Sklep III Ips 121/2011

Jedro

Za uveljavljanje zahtevka hipotekarnega upnika zoper toženca kot hipotekarnega dolžnika ne velja določba o prekluzivnem roku za uveljavljanje terjatev do družbenikov izbrisane družbe iz drugega odstavka 394. člena ZGD. Prenehanje gospodarske družbe – dolžnika – je v bistvenem mogoče primerjati s smrtjo dolžnika: odločilna skupna značilnost obeh primerov (tertium comparationis) v tem primeru je izginotje pravnega subjekta, ki je (bil) nosilec obveznosti. Kako smrt dolžnika vpliva na obstoj njegovih obveznosti, ureja OZ v 334. členu (enako pred tem ZOR v 359. členu): s smrtjo dolžnika preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. Stališče, da so z izbrisom, osebnega dolžnika, pravne osebe, brez likvidacije, prenehale terjatve proti njemu, je pravno zmotno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A.

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je v pretežnem delu zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da sta toženca kot hipotekarna dolžnika dolžna priznati, da je tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo svoje terjatve v višini 99.079,53 evrov iz zastavljene nepremičnine in dopustiti poplačilo terjatve tožeče stranke z izvršbo na to nepremičnino. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da sta toženca kot osebna in hipotekarna dolžnika dolžna plačati tožeči stranki znesek 55.373,26 evrov z zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe na zastavljeno nepremičnino. Tožeča stranka naj bi namreč kot upnica svoje s hipoteko zavarovane terjatve do izbrisanega dolžnika (družbe S. d. o. o.) ne uveljavljala od tožencev v roku enega leta od dneva objave izbrisa družbe v Uradnem listu, zato naj bi bila njena terjatev prenehala po samem zakonu, s tem pa naj bi prenehala tudi hipoteka.

2. Vrhovno sodišče RS je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 62/2011 dne 5. oktobra 2011 dopustilo revizijo zoper drugostopenjsko sodbo glede vprašanja veljavnosti prekluzivnega roka po drugem odstavku 394. člena ZGD v zvezi s petim odstavkom 27. člena ZFPPod za uveljavitev hipoteke v primeru, ko dolžnik v času izdaje sklepa o izbrisu iz sodnega registra in izvedbi izbrisa iz sodnega registra še ni pridobil lastninske pravice na nepremičnini, na kateri se je kasneje po izbrisu istočasno z lastninsko pravico vpisala hipoteka in je posledično subjekt (oziroma pravni nasledniki) šele takrat postal hipotekarni dolžnik (v nadaljevanju tudi: dopuščeno vprašanje).

3. Tožeča stranka je nato zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri (smiselno) uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožencema, ki na revizijo nista odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

- tožeča stranka kot prodajalec in družba S. d. o. o. kot kupec, sta dne 19. 10. 1995 sklenili pogodbo o nakupu poslovnih prostorov (prodajna pogodba) z oznako B-202, ki so se nahajali v II. nadstropju poslovne zgradbe ..., na parceli številka 1206/1 k. o. ..., vpisane pri vložku številka 1262 (sedaj 1613/26) – (poslovni prostori). V tej pogodbi sta se stranki med drugim dogovorili, da bo kupec del kupnine v višini protivrednosti 150.000,00 DEM poravnal v obliki kredita, ki ga prodajalec daje kupcu na podlagi posebne kreditne pogodbe;

- na tej podlagi sta tožeča stranka kot posojilodajalec in S. d. o. o. kot posojilojemalec dne 16. 10. 1995 sklenila pogodbo o kreditu, v kateri sta se med drugim dogovorila, da se plačilo celotne terjatve (glavnice skupaj z obrestmi – kreditna terjatev) v višini 193.782,72 DEM v protivrednosti SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila zavaruje s hipoteko na poslovnih prostorih;

- S. d. o. o. svoje obveznosti ni poravnal v celoti;

- družba S. d. o. o. je bila dne 24. 9. 2004 izbrisana iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod);

- s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 6. 1. 2006 je bila pri poslovnih prostorih vknjižena lastninska pravica na S. d. o. o. in hkrati hipoteka v zavarovanje kreditne terjatve v korist tožeče stranke kot hipotekarnega upnika;

- toženca sta bila (edina in) aktivna družbenika družbe S. d. o. o.

