Sodba in sklep VIII Ips 204/2008

Jedro

Ker lahko člani organov družb kot poslovodne osebe svoje delo v okviru statusnopravne funkcije na podlagi določb ZGD-1 opravljajo tudi na drugi pravni podlagi, je lahko status take poslovodne osebe nasploh odvisen od oblikovanja razmerja med njo in družbo. Če svojo medsebojno pogodbeno razmerje oblikujeta tako, da v njem dejansko obstajajo elementi delovnega razmerja, velja za njuno razmerje delovna zakonodaja z določenimi posebnostmi, če temu ni tako, pa gre za neko drugo vrsto pogodbe. Če se označba pogodbe in dejansko razmerje med strankama ne ujemata, se pravna narava pogodbe presoja po dejanski vsebini razmerja.

V primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi in nastanka delovnega razmerja edinega družbenika d.o.o. in direktorja družbe gre za notranje razmerje med direktorjem, kot zastopnikom družbe, preko katerega družba izvaja aktivno vlogo delodajalca, in isto fizično osebo, ki bi morala kot delavec ravnati po navodilih delodajalca, torej iste fizične osebe. Dejansko bi pri tem šlo za razmerje, ko sta značilna nasprotna položaja delavca in delodajalca, brez katerih delovno razmerje ne more nastati in obstajati, združena v isti fizični osebi, tako da je dvostranskost razmerja, značilnega za pogodbo o zaposlitvi, onemogočena.

Izrek

Reviziji se ugodi in se:

- glede odločitve o podlagi za zdravstveno zavarovanje sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in se v tem delu tožba zavrže;

- v preostalem sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Dokončna odločba tožene stranke št. 5073034 z dne 6. 10. 2005 se spremeni tako, da se ugotovi, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za vključitev v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja za čas od 1. 4. 2005 do 31. 10. 2005.“

Tožnik krije sam svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za spremembo dokončne odločbe tožene stranke z dne 6. 10. 2005, s katero je bila zavrnjena prijava tožnika v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, tako da se za čas od 1. 4. 2005 do 31. 10. 2005 ugotovi, da tožnik izpolnjuje pogoje za prijavo v zavarovanje na podlagi tega razmerja. Ugotovilo je, da je bil tožnik prijavljen v zavarovanje na podlagi samozaposlitve kot samostojni podjetnik (s.p.). Po ustanovitvi enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) je s 1. 4. 2005 utemeljeno uveljavljal vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja v tej d.o.o., v kateri je bil hkrati poslovodja oziroma direktor. Do socialnih zavarovanj na tej podlagi je upravičen ne glede na to, da je imel še naprej prijavljeno tudi dejavnost s.p., saj je na podlagi določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) delovno razmerje opredeljeno kot prednostna podlaga za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je ob izpodbijani vsebinski presoji sodišče bistveno kršilo določbe postopka (81. člen ZDSS-1), ker je odločbo tožene stranke spremenilo, ne pa odpravilo, pri tem pa je odločalo zgolj o dokončni drugostopni odločbi, prvostopna odločba pa je ostala še naprej v veljavi. Poleg tega je sodišče odločalo tudi o podlagi za obvezno zdravstveno zavarovanje tožnika, kar ni bilo predmet predhodnega odločanja tožene stranke. O pritožbenih navedbah v zvezi s tem se sodišče druge stopnje niti ni opredelilo, tako da glede tega sodba nima razlogov. Sicer pa je sodišče zmotno uporabilo določbe 4., 17. in 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Tudi s poslovodno osebo je lahko sklenjena pogodba o zaposlitvi le ob pogojih iz 4. člena ZDR, to je, če gre za subordinirano delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Tožnik pa je lahko sklenil zatrjevano pogodbo o zaposlitvi le sam s sabo, istočasno kot delavec in kot edini zastopnik in lastnik delodajalca. V tem razmerju bi lahko nadzoroval in dajal navodila (v imenu delodajalca) le sam sebi, kar je pojmovno nemogoče. Zato je šlo za navidezni pravni posel. Dejansko pravno razmerje med tožnikom in njegovo d.o.o. je neodvisen položaj tožnika, kot poslovodne osebe, ki sama vodi posle in sama odloča o lastnih prihodkih. Takšno pravno razmerje pa ustreza definiciji samozaposlene osebe iz 8. člena in drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

5. Revizija je utemeljena.

6. S tem, ko je sodišče odločilo le o drugostopni odločbi tožene stranke in ko je odločbo spremenilo, namesto odpravilo in je tako odločitev kljub pritožbeni graji potrdilo tudi sodišče druge stopnje, ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj na vsebino odločitve taka napaka ni vplivala.

