VSRS Sodba VIII Ips 41/2019

Jedro

Konkurenčna klavzula je namenjena zaščiti interesa delodajalca, da za določen čas po prenehanju delovnega razmerja prepreči konkurenčno dejavnost delavcu in pomeni znaten poseg v delavčevi ustavni pravici do proste izbire zaposlitve in proste gospodarske pobude. Upoštevajoč navedeno se s konkurenčno klavzulo, ne glede na njeno pogodbeno naravo, ni mogoče dogovoriti omejitev, ki bi bile za delavca strožje od zakonskega okvira, lahko pa se konkurenčna klavzula dogovori na način, ki je zanj manj obremenjujoč oziroma pomeni manjši poseg v navedeni ustavni pravici. Na tej podlagi bi načeloma lahko bila dopustna ureditev, po kateri bi se stranki dogovorili za opcijsko uveljavljanje konkurenčne klavzule v tem smislu, da delodajalec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izjavi, da konkurenčne klavzule ne uveljavlja, saj bi takšna opcijska opredelitev za delavca pomenila manjši poseg v njegove pravice oziroma zanj ugodnejšo ureditev, kot pa je opredeljena v zakonu. Takšna opcijska ureditev mora biti v pogodbi o zaposlitvi jasno določena (kar v konkretnem primeru ni), torej tako, da je povsem jasno, da je delavec prost obveznosti iz konkurenčne klavzule, če delodajalec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (in ne kasneje) izjavi, da konkurenčne klavzule ne uveljavlja.

S sporno določbo tretjega odstavka 18. člena Pogodbe o zaposlitvi ni bila dogovorjena takšna možnost odstopa od konkurenčne klavzule, kakršna bi lahko bila dopustna ob sklicevanju na navedeni sodbi Vrhovnega sodišča. Opcija uveljavljanja konkurenčne klavzule je navedena le kot predpostavka za plačilo nadomestila, ne da bi bilo pri tem navedeno, do kdaj lahko tožena stranka poda izjavo, da uveljavlja konkurenčno klavzulo. To bi pomenilo, da bi konkurenčna klavzula tožnika zavezovala ves čas, toženo stranko pa le, če bi izrecno izjavila, da jo uveljavlja.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (tretja alineja točke I izreka) spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zoper prvi odstavek točke IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je med drugim¹ toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule za čas od vključno julija 2016 do septembra 2017 v mesečnem znesku 3.713,78 EUR bruto in po odvodu davkov in prispevkov tožniku izplača pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. naslednjega meseca za nadomestilo prejšnjega meseca. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je določba tretjega odstavka 18. člena Pogodbe o zaposlitvi vodilnega delavca z dne 28. 2. 2017, ki ureja denarno povračilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, nejasna, skupnega namena pogodbenih strank pa ni mogoče ugotoviti. Pogodbo je vnaprej pripravila tožena stranka, zato je to določbo treba razlagati v korist tožnika. Sporne določbe ni mogoče razlagati tako, da bi konkurenčna klavzula veljala samo, če bi jo tožena stranka posebej uveljavljala. Konkurenčna klavzula velja in zavezuje obe pogodbeni stranki, zato je tožena stranka tožniku, ki je spoštoval konkurenčno klavzulo, dolžna za sporno obdobje plačati denarno nadomestilo v višini 50 % povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

2. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožene stranke odločitev o nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek v tem delu zavrnilo. Postavilo se je na stališče, da je določba tretjega odstavka 18. člena Pogodbe o zaposlitvi jasna in nedvoumna in da za njeno uporabo ni potrebna nobena razlagalna metoda. Tožena stranka ni podala opcijske izjave v smislu oblikovalnega upravičenja oziroma ni uveljavljala konkurenčne klavzule, zato tožnik ne more biti upravičen do izplačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 264/2018 z dne 6. 2. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno glede plačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje z razlago sporne določbe pogodbe o zaposlitvi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je odstopilo od namena zakona in od ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je že zavzelo načelno stališče, da delodajalec ne more z enostransko izjavo odstopiti od konkurenčne klavzule. Sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo daje delodajalcu možnost izbire, da sam, brez sodelovanja delavca, enostransko in arbitrarno odloči, ali bo konkurenčno klavzulo uveljavljal ali ne. S tem je podana kršitev 341. člena ZPP in s tem tudi kršitev iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 370. člena ZPP. Tako kot ni možen enostranski odstop delodajalca od konkurenčne klavzule, tudi ni možno, da se delodajalec arbitrarno odloči, ali bo podal opcijsko izjavo in uveljavljal konkurenčno klavzulo ali ne. Ob sklicevanju na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 207/2006 z dne 10. 4. 2007 in sodbi VIII Ips 423/2007 z dne 21. 9. 2009 revizija opozarja, da tudi v primeru, ko je v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena (okvirna) možnost, da delodajalec odstopi od konkurenčne klavzule, mora to storiti najkasneje v trenutku prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka opcijske izjave, da odstopa od konkurenčne klavzule sploh ni podala. Če bi se tožnik zaposlil pri konkurenčni družbi, bi tožena stranka nedvomno uveljavljala, da je kršil konkurenčno klavzulo in od njega zahtevalo odškodnino. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da tožnik ni upravičen do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ker tožena stranka ni podala opcijske izjave, da uveljavlja konkurenčno klavzulo. Ob takšnem stališču bi bil tožnik, ki je šibkejša pogodbena stranka, dve leti v negotovosti, ali bo tožena stranka v primeru njegove zaposlitve uveljavljala konkurenčno klavzulo. Tožena stranka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni posegla v konkurenčno klavzulo, stranki pa glede nje tudi nista dosegli posebnega dogovora, zato je konkurenčna klavzula začela učinkovati s trenutkom prenehanja delovnega razmerja. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je določba tretjega odstavka 18. člena Pogodbe o zaposlitvi povsem jasna, zato je pri njeni razlagi treba uporabiti določbo 83. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Sicer pa bi bil tožnik do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule upravičen tudi v primeru, če ne bi šlo za tipsko pogodbo, saj stranki vprašanj v zvezi s konkurenčno klavzulo nista mogli urediti drugače, kot pa so urejene v zakonu.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Revizija je bila dopuščena le glede vprašanja, ali je bilo materialno pravo glede plačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule pravilno uporabljena, zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti glede revizijskih očitkov o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka.

8. Tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot direktor, je delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob odpovedi je veljala pogodba o zaposlitvi z dne 28. 2. 2013, ki je konkurenčno klavzulo vsebovala v 18. členu. Z njo je bilo dogovorjeno, da tožnik v roku dveh let po prenehanju delovnega razmerja ne sme uporabljati tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj in zvez, ki so plod raziskav, dela in izkušenj družbe oziroma skupine M. in M., d. d. (prvi odstavek) in da se v tem obdobju ne sme zaposliti na podobnih delih in nalogah pri družbi s podobno dejavnostjo, kot jo ima družba oziroma skupina M. in M., d. d., ali opravljati podobnih del in nalog (drugi odstavek). Za odločitev v tem sporu pa je bistvena določba tretjega odstavka 18. člena Pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da v primeru, da družba uveljavlja konkurenčno klavzulo, pripada vodilnemu delavcu (tožniku) za čas njenega uveljavljanja mesečno nadomestilo v višini razlike med njegovo bruto mesečno plačo povprečja zadnjih treh mesecev, ko je v družbi še delal, in prihodki ob novi zaposlitvi, ki v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena ne sme biti konkurenčna njegovi zaposlitvi v družbi. Obenem je bilo določeno, da mu pripada nadomestilo v višini 50 % povprečne mesečne plače vodilnega delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem te pogodbe, če zaradi uveljavljanja konkurenčne klavzule ne more pridobivati sredstev oziroma plačila. Za razliko od konkurenčne prepovedi, ki v skladu z 39. členom ZDR-1 velja že na podlagi zakona, gre pri konkurenčni klavzuli za pogodbeno dogovorjeno prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti. Vendar pa to ne pomeni, da sta stranki pri določanju njene vsebine povsem prosti. Upoštevati morata zakonski okvir za pogodbeno ureditev konkurenčne klavzule, kot je določen v 40. do 42. členu ZDR-1, oziroma 38. do 40. členu v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi veljavnem Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami).