B.

Revizijske navedbe

6. Revidentka zatrjuje, da za uveljavljanje njenega zahtevka kot hipotekarne upnice zoper toženca ne more veljati določba o prekluzivnem roku za uveljavljanje terjatev do družbenikov izbrisane družbe iz drugega odstavka 394. člena ZGD, glede na to, da (osebni) dolžnik družba S. d. o. o. ob začetku postopka o izbrisu iz sodnega registra ni bila vpisana kot lastnica poslovnih prostorov. Pri tem se sklicuje na primere, ko naj bi stečajni upnik pridobil ločitveno pravico na premoženju stečajnega dolžnika šele potem, ko je že potekel rok za prijavo te pravice v stečajnem postopku, pravna teorija in sodna praksa pa naj bi se bili izrekli, da pred veljavno pridobitvijo ločitvene pravice rok za njeno prijavo v stečajnem postopku ne more začeti teči.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Sodišči sta res ugotovili, da sta bila toženca aktivna družbenika izbrisane družbe S. d. o. o., zaradi česar bi tožeča stranka na opisani pravni podlagi ob izpolnjenih drugih pogojih od njiju lahko zahtevala izpolnitev njenih obveznosti. V tem primeru bi se lahko zastavilo vprašanje, ali je prekluzivni rok iz drugega odstavka 394. člena začel teči z dnem objave izbrisa družbe iz registra ali pa morda glede na posebne okoliščine primera šele pozneje – od česar bi bila odvisna utemeljenost podrejenega zahtevka, ki je bil naperjen zoper toženca kot osebna (so)dolžnika. Vendar tožbene navedbe in vsebina primarnega zahtevka ne dajejo podlage za uporabo določb drugega odstavka 394. člena ZGD v povezavi s petim odstavkom 27. člena ZFPPod. Revidentkino stališče, da za uveljavljanje njenega zahtevka kot hipotekarne upnice zoper toženca kot hipotekarna dolžnika ne velja določba o prekluzivnem roku za uveljavljanje terjatev do družbenikov izbrisane družbe iz drugega odstavka 394. člena ZGD, je pravilno – četudi ne iz razlogov, ki jih navaja v reviziji.

8. Tožeča stranka je svoj primarni tožbeni zahtevek usmerila zoper toženca kot (edina) družbenika družbe S. d. o. o. kot lastnice spornih poslovnih prostorov, na katerih je vknjižena hipoteka v zavarovanje tožničine terjatve, ki ni bila plačana. Tožencema je, skladno z ureditvijo po ZFPPod, zaradi izbrisa brez likvidacije, pripadlo premoženje izbrisane družbe. Tožeča stranka v primarnem zahtevku ne uveljavlja odgovornosti tožencev za obveznosti izbrisane družbe in tudi ne zahteva, naj plačata sporno terjatev, marveč zahteva le, naj toženca kot realna dolžnika priznata njeno upravičenje, da se kot hipotekarna upnica poplača za svojo terjatev do izbrisane družbe – osebnega dolžnika - z izvršbo na zastavljeno nepremičnino. Gre torej za hipotekarno tožbo zoper pridobitelja nepremičnine, obremenjene s hipoteko. Takšen zahtevek pa ni vezan na prekluzivni rok iz drugega odstavka 394. člena ZGD. Zaradi akcesornosti hipoteke (154. člen SPZ) pa je odvisen od tega, ali so z izbrisom glavnega dolžnika iz registra njegove obveznosti prenehale.

9. Obe sodišči sta se jasno (in pravilno) opredelili, da s pretekom prekluzivnega roka iz drugega odstavka 394. člena ZGD preneha terjatev do aktivnih družbenikov. Samo smiselno, s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča pa sta šteli, da so z izbrisom osebnega dolžnika prenehale terjatve proti njemu. Takšno stališče je materialnopravno zmotno.

