VSRS Sklep III Ips 45/2016

Jedro

Določba drugega odstavka 263. člena ZGD-1 ne terja protipravnosti ravnanja kot nujne predpostavke odškodninske odgovornosti. Tega tudi ne terja določba prvega odstavka 131. člena OZ, ki opredeljuje elemente splošne odškodninske odgovornosti. Teorija v zvezi s splošno odškodninsko odgovornostjo govori o nedopustnosti ravnanja in ne o protipravnosti.1 Člani uprave delniške družbe ravnajo nedopustno, če pri opravljanju svojih nalog ne ravnajo v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika je torej (vsaj) praviloma element same dopustnosti ravnanja in ne nekaj, kar bi bilo iz pojma dopustnosti ravnanja izločeno oziroma postavljeno poleg njega.

Vprašanju, ali so člani uprave tožeče stranke ravnali s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, se ni mogoče v celoti izogniti niti s pomočjo pravila proste podjetniške presoje. Pravilo ne izrinja skrbnosti iz presoje ravnanja članov uprave gospodarske družbe, pač pa, upoštevajoč značilnosti poslovnega odločanja v gospodarskih družbah, ki ne dovoljujejo popolnoma racionalnega odločanja (zaradi negotovega okolja, nepopolnih informacij, nepoznavanja vseh alternativ, zaradi nesposobnosti objektiviziranja in kvantificiranja parametrov za odločanje, pomanjkanja časa, raznolikosti ciljev, ki si med seboj nasprotujejo ipd.), kar organizacijska teorija pojmuje kot omejeno racionalnost pri sprejemanju odločitev, vzpostavlja zgolj omejeno področje povsem poslovnega odločanja, ki se izmika presoji sodišča.

Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da naj bi tožeča stranka prepozno (šele v trinajsti vlogi) zatrjevala, da ni šlo za odločanje v okviru proste podjetniške presoje, pač pa za pravno vezane odločitve. Prekluzije, določene v 286. in 286.a členu ZPP, zadevajo navajanje dejstev in predlaganje dokazov, ne omejujejo pa graje subsumpcije konkretnega dejanskega stanu pod pravno pravilo. Stranki lahko izražata svoja pravna naziranja ves čas postopka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožencev kot nekdanjih članov njene uprave, da ji povrnejo škodo, ki ji naj bi nastala zaradi njihovega ravnanja v zvezi z ustanavljanjem in poslovanjem dveh t.i. eko podjetij in plačilom storitev družbi R.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki zadeva plačilo 597.528,00 EUR družbi R.(I. točka izreka), v preostalem delu pa jo je zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (II. točka izreka). Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka).

3. Tožeča stranka z revizijo napada sodbo sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu, pri čemer uveljavlja revizijske razloge po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi II. in III. točko izpodbijane sodbe in v tem delu vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

4. Vsi toženci so odgovorili na revizijo in predlagali njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

5. Tožeča stranka je v začetku leta 2008 skupaj z družbo A., d.o.o., ustanovila družbo B., d.o.o. z osnovnim kapitalom 10.000,00 EUR, pri čemer je znašal poslovni delež tožeče stranke 24,90%, poslovni delež A. pa 75,10%. Družba je bila ustanovljena z namenom izkoriščanja površin ... streh za pridobivanje sončne električne energije. Za izgradnjo fotovoltaične elektrarne (FVE) je bila v poslovnem načrtu, ki ga je marca 2008 pripravila družba R., predvidena investicija v višini 11 mio evrov, ki jih naj bi ustanoviteljici B. zagotovili v skladu s svojima poslovnima deležema (tožeča stranka 2.739.000,00 EUR, A. pa 8.261.000,00 EUR). Tožeča stranka je avgusta 2008 nakazala družbi B. 2.739.000,00 EUR na podlagi posojilne pogodbe, sklenjene dne 6.8.2008, v kateri je bilo določeno, da bo posojilo skupaj z obrestmi konvertirano v osnovni kapital družbe, ko bodo zagotovljena sredstva za celoten projekt in bo izgradnja prve FVE v celoti zaključena. Drugi družbenik, ki bi moral zagotoviti manjkajoča sredstva do konca leta 2008, svoje zaveze ni nikoli izpolnil. Konverzija posojila v poslovni delež je bila opravljena na podlagi Dogovora z dne 27.1.2009, v katerem je bilo med drugim določeno, da se tožeča stranka zavezuje izvesti projekt izgradnje FVE v celoti, da je dolžna zagotoviti preostanek sredstev in pa, da je za določene odločitve v družbi B. potrebno soglasje A. (razrešitev in imenovanje direktorja, prenehanje izvajanja projekta FVE, prenehanje družbe). Na tej podlagi je tožeča stranka pridobila 98% poslovni delež v družbi B.

