VSRS Sodba I Ips 69064/2020


pomembnejša odločba

Jedro

Maščevanje in močno sovraštvo (mržnja), ki sta v izreku izpodbijane sodbe ustrezno opisana, glede na analogijo intra legem v 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) po utrjeni sodni praksi spadata med nizkotne nagibe, če sta po vsebini in intenzivnosti enakovredna brezobzirnemu maščevanju.

Že po jezikovni razlagi 1. točke prvega odstavka 398. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je mogoče ugotoviti zahtevo po preizkusu izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na vsaj dveh stopnjah, kar sodišču tretje stopnje onemogoča spremembo druge najstrožje kazni v najstrožjo od vseh kazni. Gre torej za preizkus upravičenosti posega po eni od dveh najvišje predpisanih kazni zapora in ne za preizkus utemeljenosti izbire med najvišje predpisanimi kaznimi.

Ker je 1. točka prvega odstavka 398. člena ZKP v razmerju do tretjega odstavka 367. člena ZKP specialnejša, zahtevani preizkus izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na dveh stopnjah pomeni tako omejitev pravnega interesa, ki ga sme državni tožilec zasledovati s pritožbo, kot tudi meja preizkusa in pooblastil sodišča tretje stopnje. Omejitev je po ugotovljenem določena s kaznijo, ki je bila predhodno izrečena ali potrjena na drugi stopnji.

Izrek enotne kazni dosmrtnega zapora pri dveh ali več določenih kaznih 30 let zapora je obligatoren. Navedeno izhaja iz jezikovne in sistematične razlage 1. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ki uporablja besedno zvezo "izreče kazen dosmrtnega zapora" in ne besedni zvezi "sme izreči" ali "lahko izreče", s katerima zakon določa fakultativnost pri drugih institutih splošnega dela.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da:

- se obsojencu za kaznivo dejanje umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 pod točko 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje določena kazen trideset (30) let zapora zniža na devetindvajset (29) let zapora;

- se obsojencu za dve kaznivi dejanji umora po 1. in 4 točki 116. člena KZ-1 pod točko 2. izreka sodbe sodišča prve stopnje za vsako kaznivo dejanje določeni kazni trideset (30) let zapora znižata na devetindvajset (29) let zapora;

- na kar se mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje določene kazni za tri kazniva dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 in ob upoštevanju nespremenjene določene kazni štiri (4) leta zapora za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1

izreče enotna kazen

30 (trideset) let zapora.

Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obsojencu v izrečeno kazen všteje čas, prestan v priporu in v pridržanju od 28. 12. 2020 od 12.00 dalje.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve pod 1. in 2. točko izreka treh kaznivih dejanj umora po 1. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod 3. točko izreka kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Za vsako od treh kaznivih dejanj pod 1. in 2. točko izreka mu je določilo kazen 29 let zapora ter za kaznivo dejanje pod 3. točko izreka kazen 4 leta zapora in mu nato izreklo enotno kazen 30 let zapora, v katero se všteje čas prestajanja pripora. Oškodovanca B. B. in C. C. je s premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo, obsojencu pa je odvzelo poimensko označene predmete. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo in sklepom z dne 25. 1. 2023 pritožbi obsojenčevega zagovornika in višje državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi pooblaščencev oškodovancev pa je zavrglo kot nedovoljeni. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila oziroma povrnitve stroškov kazenskega postopka.

2. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 28. 2. 2024 pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo, pritožbi državne tožilke pa ugodilo, in izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je iz opisa dejanj pod 2. točko izreka izpustilo del besedila, ki utemeljuje kvalifikatorno okoliščino izvršitve kaznivega dejanja na zahrbten način, obsojencu za kaznivo dejanje umora pod točko 1. izreka določeno kazen zvišalo na 30 let zapora ter mu za dve kaznivi dejanji pod točko 2. izreka za vsako izmed njiju določilo kazen 30 let zapora, nato pa mu po določbah o izreku kazni za kazniva dejanja v steku ob upoštevanju nespremenjene določene kazni štirih let zapora za kaznivo dejanje pod 3. točko izreka izreklo enotno kazen dosmrtnega zapora. V preostalem je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbi sodišč prve in druge stopnje.

3. Obsojenčev zagovornik je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca spozna za krivega treh kaznivih dejanj uboja, ga oprosti obtožbe za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 oziroma mu za kazniva dejanja določi nižje kazni in izreče nižjo enotno kazen, podrejeno pa, da izpodbijane sodbe razveljavi in vrne zadevo nižjim sodiščem v novo sojenje.

4. Vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič je po drugem odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti, se podrobno opredelila do kršitev, uveljavljenih v zahtevi, in predlagala njeno zavrnitev.

5. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik. Zagovornik v izjavi vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti. Obsojenec se o odgovoru ni izjavil.

B - 1.

Zahrbten način storitve kaznivega dejanja pod 1. točko izreka prvostopenjske sodbe

6. Vložnik uveljavlja kršitev po 4. točki 372. člena ZKP z navedbo, da kaznivo dejanje pod 1. točko izreka ni bilo izvršeno na zahrbten način, saj med obsojencem in "oškodovanci" ni bilo razmerja zaupanja, obsojenec pa ni deloval na način, ki ga oškodovanci ne bi mogli zaznati.

7. Vložnik sicer pravilno navaja, da je za pravno opredelitev odvzema življenja kot umora na zahrbten način odločilna izraba razmerja zaupanja, vendar napačno ugotavlja, da takšen izvršitveni način v obravnavani zadevi ni podan. Po sedaj že utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča se umor na zahrbten način po subjektivni strani odraža v vzpostavitvi odnosa zaupanja, po objektivni pa v celotni taktiki delovanja.¹ Odnos zaupanja mora biti podan neposredno pred oziroma med storitvijo kaznivega dejanja, za njegov obstoj pa zadošča, da storilec žrtev manipulativno spravi v stanje zaupljivosti, npr. tudi tako, da jo pod določeno pretvezo zvabi v zaprt prostor.² Opis dejanja v 1. točki izreka izpodbijane pravnomočne sodbe takšnim zahtevam ustreza, saj iz njega izhaja, da je obsojenec pri oškodovanki vzpostavil zaupanje s tem, da se je prek več SMS sporočil dogovoril za prevzem božičnih daril za njunega sina v njuni (nekdaj skupni) stanovanjski hiši, zaradi česar se je oškodovanka, misleč, da ji kljub grožnjam njenim staršem ne bo ničesar storil, kot je tudi ves čas zatrjeval, napotila proti hiši, kjer se je na dvorišču obsojenec z njo mirno pogovarjal. Ker oškodovanka zaradi vsega navedenega ni mogla zaznati obsojenčevega prikritega in zvijačnega delovanja, je po dejanskem opisu vstopila v notranjost hiše, kjer jo je obsojenec nepripravljeno na napad večkrat zabodel.