10. Vrhovno sodišče je v več odločbah že izreklo, da z izbrisom gospodarske družbe iz registra oziroma s pretekom enoletnega roka, v katerem je mogoče uveljavljati odgovornost aktivnih družbenikov za njene obveznosti, te prenehajo(1), prav tako pa, da z zaključkom stečajnega postopka ugasnejo tudi obveznosti stečajnega dolžnika.(2) V nadaljevanju revizijsko sodišče utemeljuje, zakaj njegovo dosedanje pravno stališče ni (bilo) pravilno in v tej odločbi daje na vprašanje, ali s prenehanjem kapitalske družbe njene obveznosti ugasnejo, drugačen odgovor.

11. Od osebe, ki je nepovratno prenehala obstajati, izpolnitve njenih obveznosti zanesljivo ne bo mogoče izterjati, vendar iz tega ni mogoče napraviti kar sklepa, da so te obveznosti ugasnile. Noben predpis ne ureja izrecno vprašanja, kako prenehanje kapitalske gospodarske družbe zaradi stečaja ali izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije vpliva na obstoj njenih obveznosti. Gre za pravno praznino, ki jo je treba poskusiti razrešiti s sklepanjem po podobnosti. V teoriji in sodni praksi uveljavljena metoda za razrešitev takšnega položaja je uporaba zakonske analogije. Pri tem izhajamo od primera, ki je urejen z zakonom ali z drugim pravnim pravilom, nato pa iz tega posamično urejenega primera sklepamo na neurejeni primer, ki se po svojih sestavinah v celoti ne sklada s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, a jim je vendarle tako zelo podoben, da se z njimi ujema v bistvenih lastnostih. Bistvene lastnosti so vrednostno merilo – tertium comparationis – iz katerega sklepamo, da tudi za neposredno neurejeni primer velja ista pravna posledica, kakor za pravno urejenega, ker sta si v bistvenem enaka.(3) Prenehanje gospodarske družbe – dolžnika - je glede vprašanja, kako to vpliva na obstoj njegovih obveznosti, v bistvenem mogoče primerjati s smrtjo dolžnika: odločilna skupna značilnost obeh primerov (tertium comparationis) v tem primeru je izginotje pravnega subjekta, ki je (bil) nosilec obveznosti. Kako smrt dolžnika vpliva na obstoj njegovih obveznosti, ureja OZ v 334. členu (enako pred tem ZOR v 359. členu): s smrtjo dolžnika preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. Takšna ureditev pomeni izpeljavo temeljnega načela obligacijskega prava o dolžnosti izpolnitve obveznosti. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Obveznost ugasne samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali na podlagi zakona.(4) V ozadju ureditve v 334. členu OZ je gotovo razmislek, da bo obveznost dolžnika, ki ne obstaja več,(lahko) izpolnil nekdo drug (ob smrti praviloma dedič – kar je tudi urejeno v predpisih o dedovanju). Morebiten ugovor, da je imel zakon pri tej določbi v mislih samo univerzalna pravna nasledstva, ko se nadaljuje isto pravno razmerje z naslednikom, in ni poseženo v relativnost obligacijskega razmerja, bi privedel do nesprejemljivega sklepa, da določba 334. člena OZ ne velja, kadar umrli dolžnik ni imel niti premoženja niti dedičev – samo obveznosti. Pravne podlage za tako ozko razlago določbe 334. člena ni najti. Še več, taka razlaga bi imela s stališča načel obligacijskega prava nesprejemljive učinke. Predpisi o dedovanju niso edine določbe, ki urejajo odgovornost za obveznosti drugih oseb. Takšna je na primer določba 8. člena ZGD o spregledu pravne osebnosti. Odgovornost za izpolnitev (tujih) obveznosti lahko sprejme tretji tudi na podlagi dogovora z upnikom. Takšen primer sta med drugim poroštvo in zastava za tuj dolg. Vsi trije instituti utrjujejo obveznost, povečujejo upnikovo varnost in ga ščitijo pred riziki, ko dolžnik svoje obveznosti ne bo hotel ali mogel izpolniti – med drugim tudi zato, ker bo - s pravnim nasledstvom ali, še bolj tvegano, brez njega - izginil iz pravnega prometa. Vsi navedeni instituti so sicer (praviloma) akcesorni, kar (na kratko in nekoliko poenostavljeno) pomeni, da sta obstoj in vsebina obveznosti akcesornih dolžnikov odvisna od obstoja obveznosti (glavnega oziroma osebnega) dolžnika. V nasprotju z logiko teh institutov kot instrumentov zavarovanja bi bila razlaga, da s smrtjo fizične oziroma prenehanjem pravne osebe njene obveznosti ugasnejo, posledično pa (za)varovanje ne krije tudi tveganja, ki ga predstavlja nemožnost osebne izpolnitve zaradi smrti oziroma prenehanja obstoja dolžnika. Da je treba tudi morebitne nejasnosti glede ugasnitve obveznosti razlagati ozko, izhaja iz poudarka v drugem odstavku 9. člena OZ: obveznost ugasne samo … na podlagi zakona. Enako – z besedico samo, ki uvaja naštete izjeme – je v določbi 384. člena OZ poudarjena moč splošnega pravila, da s smrtjo (in po analogiji z vsakim prenehanjem) dolžnika njegova obveznost ne preneha.

