<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sklep I Cp 2887/2011
ECLI:SI:VSLJ:2012:I.CP.2887.2011

Evidenčna številka:VSL0068397
Datum odločbe:11.04.2012
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:nepremoženjska škoda - škoda povzročena s kaznivim dejanjem - zastaranje odškodninske terjatve za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem

Jedro

V primeru obsodilne sodbe v kazenskem postopku se zastaranje pretrga in začne ponovno teči s pravnomočnostjo kazenske sodbe.

Zgolj v primeru, da se kazenski postopek, v katerem je oškodovanec priglasil premoženjskopravni zahtevek in bil napoten na pravdo, ne konča z obsodilno sodbo, temveč z oprostilno ali zavrnilno sodbo oziroma s sklepom o ustavitvi postopka, pa zastaranje ne začne teči znova, temveč je šteti, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka, vendar zgolj ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe oziroma sklepa o ustavitvi postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških v postopku s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 5.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter njen zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožeči stranki je posledično naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 711,19 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (2. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) (1) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 367. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).(2) Premoženjskopravni zahtevek je namreč zgolj procesno dejanje oškodovanca v kazenskem postopku, ne pa civilna tožba. Napotitev kazenskega sodišča na pravdo zato ne predstavlja zavrženja tožbe, ki bi utemeljevalo uporabo 367. člena OZ. V skladu s 353. členom OZ zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Pretrganje zastaranja kazenskega pregona pa ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. To velja tudi za zadržanje zastaranja. Ker je bilo kaznivo dejanje v obravnavanem primeru storjeno 15. 3. 2005, kazenska sodba pa je postala pravnomočna 5. 3. 2008, je bil zastaralni rok za kazenski pregon 5. 3. 2008 vnovič prekinjen, absolutno pa je zastaral 15. 3. 2011, to pa je več mesecev po vložitvi tožbe v obravnavani zadevi. Ugovor tožene stranke o zastaranju zahtevka je posledično neutemeljen, odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka pa nepravilna. Ker je zastaranje zahtevka tudi edin razlog sodišča za meritorno odločitev o zadevi, sodba sploh nima razlogov o višini zahtevka. V tem delu je zato podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka v obravnavani zadevi vtožuje odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi ravnanja tožene stranke, ki je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Krškem K 68/2005 z dne 17. 8. 2007 obsojena, da je storila kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Kazenska obsodila sodba je postala pravnomočna 5. 3. 2008, tožeča stranka pa je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Tožbo v obravnavani zadevi je vložila 26. 4. 2010, pri čemer je sodišče prve stopnje na podlagi povzetih v pritožbenem postopku nespornih dejstev sledilo ugovoru tožene stranke in presodilo, da je zahtevek tožeče stranke zastaral, ker te pravice ni sodno uveljavljala v treh mesecih od pravnomočnosti kazenske odločbe, tako da bi bilo v skladu s prvim odstavkom 367. člena OZ mogoče šteti, da je bilo zastaranje pretrgano že z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku 19. 3. 2007. Takšno materialnopravno presoja pa je zmotna.

5. Zastaranje zahtevkov iz naslova povračila škode, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem, je treba prvenstveno presojati na podlagi 353. člena OZ, v skladu s katerim odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi zastara, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Naveden člen izrecno določa, da ima pretrganje ali zadržanje zastaranja za posledico tudi pretrganje oziroma zadržanje zastaranja odškodninskega zahtevka (drugi in tretji odstavek 353. člena OZ). Glede na to, da zastaranje kazenskega pregona pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja (tretji odstavek 112. člena Kazenskega zakonika – v nadaljevanju KZ) (3) in da začne zastaranje pregona teči po vsakem pretrganju znova (peti odstavek 112. člena KZ), odškodninski zahtevek zoper povzročitelja škode ne more zastarati dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode. Navedeno je neodvisno od izida kazenskega postopka, ki je v času, ko nastopi pretrganje zastaranja vselej še neznan.

6. Izid kazenskega postopka pa je odločilen za presojo teka zastaranja po pretrganju. V primeru, da se kazenski postopek konča z izdajo obsodilne sodbe, začne zastaranje odškodninskega zahtevka teči znova, zaradi pojasnjenih učinkov določbe drugega odstavka 353. člena OZ. Zgolj v primeru, da se kazenski postopek, v katerem je oškodovanec priglasil premoženjskopravni zahtevek in bil napoten na pravdo, ne konča z obsodilno sodbo, temveč z oprostilno ali zavrnilno sodbo oziroma s sklepom o ustavitvi postopka, pa zastaranje ne začne teči znova, temveč je v skladu z drugim odstavkom 376. člena OZ šteti, da je bilo zastaranje pretrgano z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka, vendar zgolj ob pogoju vložitve tožbe v treh mesecih od dneva pravnomočnosti kazenske sodbe oziroma sklepa o ustavitvi postopka. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v odločbi II Ips 19/2000, kasneje pa tudi v zadevah II Ips 539/2004 in I Cp 3362/2010.

7. V obravnavanem primeru, v katerem v pritožbenem postopku ni sporno, da je bila zoper toženo stranko kot povzročitelja škode v kazenskem postopku na podlagi identičnega dejanskega stanja izdana obsodilna sodba zaradi storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe iz prvega odstavka 133. člena KZ, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 367. člena OZ in 353. člena OZ, saj začne teči zastaranje v primeru izdaje obsodilne sodbe znova, in sicer od naslednjega dne po pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe. Glede na to, da je v obravnavanem primeru sodba postala pravnomočna 5. 3. 2008, za zastaranje pregona kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ pa je predpisan triletni (relativni) zastaralni rok (5. točka prvega odstavka 111. člena KZ; tj. enak kot splošni zastaralni rok za odškodninske terjatve iz prvega odstavka 352. člena OZ), bi se le-ta ob upoštevanju 353. člena OZ iztekel (šele) 6. 3. 2011. Odškodninski zahtevek zatorej ob vložitvi tožbe 26. 4. 2010 še ni zastaral.

8. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožničin zahtevek zavrnilo že iz razloga zastaranja, drugih pravnoodločilnih dejstev za presojo njegove utemeljenosti (po višini) še ni ugotavljalo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP). S samostojnim obravnavanjem trditvene podlage glede višine tožbenega zahtevka, do katere se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, bi se strankam odvzela pravica do pritožbe.

9. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje ponovno opredeliti do ugovora zastaranja, nato pa ob odsotnosti drugih ugovorov po temelju in ob upoštevanju trditvene podlage in dokazne ponudbe strank preveriti utemeljenost zahtevka še po višini.

10. Razveljavitev odločitve o stroških postopka je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

11. Odločitev o stroških v postopku s pritožbo se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 63/1994 in nasl..


Zveza:

OZ člen 353.
KZ člen 111, 133.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4MDcy