9. Za presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe je bistveno vprašanje, ali sta stranki, upoštevajoč zakonski okvir za pogodbeno ureditev konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi, v kateri sta izrecno dogovorili prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti v obdobju dveh let po prenehanju delovnega razmerja, lahko vezali pravico do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule na naknadno odločitev delodajalca, ali bo konkurenčno klavzulo sploh uveljavljal.

10. Pri tem niti ne gre za vprašanje nejasnosti določbe tretjega odstavka 18. člena Pogodbe o zaposlitvi in s tem povezano uporabo pravila iz 83. člena OZ, temveč za vprašanje dopustnosti takšne ureditve. Nejasno je tisto pogodbeno določilo, katerega pomen je med strankama sporen in ki ga ni mogoče enopomensko opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu, določenem v drugem odstavku 82. člena OZ, niti z uporabo drugih metod razlage. Določba tretjega odstavka 18. člena Pogodbe o zaposlitvi je jasna: v primeru, če tožena stranka uveljavlja konkurenčno klavzulo, tožniku za čas njenega uveljavljanja pripada mesečno nadomestilo v višini, ki je v nadaljevanju določena posebej za primer, če se tožnik zaposli in pri tem prejema nižjo plačo kot jo je prejemal pri toženi stranki in posebej za primer, če zaradi uveljavljanja konkurenčne klavzule ne more pridobivati sredstev oziroma plačila. Takšna določba pomeni, da je tožnik upravičen do denarnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule le, če jo tožena stranka uveljavlja in še to samo za čas njenega uveljavljanja. Drugo pa je vprašanje, ali je takšna ureditev dopustna glede na to, kako sta stranki konkurenčno klavzulo uredili v prvem in drugem odstavku 18. člena Pogodbe o zaposlitvi in kako je urejena v ZDR.

11. V prvem in drugem odstavku 18. člena Pogodbe o zaposlitvi je določeno, da tožnik v roku dveh let po prenehanju delovnega razmerja ne sme uporabljati tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj in zvez, ki so plod raziskav, dela in izkušenj družbe oziroma skupine M. in M., d. d. in da se v tem času ne sme zaposliti na podobnih delih in nalogah pri družbi s podobnih dejavnostjo, kot jo ima skupina M. in M., d. d., ali opravljati podobnih del in nalog. Ta prepoved je določena nepogojno in ni vezana na nikakršno naknadno odločitev delodajalca, da bo kasneje še posebej zahteval spoštovanje konkurenčne klavzule.

12. Določba tretjega odstavka 18. člena Pogodbe o zaposlitvi o uveljavljanju konkurenčne klavzule s strani tožene stranke se nanaša le na obveznost plačila denarnega nadomestila za čas njenega uveljavljanja, ne pa tudi na dolžnost tožnika, da se v roku dveh let po prenehanju delovnega razmerja vzdrži prepovedanih ravnanj. Nadaljnja protislovnost in s tem vprašljiva dopustnost sporne določbe je v tem, da ni določeno, kdaj oziroma do kdaj tožena stranka lahko uveljavlja konkurenčno klavzulo. Tako kot je določba zapisana, bi tožena stranka konkurenčno klavzulo z obveznostjo plačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule lahko uveljavljala kadarkoli v času do izteka dveletnega roka po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi bila za čas od prenehanja delovnega razmerja do dneva uveljavljanja konkurenčne klavzule zavezana k plačilu nadomestila tožniku, čeprav bi ta moral ves čas od prenehanja delovnega razmerja spoštovati omejitve glede opravljanja konkurenčne dejavnosti, kot to izhaja iz prvega in drugega odstavka 18. člena Pogodbe o zaposlitvi.