8. Na takšen način ustrezno opisane okoliščine, ki utemeljujejo pravno opredelitev odvzema življenja kot umora na zahrbten način, so obširno in podrobno obrazložene v 78. do 81. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe. Vložnik ugotovitvam prvostopenjskega sodišča nasprotuje z navedbami, da obrambne rane in izpovedbe prič kažejo na oškodovankino nezaupanje, da je obsojenec oškodovanko napadel s prednje strani, oškodovanka pa je njegov napad pričakovala. Vse povzete navedbe sta sodišči druge³ in tretje stopnje⁴ argumentirano zavrnili, vložnik pa z njimi po vsebini ne preseže uveljavljanja izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vložnikovih navedb, ki se nanašajo na obstoj zahrbtnosti pri kaznivih dejanjih pod 2. točko izreka prvostopenjske sodbe Vrhovno sodišče ni presojalo, saj je vložnik z njimi že uspel v pritožbi zoper drugostopenjsko sodbo in posledično niso odločilne.

Koristoljubnost pri storitvi kaznivega dejanja pod 1. točko izreka prvostopenjske sodbe

9. Koristoljubnost kot kvalifikatorni zakonski znak po 4. točki 116. člena KZ-1 pomeni motiv kot element obarvanega naklepa (dolus coloratus).⁵ Pri koristoljubnosti gre za subjektivni zakonski znak, ki mora biti v dejanskem opisu določno zatrjevan s sklicevanjem na zakonsko prvino, dejstva, ki kažejo na njegovo vsebino, pa morajo biti ugotovljena v okviru dokazne ocene in obrazložena v razlogih sodbe.⁶ V obravnavani zadevi dejanski opis kaznivega dejanja pod 1. točko izreka vsebuje navedbo, da je obsojenec oškodovanko umoril zato, da bi obdržal njuno stanovanjsko hišo in se izognil njeni zahtevi po delitvi skupnega premoženja ob razpadu zunajzakonske skupnosti. Takšen opis ustreza vsebini zakonskega znaka koristoljubnosti, saj gre za zasledovanje premoženjske koristi kot neposrednega rezultata usmrtitvenega delikta,⁷ sodišče prve stopnje pa je o njegovem obstoju podalo tudi podrobne razloge (67. do 77. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Vložnikov očitek, da zakonski znak koristoljubnosti v obravnavani zadev ni podan, je torej neutemeljen. Vložnikovo izpostavljanje, da po dednopravnih predpisih obsojenec s smrtjo oškodovanke ne bi postal izključni lastnik nepremičnine in da se ne bi mogel izogniti delitvi premoženja, je neodločilno, saj za izpolnitev tega zakonskega znaka ni potrebno, da bi bila korist dejansko dosežena.⁸ S trditvijo, da si obsojenec nepremičnine ni želel prisvojiti, temveč si je s partnerko že dalj časa prizadeval za njeno delitev, vložnik izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more storiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Grozovitost storitve kaznivih dejanj pod 2. točko izreka prvostopenjske sodbe

10. Vložnik v zvezi s kaznivima dejanjema pod 2. točko izreka uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP z zatrjevanjem, da dejstveni opis ne vsebuje navedbe okoliščin, ki bi utemeljevale pravno opredelitev dejanja kot odvzema življenja na grozovit način po 1. točki 116. člena KZ-1. Navaja, da je v izreku opisano večje število vbodov klasičen način odvzema življenja, ki ni usmerjen v izničenje oškodovancev z elementom posebne srhljivosti, pri čemer oškodovanca nista doživljala trpljenja ali bolečin, ki bi presegale tiste ob vsakem odvzemu življenja.

11. Standard grozovitosti odvzema življenja je po sodni praksi Vrhovnega sodišča dosežen, če je dejanje izvršeno na način povzročanja hudih fizičnih bolečin ali psihičnega trpljenja žrtve, ki po intenziteti in trajanju presega trpljenje ob slehernem odvzemu življenja (objektivni vidik) ter ob storilčevem zavedanju in hotenju oziroma privolitvi v povzročanje takšnega trpljenja, pri čemer morajo biti podane okoliščine, ki kažejo na njegovo brezčutnost, krvoželjnost ali izživljanje.⁹ Za grozovit način odvzema življenja gre neodvisno od vprašanja podaljševanja in poglabljanja žrtvine agonije lahko tudi v primerih izrazite objektivne kulturne šokantnosti izvršitvenega ravnanja.¹⁰

12. Takšen način odvzema življenja je v dejanskem opisu v 2. točki izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe v nasprotju z vložnikovimi navedbami ustrezno zatrjevan in konkretiziran. Objektivni vidik grozovitosti je konkretiziran z navedbo postopnega (sukcesivnega) zadajanja številnih vbodnih ran in ureznin (preminula D. D. je utrpela skupno 25 ran, preminuli E. E. pa skupno 13 ran), s katerimi je obsojenec žrtvama ob njunem kričanju povzročal hude fizične bolečine, obenem pa tudi hudo psihično trpljenje, ki se je odražalo v predsmrtnem strahu, zavedanju D. D., da je obsojenec predhodno že napadel njeno hči, pri čemer je rane obema oškodovancema zadajal z nožem, s katerim je predhodno že umoril njuno hči, in okoliščini, da je obsojenec dejanje izvrševal vpričo svojega štiriletnega sina, ki je kričal in obsojenca rotil, naj z dejanjem preneha.

