Sklep II Ips 437/2010

Jedro

Za obravnavani primer velja, da pravnomočnost odločitve o zavrženju tožbe glede na določbo 44. člena ZUst ni nikakršna ovira za upoštevanje poznejše razveljavitve že ves čas tega postopka ustavnoskladno sporne zakonske določbe, saj s sklepom, izdanim v tem postopku še pred nastopom litispendence, ni bilo o nobenem „razmerju“ - tudi ne o procesnopravnem razmerju, ki še sploh ni nastalo – pravnomočno odločeno.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavita.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo po odvetnici tožnikov vloženo tožbo, ker v njej ni bila navedena vrednost spornega predmeta kot obvezna sestavina tožbe.

2. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 18. 2. 2010 (torej pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010, s katero je bil razveljavljen drugi odstavek 108. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) pritožbo tožnikov zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Zavzelo je stališče, da določba drugega odstavka 108. člena ZPP, po kateri se nepopolne vloge odvetnikov ne pošiljajo v popravo, ni protiustavna, sodišče pa ni pooblaščeno in ni dolžno ugotavljati, zakaj je odvetnica vložila nepopolno tožbo.

3. Tožnika sta nato vložila predlog za dopustitev revizije zoper sklep sodišča druge stopnje, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 166/2010 z dne 1. 7. 2010 ugodilo in dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je dopustno zavrženje tožbe, ki jo je vložil odvetnik pa v njej ni navedena vrednost spornega predmeta, ne da bi bil vlagatelj prej pozvan k odpravi pomanjkljivosti. Na podlagi navedenega sklepa (dopuščena revizija – tretji odstavek 367. člena ZPP) sta tožnika pravočasno vložila revizijo v skladu z obsegom dopustitve iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka – in sicer 45. člena v zvezi s 108. členom in prvim odstavkom 180. člena ZPP ter odločbo Ustavnega sodišča U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010. Čeprav sta tožnika že v pritožbi ocenjevala prvostopenjsko sklicevanje na določbo 45. člena v zvezi z določbo (tedanjega) drugega odstavka 108. člena ZPP kot takšno, ki privede do kršitve ustavne pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, sodišče druge stopnje njunemu razlogovanju ni pritrdilo in je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da določba drugega odstavka 108. člena ZPP ni neskladna z Ustavo. Vendar se je o tem drugače izreklo Ustavno sodišče, ki je z navedeno odločbo določbo drugega odstavka 108. člena ZPP razveljavilo; razveljavitev zakona pa po Zakonu o ustavnem sodišču (ZUst) učinkuje praviloma že naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi. Ne glede na to pa je izpodbijana odločitev po mnenju revidentov procesnopravno zgrešena tudi spričo specialnosti določbe prvega odstavka 180. člena ZPP (o njunih sestavinah tožbe) v razmerju do določb 108. člena istega zakona, ki se nanašajo splošno na vse vloge; zato zgolj izostanek označbe vrednosti spora tožbi ne more odvzeti narave vloge, sposobne za obravnavanje, sodišče pa ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno (drugi odstavek 2. člena ZPP, 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in prvi odstavek 23. člena Ustave RS) – zlasti, ko bi to imelo zaradi poteka prekluzivnega roka po Stvarnopravnem zakoniku za posledico trajno izgubo pravice stranke do sodnega varstva. Tožnika predlagata razveljavitev sklepov sodišč obeh stopenj in (neustrezno z dodatkom) vrnitev zadeve sodišču prve stopnje „v ponovno obravnavo“.

4. Revizija je utemeljena.

5. Izpodbijana pravnomočna odločitev o zavrženju tožbe temelji na v času izdaje sklepa sodišča druge stopnje (18. 2. 2010) še veljavni določbi drugega odstavka 108. člena ZPP, po kateri sodišče nerazumljive ali nepopolne vloge ni poslalo v popravo oziroma dopolnitev, če jo je vložil odvetnik, temveč jo je zavrglo. Ta zakonska določba, ki sta ji tožnika utemeljeno odrekala ustavnoskladnost že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep o zavrženju tožbe, je bila z odločbo Ustavnega sodišča U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010, objavljeno v Uradnem listu RS 24. 6. 2010, razveljavljena. Tožnika se v reviziji utemeljeno zavzemata za nujnost upoštevanja učinkov razveljavitve navedene zakonske določbe v konkretno obravnavanem primeru.

