<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Celju
Kazenski oddelek

VSC Sodba II Kp 28793/2014
ECLI:SI:VSCE:2021:II.KP.28793.2014

Evidenčna številka:VSC00048879
Datum odločbe:27.08.2021
Senat, sodnik posameznik:Jožica Arh Petković (preds.), Zinka Strašek (poroč.), Andrej Pavlina
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:poslovna goljufija - preslepitveni namen - verižna kompenzacija

Jedro

Pritožba ima sicer prav, da verižna kompenzacija ni imela nobenih pravnih učinkov, je pa na podlagi zasnovane verižne kompenzacije, ki je takrat ni podpisala le družba ... (ker še terjatev ni zapadla) bila nedvomno podlaga za obtoženčevo pričakovanje, da bo do podpisa te verižne kompenzacije in do verižnega odpusta dolga vseh strank te verižne kompenzacije prišlo, saj je imel obtoženec takrat nesporno terjatev do družbe... Slednje pa, kot pravilno zaključuje prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne pomeni obtoženčevega preslepitvenega ravnanja ob sklenitvi posojilne pogodbe 6. 10. 2011, niti ob njenem izvajanju, saj je do storno verižne kompenzacije prišlo kasneje iz razlogov, ki, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bili na strani obtoženca, ki je pričakoval podpis verižne kompenzacije in ga je preklic verižne kompenzacije s strani družbe .... presenetil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Oškodovanka kot tožilka je dolžna plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaradi nedokazanosti (3. točka člena 358 Zakona o kazenskem postopku – ZKP) obtoženca oprostilo storite kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku člena 228 KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka člena 105 ZKP je oškodovanko kot tožilko (v nadaljevanju: oškodovanka) napotilo z njenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 10.296,94 EUR skupaj s pripadki na pravdo. Po določbi drugega odstavka člena 96 ZKP ji je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka člena 92 ZKP od prevzema pregona dalje (od 12. 10. 2015) v višini 13,33 EUR in pa sodno takso v višini 300,00 EUR, prav tako pa ji je naložilo v plačilo potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika od prevzema pregona dalje.

2. Taki odločitvi nasprotuje oškodovanka in v pravočasno vloženi pritožbi po svoji pooblaščenki sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni in se obtoženca spozna za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja poslovne goljufije in se mu naloži v plačilo tudi stroške tega kazenskega postopka, podredno pa, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Na tako vloženo pritožbo je vložil odgovor obtoženec po svojem zagovorniku, v njem pa zavrača očitke pritožbe o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka, zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in o kršitvi zakona ter vztraja pri tem, da je v obravnavanem primeru, ki je predmet tega kazenskega postopka šlo za tipično civilnopravno razmerje, zato predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in se napadena sodba sodišča prve stopnje potrdi.

4. Obtoženčev zagovornik je v odgovoru na pritožbo predlagal, da se ga obvesti o pritožbeni seji. Pritožbeno sodišče je sejo pritožbenega senata opravilo 27. 8. 2021, na njej pa je bil prisoten obtoženčev zagovornik, ki se je strinjal s tem, da se opravi seja pritožbenega senata v nenavzočnosti obtoženca. O seji sta bili pravilno obveščeni tudi oškodovanka kot tožilka in njena pooblaščenka, vendar pa na sejo nista pristopili, njun izostanek in izostanek obtoženca pa ni predstavljal ovire, da pritožbeni senat seje ne bi opravil (določba četrtega odstavka člena 378 ZKP).

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je prvo sodišče razjasnilo vsa odločilna dejstva, pravilno in argumentirano je dokazno ocenilo vse izvedene dokaze in zagovor obtoženca, vključno z izpovedbami prič. Na tej podlagi je napravilo prepričljiv zaključek o obstoju dvoma, da je obtoženec ravnal s preslepitvenim namenom, ker svoje zaveze iz posojilne pogodbe z dne 6. 10. 2011 ni imel namena izpolniti ter ravnalo pravilno, ko ga je oprostilo po 3. točki člena 358. člena ZKP, kar je pojasnilo v razumljivih in prepričljivih razlogih, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje in kot bistveno izpostavlja, da dokazno breme v kazenskem postopku nosi (upravičeni) tožilec, ki mora krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) in ponuditi toliko in takšne dokaze, ki brez dvoma omogočajo zaključek, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno.