13. Vložnik v podkrepitev svoje trditve, da v obravnavani zadevi ne gre za grozovit način odvzema življenja, navaja večje število kazenskih zadev, v katerih so sodišča odvzem življenja z večkratnimi vbodi z nožem pravno opredelila kot uboj po prvem odstavku 115. člena KZ-1 in ne kot umor po 1. točki 116. člena KZ-1. Identično navedbo je vložnik uveljavljal že v pritožbi zoper drugostopenjsko sodbo, Vrhovno sodišče pa mu je že tedaj odgovorilo, da je v zadevi III Kp 49662/2016 z dne 14. 3. 2019 v dejanskem opisu izostala konkretizacija ravnanja, ki bi povzročilo hude fizične bolečine in intenzivno psihično trpljenje, ki bi po trajanju in intenziteti preseglo bolečine in trpljenje, ki nastanejo ob vsakem odvzemu življenja, medtem ko v zadevi "F."¹¹ dokazni postopek ni potrdil niti grozovitosti niti zahrbtnosti ravnanja obsojenca v odnosu do oškodovancev. Tudi tokrat so vložnikove preostale navedbe ostale na ravni posplošenega naštevanja opravilnih številk posameznih zadev, pri čemer vložnik ni obrazložil, v čem naj bi bile te zadeve primerljive z obravnavano. Na takšne posplošene navedbe torej ni mogoče podati konkretnega odgovora, ob tem pa Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da v dveh citiranih zadevah (III K 26259/2017 in III K 56417/2013) grozovitost v opisu dejanja ni bila niti abstraktno zatrjevana niti konkretizirana, obsojenca pa sta dejanji storila v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, medtem ko je v zadevi I K 989/2010 dejanje ostalo pri poskusu in torej že glede navedenih okoliščin zadeve očitno niso primerljive z obravnavano.

14. Ob dejstvu, da je z zgoraj povzetim dejanskim opisom grozovit način odvzema življenja tudi po presoji Vrhovnega sodišča zadostno konkretiziran, vložnik ne more uspeti z nadaljnjimi navedbami, da fizično in psihično trpljenje oškodovancev ni presegalo tistega, ki je običajno pri vsakem odvzemu življenja, da je smrt nastopila sorazmerno hitro, da ni prišlo do stopnjevanja vbodov, da so bile že prve in tudi vse nadaljnje poškodbe smrtne, da oškodovanca med bojem za življenje zaradi sproščanja adrenalina in enkefalinov nista čutila bolečin in tudi nista psihično trpela zaradi navzočnosti njunega vnuka, saj se njegove prisotnosti nista zavedala. S povzetimi navedbami vložnik namreč ne uveljavlja kršitve zakona, pač pa izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Neutemeljen je vložnikov očitek, da sodišča v svojih sodbah niso pojasnila, v čem se kaže izživljanje obsojenca. Na tak način smiselno zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj je sodišče prve stopnje v točkah od 90 do 95 razlogov obširno, natančno in podrobno obrazložilo, da se je obsojenec ob izvrševanju dejanja brezčutno izživljal in s tem udejanjil svoje predhodne grožnje. Takšen zaključek je po obrazložitvi med drugim oprlo zlasti na izvedenski mnenji sodnih izvedencev psihiatrične stroke, dr. Mateja Kravosa, da je bilo v obsojencu nakopičeno izjemno veliko jeze, ki se je sprostila preko številnih vbodov, ter prof. dr. Bojana Zalarja, da je bilo v obsojenčevi duševnosti nakopičeno intenzivno sovraštvo takšne stopnje, ki vodi do eliminacije, da je obsojenec v dejanju sprostil izjemno stopnjo jeze in maščevanja in ob tem svojo agresivnost stopnjeval, saj je po umoru nekdanje partnerke odšel še v sosednjo hišo, v kateri je umoril njena starša, ter da je ob izvršitvi dejanja sprostil notranjo napetost in ob tem doživel (psihično) olajšanje.

16. Vložnik tem zaključkom nasprotuje s ponovnim izpostavljanjem mnenja izvedenca dr. Kravosa, da naj bi bil obsojenčev namen odvzeti življenje, ne pa trpinčiti oškodovancev, in mnenja izvedenca dr. Zalarja, da ni podatkov o izživljanju. K temu navaja tudi, da je obsojenec dejanje storil v navalu jeze, da nobena rana ni bila prizadejana po smrti, da je obsojenec zapustil hišo videč, da je D. D. še živa, vendar se ni vrnil, da bi dejanje dokončal. S povzetimi navedbami, ki sta jih sicer sodišči druge¹² in tretje stopnje¹³ argumentirano zavrnili, vložnik ponovno posega v polje izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne preizkuša.

Drugi nizkotni nagibi pri kaznivih dejanjih pod 1. in 2. točko izreka prvostopenjske sodbe

17. Vložnik posplošeno navaja tudi, da ravnanje obsojenca, ki je opisano pod 1. in 2. točko izreka prvostopenjske sodbe ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja umora iz drugih nizkotnih nagibov po 4. točki 116. člena KZ-1, čemur ni mogoče slediti. Obsojenec je namreč po opisu dejanja v izreku vsa tri dejanja storil iz maščevanja in močnega sovraštva, ki ju je čutil do oškodovancev, in sicer zoper nekdanjo zunajzakonsko partnerko G. G. zato, ker ga je zapustila in zahtevala delitev skupnega premoženja ter njegovo izselitev iz hiše ter mu po njegovih občutkih preprečevala stike z otrokom, zoper njena starša D. D. in E. E. pa zato, ker ju je krivil za nesoglasja s svojo nekdanjo partnerko, za njeno selitev iz njune hiše in razpad zunajzakonske skupnosti, ker naj bi mu po njegovem mnenju preprečevala stike z otrokom, zahtevala izplačilo hčerinega deleža iz skupnega premoženja ter njegovo izselitev iz hiše, pa tudi, ker je D. D. predhodno policiste zaprosila za intervencijo zoper njega.

18. Maščevanje in močno sovraštvo (mržnja), ki sta v izreku izpodbijane sodbe ustrezno opisana, glede na analogijo intra legem v 4. točki 116. člena KZ-1 po utrjeni sodni praksi spadata med nizkotne nagibe, če sta po vsebini in intenzivnosti enakovredna brezobzirnemu maščevanju.¹⁴ Okoliščine, ki kažejo na to, da sta obsojenčeva maščevalna naravnanost in sovraštvo dosegli to stopnjo, je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo in se pri tem oprlo na dokazno oceno izpovedb prič, ki so enotno izpovedovale o obsojenčevih predhodnih grožnjah in nasilnem vedenju, ter izvedenskih mnenj sodnih izvedencev psihiatrične stroke dr. Bojana Zalarja in dr. Mateja Kravosa, iz katerih izhaja obsojenčeva visoka stopnja sovražnosti s komponento maščevalnosti, pri čemer je sodišče posebej upoštevalo stopnjevanje in prepletanje obeh motivov.¹⁵ Vložnik tako ugotovljena pravno relevantna dejstva izpodbija z navedbami, da je obsojenec ravnal zgolj pod vplivom čustev žalosti in razočaranja ob hkratni osebnostni motenosti in zlorabi alkohola, vendar s takšnimi navedbami ponovno ne preseže sfere uveljavljanja izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zakonski znaki kaznivega dejanja pod 3. točko izreka prvostopenjske sodbe

19. Vložnik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP z navedbo, da obsojenec ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1, saj je to dejanje mogoče storiti le z naklepom, ki pa pri obsojencu ni podan, saj se prisotnosti lastnega otroka zaradi afekta sploh ni zavedal.