12. Podlaga za stališče, da v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra njene obveznosti ugasnejo, naj bi bila določba drugega odstavka 394. člena ZGD, ki v povezavi z določbo 27. člena ZFPPod določa, da upniki izbrisane družbe v tem roku lahko uveljavljajo terjatve do aktivnih družbenikov družbe. Navedeni rok je prekluziven, kar pomeni, da z njegovim potekom obveznost teh dolžnikov preneha. Če obveznost preneha, naj bi ne mogla prenehati samo proti nekaterim, proti drugim pa ne. Nelogično naj bi bilo stališče, da zaradi poteka prekluzivnega roka obveznost proti tem družbenikom preneha, proti izbrisani pravni osebi kot njihovemu pravnemu predniku, ki ga ni več, pa naj bi še naprej obstajala.(5) Če je takšna razlaga pravilna, potem ne bi bilo mogoče govoriti, da gre za pravno neurejene položaje, in tudi uporaba argumenta zakonske analogije ne bi bila potrebna oziroma dopustna: pravno urejenega položaja ni mogoče podrediti (drugačnemu) pravnemu pravilu, ki ga sodišče ustvari z analogijo.

13. Določba drugega odstavka 394. člena ZGD ne govori o tem, kako izbris družbe vpliva na obstoj njenih obveznosti. Ne govori tudi o tem, kako izbris družbe vpliva na morebitne obveznosti drugih subjektov, ki na različnih pravnih podlagah (lahko) odgovarjajo za njene obveznosti. Zakonodajalec je moral izhajati s stališča, da od družbe, ki ne obstaja več, njenih obveznosti ne bo mogoče izterjati, kar pa ne pomeni nujno, da ugasnejo. Ureditev v 394. členu ZGD, z njo v povezavi pa tudi ureditev v 27. členu ZFPPod, ki vzpostavlja izjemno odgovornost družbenikov kapitalske družbe za njene obveznosti, mu je narekoval razmislek, da bodo upniki ob izbrisu brez likvidacije praviloma ostali brez vsakršnega pravnega varstva. Ob presoji ustavnosti teh določb ZFPPod je Ustavno sodišče v odločbi U-I-135/2000 z dne 9. 10. 2002 izreklo, da je določena odgovornost za obveznosti izbrisanih družb ustavno nujna.(6) Zakonodajalec je imel tehtne razloge, da je takšno odgovornost družbenikov vezal na razmeroma kratek prekluziven rok. Odgovornost družbenikov za obveznosti kapitalske družbe predstavlja veliko, nesistemsko izjemo od temeljnih načel, ki veljajo za kapitalske družbe. Z uzakonitvijo prekluzivnega roka je zakonodajalec lovil ravnotežje med pravico upnikov, da v izjemnih primerih, ki jih predstavlja prenehanje družbe brez likvidacije, vendarle pridejo do poplačila terjatev na eni, in pravico družbenikov, da njihova – sistemsko pravno nenavadna - obveznost, ki jih je zadela nepričakovano, ne bo nesorazmerno težka. Ta razlog pa za omejitev odgovornosti drugih morebitnih (so)dolžnikov ne velja. V nasprotju s smislom opisane ureditve, ki skuša izboljšati položaj upnikov, bi bila takšna razlaga 394. člena ZGD, ki bi imela za posledico, da upnik s potekom prekluzivnega roka za uveljavljanje doda(t)ne odgovornosti družbenikov izgubi pravice, ki jih je imel že brez tega v razmerju do drugih (so)dolžnikov.