7. Pri uveljavljanju pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožba najprej trdi, da sodišče pri odločanju ni dalo enakega položaja obema strankama, saj je bil obtoženec deležen priviligiranega položaja, tudi zaradi poudarjanja izgube svojega sina, s čemer pritožba meri na kršitev kavtel poštenega postopka, vendar pa tega očitka ne obrazloži. Natančno branje izpodbijane sodbe pa pokaže nasprotno in sicer, da je izguba obtoženčevega sina omenjena le v povzetku obtoženčevega zagovora, zato tak neobrazloženi očitek pritožbe nima podlage v razlogih, zapisanih v izpodbijani sodbi.

8. V okviru istega pritožbenega razloga pritožba prvemu sodišču očita napačno interpretacijo modifikacije obtožbe z dne 26. 8. 2020, ki pa po prepričanju pritožbe ne more vplivati na zanesljivo ugotovitev, da je obtožba temeljila na obstoju posojilnega razmerja med obtožencem in oškodovano družbo in v tej zvezi na podpisani bianco menici, ki pa po prepričanju pritožbe ni bila vnovčena iz razloga, ker je obtoženec oškodovanki zamolčal, da nima na svojem računu sredstev za vrnitev posojila. Tudi tak očitek ni utemeljen.

9. V predmetni kazenski zadevi, kot je izhaja iz izpodbijane sodbe je obtožba bila vložena 27. 9. 2016, modificirana pa je bila 26. 8. 2020 tako, kot je v izpodbijano sodbo modifikacijo povzelo prvo sodišče in slednje obrazložilo v točkah 1.) in 19.) in se postavilo na stališče, da je po modifikaciji iz obtožbe bilo izvzeto tisto besedilo, s katerim se je obtožencu očitalo, da naj bi družba T. d.o.o. v sodelovanju z obtožencem preklicala verižno kompenzacijo in da naj bi obtoženec to vnaprej načrtoval v sodelovanju z družbo T. d.o.o., torej da naj bi vnaprej vedel, da verižna kompenzacija ne bo izvedena in da je tudi posojilno pogodbo sklepal z naklepom, da posojila ne bo vrnil. Tak povzetek modifikacije v izpodbijani sodbi pa tudi pritožbeno ni problematiziran.

Prvo sodišče je ob presoji konkretizacije obtoženčevega preslepitvenega ravnanja, ki izhaja iz modificirane obtožbe tudi po prepričanju pritožbenega sodišča razumno obrazložilo, da je taka modifikacija rezultat izvedenega dokaznega postopka, ki v nasprotju s prvotnim očitkom obtožbe ni pokazal, da je obtoženec védel, da verižna kompenzacija ne bo izvedena in da kljub takemu védenju posojila ni vrnil, kar pritožba sama tudi priznava. Ob ugotovitvi, da pa je oškodovanka zahtevala vrnitev posojila predčasno (30. 11. 2011) in v nasprotju s sklenjeno posojilno pogodbo, pa je tudi pravilno razlogovalo, da v očitkih obtožbe poslej ni navedenih nobenih tistih konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi ob siceršnji predpostavki resničnosti v tem delu kakorkoli kazale na obstoj obtoženčevega naklepnega preslepitvenega ravnanja. Bistven za uresničitev zakonskega znaka preslepitve je namreč opis konkretnih okoliščin, iz katerih je mogoče sklepati, da gre za védenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Za uresničitev zakonskega znaka preslepitve v skladu z novejšim stališčem sodne prakse1 namreč ne zadošča navedba takih okoliščin, ki neko ravnanje opredeljuje zgolj kot pogodbeno civilnopravno razmerje, saj se namreč storilčevo védenje oziroma zavest, da kljub danim pogodbenim zavezam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, lahko izpeljuje le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve. V nasprotnem primeru, če slednje iz obtožnega akta ne izhaja, gre za golo pogodbeno razmerje, saj vsaka neizpolnjena civilnopravna obveznost še ne pomeni izvršitve kaznivega dejanja poslovne goljufije.