20. Vrhovno sodišče po pregledu izpodbijanih sodb ugotavlja, da je obsojenčev naklep kot subjektivni element kaznivega dejanja v sodbi sodišča prve stopnje ustrezno obrazložen. Sodišče je v točkah od 95 do 102 podrobno obrazložilo dokazni zaključek, da se je obsojenec navzočnosti otroka dobro zavedal, vsebino njegove zavesti in volje v odnosu do storitve kaznivega dejanja pa je opredelilo kot eventualni naklep. Sodišči druge¹⁶ in tretje stopnje¹⁷ sta argumentirano zavrnili pritožbeno tezo, da se obsojenec ni zavedal prisotnosti otroka in da posledično ni mogel ravnati naklepno. Vložnik s ponavljanjem teh navedb pod videzom uveljavljanja kršitve kazenskega zakona ponovno uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s katerim ne more biti uspešen.

B - 2.

Zavrnitev dokaznih predlogov

21. Srž vložnikovih obširnih navedb, s katerimi utemeljuje kršitvi tretjega odstavka 29. člena Ustave RS v povezavi s 6. členom EKČP in obenem kršitvi 258. člena in 265. člena ZKP, je v očitku sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno zavrnilo zagovornikov dokazni predlog za postavitev novih sodnih izvedencev psihiatrične, klinično psihološke in sodnomedicinske oziroma toksikološke stroke. Postavitev novih izvedencev bi bila po vložnikovi oceni potrebna zaradi popolne razjasnitve obsojenčevega ravnanja in zaradi ugotavljanja njegove prištevnosti v času storitve dejanja. Vložnik navaja, (i) da izvedenec klinično psihološke stroke dr. Bojan Zalar ni pojasnil, zakaj ugotovljena afektivnost, impulzivnost in popačenost mišljenja ni mogla bistveno vplivati na obsojenčevo prištevnost, pri čemer je izvedenec pregled opravil leto in pol po dogodku v času, ko obsojenec ni več zlorabljal alkohola, (ii) da je izvedenec dr. Matej Kravos pri obsojencu ugotovil narcisistično osebnostno motnjo in škodljivo uživanje alkohola, ni pa upošteval njunega vzajemnega učinkovanja in tudi ni mogel ugotoviti stopnje opitosti v času storitve dejanja, (iii) česar ni mogel storiti niti izvedenec dr. Peter Pregelj. Vložnik konkretizirano zatrjuje še, da je izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja¹⁸ nepopolno, nestrokovno in nepreverljivo. To trditev utemeljuje z navedbami, (i) da je pregled pri sodnem izvedencu dr. Bojanu Zalarju trajal le 20 minut, pri sodnem izvedencu psihiatrične stroke dr. Petru Preglju pa le 1 uro in 5 minut, (ii) da ni znano, kateri osebnostni vprašalniki so bili uporabljeni in ali je bil opravljen projekcijski preizkus ter (iii) da niso bile predstavljene vrednosti na lestvici psihopatije.

22. Identične navedbe je vložnik uveljavljal že v pritožbah zoper prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo, vendar sta jih sodišči druge¹⁹ in tretje stopnje²⁰ obširno, podrobno in po presoji Vrhovnega sodišča tudi utemeljeno zavrnili. Tudi tokrat je vložniku potrebno pojasniti, da v skladu z utrjeno ustavnosodno presojo in sodno prakso sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le dokaze, za katere predlagatelj s potrebno stopnjo verjetnosti utemelji njihovo pravno relevantnost. Sodišče dokazni predlog lahko zavrne, če dokaz očitno ne more biti uspešen, ker je obstoj pravno relevantnega dejstva že dokazan ali izključen z drugimi izvedenimi dokazi. Dolžnost sodišča je, da dokazni predlog pretehta in svojo oceno o njegovi očitni neuspešnosti argumentirano opre na spoznavno vrednost do tedaj izvedenih dokazov, ki se nanašajo na dokazovanje ali izključitev istega pravno relevantnega dejstva, na katerega se nanaša tudi predlagani dokaz.²¹

23. Kadar gre za dokazovanje kakšnega pravno relevantnega dejstva z izvedencem, bo stranka z dokaznim predlogom za postavitev novega izvedenca uspela le, če bo zadostila splošnim zahtevam glede dokaznega predloga in če bo izkazala, da so v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali da obstaja utemeljen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (258. člen ZKP). Obstoj teh okoliščin je dejansko vprašanje, ki se presoja na podlagi uspeha dokazovanja z izvedencem. Če sodišče po opravljeni dokazni presoji, v okviru katere se je dolžno opredeliti do strankine razumno obrazložene kritike izvedenskega mnenja, ne dvomi v popolnost, pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja, dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca ne bo ugodilo.²²

