Sklep II Ips 680/2008

Jedro

Ker izvenzakonski partner pridobi izključna lastninska upravičenja na stvari oziroma njenem delu šele z delitvijo, je edini trenutek, ki je lahko relevanten za presojo posebnih pogojev drugega zakonca za pridobitev lastninske pravice, le trenutek delitve skupnega premoženja.7

Državljanstvo tožnika lahko v tem primeru vpliva samo na način delitve skupnega premoženja, ne pa tudi na to, ali stanovanje spada v skupno premoženje.

Od državljanstva tožnika v trenutku delitve skupnega premoženja v pravdi je tako v tem primeru odvisno, ali bo lahko v tem postopku pridobil stvarnopravno upravičenje na spornem stanovanju, torej, ali je njegov zahtevek utemeljen.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da spada sporno stanovanje v skupno premoženje in da je tožnikov solastninski delež na njem do 3/4. V preostalem delu (glede premičnin) je zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se sodbi razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: (1) da so prijatelji in znanci tožnika in toženko obravnavali kot par, (2) da tožnik in toženka zaradi narave tožnikovega dela nista živela skupaj, (3) da je tožnik v prostem času obiskoval toženko in je šlo pri tem več kot zgolj za obiske, (4) da sta tožnik in toženka skupaj plačevala stroške stanovanja, (5) da je bilo na zvoncu stanovanja napisano tožnikove ime, (6) da sta tožnik in toženka 2. 9. 1999 kupila sporno stanovanje, (7) da je toženka nastopila kot kupec, ker tožnik v času nakupa ni imel slovenskega državljanstva, (8) da toženka razpolaga s kupoprodajno pogodbo z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom in (9) da je skupnost tožnika in toženke trajala od leta 1993 do konca leta 2003. Revizijske navedbe, da je imel tožnik v istem časovnem obdobju še zunajzakonsko skupnost z drugo partnerko ter navedbe v zvezi s toženkino zaljubljenostjo v tožnika, pomenijo izpodbijanje zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev in dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Neutemeljen je revizijski očitek, da tožnik in toženka nista bila v zunajzakonski skupnosti. Glede na dejanske ugotovitve (primerjaj s 1. do 6. točko dejanskih ugotovitev) se revizijsko sodišče pridružuje materialnopravnemu sklepu sodišč prve in druge stopnje, da odnos tožnika in toženke zadošča kriterijem, ki so potrebni, da se zveza moškega in ženske lahko šteje za zunajzakonsko skupnost. Dejstvo, da tožnik in toženka nista živela skupaj, nima za posledico, da nista bila v zunajzakonski skupnosti, pod pogojem, da so za to obstajale objektivne okoliščine. Tožnikovo profesionalno igranje nogometa po oceni revizijskega sodišča pomeni prav tako okoliščino.

8. V času nakupa stanovanja je bil tožnik državljan Republike Hrvaške (primerjaj s 7. točko dejanskih ugotovitev). Takrat veljavni 68. člen Ustave Republike Slovenije je določal, da lahko tujci pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah samo pod pogoji, ki jih določa zakon ali mednarodna pogodba, ki jo ratificira državni zbor, in sicer ob pogoju vzajemnosti. Republika Slovenija do trenutka sklenitve prodajne pogodbe za nepremičnino še ni sprejela zakona ali mednarodne pogodbe (z izjemo Evropskega sporazuma o pridružitvi med RS in Evropskimi skupnostmi), ki bi določal pogoje za pridobitev lastninske pravice tujcev na nepremičninah. V letu 1999 je bila edina možnost državljanov držav, ki niso bile članice EU ali ZDA, za pridobitev lastninske pravice dedovanje nepremičnin pod pogojem vzajemnosti na podlagi 6. člena Zakona o dedovanju.(1) Toženka ima zato prav, da v letu 1999 državljan Republike Hrvaške na podlagi pravnega posla ni mogel pridobiti lastninske pravice na nepremičnini, vendar pa, kot bo pojasnjeno, državljanstvo tožnika ob sklenitvi pogodbe za odločitev v tej zadevi ni bistveno.

9. Revizijsko sodišče se je v nadaljevanju najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali stanovanje spada v skupno premoženje. V primerih, ko zakonodaja določa posebne pogoje za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini,(2) med katere sodi tudi slovensko državljanstvo,(3) se postavlja vprašanje, ali morata oba zakonca izpolnjevati posebne pogoje, da bi nepremičnina lahko postala del skupnega premoženja.

10. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da se pridobitev lastninske pravice zakoncev na stvari, ki je skupno premoženje, načeloma ne razlikuje od siceršnjega pridobivanja lastninske pravice na stvareh, ki tvorijo posebno premoženje vsakega od njiju. V poštev pridejo tako originarni kot izvedeni načini pridobivanja.(4) Ustaljeno stališče sodne prakse je, da za nastanek skupnega premoženja ni pomembno, ali pogodbo skleneta oba zakonca ali le eden od njiju. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR namreč velja, da je vse premoženje, pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje zakoncev. Dejstvo, da nepremičnina spada v skupno premoženje, pomeni, da sta nosilca lastninske pravice oba zakonca skupaj kot kolektiv (enota),(5) ne pa da vsakemu od zakoncev pripada solastniški delež na tej nepremičnini. Po oceni revizijskega sodišča v primeru pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice zato za veljavnost njenega prenosa iz premoženja prodajalca v premoženje pridobitelja oziroma v skupno premoženje zadošča, da posebne pogoje izpolnjuje le zakonec, ki sklepa pogodbo. Le taka razlaga omogoča dosledno upoštevanje kolektivne narave skupne lastnine. Državljanstvo drugega zakonca tako za veljavnost prenosa in presojo, ali nepremičnina sodi v skupno premoženje, ne more biti odločilno.