13. Konkurenčna klavzula je namenjena zaščiti interesa delodajalca, da za določen čas po prenehanju delovnega razmerja prepreči konkurenčno dejavnost delavcu in pomeni znaten poseg v delavčevi ustavni pravici do proste izbire zaposlitve in proste gospodarske pobude. Upoštevajoč navedeno se s konkurenčno klavzulo, ne glede na njeno pogodbeno naravo, ni mogoče dogovoriti omejitev, ki bi bile za delavca strožje od zakonskega okvira, lahko pa se konkurenčna klavzula dogovori na način, ki je zanj manj obremenjujoč oziroma pomeni manjši poseg v navedeni ustavni pravici. Na tej podlagi bi načeloma lahko bila dopustna ureditev, po kateri bi se stranki dogovorili za opcijsko uveljavljanje konkurenčne klavzule v tem smislu, da delodajalec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izjavi, da konkurenčne klavzule ne uveljavlja, saj bi takšna opcijska opredelitev za delavca pomenila manjši poseg v njegove pravice oziroma zanj ugodnejšo ureditev, kot pa je opredeljena v zakonu. Takšna opcijska ureditev mora biti v pogodbi o zaposlitvi jasno določena (kar v konkretnem primeru ni), torej tako, da je povsem jasno, da je delavec prost obveznosti iz konkurenčne klavzule, če delodajalec ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (in ne kasneje) izjavi, da konkurenčne klavzule ne uveljavlja. Takšne določbe ne bi bilo možno obravnavati kot nične, kar izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 207/2006 z dne 10. 4. 2007, ki se prav tako nanaša na konkurenčno klavzulo, ki je bila dogovorjena na podlagi ZDR. Vrhovno sodišče je v navedeni sodbi zavzelo stališče, da če je v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena možnost, da delodajalec odstopi od konkurenčne klavzule, mora to storiti najkasneje do trenutka prenehanja delovnega razmerja, ne pa šele potem, ko se delavec ob spoštovanju prepovedi iz konkurenčne klavzule, že zaposli drugje. Podobno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi VIII Ips 423/2007 z dne 21. 9. 2009, ko se je postavilo na stališče, da če si je tožena stranka zagotovila okvirno možnost odstopa od obveznosti po konkurenčni klavzuli, bi morala takšen odstop tudi podrobneje urediti v pogodbi o zaposlitvi, česar pa ni storila.

14. S sporno določbo tretjega odstavka 18. člena Pogodbe o zaposlitvi ni bila dogovorjena takšna možnost odstopa od konkurenčne klavzule, kakršna bi lahko bila dopustna ob sklicevanju na navedeni sodbi Vrhovnega sodišča. Opcija uveljavljanja konkurenčne klavzule je navedena le kot predpostavka za plačilo nadomestila, ne da bi bilo pri tem navedeno, do kdaj lahko tožena stranka poda izjavo, da uveljavlja konkurenčno klavzulo. To bi pomenilo, da bi konkurenčna klavzula tožnika zavezovala ves čas, toženo stranko pa le, če bi izrecno izjavila, da jo uveljavlja. Takšna ureditev bi bila v nasprotju z načelom ekvivalence, ki je temeljno načelo pogodbenega prava. Zaradi kršitve tega načela je Ustavno sodišče razveljavilo peti in šesti odstavek 7. člena Zakona o delovnih razmerjih iz leta 1990 (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 s spremembami), ki sta predvidevala le dolžnost delavca, da spoštuje omejitve iz konkurenčne klavzule, ne da bi bila hkrati določena obveznost delodajalca v zvezi s plačilom nadomestila delavcu, ki je omejen s konkurenčno klavzulo. Sporna določba pogodbe o zaposlitvi bi dejansko imela povsem enak učinek: konkurenčna klavzula bi ves čas njene veljavnosti nepogojno zavezovala tožnika, toženo stranko pa le, če bi kadarkoli do izteka njene veljavnosti izjavila, da jo uveljavlja. Tožena stranka bi bila tako prosta svoje obveznosti plačila nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule že zgolj s tem, da bi bila pasivna, obenem pa bi delavec moral ves čas veljavnosti konkurenčne klavzule (to je dve leti po prenehanju delovnega razmerja) upoštevati omejitve, ki iz nje izhajajo.