24. Po presoji Vrhovnega sodišča je tem zahtevam v obravnavani zadevi v celoti zadoščeno. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov za postavitev novih izvedencev sodnomedicinske (toksikološke), psihiatrične in klinično-psihološke stroke podrobno obrazložilo v točkah od 4 do 7 razlogov prvostopenjske sodbe, v točkah od 105 do 147 pa je opravilo temeljito dokazno oceno, v okviru katere se je tudi izčrpno opredelilo do zagovornikove kritike izvedenskih mnenj. Iz citiranih razlogov ni razvidno, da bi sodišče dvomilo v popolnost, pravilnost in strokovnost izvedenskih mnenj. Sodišče je v obrazložitvi zavrnitve dokaznih predlogov navedlo, da sta izvedenski mnenji iz prvotnega sojenja in fakultetno izvedensko mnenje v bistvenih točkah skladni, sodišče pa je obrambi omogočilo, da je izvedencem postavljala vprašanja in s tem preverila njihove metode dela. V okviru dokazne ocene je natančno razčlenilo izsledke sodne izvedenke toksikološke stroke in jih dokazno ocenilo tudi v povezavi z vsebino izpovedb prič, ki so zaznale obsojenčevo vedenje pred in neposredno po storitvi dejanja,²³ nato pa je na podlagi izvedenkinih ugotovitev o koncentraciji alkohola v krvi, ki jih je podala v razponu, ter ob upoštevanju mnenja izvedenca psihiatrične stroke ugotovilo, da opitost obsojenca v času storitve kaznivega dejanja ni bila tolikšna, da bi bila njegova prištevnost bistveno zmanjšana. Obrazložilo je tudi, da so izvedenci ugotovitve o koncentraciji alkohola v krvi ovrednotili v povezavi z ugotovljeno obsojenčevo osebnostno motnjo ter da je po mnenju izvedencev natančna opredelitev (diagnoza) osebnostne motnje sicer pomembna za morebitno medicinsko obravnavo, medtem ko za vprašanja, zastavljena s strani sodišča, ni pomembna. Vložnikovi trditvi, da stopnja opitosti ni bila ugotovljena in da izvedenci niso upoštevali vzajemnega učinkovanja (okrepitve) osebnostne motnje in akutne opitosti, zato nimata opore v razlogih izpodbijane sodbe.

25. Iz podatkov spisa je razvidno, da je sodišče zagovornikovo kritiko izvedenskega mnenja, ki se nanaša na preverljivost uporabljenih metod, upoštevalo in v ta namen fakultetni komisiji odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja. Obsojencu in njegovemu zagovorniku je omogočilo tudi, da sta vsem trem izvedencem zastavljala vprašanja na narokih za glavno obravnavo 15. 6. 2022 in 3. 8. 2022, izvedencu psihiatrične stroke dr. Petru Preglju pa tudi 3. 8. 2022. Presodilo je, da so izvedenci v zadostni meri odgovorili na pripombe, ki jih vložnik ponovno izpostavlja v zahtevi, in pojasnili uporabljeno metodologijo.²⁴ Zagovornikovo kritiko izvedenskega mnenja je zavrnilo s podrobno obrazložitvijo, v okviru katere je med drugim pojasnilo, (i) da je izvedenec psihiatrične stroke mnenje podal na osnovi izvida kliničnega pregleda z usmerjenimi vprašanji, ki ga je dopolnjeval s podatki sodnega spisa in razpoložljivo medicinsko dokumentacijo; (ii) da so vložnikove pripombe o prekratkem času pregleda netočne, ker se nanašajo le na anamnestični pregled, pri čemer pa je bil celoten pregled precej kompleksnejši in je zajemal tudi obsojenčevo večurno reševanje določenih "instrumentarijev" ter (iii) da je izvedenec prof. dr. Bojan Zalar, katerega izvedensko mnenje vložnik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti najbolj polemizira, natančno pojasnil tudi celotno strukturo anamnestičnega pregleda, ki sestoji iz intervenske metode dela.

26. Sodišče prve stopnje po povzeti obrazložitvi ni podvomilo v popolnost, pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja fakultetne komisije, ki ga je v odločilnem štelo za skladnega z izvedenskim mnenjem iz prvega sojenja. Obsojencu in zagovorniku je omogočilo, da se z izvedenskim mnenjem seznanita in ga preizkusita tudi z neposrednim zaslišanjem izvedencev, pri tem pa se je izčrpno opredelilo do zagovornikove kritike izvedenskega mnenja, ki jo je zavrnilo z razumnimi razlogi. Glede na navedeno sodišču ni mogoče očitati niti kršitve 3. alineje 29. člena Ustave RS in 6. člena EKČP niti kršitve 258. člena ZKP.

27. Zatrjevanih kršitev ni mogoče utemeljiti niti s posplošenim izpostavljanjem odločb Ustavnega sodišča RS Up-511/17 z dne 7. 1. 2021 in Up-234/13 z dne 27. 11. 2014, iz katerih vložnik povzema stališče, da mora imeti obdolženec možnost vplivati na dokazno gradivo tudi s pomočjo strokovnjaka po lastni izbiri. Na vsebinsko enake navedbe sta že sodišči druge²⁵ in tretje stopnje²⁶ pravilno odgovorili, (i) da je bila obrambi omogočena priprava dodatnih vprašanj za izvedence s pomočjo lastnega strokovnjaka, (ii) da obramba tekom celotnega sojenja nikoli ni imenovala lastnega strokovnjaka, ki bi opravil pregled izvedenskega dela in obrambi pomagal pripraviti pripombe, kljub temu, da je bila na naroku za glavno obravnavo 11. 7. 2022 na to možnost izrecno opozorjena²⁷ in (iii) da je zagovornik na izrecno vprašanje predsednice senata na naroku za glavno obravnavo 4. 8. 2022 izjavil, da obramba nima dodatnih dokaznih predlogov.²⁸ Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi sodišče obrambi onemogočilo, da s pomočjo lastnega strokovnjaka preveri izsledke in metodologijo sodnega izvedenca, kot tudi ne, da bi obramba predložila strokovno mnenje lastnega strokovnjaka, ki bi ga sodišče prezrlo. Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati kršitve pravice do aktivne obrambe iz 1. alineje 29. člena Ustave RS.

28. Z navedbami, da so "sprožilni moment" za obsojenčeva dejanja, obsojenčevo psihično stanje pred in med storitvijo dejanj ter kompleksna situacija njegovih občutenj v hkratni povezavi z mejno osebnostno motnjo in akutno opitostjo ostali neraziskani, ter s ponovnim izpostavljanjem okoliščin, ki po vložnikovo kažejo na to, da dejanje ni bilo storjeno naklepno in ni bilo vnaprej načrtovano, pač pa je bilo storjeno v afektu, v katerem obsojenec svojega dejanja ni mogel niti razumeti niti obvladovati, vložnik ponovno v nasprotju z omejitvijo iz drugega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja izpodbojni razlog zmotne, deloma pa tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

B - 3.