11. Zmotnost stališča toženke, da bi morala oba zakonca že v trenutku pridobitve nepremičnine izpolnjevati pogoj državljanstva, najbolje prikazuje absurdnost položaja, ki bi nastal v tem primeru. Nepremičnina bi bila, čeprav je bila kupljena iz skupnih sredstev, posebno premoženje tistega zakonca, ki je sklenil pogodbo in ki je edini izpolnjeval pogoj državljanstva. Takšna zmotna razlaga je v nasprotju z dvema temeljnima načeloma premoženjskega režima med zakoncema, in sicer (1) da skupno premoženje lahko preneha le z delitvijo; in (2) z načelom realne subrogacije, po katerem spada v skupno premoženje tudi stvar, ki je kupljena iz skupnih sredstev.

12. Ovire v zvezi z izpolnjevanjem posebnih pogojev pa lahko pridejo do izraza pri delitvi, ko se skupno premoženje transformira v posebno premoženje vsakega od zakoncev oziroma ko kolektivno lastninsko obliko (skupno lastnino) zamenja individualna (solastnina - izključna lastnina).(6)

Če želi drugi zakonec z delitvijo pridobiti (so)lastninsko pravico na nepremičnini, mora izpolnjevati posebne pogoje. Velja namreč, da oseba, ki ne more pridobiti lastninske pravice na nepremičnini po veljavnih predpisih, lastninskih upravičenj ne more pridobiti niti preko režima skupnega premoženja, saj bi s tem obšli kogentne določbe o posebnih pogojih za pridobitev lastninske pravice. Ker zakonec torej pridobi izključna lastninska upravičenja na stvari oziroma njenem delu šele z delitvijo, je edini trenutek, ki je lahko relevanten za presojo posebnih pogojev drugega zakonca za pridobitev lastninske pravice, le trenutek delitve skupnega premoženja.(7)

Državljanstvo tožnika lahko v tem primeru vpliva samo na način delitve skupnega premoženja, ne pa tudi na to, ali stanovanje spada v skupno premoženje.

13. Čeprav je za presojo izpolnjevanja posebnih pogojev pomemben trenutek delitve skupnega premoženja, pa je državljanstvo tožnika za odločitev v tej zadevi vseeno pomembno. Tožnik namreč s tem, ko zahteva ugotovitev solastninskega deleža na stanovanju, dejansko zahteva že delitev skupnega premoženja (stanovanja) v pravdi. Ustaljeno stališče sodne prakse in teorije je, da se skupno premoženje lahko deli tudi tako, da se spremeni v solastnino.(8) V primeru, če se delitev opravlja v pravdi, kot v obravnavani zadevi, potem se lahko kot trenutek delitve upošteva samo stanje ob zaključku glavne obravnave. Od državljanstva tožnika v trenutku delitve skupnega premoženja je tako odvisno, ali bo lahko v tem postopku pridobil stvarnopravno upravičenje na spornem stanovanju, torej, ali je njegov zahtevek utemeljen.

14. Sodišči prve in druge stopnje zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča nista ugotavljali državljanstva tožnika ob zaključku glavne obravnave. Revizijsko sodišče je zato moralo sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče bo moralo v novem sojenju ugotoviti državljanstvo tožnika. Če ni slovenski državljan, bo moralo zavzeti stališče, ali so morda izpolnjeni posebni pogoji za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini po specialnih predpisih (npr. po Zakonu o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah, Ur. l. RS, št. 61/2006).

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Pogoj vzajemnosti ugotavlja Ministrstvo za pravosodje RS na podlagi Zakona o ugotavljanju vzajemnosti (ZUV), pri čemer se v skladu s 4. členom ZUV v zapuščinskem postopku vzajemnost kot pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini pri zakonitem in oporočnem dedovanju domneva do dokaza o nasprotnem. Več o tem Savkovič, Bodo po vstopu RS v EU naše nepremičnine v rokah tujcev?, PP, št. 2, str. 42, 8. 4. 2004.

Op. št. (2): Prim. M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 285-286.

Op. št. (3): V skladu z 68. členom Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami) lahko tujci pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali mednarodna pogodba, ki jo ratificira državni zbor.

Op. št. (4): Prim. V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Bonex založba, Ljubljana 2002, str. 373.

Op. št. (5): Prim. T. Keresteš, Skupnosti v civilnem pravu, Podjetje in delo, št. 2, GV založba, Ljubljana 2005, str. 335. Enako stališče, sicer za razmerja med dediči, zavzema tudi A. Finžgar v članku Še o spornih vprašanjih dednega prava, Pravnik št. 1-3, let. 29, Ljubljana 1974, str. 62; subjekt podedovanega premoženja so vsi sodediči kot enota, gre za nerazdelno kolektivno skupnost.

Op. št. (6): V primeru, če bi zakonca pridobila solastnino že s trenutkom pridobitve stvari, kakršna je ureditev npr. na Hrvaškem, potem bi morala oba zakonca izpolnjevati pogoje že v trenutku pridobitve stvari.

Op. št. (7): Prim. odločbo VS RS II Ips 727/94 z dne 3. 4. 1996.

Op. št. (8): Prim. V. Žnidaršič, Premoženjska razmerja med zakoncema, Bonex založba, Ljubljana 2002, str. 345, 412-413; V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana 2004, str. 357; D. Wedam-Lukić in A. Polajnar-Pavčnik, Nepravdni postopek – zakon s komentarjem, Uradni list, Ljubljana 1991, str. 92.

Datum zadnje spremembe:

26.04.2019