15. Nedopustnost takšne ureditve velja še toliko bolj glede na izredno široko opredelitev ravnanja, ki je tožniku prepovedano s konkurenčno klavzula. Tožnik se ne sme zaposliti na podobnih delih in nalogah pri nobeni družbi s podobno dejavnostjo, kot jo opravlja ne le tožena stranka, ampak tudi celotna skupina M. in družba M., d. d. Glede na širok spekter dejavnosti, ki jo opravljajo navedeni subjekti, je tožnikova možnost za drugo ustrezno zaposlitev oziroma za samostojno opravljanje dejavnosti zelo zožena.

16. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnikov zahtevek za plačilo pogodbeno dogovorjenega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule neutemeljen zgolj zato, ker tožena stranka ni podala opcijske izjave, da uveljavlja konkurenčno klavzulo. Nasprotno, ker je bila tožena stranka tiho, tožnik pa je svoje obveznosti iz konkurenčne klavzule spoštoval, je upravičen do denarnega povračila.

17. Zmotno je stališče, ki ga tožena stranka uveljavlja podredno, da v kolikor se sporno določbo 18. člena Pogodbe o zaposlitvi šteje za nično, potem sta obe stranki prosti svojih obveznosti. Tožnik bi bil tako prost obveznosti spoštovanja prepovedi iz konkurenčne klavzule, tožena stranka pa obveznosti plačila denarnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Takšna razlaga posledic nedopustne ureditve iz tretjega odstavka 18. člena Pogodbe o zaposlitvi bi bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, kot temeljnim načelom obligacijskih razmerij, ki ga je treba uporabiti tudi pri presoji določb pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je svojo obveznost izpolnil s tem, da se po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ni zaposlil pri konkurenci, torej ni opravljal konkurenčne dejavnosti, tožena stranka pa bi bila za neustrezno pogodbeno ureditev, ki predvideva takojšnjo in nepogojno obveznost delavca in le pogojno obveznost delodajalca, nagrajena s tem, da je svoje obveznosti prosta.

18. V tej zadevi je treba uporabiti inštitut delne ničnosti, kakor ga, kot odraz načela afirmacije pogodb, ureja prvi odstavek 88. člena OZ. Zaradi neustreznosti določila, da je tožena stranka dolžna plačati denarno nadomestilo le, če uveljavlja konkurenčno klavzulo in dokler jo uveljavlja, ni nična celotna konkurenčna klavzula. Veljavni in zavezujoči sta tako določbi o omejitvah, ki jih mora tožnik po prenehanju delovnega razmerja spoštovati zaradi konkurenčne klavzule (prvi in drugi odstavek 18. člena Pogodbe o zaposlitvi), kakor tudi določba o obveznosti plačila denarnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule (tretji odstavek 18. člena Pogodbe), vendar brez nedopustne določbe o tem, da obveznost plačila velja, če tožena stranka uveljavlja konkurenčno klavzulo, ne da bi bile za takšno uveljavljanje določene kakršnekoli časovne omejitve.