29. Težišče zahteve za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na odločbo o kazni, je v dveh medsebojno povezanih sklopih navedb. Vložnik prvenstveno trdi, da je sodišče tretje stopnje s tem, ko je ugodilo pritožbi višje državne tožilke in obsojencu izreklo kazen dosmrtnega zapora ravnalo (i) v nasprotju z namenom iz 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP, ki obdolžencu zagotavlja večje jamstvo, in (ii) v nasprotju z ustavnim načelom enakosti (14. in 22. člen Ustave RS), saj v primeru nižje izrečene kazni pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje ni dopustna in državna tožilka ne bi mogla doseči njenega zvišanja. Vložnik sodišču tretje stopnje očita še, (i) da je obsojencu izreklo višjo kazen kljub temu, da je iz dejanskega opisa izpustilo navedbo okoliščin, ki se nanašajo na kvalifikatorni znak odvzema življenja na zahrbten način, s čimer je znižalo kriminalno količino, ki se je očitala obsojencu, (ii) da je z izrekom dosmrtne zaporne kazni, ki povsem onemogoča resocializacijo in ponovno vrnitev v družbo, prekršilo 18. člen Ustave RS ter (iii) da je prekršilo načelo enakosti tudi s tem, (a) da je obsojencu izreklo hujšo kazen, kot so jo sodišča redoma izrekala v podobnih in hujših primerih in (b) da je dosmrtno zaporno kazen izreklo za kazniva dejanja, ki niso primerljiva z drugimi kaznivimi dejanji, pri katerih je predpisana možnost izreka takšne kazni.²⁹

Procesni položaj sodišča tretje stopnje pri odločanju na podlagi 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP

30. Vložnik smiselno zatrjuje, da sodišče tretje stopnje v procesnem položaju, ko je reševalo pritožbo višje državne tožilke zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila obsojencu izrečena enotna kazen 30 let zapora, ne bi smelo ugoditi pritožbi in obsojencu izreči enotne kazni dosmrtnega zapora.

31. Sodišče tretje stopnje je procesni vidik svoje odločitve utemeljilo s stališči, da (i) procesni zakon v postopku s pritožbo zoper sodbo sodišča tretje stopnje ne zmanjšuje kroga upravičencev do vložitve pritožbe, ne omejuje pritožbenih razlogov in ne zamejuje pristojnosti sodišča tretje stopnje pri odločanju; (ii) da so z izjemo določbe, ki izključuje obravnavo, pristojnosti sodišča tretje stopnje enake kot pristojnosti sodišča druge stopnje; (iii) da se sme državni tožilec zoper drugostopenjsko sodbo pritožiti tako v korist kot v škodo obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov, kar vključuje tudi izpodbijanje odločbe o kazni ter (iv) da sme sodišče tretje stopnje glede na svoja pooblastila na podlagi pritožbe državnega tožilca sodbo spremeniti tudi v obdolženčevo škodo in sicer pod pogojem, (v) da je odločitev sprejeta ob spoštovanju načela kontradiktornosti in v mejah dejanskih ugotovitev nižjih sodišč.³⁰

32. Po 1. točki prvega odstavka 398. člena ZKP je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena pritožba na vrhovno sodišče, če je sodišče druge stopnje izreklo kazen dosmrtnega zapora ali zapora 30 let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen. Po drugem odstavku 398. člena ZKP sodišče tretje stopnje o tej pritožbi odloča po določbah, ki urejajo postopek na drugi stopnji, z izjemo določb o obravnavi. V postopku pred sodiščem druge stopnje ima pravico do pritožbe tudi državni tožilec, ki se sme pritožiti zaradi nepravilne odmere kazni (4. točka prvega odstavka 370. člena in prvi odstavek 374. člena ZKP) tako v korist kot v škodo obdolženca (prvi in tretji odstavek 367. člena ZKP). Sodišče druge stopnje sodbe ne sme spremeniti v obdolženčevo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije (reformatio in peius), vendar le, če je pritožba podana samo v obdolženčevo korist (385. člen ZKP).

33. Procesna ureditev, ki je glede odločilnega enaka povzeti veljavni ureditvi, je bila določena že v Zakonu o kazenskem postopku iz leta 1953 (ZKP/53), ki je dovoljeval pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje, če je to sodišče izreklo smrtno kazen ali kazen zapora dvajsetih let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena takšna kazen. Posamezni avtorji so že tedaj izhajali iz izključno jamstvenega namena določbe, ki po njihovem ni dopuščala spremembe druge najhujše kazni v najhujšo kazen na tretji stopnji. S tem bi bila namreč tretja stopnja, ki je bila pri dvostopenjskem odločanju o pritožbi uvedena kot izjema za poostreno kontrolo kazni, spremenjena v njeno nasprotje. Edini motiv za uveljavitev izjemne tretje stopnje je lahko bila le skrb, da tako hudi kazni, kot sta smrtna kazen in takratni dosmrtni strogi zapor, ne bi ostali brez preizkusa na vsaj dveh stopnjah.³¹ Po drugih avtorjih namen pritožbe zoper drugostopenjsko sodbo ni bil samo v dodatnem jamstvu za obdolženca, ampak tudi v uresničevanju javnega interesa po varovanju družbe pred storilci najtežjih kaznivih dejanj in zagotavljanju enotne sodne prakse pri izrekanju najhujših kazni.³² Takšen dvojni namen je denimo danes prepoznan v primerljivem pravnem pravilu iz 490. člena hrvaškega Zakona o kazenskem postopku, ki dovoljuje pritožbo zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bila izrečena kazen dolgotrajnega zapora ali s katero je bila potrjena taka kazen.³³

34. V času sprejemanja in uveljavitve nove slovenske kazenske zakonodaje leta 1994 in 1995 se vprašanje spremembe sodbe v škodo obdolženca na tretji stopnji v tej obliki ni moglo zastaviti. Po določbah Kazenskega zakonika (KZ), ki je bil uveljavljen 1. 1. 1995, je bilo mogoče kot najhujšo kazen izreči kazen 20 let zapora (drugi odstavek 37. člena KZ). ZKP, ki je bil prav tako uveljavljen 1. 1. 1995, je zato v 1. točki prvega odstavka 398. člena dopuščal pritožbo na vrhovno sodišče, če je sodišče druge stopnje izreklo kazen zapora dvajsetih let ali če je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila izrečena taka kazen. Ob takšni ureditvi je bila možnost spremembe odločbe o kazni v obsojenčevo škodo pred sodiščem tretje stopnje pojmovno izključena. Položaj je spremenila novela KZ-A, ki je uvedla možnost izreka kazni 30 let zapora, čemur pa ni sledila ustrezna sprememba 398. člena ZKP. Do spremembe te procesne določbe je prišlo šele z novelo ZKP-I ob uveljavitvi KZ-1, ki je ponovno uvedel kazen dosmrtnega zapora.