7. Sodišče pa je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je po vsebini odločilo o tožnikovi podlagi za prijavo v obvezno zdravstveno zavarovanje in je kljub pritožbi pri taki odločitvi vztrajalo tudi sodišče druge stopnje. O prijavi v obvezno zdravstveno zavarovanje tožena stranka predhodno ni odločala oziroma nanjo tudi ni bila naslovljena tovrstna zahteva, o kateri sicer niti ne bi bila pristojna odločati. Lastnost zavarovane osebe v zdravstvenem zavarovanju ugotavlja pristojna služba Zavoda za zdravstveno zavarovanje na podlagi prijave v zavarovanje (drugi odstavek 78. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ). Tožnik ni izkazal, da je pri pristojnem zavodu za zdravstveno zavarovanje uveljavljal lastnost zavarovanca, tako da procesna predpostavka za vložitev tožbe v smislu 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) ni podana. Zato bi moralo sodišče na podlagi 274. člena ZPP v tem delu tožbo zavreči. Na podlagi drugega odstavka 379. člena ZPP je zato v tem delu sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, razveljavilo in tožbo zavrglo.

8. Na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPIZ-1 se v pokojninsko in invalidsko zavarovanje obvezno zavarujejo delavci, zaposleni na območju Republike Slovenije. Samozaposlene osebe, vključno z s.p. in poslovodnimi osebami, ki so hkrati družbeniki zasebnih družb, se obvezno zavarujejo na podlagi določb 15. člena ZPIZ-1. Pri tem 25. člen ZPIZ določa prednostno podlago za zavarovanje, če oseba istočasno izpolnjuje pogoj za vključitev v obvezno zavarovanje po več podlagah. V tem primeru ima prednost za vključitev v zavarovanje tista podlaga, ki je v zakonu naveden pred drugimi podlagami.

9. Da je bil tožnik v spornem obdobju vključen v obvezno zavarovanje kot samozaposlena oseba (s.p.), med strankama ni bilo sporno. Sporno je bilo, ali tožnik izpolnjuje pogoje za prijavo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje tudi iz naslova zaposlitve, to je delovnega razmerja v družbi (d.o.o. ), katere edini družbenik in poslovodja (direktor) je bil.

10. Glede na navedeno je za rešitev tega spora pomembna odločitev o predhodnem vprašanju, ali je poleg podlage iz 15. člena ZPIZ-1 pri tožniku obstajala tudi podlaga za obvezno zavarovanje v smislu prvega odstavka 13. člena ZPIZ-1, to je status tožnika kot delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi na funkciji direktorja, sklenjene z d.o.o., katere edini družbenik in direktor je bil tožnik. O tem predhodnem vprašanju je bila v smislu 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pristojna v predhodnem postopku odločati tudi tožena stranka.

11. ZDR v 72. členu tudi za poslovodne osebe (tudi za direktorje oziroma poslovodje d.o.o.) načelno predvideva možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi. S pogodbo o zaposlitvi se sklene delovno razmerje (prvi odstavek 9. člena ZDR). Torej je mogoče skleniti pogodbo o zaposlitvi v vseh primerih, ko pogodba ureja razmerje, ki ima bistvene elemente delovnega razmerja oziroma, ko so izpolnjeni vsaj temeljni pogoji za sklenitev take pogodbe. To velja tudi za pogodbo o zaposlitvi s poslovodnim delavcem, za katero ZDR v 72. členu sicer določa nekatere posebnosti. Ker lahko člani organov družb kot poslovodne osebe svoje delo v okviru statusnopravne funkcije na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) opravljajo tudi na drugi pravni podlagi, je lahko status take poslovodne osebe nasploh odvisen od oblikovanja razmerja med njo in družbo. Če svojo medsebojno pogodbeno razmerje oblikujeta tako, da v njem dejansko obstajajo elementi delovnega razmerja, velja za njuno razmerje delovna zakonodaja z določenimi posebnostmi, če temu ni tako, pa gre za neko drugo vrsto pogodbe. Če se označba pogodbe in dejansko razmerje med strankama ne ujemata, se pravna narava pogodbe presoja po dejanski vsebini razmerja (1).

12. Bistveni elementi in iz njih izhajajoči temeljni pogoji za sklenitev pogodbe o zaposlitvi izhajajo iz definicije delovnega razmerja, opredeljeni v 4. členu ZDR. Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V delovnem razmerju je vsaka od pogodbenih strank dolžna izvrševati dogovorjene ter predpisane pravice in obveznosti.

13. Iz definicije delovnega razmerja izhaja, da je bistveno za pogodbo o zaposlitvi, da gre za dvostransko pogodbeno razmerje z značilno vsebino. Z določitvijo, da delavec v delovnem razmerju dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, zakon poudarja podrejenost delavca delodajalcu. To je temeljna značilnost pogodbe o zaposlitvi in najpomembnejši opredelilni element delovnega razmerja (2). Pri tem delodajalec, ki je pravna oseba, sklepa pogodbo o zaposlitvi in izvaja pristojnosti delodajalca iz te pogodbe po svojem zastopniku, določenim v aktu o ustanovitvi, ali po od njega pooblaščeni osebi. Kadar se sklepa pogodba o zaposlitvi s poslovodno osebo, nastopa v imenu delodajalcev organ, določen z zakonom, aktom o ustanovitvi ali statutom, če le tega ni, pa lastnik (tretji odstavek 18. člena ZDR).

14. Tožnik je bil kot edini družbenik in direktor d.o.o. v eni osebi ustanovitelj in izključni lastnik družbe ter njen zakoniti zastopnik, preko katerega je družba delovala in nastopala v pravnem prometu. Le v tem svojstvu je tožnik tudi deloval v družbi. Na podlagi 525. člena ZGD lahko sicer tudi edini družbenik d.o.o. sklepa pogodbe v imenu družbe s samim seboj kot drugo pogodbeno stranko. Do tega lahko pride predvsem zato, ker sta osebna premoženjska sfera družbenika (ki je sočasno direktor oziroma zastopnik družbe) in premoženjska sfera družbe z omejeno odgovornostjo, kot pravne osebe, ločeni. V primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi in nastanka delovnega razmerja edinega družbenika in direktorja družbe pa gre za notranje razmerje med direktorjem, kot zastopnikom družbe, preko katerega družba izvaja aktivno vlogo delodajalca, in isto fizično osebo, ki bi morala kot delavec ravnati po navodilih delodajalca, torej iste fizične osebe. Dejansko bi pri tem šlo za razmerje, ko sta značilna nasprotna položaja delavca in delodajalca, brez katerih delovno razmerje ne more nastati in obstajati, združena v isti fizični osebi, tako da je dvostranskost razmerja, značilnega za pogodbo o zaposlitvi, onemogočena.

15. Na podlagi prvega odstavka 11. člena ZDR se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava. To velja tudi za vprašanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi (12. člen ZDR), s tem, da na ničnost pogodbe o zaposlitvi pazi sodišče po uradni dolžnosti, nanjo pa se lahko sklicuje tudi vsaka zainteresirana stranka (prvi odstavek 13. člena ZDR).

16. Ker tožnik del in nalog v družbi ni mogel opravljati po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki ga je kot edini družbenik in zastopnik družbe operativno predstavljal v isti osebi, ni bil podan bistveni pogoj, to je pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v smislu 4. člena in prvega odstavka 9. člena ZDR. Ker pogodba o zaposlitvi, na katero se je ob uveljavljanju prijave v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v smislu 13. člena ZPIZ-1 skliceval tožnik, glede na ugotovljeno ničnost ni mogla imeti pravnih in dejanskih učinkov pogodbe o zaposlitvi (kvečjemu bi na podlagi 89. člena Obligacijskega zakonika – OZ lahko šlo za civilnopravno pogodbo o poslovodenju), je tožena stranka utemeljeno zavrnila njegovo zahtevo za priznanje statusa zavarovanca na gornji podlagi (3).

17. Glede na navedeno je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je tožnik v d.o.o., katere edini družbenik in direktor je bil, v delovnem razmerju in na tej podlagi ugodilo tožbenemu zahtevku za vključitev v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi pogodbe o zaposlitvi v smislu delovnega razmerja. V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je zato sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, v tem delu spremenilo tako, da se tožnikov zahtevek za spremembo dokončne odločbe tožene stranke in vključitev v pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja kot neutemeljen zavrne.

18. Ker tožnik s tožbo oziroma tožbenim zahtevkom ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov postopka.

---.---

Op. št. (1): Senčur Peček: Aktualna vprašanja delovnopravnega varstva direktorjev gospodarskih družb in vodilnih delavcev, revija Delavci in delodajalci, Ljubljana, št. 2-3/2008, str. 291.

Op. št. (2): Skupina avtorjev: Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV založba, 2008, str. 38 (Končan).

Op. št. (3): Enaka stališča je Vrhovno sodišče zastopalo že v sodbi VIII Ips 167/2008 z dne 19. 10. 2009.

Datum zadnje spremembe:

29.04.2019