6. Po enakem vzorcu je tožeča stranka skupaj z družbo E., d. o. o., v januarju 2008 ustanovila družbo C., d.o.o., (z enakim osnovnim kapitalom in enakima poslovnima deležema) z namenom, da bi se ukvarjala s prevzemom in prečiščevanjem zaoljenih voda in proizvodnjo kurilnega olja. Tudi v tem primeru sta se družbenika dogovorila, da bosta prispevala sredstva za poslovanje novoustanovljene družbe v skladu s svojima poslovnima deležema (tožeča stranka 1.370.000,00 EUR, E. pa 4.140.000,00 EUR), pri čemer se naj bi posojilo tožeče stranke na podlagi sklenjene posojilne pogodbe z dne 6.8.2008 naknadno pretvorilo v osnovni kapital družbe. Tožeča stranka je znesek iz posojilne pogodbe nakazala družbi C., E. pa svoje zaveze ni izpolnil. Poslovni delež tožeče stranke v družbi C. je bil leta 2011 prodan za kupnino v višini 220.000,00 EUR.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

7. Sodišče prve stopnje je odločanje uprave tožeče stranke, povezano z družbama B. in C., obravnavalo kot dva enovita posla in je o njih odločalo kot o celoti. O uporabi pravila proste poslovne presoje se je izreklo dvoumno. Glede odločitev uprave tožeče stranke v zvezi z družbo B. je zavzelo stališče, da so toženci uspeli dokazati, da so ravnali „s predpisano skrbnostjo oz. v okviru t.i. polja proste podjetniške presoje“ (30. točka obrazložitve), v zvezi z odločitvami, ki so zadevale družbo C. pa, da so ravnali „s potrebno skrbnostjo“ (46. točka obrazložitve).

8. Sodišče druge stopnje je obravnavalo procesne kršitve, ki jih je uveljavljala pritožnica in jih je ocenilo za neutemeljene. Glede uporabe materialnega prava se je oprlo na stališče prvostopenjskega sodišča, „da ravnanje, ki ga je (pravočasno) očitala tožeča stranka, ni bilo protipravno“ in je na tej podlagi zaključilo, da „zato ugotavljanje skrbnosti pri vsakem posameznem tožencu ni bilo relevantno in se sodišču prve stopnje do očitkov v zvezi s skrbnostjo ni bilo treba opredeljevati.“ Očitek pritožnice, da ni šlo za ravnanje v okviru proste poslovne presoje, je zavrnilo s tem, da je pritožnica izhajala iz navedb v vlogi, vloženi v postopku na prvi stopnji, ki pa je bila prepozna.