35. Po presoji Vrhovnega sodišča je že po jezikovni razlagi 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP mogoče ugotoviti zahtevo po preizkusu izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na vsaj dveh stopnjah, kar sodišču tretje stopnje onemogoča spremembo druge najstrožje kazni v najstrožjo od vseh kazni. Takšen zaključek potrjuje tudi prikazani zgodovinski razvoj dovoljenosti pritožbe zoper drugostopenjsko sodbo. V času uveljavitve sedanje procesne ureditve je zakon dopuščal pritožbo zoper drugostopenjsko sodbo le v primeru izreka kazni na ravni splošnega maksimuma, zato o izključno jamstvenem namenu določbe tedaj ni moglo biti dvoma. Z uveljavitvijo možnosti pritožbe zoper drugostopenjsko sodbo v primeru izreka katere od dveh najvišje predpisanih kazni zapora, pa je takšen namen toliko bolj smiseln, saj ohranja enako raven varstva pri izreku katerekoli od dveh alternativno predpisanih kazni, kot jo je zakon predhodno določal ob izreku kazni na ravni (enega) splošnega maksimuma. Ugotovitev ima oporo pri omenjenih avtorjih iz dela starejše procesne literature, ki so v 1. točki prvega odstavka 391. člena tedaj veljavnega ZKP/53 prepoznali zahtevo, da mora biti kazen, ki je izrečena na ravni katerega od dveh alternativno določenih maksimumov, preizkušena vsaj na dveh stopnjah. Kakršen koli drug ali dodaten namen dvostopenjskega preizkušanja kaznovalnih maksimumov, denimo tisti o varovanju družbe pred storilci najtežjih kaznivih dejanj, nima podlage v jezikovni razlagi 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP, saj po tej dopustnost pritožbe ni vezana na težo kaznivega dejanja, temveč izključno na višino izrečene kazni. Gre torej za preizkus upravičenosti posega po eni od dveh najvišje predpisanih kazni zapora in ne za preizkus utemeljenosti izbire med najvišje predpisanimi kaznimi.

36. Ker je 1. točka prvega odstavka 398. člena ZKP v razmerju do tretjega odstavka 367. člena ZKP specialnejša, zahtevani preizkus izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na dveh stopnjah pomeni tako omejitev pravnega interesa, ki ga sme državni tožilec zasledovati s pritožbo, kot tudi meja preizkusa in pooblastil sodišča tretje stopnje. Omejitev je po ugotovljenem določena s kaznijo, ki je bila predhodno izrečena ali potrjena na drugi stopnji. Če sodišče tretje stopnje po pritožbi državnega tožilca zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki je potrdilo kazen 30 let zapora, izreče kazen dosmrtnega zapora, stori kršitev iz 3. točke 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 398. člena ZKP, ki se logično nadaljuje še v prekoračitev pooblastil, ki jih ima sodišče po zakonu pri odločbi o kazni. To pa je predmet kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki v danem primeru niti po presoji Vrhovnega sodišča ne sme ostati prezrta.

37. Po uvodnih ugotovitvah je sodišče tretje stopnje ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijani sodbi v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu tri posamično določene kazni 29 let zapora za tri kazniva dejanja umora zvišalo na 30 let zapora, nato pa ob upoštevanju tako določenih kazni in ob upoštevanju nespremenjene določene kazni 4 leta zapora za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja obsojencu po 1. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dosmrtnega zapora. S tem je prišlo do zgoraj navedenih kršitev zakona na dveh ravneh. Prvič, sodišče tretje stopnje ni imelo podlage za dvig posamičnih določenih kazni iz 29 na 30 let zapora, saj je bil že s posamično določeno kaznijo 30 let zapora ustvarjen nov položaj iz 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP, ki omogoča preizkus takšne kazni na tretji, dodatni stopnji. Drugič, z določitvijo treh posamičnih kazni 30 let zapora je sodišče tretje stopnje zašlo v položaj, ko je po 1. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 moralo izreči kazen dosmrtnega zapora, s čimer je povzročilo kolizijo med materialnopravnim vidikom 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP in zahtevo iz 1. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1. Vrhovno sodišče se v tej zvezi ne more strinjati z razlogi sodišča tretje stopnje,³⁴ po katerih je izrek enotne kazni dosmrtnega zapora pri dveh ali več določenih kaznih 30 let zapora fakultativen, temveč pritrjuje stališču sodišča druge stopnje,³⁵ da je v takšnem primeru izrek enotne kazni dosmrtnega zapora obligatoren. Navedeno izhaja iz jezikovne in sistematične razlage 1. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ki uporablja besedno zvezo "izreče kazen dosmrtnega zapora" in ne besedni zvezi "sme izreči" ali "lahko izreče", s katerima zakon določa fakultativnost pri drugih institutih splošnega dela.

38. Vložnik po povedanem utemeljeno uveljavlja, da je sodišče z izrekom kazni dosmrtnega zapora ravnalo v nasprotju z namenom določbe 1. točke prvega odstavka 398. člena ZKP. S tem je bila storjena kršitev po 3. točki 420. člena ZKP, ki se je neposredno izrazila v nezakonito izrečeni odločbi o kazni, in je bilo prekoračeno pooblastilo, ki ga ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Glede na vložnikov uspeh v tem delu zahteve se Vrhovnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s preostalimi argumenti, ki so v zahtevi usmerjeni v izpodbijanje izreka enotne kazni dosmrtnega zapora. Vrhovno sodišče prav tako ni presojalo vložnikovih navedb, ki so usmerjene v drugačno vrednotenje olajševalnih in obteževalnih okoliščin, saj te po vsebini pomenijo uveljavljanje izpodbojnega razloga po prvem odstavku 374. člena ZKP, ki ga je mogoče uveljavljati le s pritožbo, ne pa tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti.³⁶

C.