6. Če Ustavno sodišče ugotovi, da je zakon protiustaven, ga v celoti ali delno razveljavi, razveljavitev pa po določbi prvega odstavka 161. člena Ustave RS učinkuje praviloma takoj (izjemoma v roku, ki ga določi Ustavno sodišče, kar se v primeru razveljavitve drugega odstavka 108. člena ZPP ni zgodilo). Od dneva učinka razveljavitve se po določbi 44. člena ZUst razveljavljeni zakon oziroma del zakona ne uporablja več niti za „razmerja“, nastala že pred dnevom začetka učinkovanja razveljavitve – s čimer je v določenem obsegu inkorporiran celo retroaktiven učinek razveljavitve, ki ga zanesljivo tehtno upravičuje cilj preprečitve nadaljnjega vzdrževanja že ugotovljenega ustavno neskladnega stanja. Z določbo 44. člena ZUst predvidena edina izjema od tega pravila velja le za primere, ko je bilo do dneva nastopa učinka razveljavitve že pravnomočno odločeno. Pri presoji obstoja pogojev za uporabo te izjeme pa je treba upoštevati načela in ustavne pravice, ohranjanju katerih je namenjena – to je načelo zaupanja v pravo, enako varstvo pravic in tudi prepoved ponovnega sojenja o isti stvari. To pomeni, da je izključena le taka razlaga povratnih učinkov z odločbo Ustavne sodišča razveljavljenega (dela) zakona, ki bi zaradi posega v „razmerja“, o katerih je bilo do tedaj že pravnomočno odločeno, posledično privedla do negacije naštetih ustavno varovanih načel in jamstev. Za sklep, da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, je po eni strani pomembno, da je bila razveljavljena določba drugega odstavka 108. člena ZPP predpis procesnopravne narave, po drugi strani pa, da izpodbijana odločitev o zavrženju tožbe, ki je sicer postala pravnomočna pred izdajo odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi navedene zakonske določbe, ni odločitev o kakršnemkoli „razmerju“ strank – ne v procesnopravnem pomenu niti, oziroma še manj, v vsebinskem materialnopravnem pomenu.

7. Za razveljavitev zakonskih določb procesnopravne narave z odločbo Ustavnega sodišča velja (enako kot za zakonodajne spremembe procesnih zakonov), da v aktualnih postopkih – tudi z izrednim pravnim sredstvom – praviloma že takoj učinkujejo (če ni z odločbo Ustavnega sodišča ali v prehodnih določbah noveliranega zakona drugače določeno) in se v odprtih postopkih uporabljajo od trenutka njihove veljavnosti dalje na vseh stopnjah tudi inštančnega preizkusa sojenja. O tem se je že izreklo tudi Ustavno sodišče na primer v sklepu U-I-21/02 ob odločanju o bistveno podobnem vprašanju s stališčem, da „... ni ustavne zahteve, da bi se sodni postopek moral končati po procesnih pravilih, po katerih se je začel. Ne gre za vprašanje pridobljenih pravic, saj pravila o teku pravdnega postopka niso pravica stranke ...“. Za obravnavani primer pa poudarjeno velja, da pravnomočnost odločitve o zavrženju tožbe ni glede na določbo 44. člena ZUst nikakršna ovira za upoštevanje poznejše razveljavitve že ves čas tega postopka ustavnoskladno sporne zakonske določbe, saj s sklepom, izdanim v tem postopku še pred nastopom litispendence, ni bilo o nobenem „razmerju“ - tudi ne o procesnopravnem razmerju, ki še sploh ni nastalo – pravnomočno odločeno.

8. Ker je podan utemeljeno uveljavljan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v pravkar obrazloženem pomenu, je bilo treba sklepa sodišč druge in prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 379. člena istega zakona razveljaviti, da bo mogoče vsebinsko odločiti o zahtevku tožnikov.

9. Izrek o stroških revizijskega postopka tožnikov je smiselno oprt na določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014