoče ravnanje na preizkušnji, da bo lahko pokazal, ali je bilo pričakovanje sodišča, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal kot odločilnim razlogom za izrek mu pogojne obsodbe, upravičeno.

- glede odločbe o stroških kazenskega postopka

21. Navedbam s katerimi zagovornik problematizira ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obtoženec sposoben plačati stroške kazenskega postopka, ne da bi bilo s tem ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, ni mogoče odreči utemeljenosti. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obtožencu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, zaznamovane v znesku 1.266,85 EUR, poleg tega pa nerazdelno z ločeno obravnavanim že obsojenim A. J. še stroške v znesku 804,96 EUR in sodno takso. Pri taki odločitvi res ni ustrezno upoštevalo obtoženčevih premoženjskih in socialnih razmer. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je obtoženec zaposlen, da prejema plačo v višini 600,00 EUR, je brez premičnega in nepremičnega premoženja ter oče treh mladoletnih otrok, do katerih ga veže dolžnost preživljanja, in ki po njegovi navedbi živijo z njim. Takšne obtoženčev premoženjske in socialne razmere pa ne omogočajo sklepa, da bo obtoženec zmogel plačati v plačilo naložene mu stroške ne da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje mladoletnih otrok, za katere je dolžan skrbeti. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi ugodilo in prvostopenjsko odločbo o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP obtoženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, razen tistih stroškov, ki jih je povzročil po svoji krivdi in ki jih bo za primer njihovega obstoja odmerilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

22. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbama obtoženca in zagovornika deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbah o kazenski sankciji in o stroških kazenskega postopka spremenilo tako kot je razvidno iz izreka te sodbe, v preostalih delih pa zaradi neutemeljenosti pritožbenih navedb pritožbi zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Obtoženec in zagovornik sta s pritožbama deloma uspela zato se sodna taksa kot strošek nastal s pritožbo ne določi (drugi odstavek 98. člena ZKP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 90, 90/1, 90/1-4, 91, 235, 235/2
Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (2020) - ZZUSUDJZ - člen 3, 3/1, 3/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
08.04.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ2MzIw