VSL sklep I Kp 266/2005

Jedro

Le v primeru, da ni spora med obdolžencem in oškodovancem lahko

sodišče z odredbo zaseženo stvar obdolženca vrne oškodovancu. V

primeru spora med obdolžencem in oškodovancem o izročitvi zasežene

stvari ali če sodišče oceni, da zahtevek oškodovanca za vrnitev

stvari ni utemeljen, pa mora v tem primeru izdati poseben sklep zoper

katerega je po splošnih določbah I. odstavka 399. člena ZKP dovoljena

pritožba (pravica do pravnega varstva obdolženca oziroma udeleženca v

kazenskem postopku). O pritožbi zoper sklep, ki ga izda sodeči sodnik

ali senat na glavni obravnavi, odloča sodišče druge stopnje.

 

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolžene M. G. se ugodi in se sklep Okrajnega

sodišča v Ljubljani z dne 9.2.2005, opr. št. III K 632/2003

razveljavi.

Pritožba zagovornika obdolžene M. G. zoper odločbo Okrajnega sodišča

v Ljubljani z dne 14.1.2005, opr. št. III K 632/2003 se kot

neutemeljena zavrne.

 

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče uvodoma najprej ugotavlja po podatkih spisa

Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. III K 632/2003, da je okrožni

državni tožilec zoper obdolžene B. T., M. O. in M. G. vložil obtožni

predlog, ki med drugim očita obdolženi M. G. kaznivo dejanje

prikrivanja po I. odstavku 221. člena v zvezi s členom 25 KZ, ker naj

bi v juliju 2002 protipravno pridobila vozilo znamke R Clio 1.2, ki

je bilo 13.7.2002 ukradeno I. in T. P. To vozilo pa je bilo v

predkazenskem postopku obdolženi M. G. zaseženo.

Sodišče prve stopnje je še pred koncem postopka na predlog

pooblaščencev oškodovancev z "odredbo", opr. št. III K 632/2003 z dne

14.1.2004 (list. št. 296 do 299) odločilo, da se vozilo R Clio vrne

oškodovancu I. P. Pri tem se je oprlo na določbo I. odstavka 110.

člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Takšno odločitev je izpodbijal s pritožbo zagovornik obdolžene M. G.

(list. št. 303 in 304) in med drugim očital, da je sodišče prve

stopnje kršilo ustavno pravico do pritožbe, ki je določena v členu 25

Ustave Republike Slovenije, saj v odločbi ni poučilo obdolženke o

pravnem sredstvu. Odločitev pa je izpodbijal tudi zaradi zmotne

ugotovitve dejanskega stanja, ker v izpodbijani odločbi razlogi niso

tako prepričljivi, da bi se lahko sklepalo, da zaseženo vozilo

nedvomno pripada oškodovancu I. P. Obenem pa tudi opozarja, da se

takšna odločitev pred koncem pravnomočnega postopka ne more sprejeti.

Sodišče prve stopnje je navedeno pritožbo zagovornika obdolženke s

sklepom z dne 9.2.2004 (list. št. 309 in 310) zavrglo kot nedovoljeno

in v obrazložitvi pojasnilo, da je zaseženo vozilo oškodovancu vrnilo

z odredbo zoper katero pa v Zakonu o kazenskem postopku ni predvideno

redno pravno sredstvo. V pritožbi zoper ta sklep (list. št. 313 in

134) pa je pritožnik ponovno opozoril, da je sodišče z odločitvijo,

"odredbo" z dne 14.1.2005 vseeno poseglo v lastninsko pravico

obdolženke in to še pred pravnomočno meritorno odločitvijo, zaradi

česar ima obdolženka po določbi člena 25 Ustave Republike Slovenije

pravico takšno odločitev z rednim pravnim sredstvom izpodbijati.

Pritožbeno sodišče je na podlagi predložitvenega poročila prejelo v

reševanje pritožbo zagovornika obdolženke zoper sklep o zavrženju

njegove pritožbe zoper "odredbo" o vrnitvi zaseženega vozila R Clio

1.2 oškodovancu P. V tej pritožbi je pritožnik predlagal, da naj

pritožbeno sodišče ugodi obema pritožbama tako, da se sklep z dne

9.2.2004, kakor tudi odredba z dne 14.1.2004 razveljavita.

Pritožba zagovornika obdolžene M. G. zoper sklep o zavrženju njegove

pritožbe je utemeljena, ni pa utemeljena pritožba istega zagovornika

zoper odločbo ("odredbo") o vrnitvi vozila I. P., ki je bilo zaseženo

obdolženi M. G.