Revizijske navedbe

9. Revidentka pri graji uporabe materialnega prava pojasnjuje svoje razumevanje določb 263. in 271. člena ZGD-1. Potem, ko našteje dolžnosti uprave gospodarske družbe, še posebej poudari dolžnost zvestobe, ki naj bi bila prekršena. Graja stališče obeh sodišč nižjih stopenj, da ni podana protipravnost ravnanja tožencev in pojasnjuje, da toženci niso ravnali „v okviru dovoljenih meja proste podjetniške presoje in v skladu s standardom vestnega in poštenega gospodarstvenika.“

10. Revidentka uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Obe sodišči nižjih stopenj naj bi kršili načelo kontradiktornosti in tožnici odrekli pravico do izjave. Dokaze, predvsem zaslišanja prič, naj bi presojali selektivno, ne da bi pojasnili, zakaj nekaterih izpovedb nista upoštevali. V zvezi s tem posebej poudarja spornost dajanja nezavarovanih posojil in konverzije posojil v poslovne deleže. Graja tudi zavrnitev dokaza z izvedencem ekonomsko finančne stroke in „neopredelitev do izsledkov kazenskega spisa.“

Razlogi za ugoditev reviziji

11. Po določbi prvega odstavka 263. člena ZGD-1 mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Po določbi drugega odstavka istega člena, ki je veljala v času očitanih ravnanj uprave tožeče stranke, so bili člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Nosijo torej trditveno in dokazno breme, da so ravnali pošteno in vestno.

12. Pritožbeno sodišča je zavzelo stališče, da ugotavljanje skrbnosti (pri vsakem posameznem tožencu) ni relevantno, ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ravnanje, ki se tožencem očita, ni protipravno (18. točki obrazložitve) in zato v tem pogledu ni opravilo pritožbenega preizkusa. To stališče ni utemeljeno. Ali je določeno ravnanje protipravno, se ne ugotavlja, pač pa se nanj sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev. Presoja protipravnosti je pravna presoja, ki jo mora v pritožbenem postopku opraviti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče bi zato lahko kvečjemu samo presodilo, da ne gre za protipravno ravnanje, nikakor pa se ni smelo kar sklicevati na ugotovitev prvostopenjskega sodišča. Poleg tega je pritožbeno sodišče vprašanju protipravnosti pripisalo pomen, ki ga v tej zadevi nima.

13. Določba drugega odstavka 263. člena ZGD-1 ne terja protipravnosti ravnanja kot nujne predpostavke odškodninske odgovornosti. Tega tudi ne terja določba prvega odstavka 131. člena OZ, ki opredeljuje elemente splošne odškodninske odgovornosti. Teorija v zvezi s splošno odškodninsko odgovornostjo govori o nedopustnosti ravnanja in ne o protipravnosti.¹ Člani uprave delniške družbe ravnajo nedopustno, če pri opravljanju svojih nalog ne ravnajo v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (drugi odstavek 263. člena ZGD-1). Skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika je torej (vsaj) praviloma element same dopustnosti ravnanja in ne nekaj, kar bi bilo iz pojma dopustnosti ravnanja izločeno oziroma postavljeno poleg njega. Seveda obstajajo tudi primeri, ko bi lahko tožba za povrnitev škode temeljila prav na protipravnosti, razumljeni kot ravnanju v nasprotju s pravnimi pravili, a v tem primeru ne gre za tak primer. Tožeča stranka svojega odškodninskega zahtevka ne opira na noben predpis, ki bi prepovedoval očitano ravnanje tožencev (ustanavljanja gospodarskih družb, dajanje posojil, konverzija terjatev v poslovne deleže). Vprašanje, ali je uprava tožeče stranke ravnala pri svojih odločitvah, navedenih v tožbi, s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, potemtakem nikakor ni odvečno, pač pa je naravnost centralno vprašanje pri presoji odškodninske odgovornosti za njene odločitve.