Iz modificirane obtožbe izhajajo najprej okoliščine v zvezi z načrtovano verižno kompenzacijo z družbama T. d.o.o., S. d.o.o.. in obtoženčeva potreba po takojšnji pridobitvi zneska 10.000,00 EUR, zaradi česar je prišlo med obtožencem in oškodovanko 6. 10. 2011 še do sklenitve posojilne pogodbe s sočasnim zavarovanjem vrnitve posojenega zneska, nadalje izhaja še očitek, da je obtoženec védel, da posojila ne bo vrnil zaradi plačilne nesposobnosti, ker ni imel premoženja, s katerim bi dolg poplačal. Taki očitki pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne predstavljajo tistih konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi kazale na obstoj obtoženčevega védenja, da posojila ne bo vrnil ob zapadlosti, zato ima prvo sodišče prav, da iz tenorja obtožbe ne izhaja ustrezna konkretizacija preslepitve, zato pritožbene navedbe, s katerimi po vsebini pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev zakona, ne pa bistveno kršitev določb kazenskega postopka, niso utemeljene.

10. Pritožba v nadaljevanju trdi, da je dejansko stanje v izpodbijani sodbi ugotovljeno zmotno. V tej zvezi ne sprejema zaključkov prvega sodišča o takratnem obtoženčevem premoženjskem stanju, ki naj bi izkazovalo, da je obtoženec razpolagal z dobroimetjem vsaj v višini 13.500,00 EUR, prav tako je tudi prezrlo, da je obtoženec šele v zagovoru 20. 2. 2019 sodišču predstavil svojo trditev, da je imel terjatev do zasebnika P. H. s.p., in vztraja na stališču, da verižna kompenzacija sploh ni bila veljavno sklenjena, ker je družba ...ni podpisala, zato ni imela niti pravnih učinkov, prav tako pa se ne strinja s stališčem prvega sodišča, da oškodovanka ni dokazala, da obtoženec na dan vračila kredita ni imel premoženja.

11. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi izhaja pritožbeno neproblematizirana ugotovitev, da je po neuspeli verižni kompenzaciji, ker družba T. d.o.o.... verižne kompenzacije ni podpisala, družba ... pa jo je enostransko stornirala, oškodovanka zahtevala predčasno izpolnitev pogodbene zaveze obtoženca iz posojilne pogodbe z dne 6. 10. 2011 in sicer, da obtoženec vrne posojilo pred dnem zapadlosti (31. 1. 2011) že dne 30. 11. 2011.

S pritožbenimi navedbami, da je slednja ugotovitev glede verižne kompenzacije povsem nerelevantna in da je obtoženčeva denarna obveznost izhajala prvenstveno in samo iz posojilne pogodbe z dne 6. 10. 2011, pa pritožnica prihaja sama s seboj v nasprotje. Iz tenorja obtožbe namreč jasno izhajajo obtoženčeve aktivnosti za sklenitev verižne kompenzacije, ki so se začele pri oškodovanki, zlasti s pravno osebo T. d.o.o., ki je obtožencu preko kompenzacije s P. H. s.p. dolgovala znesek 20.000,00 EUR (dokument v prilogi B4). Kot izhaja iz zaključkov prvega sodišča, je uslužbenka v oškodovani družbi H. Š. takrat preverila obstoj terjatev, saj sicer sploh ne bi prišlo do sestave pogodbe o verižni kompenzaciji. Prav dejstvo, da terjatev družbe ... takrat še ni zapadla, zaradi česar ta družba verižne kompenzacije takrat še ni podpisala, obtoženec pa je v tistem času denar nujno potreboval za opravljanje svoje dejavnosti, je bilo razlog za sklenitev posojilne pogodbe. Prvo sodišče je zato take svoje zaključke ob ugotovitvi samega poteka sklepanja verižne kompenzacije na podlagi izpovedb njihovih predstavnic utemeljeno gradilo na obtoženčevem pričakovanju, da bo verižna kompenzacija ob datumu zapadlosti dolga družbe S. d.o.o. do družbe T. d.o.o. stekla, zato je sklenil z oškodovanko takrat (6. 10. 2011) še posojilno pogodbo. Slednje določno izhaja iz tenorja obtožbe, zato ne vzdržijo navedbe pritožbe, da je le posojilna pogodba in v njej zapisana obveznost podlaga, na kateri obtožba gradi svoje prepričanje o preslepitvenem ravnanju obtoženca.