19. Tožena stranka tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni upravičen do denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ker mu je bila tožena stranka na podlagi zamudne sodbe dolžna izplačati plače za čas od 21. 6. 2016 do 16. 8. 2018. Glede vprašanja vpliva naknadno vzpostavljenega delovnega razmerja na pravico do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče v sklepu VIII Ips 280/2006 z dne 20. 11. 2007, ki se prav tako nanaša na konkurenčno klavzulo, dogovorjeno na podlagi ZDR. V navedenem sklepu je zavzelo stališče, da s sodno odločbo naknadno vzpostavljeno delovno razmerje ne more spremeniti dejstva, da je nastopil primer, ki sta ga stranki s pogodbeno prepovedjo konkurenčne dejavnosti predvideli in za takšen primer opredelili medsebojne pravice in obveznosti. Poudarilo je, da je delavec zato lahko upravičen do nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. In obratno – delodajalec bo od delavca, ki ne spoštuje konkurenčne klavzule lahko zahteval dogovorjeno odškodnino ne glede na to, ali pride do spora o zakonitem prenehanju delovnega razmerja in ne glede na odločitev v takšnem sporu.

20. Tožena stranka se v zvezi s tem ugovorom neutemeljeno sklicuje na določbo prvega odstavka 39. člena ZDR. Ta določa, da če spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega delavčevi prejšnji plači, mu mora delodajalec za ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo. Ni mogoče šteti, da tožniku zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ni bilo onemogočeno pridobivanje zaslužka, primerljivega njegovi prejšnji plači, ker je v sporu o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja kasneje uspel tudi z reparacijskim zahtevkom. Gre za dve povsem različni pravni podlagi.

21. Tožena stranka se tudi neutemeljeno zavzema za to, da bi tožnik moral posebej dokazovati, da ga je konkurenčna klavzula omejevala in toženo stranko posebej obveščati o možnih zaposlitvah. Nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da se je delavec zavezal, da bo po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjen čas največ dveh let, opustil konkurenčno dejavnost. Delavcu to nadomestilo pripada, ne da bi moral dokazovati, kaj vse mu je konkurenčna klavzula onemogočila. Tožnik je svojemu trditvenemu bremenu v zvezi s spoštovanjem konkurenčne klavzule v celoti zadostil, s tem da je ob razširitvi tožbe z zahtevkom za plačilo nadomestila navedel, da konkurenčno klavzulo v celoti spoštuje, da je še vedno brez zaposlitve, da bi njegova povprečna mesečna plača za zadnje tri mesece dela morala znašati 7.427,56 EUR. Sicer pa je tožnik izkazal, da ga je konkurenčna klavzula v resnici ovirala pri iskanju druge zaposlitve. Predložil je vabilo na razgovor, ki mu ga je poslala direktorica za kadrovsko, plačno in pravno področje družbe T., d. o. o., to je družbe, ki dejansko opravlja konkurenčno dejavnost. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi tožnik moral še posebej dokazovati, zakaj ni prišlo do zaposlitve pri drugem delodajalcu.

22. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnik, ki je po prenehanju delovnega razmerja upošteval omejitve iz konkurenčne klavzule, upravičen do denarnega povračila, ki glede na to, da tožnik zaradi konkurenčne klavzule ni mogel pridobivati sredstev oziroma plačila, znaša 50 % povprečne mesečne plače v zadnji treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka izračunu višine nadomestila ni ugovarjala, zato pa je sodišče prve stopnje lahko vzelo za podlago svoje odločitve.

23. Na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku dolžna obračunati in izplačati denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule za čas od julija 2016 do septembra 2017 in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

24. Glede na to, da bo sodišče prve stopnje v novem postopku moralo odločiti še o preostalih denarnih zahtevkih, glede katerih je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

25. Vrhovno sodišče je odločilo v senatu, ki je naveden v uvodu. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------
¹ Revizija je bila dopuščena le glede pravilne uporabe materialnega prava v zvezi z zahtevkom za plačilo nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, zato revizijsko sodišče ostalih odločitev na tem mestu povzema.

Datum zadnje spremembe:

13.03.2020

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 221/2019
• VDSS sodba Pdp 53/2010
• VDSS sodba Pdp 718/2009