14. Tudi za stališče, da obveznost ne more prenehati samo „proti“ nekaterim dolžnikom, ni nobenega pravno upoštevnega razloga. Navedene odločbe Vrhovnega sodišča so glede tega vprašanja sicer dosledne, ker iz njih izhaja, naj bi v primeru izbrisa tudi obveznost izbrisane družbe ne ugasnila že tedaj, ko družba preneha, ampak tudi ta šele z iztekom prekluzivnega roka, s katerim so obremenjene terjatve do družbenikov. To stališče implicira sklep, da obveznost pravne osebe vendarle (lahko) obstaja še tudi potem, ko pravne osebe ni več: če le obstaja pravna podlaga, da se njena izpolnitev zahteva od koga tretjega. Nobenih prepričljivih razlogov ni mogoče najti za to, da bi imele takšen „odložen“ učinek prenehanja družbe na obstoj njenih obveznosti le obveznosti aktivnih družbenikov, ne pa tudi obveznosti drugih (so)dolžnikov. Notranje neskladna rešitev, da dolžnikova obveznost izbrisane družbe ne ugasne že s prenehanjem družbe, marveč šele takrat, ko ugasne (morebitna) obveznost aktivnih družbenikov, je sicer funkcionalna: rešuje zagato, ki bi nastala, če bi obveznost izbrisane družbe ugasnila takoj, in istočasno zaradi akcesornosti nujno tudi poroštva in zastave – te celo v primeru, ko bi bila izbrisana družba tudi realni dolžnik. Ne rešuje pa pravno nevzdržnega položaja, ki bi ob uveljavitvi stališča, da s prenehanjem pravne osebe ugasnejo tudi njene obveznosti, nastal takrat, ko izbrisana družba ob izbrisu ni imela (več) aktivnih družbenikov.(7) Stališče, da v primeru izbrisa družbe – osebnega dolžnika – iz registra njene obveznosti ugasnejo (šele) z dnem, ko ugasnejo obveznosti aktivnih družbenikov, je mogoče podpreti le, če naj velja, da obveznosti družbe ne ugasnejo, vse dokler obstaja kakršna koli pravna podlaga, da upniki zahtevajo njihovo izpolnitev od morebitnih drugih (so)dolžnikov.

15. Iz povedanega sledi, da je odločitev, da tožeča stranka ne more zahtevati poplačila svoje terjatve do družbe S. iz zastavljene nepremičnine, ker naj bi obveznost S. zaradi izbrisa iz sodnega registra ugasnila, materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne pravne presoje ni ugotovilo vseh relevantnih dejstev, predvsem ni razčistilo (drugih) vprašanj glede obstoja in višine sporne terjatve in tudi ne vprašanja, ali sta toženca (že) postala lastnika nepremičnine, ki je bila zastavljena v njeno zavarovanje. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo temu sodišču v novo sojenje.

16. Odločba o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Tako npr. v zadevi II Ips 833/2009 z dne 20. 5. 2010 in II Ips 176/2006 z dne 12. 9. 2008.

Op. št. (2): Tako npr. v zadevah II Ips 120/2007 z dne 14. 10. 2009, II Ips 516/2007 z dne 11. 2. 2010. Takšna je tudi prevladujoča praksa višjih sodišč.

Op. št. (3): Pavčnik, Argumentacija v pravu, str. 147.

Op. št. (4): Člen 9 OZ (enako 17. člen ZOR).

Op. št. (5): Nosilni argument v sodbi II Ips 176/2006.

Op. št. (6): Glej 49. točko obrazložitve odločbe.

Op. št. (7): Tak primer si je zlahka zamisliti, če so (bili) aktivni družbeniki pravne osebe, ki so že pred tem prenehale. Tak pravno nevzdržen položaj bi ob uveljavitvi spornega stališča sedaj nastal v vseh primerih izbrisa družbe. Po posegu Ustavnega sodišča z odločbo U-I- 307/11 namreč družbeniki za obveznosti izbrisane družbe ne odgovarjajo več

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014