Zakon o kazenskem postopku dovoljuje sodišču, da še pred koncem

kazenskega postopka zaseženo stvar vrne oškodovancu, v kolikor

ugotovi, da njemu nedvomno pripada in da ni potrebna za namene

dokazovanja (I. odstavek 110. člena ZKP). V kolikor se z izročitvijo

zasežene stvari oškodovancu strinja obdolženi, se takšna obdolženčeva

volja posredoči v zapisnik, nakar sodišče z administrativno-tehničnim

opravilom in to zaradi predhodne nesporne ugotovitve v zapisniku

(enake volje obdolženca in oškodovanca) odredi izročitev zasežene

stvari oškodovancu. Če pa se z izročitvijo stvari obdolženi ne

strinja, pa tudi, če sodišče ugotovi, da zahteva oškodovanca na

vrnitev stvari ni utemeljena, mora zaradi spora in možnosti preizkusa

prvostopenjske odločitve izdati poseben sklep, zoper katerega pa je

dovoljena posebna pritožba po splošnih določbah, tridnevni pritožbeni

rok (pravica do pravnega varstva stranke in udeleženca v kazenskem

postopku). Iz zagovora obdolžene M. G. pa tudi iz pritožbenih navedb

njenega zagovornika je razvidno, da obdolženka nasprotuje vrnitev

njej zaseženega vozila R Clio 1,2 oškodovancu I. P., zato bi moralo

sodišče o zahtevku pooblaščencev oškodovanca odločiti s posebnim

sklepom in ne z odredbo, kakor tudi obdolženko poučiti, da ima

pravico do pritožbe. Zato ima pritožnik prav s svojo pritožbo, ko

izpodbija kot nezakonit sklep prvostopenjskega sodišča, da ni ravnalo

pravilno, ko je zavrglo njegovo (pravočasno) pritožbo, s katero je

izpodbijal odločitev o vrnitvi zaseženega vozila oškodovancu I.

P. Višje sodišče je iz navedenih razlogov zato razveljavilo sklep

Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.2.2005, opr. št. III K

632/2003.

V nadaljnjem pritožbenem odločanju je zato pritožbeno sodišče lahko

presojalo tudi pritožbene navedbe zoper "odredbo" z dne 14.1.2005 o

vrnitvi obdolženki zaseženega vozila oškodovancu P., ker je

ugotovilo, da je po vsebini navedena odločba sklep in ker je

pritožnik pritožbo vložil v tridnevnem pritožbenem roku (I. odstavek

399. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane

odločbe sicer uporabilo izraz "nesporno" pri dokaznih zaključkih o

določenih okoliščinah, kar sicer ni pravilno (nesporno pomeni, da med

strankama: obdolženko in oškodovancem ni spora), vendar pa je

dejanska vsebina razlogov izpodbijanega sklepa v tem, da obstaja

velika stopnja verjetnosti (nedvomno), da je zaseženo vozilo dejansko

oškodovančevo. Tako so pravilne ugotovitve, da je na zaseženem vozilu

netovarniško privarjena številka šasije, ki brez dvoma kaže, da

zaseženo vozilo ne more biti tisto, ki je s takšno identifikacijo

označeno v prometnem dovoljenju obdolžene M. G. S potrebno stopnjo

zanesljivosti o lastnini menjalnika, ki je bil vgrajen v obdolženkino

vozilo, pa je po podatkih spisa prvostopenjsko sodišče še nadalje

pravilno ugotovilo, da je ta menjalnik nedvomno oškodovančev (razlogi

na strani 2 in 3 izpodbijane odločbe). Predvsem pa pritožbeno sodišče

pripominja, da na pravilno odločitev sodišča prve stopnje kaže tudi

opis T. P., dejanske uporabnice vozila, sicer last njenega moža

I. P., o prepoznavnih znakih na vozilu, list. št. 104, 112, 206

(pogriženi sedeži, točna lokacija posameznih poškodb ipd.). Ker se

tako identifikacijski znaki med vozilom, ki je bilo ukradeno

oškodovancu I. P. pokrivajo z identifikacijskimi znaki na vozilu, ki

je bilo zaseženo obdolženi M. G., je tako sodišče prve stopnje z

zadostnim standardom resnice ugotovilo, da vozilo nedvomno pripada

oškodovancu P. in nadalje ravnalo tudi pravilno, ko je z obrazloženo

odločbo vozilo oškodovancu vrnilo, zaradi česar je pritožbeno sodišče

zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Kp 855/2000
• VSC sodba Kp 156/00
• VSL sodba I Kp 176/2006