Sklep II Ips 70/2011

Jedro

Atribut judikatne terjatve je, da ima upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti v izvršilnem postopku. Edini razlog, zaradi katerega se upnik odloči za sodno ugotavljanje terjatve, je praviloma njegovo prepričanje, da bo dolžnikovo izpolnitev obveznosti lahko realiziral v izvršilnem postopku. Zato je treba razumeti določbo prvega odstavka 336. člena OZ tako, da pri judikatnih terjatvah zastaranje začne teči prvi dan po izvršljivosti sodne odločbe (glede vseh terjatev, ki so zapadle do navedenega dne).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se delno ugodi dolžnikovemu ugovoru in se sklep o izvršbi In 157/2008 z dne 15. 12. 2008 razveljavi tudi glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov 265,38 EUR in 24,82 EUR od 29. 11. 1999 do 31. 12. 2001 in se predlog za izvršbo v tem delu zavrne.

Obrazložitev

1. Upnik je 15. 12. 2008 vložil predlog za izvršbo na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Kopru P 644/95 z dne 29. 11. 1999, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru I Cp 75/2000 z dne 23. 8. 2000, ki je postala izvršljiva 24. 9. 2000.

2. Sodišče prve stopnje je 15. 12. 2008 dovolilo izvršbo glede zneska 265,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 1995 do plačila ter pravdnih stroškov v znesku 24,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 1995 do plačila. Isto sodišče je 6. 11. 2009 s sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor proti sklepu o izvršbi.

3. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo dolžnikovi pritožbi proti prvostopenjskemu sklepu in razveljavilo sklep o izvršbi glede zakonskih zamudnih obresti od 1. 1. 2002 dalje do plačila, ker je ugotovilo, da so zakonske zamudne obresti do dneva uveljavitve Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) že presegle glavnico.(1)

4. Vrhovno državno tožilstvo z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija pravnomočno odločitev sodišča o zavrnitvi ugovora dolžnika glede teka zakonskih zamudnih obresti od dne 29. 11. 1999 (zaključek glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje) do 31. 12. 2001. Uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi nižji sodišči nepravilno uporabili prvi odstavek 356. člena OZ, drugega odstavka istega člena v zvezi s prvim odstavkom 347. člena OZ pa nista uporabili. Sodišče je svojo odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 356. člena OZ, po kateri terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zastarajo v desetih letih. Pri tem naj ne bi upoštevalo drugega odstavka istega člena OZ, ki posebej ureja vprašanje zastaranja občasnih terjatev (tudi obresti), ki sicer izvirajo iz pravnomočnih odločb, vendar zapadejo v plačilo v bodoče. Drugi odstavek 356. člena OZ odkazuje na uporabo prvega odstavka 347. člena OZ, zaradi česar navedene terjatve ne zastarajo v roku 10 let, temveč v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev, torej v treh letih od zapadlosti posamezne dajatve. Za presojo utemeljenosti dolžnikovega ugovora zastaranja je zato v obravnavanem primeru odločilno, katere so tiste občasne terjatve iz izvršilnega naslova, ki so zapadle v bodoče. Pri tem je treba upoštevati vprašanje časovnih meja pravnomočnosti, to je nastopa trenutka, na katerega se nanaša pravnomočnost izvršilnega naslova. Ker sta tako materialnopravni preizkus utemeljenosti dajatvenega zahtevka, ki ga opravi sodišče prve stopnje, kot tudi pritožbeni preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava v prvostopni odločbi, vezana na dejansko stanje, ugotovljeno ob zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, je treba kot terjatve, ki zapadejo v bodoče, šteti tiste občasne terjatve, ki zapadejo v plačilo po zaključku glavne obravnave, torej po času, na katerega segajo časovne meje pravnomočnosti izvršilnega naslova. V zvezi s tem stališčem se tožilstvo sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 49/2001 z dne 24. 10. 2001 in III Ips 85/2008 z dne 23. 11. 2010.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Zahteva utemeljeno opozarja na stališče Vrhovnega sodišča v odločbi III Ips 85/2008 z dne 23. 11. 2010, da je treba razmejiti prave judikatne terjatve, glede katerih prvi odstavek 356. člena OZ predpisuje, da zastarajo v 10 letih, od tistih, ki predstavljajo občasne terjatve in je zanje predpisan krajši zastaralni rok (drugi odstavek 356. člena OZ), ob upoštevanju časovnih meja pravnomočnosti sodne odločbe. Razmejitveni trenutek tako predstavlja zaključek glavne obravnave, torej tisti trenutek, do katerega so upoštevana relevantna dejstva, ki so lahko vplivala na ugotovitev sporne terjatve. Občasne terjatve (v našem primeru obresti), ki izvirajo iz izvršilnega naslova in zapadejo v bodoče (drugi odstavek 356. člena OZ) so tako tiste občasne terjatve, ki so zapadle po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

7. Na tem mestu je treba poudariti, da časovne meje pravnomočnosti urejajo le en vidik zastaranja judikatnih terjatev, in sicer njihovo umestitev med „prave“ judikatne terjatve (prvi odstavek 356. člena OZ) in „neprave“ judikatne terjatve, ki jih predstavljajo nekatere občasne terjatve (drugi odstavek 356. člena OZ). Drugi pomembni vidik je odgovor na vprašanje, kdaj zastaranje judikatne terjatve začne teči. Na splošno je to vprašanje urejeno z določbo, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti.(2) Določena terjatev pridobi vse značilnosti judikatne terjatve šele s pravnomočnostjo sodne odločbe, s katero je bila ta terjatev ugotovljena.(3) Atribut judikatne terjatve je, da ima upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti v izvršilnem postopku. Edini razlog, zaradi katerega se upnik odloči za sodno ugotavljanje terjatve, je praviloma njegovo prepričanje, da bo dolžnikovo izpolnitev obveznosti lahko realiziral v izvršilnem postopku. Zato je treba razumeti določbo prvega odstavka 336. člena OZ tako, da pri judikatnih terjatvah zastaranje začne teči prvi dan po izvršljivosti sodne odločbe (glede vseh terjatev, ki so zapadle do navedenega dne).

8. V obravnavanem primeru tako spadajo v kategorijo nepravih judikatnih terjatev (drugi odstavek 356. člena OZ), vse tiste občasne (obrestne) terjatve, ki so zapadle po 29. 11. 1999 (datum zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje). Vendar pa zastaranje judikatnih terjatev ni začelo teči pred 25. 9. 2000 (24. 9. 2000 je sodna odločba postala izvršljiva). Kljub temu pa je nastopilo zastaranje neprave judikatne terjatve, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti za čas od 29. 11. 1999 do 31. 12. 2001, ker je upnik vložil izvršilni predlog šele 15. 12. 2008 in je od izvršljivosti odločbe pravdnega sodišča (oziroma od zapadlosti tistih terjatev, ki so zapadle v času od 25. 9. 2000 do 31. 12. 2001), že zdavnaj pretekel triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 347. člena OZ. Zato se je dolžnik v ugovoru proti sklepu o izvršbi utemeljeno skliceval na zastaranje terjatve v navedenem obsegu in je tako utemeljena tudi zahteva za varstvo zakonitosti.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006.

Op. št. (2): Primerjaj prvi odstavek 336. člena OZ.

Op. št. (3): Primerjaj prvi odstavek 356. člena OZ.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014