12. Sicer drži, da je obtoženec tekom tega kazenskega postopka šele v zagovoru 20. 2. 2019 zatrjeval svoj upniški položaj do P.H., kar je obrazložil s sklicevanjem na asignacijsko pogodbo (priloga B 4) s slednjim, vendar pa oškodovanka ni bila, kot navaja v pritožbi šele takrat prvič seznanjena s tem dejstvom. Spisovno gradivo, ki vsebuje tudi sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I Pg 550/2012 z dne 3. 12. 2013, ki jo je prvo sodišče prav tako dokazno ocenilo namreč izkazuje, da je obtoženec že v ugovoru zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 19110/2012 z dne 14. 2. 2012 navajal, da je družba ..., ki je z asignacijsko pogodbo z dne 10. 8. 2011 postala dolžnik obtoženca v višini 13.500,00 EUR, izključno z namenom, da se izogne plačilu svoje obveznosti obtožencu, obvestila ... o storno kompenzaciji z razlogom, da obtožencu ne dolguje ničesar, čeprav je imel obtoženec priznano svojo terjatev do podjetnika P. H., kateri mu je dolgoval znesek, ki je presegal terjatev oškodovanke. Slednje pomeni, da je oškodovanka s terjatvijo, ki jo je imel obtoženec do družbe T. d.o.o. bila že takrat seznanjena, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

13. Zato tudi pritožbene navedbe o zmotnih zaključkih v izpodbijani sodbi, da je obtoženec ob sklepanju posojilne pogodbe razpolagal najmanj s sredstvi v višini 13.500,00 EUR ne vzdržijo, zlasti iz razloga, ker je dokazni postopek, kot je zanesljivo ugotovilo prvo sodišče in česar pritožba ne problematizira, pokazal, da je obtoženčeva dolžnica, to je družba T. d.o.o. bila tista, ki je stornirala nameravano verižno kompenzacijo in zahtevala od družbe S. d.o.o. neposredno plačilo njej. Zato je utemeljeno prvo sodišče trditev obtožbe o obtoženčevem preslepitvenem ravnanju ovrglo z obtoženčevim pričakovanjem2, da bo verižna kompenzacija sklenjena, saj bi v tem primeru oškodovanka bila avtomatično poplačana. Za presojo preslepitvenega namena namreč ni bistveno le, v kakšnem stanju je pravna oseba v trenutku, ko so obveznosti obljubljene, oziroma bi morale biti izpolnjene, ampak tudi, ali dolžnik lahko predvideva, da bo s svojimi poslovnimi odločitvami ali pričakovanimi plačili s strani svojih dolžnikov lahko posloval na način, ki mu bo omogočal plačevanje prevzetih obveznosti. Zato ni bistven samo trenutek sklenitve posla, v konkretnem primeru posojilne pogodbe, temveč tudi pričakovanje, kako bo poslovanje potekalo v prihodnosti, v konkretnem primeru je bilo to pričakovanje obtoženca, da bo verižna kompenzacija stekla.

Pritožba ima sicer prav, da verižna kompenzacija ni imela nobenih pravnih učinkov, je pa na podlagi zasnovane verižne kompenzacije, ki je takrat ni podpisala le družba S. d.o.o. (ker še terjatev ni zapadla) bila nedvomno podlaga za obtoženčevo pričakovanje, da bo do podpisa te verižne kompenzacije in do verižnega odpusta dolga vseh strank te verižne kompenzacije prišlo, saj je imel obtoženec takrat nesporno terjatev do družbe T. d.o.o.. Slednje pa, kot pravilno zaključuje prvo sodišče v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne pomeni obtoženčevega preslepitvenega ravnanja ob sklenitvi posojilne pogodbe 6. 10. 2011, niti ob njenem izvajanju, saj je do storno verižne kompenzacije prišlo kasneje iz razlogov, ki, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bili na strani obtoženca, ki je pričakoval podpis verižne kompenzacije in ga je preklic verižne kompenzacije s strani družbe T. d.o.o. presenetil.