14. Vprašanju, ali so člani uprave tožeče stranke ravnali s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, se ni mogoče v celoti izogniti niti s pomočjo pravila proste podjetniške presoje. Pravilo ne izrinja skrbnosti iz presoje ravnanja članov uprave gospodarske družbe, pač pa, upoštevajoč značilnosti poslovnega odločanja v gospodarskih družbah, ki ne dovoljujejo popolnoma racionalnega odločanja (zaradi negotovega okolja, nepopolnih informacij, nepoznavanja vseh alternativ, zaradi nesposobnosti objektiviziranja in kvantificiranja parametrov za odločanje, pomanjkanja časa, raznolikosti ciljev, ki si med seboj nasprotujejo ipd.), kar organizacijska teorija pojmuje kot omejeno racionalnost pri sprejemanju odločitev,² vzpostavlja zgolj omejeno področje povsem poslovnega odločanja, ki se izmika presoji sodišča.

15. Pravilo proste podjetniške presoje je ustvarila ameriška sodna praksa, ki z njegovo pomočjo skuša najti ravnovesje med samostojnostjo odločanja uprave gospodarske družbe in njeno odgovornostjo. Ustvarja nekakšno varno zavetje ali imuniteto uprave (poslovodstva) gospodarske družbe pri sprejemanju povsem poslovnih odločitev.

16. Ameriško doktrino so v bistvenih značilnostih, čeprav z zadržanostjo in le posredno, saj za neposredno uporabo ni (bilo) opore v zakonskih ureditvah, sprejela tudi mnoga najvišja sodišča v Evropi. V ZRN ga je sprejel npr. Bundesgerichtshof še pred uveljavitvijo novele Aktiengesetz-a iz leta 2005, ki je izrecno sprejela pravilo proste podjetniške presoje. V zadevi ARAG/Garmenbeck (II ZR 175/95 z dne 21. 4. 1887) je sprejelo stališče, da je treba upravi gospodarske družbe omogočiti široko polje proste podjetniške presoje, saj si brez tega sploh ni mogoče predstavljati podjetniškega delovanja. Po uveljavitvi zakonske novele se v literaturi³ zagovarja stališče, da poslovodstvo gospodarske družbe ni odgovorno za svoje odločitve, če so izpolnjene naslednje zahteve:

a) mora iti za poslovno odločitev; njeno nasprotje so pravno regulirane odločitve;

b) uprava mora ravnati v dobro družbe, kar se presoja „ex ante“;

c) ravnanje uprave ne smejo uravnavati njeni posebni interesi ali tuji vplivi;

d) člani uprave morajo sprejeti sporne odločitve na podlagi primernih informacij;

e) ravnati morajo v dobri veri.

17. Zgoraj opisano stališče nemške judikature in literature je vsekakor mogoče s primerno mero previdnosti uporabiti tudi tedaj, ko se presoja odgovornost poslovodstva gospodarske družbe na podlagi določb ZGD-1.

18. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da naj bi tožeča stranka prepozno (šele v trinajsti vlogi) zatrjevala, da ni šlo za odločanje v okviru proste podjetniške presoje, pač pa za pravno vezane odločitve. Prekluzije, določene v 286. in 286.a členu ZPP, zadevajo navajanje dejstev in predlaganje dokazov, ne omejujejo pa graje subsumpcije konkretnega dejanskega stanu pod pravno pravilo. Stranki lahko izražata svoja pravna naziranja ves čas postopka.

19. Ravnanje, ki se očita tožencem, ni eno samo, pač pa ga sestavlja več odločitev uprave tožeče stranke. Šlo je za proces odločanja, ki je trajal vse od odločitve o ustanovitvi d.o.o. preko dajanja posojila in nadzora nad upravljanjem projekta. Tak je tudi očitek v tožbi, povzet v prvi točki obrazložitve prvostopenjske odločbe, po katerem so toženci „delovali v nasprotju s predpisano skrbnostjo pri ustanavljanju in poslovanju t.i. eko podjetij (B. in C.).

20. Uprava je najprej sprejela odločitev, da se bo (tožeča stranka) lotila izkoriščanja površin ... streh za pridobivanje sončne električne energije ter prevzema in prečiščevanja zaoljenih voda in proizvodnjo kurilnega olja. Obe odločitvi sta povsem poslovni odločitvi in zanje ni dvoma, da sodita v polje proste podjetniške presoje, saj jima ni mogoče očitati, da nista bili sprejeti v dobri veri in da ob njunem sprejemu, upoštevajoč tedanje informacije, nista obetali poslovne uspešnosti, pa tudi ne, da bi upravo pri tem gnali lastni interesi ali tuji vplivi.

21. Naslednja odločitev uprave je zadevala izvedbo obeh poslovnih odločitev. Uprava se je odločila za ustanovitev dveh družb, v katerih je imela manjšinski poslovni delež in posledično manjšinski vpliv na njuno poslovanje. To samo po sebi še ni nesprejemljivo, saj je znašal osnovni kapital družb le 10.000,00 EUR, je pa gotovo nenavadno, da tako pomembna družba, kot je tožeča stranka, pristane na podrejen položaj, še zlasti glede na dejavnosti, ki ju naj bi opravljali obe novoustanovljeni družbi. Ena dejavnost se naj bi opravljala na objektih tožeče stranke, druga pa je neposredno povezana z njeno osnovno dejavnostjo.

22. Tretja odločitev uprave (tožencev) je zadevala zagotovitev finančnih sredstev novoustanovljenima družbama za njuno poslovanje. Dogovorjeno je bilo, da oba družbenika zagotovita sredstva v skladu s svojima poslovnima deležema, kar je samo po sebi razumna odločitev. Vendar pa je le tožeča stranka izpolnila svojo zavezo. Večinska družbenika nista nikoli zagotovila svojega deleža sredstev za poslovanje družb. Tožeča stranka je izplačala družbi B. 2.739.000,00 EUR in družbi C. 1.370.000,00 EUR, čeprav je šlo za novoustanovljeni družbi z osnovnim kapitalom, ki je znašal le 10.000,00 EUR, tožeča stranka pa v njih ni imela nobenega pomembnejšega vpliva na poslovanje. Sredstva so bila izplačana naenkrat, v celotnem znesku, kar je gotovo vsaj nenavadno, saj jih novoustanovljeni družbi nista potrebovali kar naenkrat, pač pa po dinamiki uresničevanja poslovnega načrta. Odločitev, da se novoustanovljenima družbama izplača celoten znesek posojila takoj in neodvisno od tega, ali bo svoj delež zagotovil preostali družbenik, ne sodi v okvir pravila proste podjetniške presoje. Tako odločitev je treba presojati po določbi drugega odstavka 263. člena ZGD-1. Toženci so tisti, ki morajo dokazati, da so v zvezi z opisano odločitvijo pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Ponuditi morajo primerne trditve in dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da so konkretne (dodatne) okoliščine utemeljevale njihovo ravnanje, ki je za poslovni svet sicer nesprejemljivo. Noben skrben gospodarstvenik, razen tistega, ki je v ekonomsko podrejenem položaju in nima možnosti prostega odločanja, se pri svojih poslovnih odločitvah ne opira le na obljube poslovnega partnerja (v tem primeru, da bo družbenik pridobil kredit in tako zagotovil manjkajoča sredstva), pač pa izpolnitev svoje zaveze pogojuje z izpolnitvijo zaveze sopogodbenika. Noben razumen gospodarstvenik tudi ne odobri posojila v milijonskem znesku novoustanovljeni družbi brez ustreznih zagotovil, da bodo sredstva namensko uporabljena in bo posojilojemalec posojilo tudi vrnil.

23. V obeh primerih ni šlo za običajni posojilni pogodbi, pač pa je bila hkrati dogovorjena tudi zaveza tožeče stranke, da kasneje spremeni terjatev, nastalo na podlagi posojilne pogodbe, v poslovni delež. Nobenega razumnega razloga ni bilo ponujenega za odločitev tožencev, da se le en družbenik (tožeča stranka) zaveže dati novoustanovljeni družbi posojilo, ki bo kasneje konvertirano v poslovni delež. Če bi bila sredstva iz posojila takoj vložena v družbo kot osnovni vložek, bi imela tožeča stranka vsaj kontrolo nad njenim poslovanjem, tako je pa lahko do konverzije le upala, da bo vrednost naknadno pridobljenega poslovnega deleža ustrezala vrednosti nakazanega posojila. S tem, ko se je pristalo na dogovor o konverziji terjatve na podlagi posojilne pogodbe v poslovni delež, se je namreč dejansko le odložilo uveljavljanje upravljalskih pravic tožeče stranke, ne da bi bilo (zaenkrat) pojasnjeno, kakšno korist naj bi tožeči stranki prinesla taka pogodbena ureditev.

24. Sklepanja, navedena v prejšnjih točkah te obrazložitve, niso predmet ugotovitvenega postopka (ugotavljanja dejstev), pač pa sodijo v razmislek (pravno presojo) sodišča na podlagi ugotovljenih dejstev. Tako pravno presojo (ne)uravnotežnosti sklenjenih pogodbenih razmerij bi morali opraviti že sodišči nižjih stopenj, ki sta se namesto tega večinoma povsem po nepotrebnem na dolgo in široko ukvarjali z izpovedbami prič in njihovimi stališči o ravnanju uprave tožeče stranke. Največji poudarek sta dali izpovedbi priče M. M., ki je upravo opozarjala na pomanjkljivosti obeh poslov. Njena opozorila upravi so sicer lahko dodatni argument v prid temu, da toženci niso pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti, ni pa njihova odgovornost odvisna od tega, ali so prejeli kakšna opozorila ali ne. Napačno je tudi poudarjanje sodišča prve stopnje, da je nadzorni svet tožeče stranke odobril posojila in njihovo konverzijo v poslovne deleže (npr. 29. točka obrazložitve). Po izrecni določbi tretjega odstavka 263. člena ZGD-1 odobritev nadzornega sveta ne izključuje odškodninske odgovornosti uprave.

25. Ker pritožbeno sodišče ni preizkusilo, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo (iz razlogov, ki so navedeni v 11. in 18. točki te obrazložitve), in ker je prvostopenjsko sodišče nejasno in tudi napačno razmejilo, kaj sodi v polje proste podjetniške presoje in kaj je predmet presoje po določbah 263. člena ZGD-1 (pojasnjeno v 22. točki te obrazložitve), posledično pa je zmotno obravnavalo odločanje uprave tožeče stranke kot dva enotna posla, je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, dejansko stanje pa je bilo ugotovljeno v napačni smeri. Po določbi drugega odstavka 380. člena ZPP je bilo zato treba reviziji ugoditi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

26. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje razčleni proces odločanja uprave tožeče stranke v smislu 19. do 22. točke te obrazložitve in zavzame stališče do (ne)uravnoteženosti pogodbene ureditve, čeprav se mu ni treba držati presoje Vrhovnega sodišča, opisane v 22. in 23. točki te obrazložitve, če ima argumente za drugačno presojo. Zaradi drugačnega pravnega izhodišče za presojo njihovih ravnanj naj omogoči tožencem, da se o tem izrečejo in po potrebe navedejo nova dejstva in predlagajo nove dokaze. V tem okviru bo treba tudi natančneje ugotoviti, do kdaj je vsak izmed njih opravljal vlogo člana uprave tožeče stranke.

O stroških postopka

27. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Npr. S. Cigoj v Teorija obligacij, Splošni del obligacijskega prava, Ljubljana, 1989, str. 176.
² Tako npr. A. Vila in J. Kovač, v Osnove organizacije in managementa, 1998, str. 203, sklicujoč se na nobelovega nagrajenca Herberta Simona.
³ H. Fleischer, v Spindler/Stilz, Komentar zum Aktiengesetz, 2010, 1. zvezek, str. 1092-1096.

Datum zadnje spremembe:

02.12.2020