39. Vrhovno sodišče je glede na naravo ugotovljenih kršitev, ki so nastale pri zviševanju posamično določenih kazni 29 let zapora v 30 let zapora in izreku kazni dosmrtnega zapora, ravnalo v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP in zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo ter izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu za kaznivo dejanje umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 pod 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje določeno kazen 30 let zapora znižalo na 29 let zapora, za dve kaznivi dejanji umora po 1. in 4 točki 116. člena KZ-1 pod 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje za vsako kaznivo dejanje določeni kazni 30 let zapora znižalo na 29 let zapora ter mu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje določene kazni za tri kazniva dejanja umora in ob upoštevanju nespremenjene določene kazni 4 leta zapora za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 30 let zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obsojencu v izrečeno kazen všteje čas, prestan v priporu in v pridržanju od 28. 12. 2020 od 12.00 dalje.

40. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da druge zatrjevane kršitve niso podane, zato je v ostalem zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

41. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------
¹ Gl. npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 55009/2013-365 z dne 26. 11. 2015 (točka 6) ter D. Korošec in B. Zobec: 116. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1): 1. knjiga - posodobljena izdaja (ur. D. Korošec et al.), Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2023, str. 359-360.
² Prav tam. Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 44024/2018 z dne 10. 6. 2022 (zlasti točke od 9 do 11).
³ Točke od 15 do 19 razlogov drugostopenjske sodbe.
⁴ Točki 12 in 13 razlogov tretjestopenjske sodbe.
⁵ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 12161/2013-1254 z dne 16. 6. 2016
⁶ Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023 (točka 15), I Ips 46546/2016 z dne 15. 9. 2022, I Ips 4215/2020 z dne 26. 5. 2022 in I Ips 19555/2015-76 z dne 26. 1. 2017.
⁷ Prim. D. Korošec in B. Zobec, navedeno delo (2023), str. 368.
⁸ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 12161/2013-1254 z dne 16. 6. 2016 (točka 10). Prim. tudi M. Deisinger: Kazenski zakonik 2017 - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba Maribor, Maribor 2017, str. 129.
⁹ Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 41847/2020 z dne 25. 3. 2023, I Ips 6813/2017 z dne 30. 1. 2020 (točka 24), I Ips 61829/2011-379 z dne 6. 7. 2015 (točka 17) in druge.
¹⁰ D. Korošec in B. Zobec, navedeno delo (2023), str. 353.
¹¹ Iz podatkov iK sistema je razvidno, da vložnik s to besedno zvezo označuje sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 28951/2020 z dne 21. 4. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 28951/2020 z dne 15. 11. 2021 in s sodbo Vrhovnega sodišča I Kp 28951/2020 z dne 16. 11. 2022.
¹² Točki 28 in 29 razlogov drugostopenjske sodbe.
¹³ Točka 51 razlogov tretjestopenjske sodbe.
¹⁴ Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 44424/2017 z dne 1. 4. 2021 in I Kp 59860/2012-503 z dne 31. 3. 2016. Gl. tudi M. Deisinger, navedeno delo (2017), str. 130.
¹⁵ Gl. zlasti točke od 81. do 85. prvostopenjske sodbe.
¹⁶ Točke od 33 do 35 razlogov drugostopenjske sodbe.
¹⁷ Točke od 33 do 36 razlogov tretjestopenjske sodbe.
¹⁸ Po podatkih spisa so izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pripravili izvedenec psihiatrične stroke prof. dr. Peter Pregelj, izvedenec klinično psihološke stroke prof. dr. Bojan Zalar in izvedenka toksikološke stroke Alenka Kuštrin Samba.
¹⁹ Točke od 36 do 45 razlogov drugostopenjske sodbe.
²⁰ Točke od 37 do 43 razlogov tretjestopenjske sodbe.
²¹ Odločbe Ustavnega sodišča RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, Up-11/00 z dne 25. 4. 2002 in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007; prim. tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 213/2006 z dne 1. 3. 2007, I Ips 115/2009 z dne 2. 7. 2009, I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021, I Ips 45037/2021 z dne 16. 3. 2023 in druge.
²² Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 55391/2021 z dne 5. 9. 2024, I Ips 44018/2021 z dne 6. 4. 2023, I Ips 32349/2010-90 z dne 17. 1. 2013, I Ips 19158/2010-91 z dne 17. 1. 2013, I Ips 11740/2011-213 z dne 14. 2. 2013, I Ips 12114/2010-56 z dne 24. 8. 2011, I Ips 10723/2009-62 z dne 14. 4. 2011, I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009, I Ips 307/2007 z dne 3. 7. 2008, I Ips 334/2000 z dne 24. 10. 2002 in druge.
²³ Gl. zlasti točko 106 razlogov prvostopenjske sodbe.
²⁴ Gl. točke od 132 do 139 prvostopenjske sodbe, točko 40 drugostopenjske sodbe in točko 41 tretjestopenjske sodbe.
²⁵ Točka 42 razlogov drugostopenjske sodbe.
²⁶ Točke od 40 do 44 razlogov tretjestopenjske sodbe.
²⁷ List. št. 2494.
²⁸ List. št. 2533, verso.
²⁹ Vložnik očitana kazniva dejanja primerja zlasti s kaznivimi dejanji genocida, hudodelstva zoper človečnost, vojnega hudodelstva in agresije.
³⁰ Točke od 66 do 70 tretjestopenjske sodbe.
³¹ Ž. Zobec, Komentar zakona o kazenskem postopku s sodno prakso - druga, spremenjena in dopolnjena izdaja, ČGP DELO - TOZD Gospodarski vestnik, Ljubljana 1985, str. 813-814.
³² M. Grubiša, Krivični postupak - postupak o pravnim lijekovima, Informator, Zagreb 1987, str. 288.
³³ KZ Republike Hrvaške (Kazneni zakon, NN 125/11 do 36/24) kot splošni maksimum predpisuje kazen 20 let zapora (prvi odstavek 44. člena KZ RH), kot izjemno kazen pa predpisuje kazen dolgotrajnega zapora, ki se izreka na cela leta v okviru od 21 do 40 let, izjemoma do 50 let za kazniva dejanja v steku (prvi, drugi in tretji odstavek 46. člena KZ RH).
³⁴ Razvidno iz 88. in 92. točke razlogov tretjestopenjske sodbe.
³⁵ Točka 74. razlogov drugostopenjske sodbe.
³⁶ Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 12/2010 z dne 18. 3. 2010, I Ips 82/2005 z dne 23. 3. 2006, I Ips 178/2004 z dne 2. 2. 2006, I Ips 303/2001 z dne 12. 6. 2003, I Ips 245/2000 z dne 13. 2. 2003 in številne druge.

Datum zadnje spremembe:

13.03.2025