Pritožba ima prav, da obtoženec ni izpolnil obveznosti iz posojilne pogodbe niti po predčasnem pozivu oškodovanke (30. 11. 2011), niti kasneje v izvršilnem postopku, vendar tudi slednje ne utemeljuje oškodovankinega vztrajanja, da preslepitveni namen obtoženca obstaja. Okoliščine namreč, da je ob prejemu posojenega denarja 6. 10. 2011 obtoženec podpisal bianco menico in menično izjavo, sicer izhajajo iz tenorja obtožbe, vendar so te okoliščine običajna sredstva zavarovanja izpolnitve obveznosti pri tovrstnih civilnopravnih razmerjih. S strani pritožbe izpostavljene okoliščine in sicer, (-) da obtoženec ob predlogu za sklenitev verižne kompenzacije ni navajal terjatve do P. H., (-) da kljub izvršilnemu in pravdnemu postopku oškodovanki do danes ni vrnil posojenega zneska, (-) da je storil vse, da dolga ne bi plačal (tudi s poenostavljeno prisilno poravnavo), (-) da je celo nasprotoval, da bi s svojimi dolgovi bremenil sin, (-) da je izdal ob podpisu pogodbe menico brez kritja in (-) da je prišlo do obremenitve njegovih nepremičnin pred datumom, ko je oškodovana družba pridobila izvršilni naslov, pa ne izhajajo iz obtožnega akta. Do teh okoliščin pa se je prvo sodišče ne glede na navedeno opredelilo, kar je prepričljivo obrazložilo v točkah 13) do 17) izpodbijane sodbe. Preslepitveni namen, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, mora biti namreč izkazan z dejstvi in okoliščinami, ki izhajajo iz izreka obtožbe, ne pa le s sklepanjem o obstoju le tega z okoliščinami, ki v obtoženem aktu niso zajete, zato take zaključke in razloge v tem delu sprejema tudi pritožbeno sodišče, ki ob tem še dodaja, da slednje, kar ostaja le v polju sklepanja pritožbe, ne utemeljuje očitka obtožbe, da gre pri obtožencu za njegovo védenje oziroma njegovo zavest, da kljub jamstvu ob sklenitvi posojilne pogodbe, torej kljub jasnim pogodbenim zavezam, do izpolnitve pogodbe ne bo prišlo. Vsakršne težave s plačilno nedisciplino namreč še ne pomenijo nujno, da je avtomatično podan preslepitveni namen, torej zavédanje konkretnega pogodbenika, da pogodbena zaveza ne bo izpolnjena. Poslovanje gospodarskih subjektov je namreč dinamično, tudi tvegano. V primeru, da pa se očitek preslepitve utemeljuje z zamolčanjem slabega finančnega stanja druge pogodbene stranke, ki je v konkretnem poslovnem odnosu oškodovana, pa mora že sam opis vsebovati konkretizacijo takega finančnega stanja in slabo likvidnost, na podlagi česar je mogoče sklepati o ravnanju s preslepitvenim namenom. Kot rečeno, pa tenor obtožbe tega ne vsebuje, zato ima prvo sodišče prav, da preslepitveno ravnanje obtožencu v obravnavanem primeru, kot izhaja iz obtožbe, ni dokazano. Iz teh razlogov tudi pritožbeni razlog o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja, v okviru katerega pritožba ponavlja svoje nestrinjanje z dokazno oceno po sodišču prve stopnje izvedenih dokazov, ni utemeljen.

14. Glede na obrazloženo in ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je bilo potrebno pritožbo pooblaščenke oškodovanke kot tožilke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (določba člena 391 ZKP).

15. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato bo morala plačati kot strošek, povezan s pritožbenim postopkom, sodno takso, katero bo odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim je tekel kazenski postopek (določba prvega odstavka člena 98 ZKP).

-------------------------------
1 Primerjaj sodbo VS RS opr. št. I Ips 98283/2010.
2 Primerjaj sodbi VS RS opr. št. I Ip 46459/2015 z dne 20. 5. 20021 in sodbo VSM opr. št. II Kp 36843/2019 z dne 24. 6. 2021.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 228, 228/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
19.11.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDUxOTcx