VSL Sodba I Cp 2348/2018

Jedro

V skladu z določbo 219. člena ZOR, ki se v skladu s 1060. členom OZ uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, lahko v primeru, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, imetnik zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Določba govori o tuji stvari, kar pomeni, da tisti, ki stvar uporablja, nima pravice do nje. Kakšno pravico ima na stvari, ni pomembno. Ni torej treba, da ima na njej stvarno pravico (lastninsko), lahko ima na njej obligacijsko pravico, na podlagi katere mu pripada pravica do uporabe stvari. Pod pojmom uporabe stvari je treba razumeti vsakršno izkoriščanje tuje pravice (obligacijske, stvarne ...).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

– v tč. II tako, da se znesek 61.138,61 EUR nadomesti z zneskom 43.450,70 EUR (prva vrstica tč. II izreka izpodbijane sodbe), in tako, da se znesek 26.916,40 EUR nadomesti z zneskom 9.228,48 EUR (druga alineja tč. II izreka izpodbijane sodbe);

– v tč. IV izreka sodbe tako, da se znesek 61.138,68 EUR nadomesti z zneskom 43.450,70 EUR (prva vrstica tč. IV izreka izpodbijane sodbe), in tako, da se znesek 26.916,40 EUR nadomesti z zneskom 9.228,48 EUR (druga alineja tč. IV izreka izpodbijane sodbe);

– v tč. V izreka izpodbijane odločbe tako, da se znesek 6.861,32 EUR nadomesti z zneskom 24.549,30 EUR (prva vrstica tč. V izreka izpodbijane sodbe);

– v tč. VI izreka izpodbijane odločbe pa tako, da se znesek 3.924,69 EUR nadomesti z zneskom 1.634,30 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 329,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 61.138,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 23.071,20 EUR od 4. 12. 2006 dalje, od zneska 26.916,40 EUR od 5. 10. 2012 dalje in od zneskov po 384,52 EUR, ki so zapadli vsak mesec v obdobju od novembra 2012 do marca 2015, od prvega dne v mesecu dalje (tč. II izreka izpodbijane sodbe). Hkrati je ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 589,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (tč. III izreka sodbe). V dajatvenem delu sodbe je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 61.138,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. IV sodbe). Odločilo je še, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 6.861,32 EUR in za zakonske zamudne obresti od denarnih zneskov 400,00 EUR mesečno v obdobju od 1. 2. 2001 do 1. 10. 2012 in od zneskov 15,48 EUR v obdobju od 1. 11. 2012 do 1. 3. 2015 (tč. V sodbe). Toženi stranki je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.924,69 EUR (tč. VI izreka izpodbijane sodbe).

2. Tožena stranka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče tožnici priznalo uporabnino za uporabo obravnavanih nepremičnin (gre za nepremičnine parc. št. 978/1, 978/2 in 978/3 k.o. ...) za čas od 1. 1. 2002 do 15. 3. 2015, čeprav je tožnica navedene nepremičnine pridobila z vpisom v zemljiško knjigo šele 31. 7. 2014 na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 369/1998-I z dne 2. 7. 2009. Do vpisa tožnica ni bila zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin in jih zato tudi ni imela pravice uporabljati oziroma zahtevati nadomestila za njihovo uporabo. Pred pravnomočnostjo sodbe tožnica tudi ni imela obligacijske pravice, saj je s tožbo šele zahtevala njeno ugotovitev. Napačno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da je bila celotno obdobje neupravičeni uporabnik oziroma nepošteni pridobitelj. Pritožbeno sodišče je s svojo prvo sodbo I Cp 1743/2010 z dne 12. 7. 2010 spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Šele od druge sodbe pritožbenega sodišča I Cp 3134/2013 z dne 15. 1. 2014, ki jo je toženka prejela 18. 3. 2014 in s katero je po tožničini uspešni reviziji potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča, je toženko moč označiti za nepoštenega pridobitelja. Od izdaje prve sodbe pritožbenega sodišča 12. 7. 2010 do 18. 3. 2014 je toženka nepremičnine posedovala v dobri veri. V tem času torej ni dolžna plačati za uporabo stvari in hkrati tudi ne odgovarja za njeno poslabšanje in uničenje. V zvezi z navedeno okoliščino je nepravilno neupoštevanje dejstva, da je bila nepremičnina v času po 20. 3. 2011 požgana in do predaje v posest tožnici v zelo slabem stanju, ki ni omogočalo bivanja v njej brez znatnih predhodnih posegov. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo del tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine za čas od 1. 2. 2001 do 31. 12. 2001 zaradi zastaranja. Iz istega razloga je pravilno zavrnilo tudi pretežni del obrestnega zahtevka, spregledalo pa je njen ugovor, da je zastaral tudi del tožbenega zahtevka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5. 12. 2006 do 4. 10. 2010. Prvostopenjsko sodišče je pri višini uporabnine upoštevalo stroške vzdrževanja, upravljanja, in sicer zgolj 1 % od vrednosti najemnine, čeprav v praksi ti stroški dosegajo 2 % vrednost. Tožnica je v vmesnem času nepremičnino prodala za 135.000,00 EUR, ob upoštevanju 2 % vrednosti nepremičnine bi znašal letni strošek 2.700,00 EUR, po izračunu izvedenca pa znaša zgolj 57,60 EUR, kar je že na prvi pogled prenizka ocena. Meni tudi, da je nepomembno, ali so bili računi, ki jih je uveljavljala s pobotnim ugovorom plačani ali ne. Gre za strošek, ki bi moral bremeniti tožečo stranko in je nastal v času, ko je imela ta nepremičnine v posesti. Pri odmeri stroškov postopka bi moralo sodišče upoštevati vrednost spornega predmeta 1100 točk.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je neutemeljeno pritožbeno stališče, da naj bi obligacijsko pravno razmerje med pravdnima strankama po kupoprodajni pogodbi z dne 15. 1. 1997 nastalo šele s pravnomočnostjo ugotovitvene sodbe in ne že s sklenitvijo pogodbe. Sodišče je tudi pravilno pojasnilo, zakaj ni mogoče šteti, da je bila toženka kadarkoli po sklenitvi kupoprodajne pogodbe z dne 15. 1. 1997 v dobri veri. Namen uporabnine je pravično nadomestilo za prikrajšanca, ki bi ga imel ob normalnem teku stvari in če bi neupravičeni uporabnik ravnal skrbno in v skladu z načeli vestnosti in poštenja. Neutemeljen je ugovor zastaranja uporabnine za obdobje od leta 2006 do 2010. Glede na okoliščino, da je bil njen zahtevek za ugotovitev prodajnega razmerja med pravdnima strankama sprva pravnomočno zavrnjen s sodbo pritožbenega sodišča z dne 12. 7. 2010, tožnica v tem obdobju ne bi mogla uspeti z zahtevkom za plačilo uporabnine. Zato v letu 2010 ni razširjala zahtevka za plačilo uporabnine tudi za nadaljnje obdobje od leta 2006 do leta 2010. Ovira za uveljavljanje uporabnine je veljala dokler ni uspela z revizijo zoper sodbo pritožbenega sodišča in s tem odpravila ovire za uveljavljanje zahtevka po temelju. Po drugi strani se je toženka ves čas zavedala ali pa bi se morala in mogla zavedati, da bo tožnica zahtevala uporabnino tudi za nadaljnje obdobje neupravičene rabe sporne nepremičnine, če bo uspela z revizijo in bo sodba pritožbenega sodišča razveljavljena. Pavšalno je toženkino nasprotovanje izvedenčevi oceni o 1 % stroškov upravljanja. Toženkin pobotni ugovor je preuranjen in neutemeljen, saj v njem izpostavljenih računov toženka ni plačala.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka s tožnico oziroma njeno pravno prednico sklenila kupoprodajno pogodbo, s katero se je kot prodajalka zavezala, da bo kupcu izročila v last in posest obravnavane nepremičnine (parc. št. 978/1, 978/2, 978/3 in 978/4 vl. št. 616 k.o. ...). Obstoj takšnega pogodbenega razmerja je bil ugotovljen tudi s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 369/1981-I z dne 2. 7. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3134/2013 z dne 15. 1. 2014. Kupec oziroma tožnica je svojo obveznost plačila kupnine za navedene nepremičnine izpolnila, toženka pa svoje obveznosti izročitve nepremičnine v last in posest ni izpolnila. Do realizacije toženkine izpolnitve pogodbe je prišlo šele v letu 2014 oziroma 2015, ko so bile nepremičnine izročene tožnici v posest in ko je bila na nepremičninah vknjižena lastninska pravica tožnice (31. 7. 2014). Od dne, ko bi morala toženka izpolniti svojo pogodbeno obveznost izročitve nepremičnine v posest oziroma od 1997 dalje¹, je tožnica uporabljala tujo stvar v svojo korist. V skladu z določbo 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v skladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika (OZ) uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ, lahko v primeru, če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, imetnik zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.² Določba govori o tuji stvari, kar pomeni, da tisti, ki stvar uporablja, nima pravice do nje. Kakšno pravico ima na stvari, ni pomembno. Ni torej treba, da ima na njej stvarno pravico (lastninsko), lahko ima na njej obligacijsko pravico, na podlagi katere mu pripada pravica do uporabe stvari. Pod pojmom uporabe stvari je treba razumeti vsakršno izkoriščanje tuje pravice (obligacijske, stvarne ...)³. Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, ki pravico zahtevati nadomestilo za uporabo nepremičnine (uporabnino) veže na lastninsko pravico.

6. Napačno je tudi toženkino pritožbeno razumevanje omenjene sodbe P 369/1998-I, s katero je sodišče ugotovilo obstoj omenjenega pogodbenega razmerja, ki je nastalo leta 1997 in toženki naložilo izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah in njihovo izročitev v neposredno posest oziroma tisto, kar se je toženka zavezala že s samo kupoprodajno pogodbo. Tožnica je torej s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe pridobila obligacijsko pravico zahtevati od toženke njeno izpolnitev, toženka pa obveznost, da jo izpolni. Ker je tožnica ni izpolnila, je bila potrebna tožničina tožba na ugotovitev spornega pravnega razmerja in na njegovo izpolnitev. Sodba izdana na podlagi takšne tožbe je ugotovitvena in ugotavlja nastanek razmerja za nazaj, ne pa konstitutivna kot bi to izhajalo in toženkinih pritožbenih navedb.

7. Ker je toženka uporabljala stvar, ki jo je prodala že v letu 1997 in bi jo že takrat morala izročiti kupcu, ta od nje upravičeno zahteva nadomestitev koristi, ki jo je toženka imela od takšne uporabe.⁴ Toženka je torej vedela, da nepremičnin ni upravičena imeti v posesti, jih uporabljati oziroma uživati. Bila je nedobroverna posestnica. Dobrovernost posestnika je opredeljena s subjektivno komponento – posestnikovim vedenjem oziroma nezmožnostjo vedenja, da ni upravičen do posesti⁵. Glede na navedeno toženka ni mogla postati dobroverna v obdobju pravnomočne zavrnitve tožničinega tožbenega zahtevka s sodbo Višjega sodišča I Cp 1743/2010, ki je bila s sklepom revizijskega sodišča kasneje razveljavljena. Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, da toženka v tem obdobju ni bila neupravičeni uporabnik nepremičnine.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče upoštevati, da je bila obravnavana nepremičnina od 20. 3. 2011 zaradi požiga v slabem stanju, ki ni omogočalo bivanja v njej brez znatnih predhodnih posegov. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da zmanjšana uporabnost nepremičnine zaradi požara ne vpliva na višino uporabnine za neupravičeno uporabo stvari. Pri tem se sklicuje na določbo prvega odstavka 456. člena ZOR, po kateri trpi prodajalec do izročitve stvari kupcu nevarnost njenega poškodovanja. Navedlo je, da je omenjeno stališče toženke, zato ker nepremičnine ni varovala kot dober gospodar, saj ni storila ničesar, da bi nepremičnino ustrezno zavarovala, v nasprotju z načelom pravičnosti. Poškodovanje tuje stvari, ki ni v uporabi imetnika pravice do uporabe ne le, da ne vpliva na višino uporabnine⁶, ampak neupravičenemu uporabniku nalaga tudi, da je imetniku stvari dolžan povrniti škodo nastalo s poškodovanjem stvari⁷.

9. Pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča izhaja že iz vsebine obogatitvenega zahtevka zaradi neupravičene uporabe. Tisti, ki uporabi tujo stvar, se obogati za toliko, kolikor bi sicer moral plačati za to uporabo imetniku stvari, če bi mu po redni poti predlagal, da mu dovoli njeno uporabo. V pravnem življenju bi torej uporaba stvari imela podlago v dogovoru uporabnika z imetnikom pravice do stvari. Najpogosteje bi tak dogovor imel pravno naravo zakupne oziroma najemne pogodbe⁸. Zakupnik je dolžan uporabljati stvar kot dober gospodar. To mu nalaga obveznost skrbi, da se stvar ne poškoduje. Odgovarja za škodo, ki je posledica neprimerne rabe in tudi za škodo, ki jo povzroči tretji, če je opustil dolžno skrbnost nadzora nad njo. Normalen način rabe stvari namreč pomeni tudi njeno čuvanje⁹. Če je torej za najemnika oziroma zakupnika povsem jasno, da zmanjšanje vrednosti stvari, ki jo ima v uporabi, zaradi opustitve dolžne skrbnosti nadzora nad njo ne more vplivati na znižanje najemnine oziroma uporabnine, to v enaki meri velja tudi za neupravičenega uporabnika tuje stvari.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče kot stroške upravljanja, ki jih je treba odšteti od vrednosti določene najemnine odšteti 2 % in ne 1 %. Izvedenec in cenilec za gradbeništvo nepremičnine dr. B. G. je ugotovljeni znesek višine najemnine (uporabnine) za obravnavane nepremičnine, ki bi pripadla njihovemu imetniku zmanjšal za 1 % stroškov upravljanja. Pri tem je pojasnil, da gre za povprečne stroške, ki velja za določen segment nepremičnin. Za stanovanjske nepremičnine velja odstotek od 0,5 % do 2 %. Toženka povsem pavšalno in brez sleherne obrazložitve nasprotuje izvedenčevi oceni o 1 % stroških upravljanja. Ne glede na navedeno pa toženka povrnitve teh stroškov, kot tudi stroškov vzdrževanja, ni uveljavljala z nasprotnim zahtevkom, kot to nalaga določba 4. odstavka 96. člena SPZ.

11. Pritrditi je sicer treba toženki, da bi morali računi, ki se glasijo na toženko, nastali pa so v času, ko je imela tožnica nepremičnine že v posesti, bremeniti tožnico. Vendar pa toženka ni ne zatrjevala ne dokazovala, da je te račune plačala in da je bila zato prikrajšana v korist tožnice. Šele, če bo in ko bo do njenega prikrajšanja prišlo, bo pridobila do tožnice zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve.

12. Utemeljen pa je toženkin pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno upoštevalo njenega ugovora zastaranja. Tožnica je z vlogo z dne 4. 12. 2006 v pravdnem postopku P 369/1998-I zahtevala plačilo uporabnine za čas od 1. 1. 2001 do 31. 12. 2006 v skupnem znesku 72.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2006 dalje (uporabnina v znesku 1.000,00 EUR mesečno). S pripravljalno vlogo v obravnavani pravdi pa je svoj tožbeni zahtevek modificirala tako, da je zahtevala plačilo mesečnih zneskov uporabnine v višini 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove zatrjevane zapadlosti v plačilo oziroma od vsakega prvega dne v mesecu, in sicer za čas od 1. 2. 2001 do plačila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo toženkinemu ugovoru zastaranja terjatve za plačilo uporabnine za čas od 1. 1. 2001 do 1. 12. 2001, ni pa sledilo toženkinem ugovoru zastaranja plačila obrokov uporabnine za čas od 5. 12. 2006 do 4. 10. 2010. Prvostopenjsko sodišče je toženkin ugovor v tem delu pravilno povzelo (tč. 10 obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar ga ni upoštevalo. Tožnica toženkinemu ugovoru zastaranja ni oporekala. Pritožbeno sodišče je odpravilo navedeno pomanjkljivost, saj dejstva, na katerih temelji uporaba materialnopravnih določil o zastaranju, niso sporna. Tožnica je razširila tožbeni zahtevek na čas od 5. 12. 2006 do 1. 3. 2015 z vlogo z dne 5. 10. 2015. Upoštevajoč splošni zastaralni petletni rok, ki velja tudi za zahtevke iz naslova neupravičene obogatitve¹⁰, je njena terjatev iz naslova plačila uporabnine (skupaj z obrestnim delom) za čas od 5. 12. 2006 do 4. 10. 2010 zastarala, zato je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.

13. Kot je bilo navedeno, tožnica toženkinega ugovora zastaranja ni prerekala. Prvič je to storila šele v odgovoru na obravnavano pritožbo toženke, torej v tem pritožbenem postopku. Navedla je, da je zaradi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1743/2010 z dne 12. 7. 2010, s katerim je to spremenilo ugodilno sodbo prvostopenjskega sodišča P 369/1998-I z dne 2. 7. 2009 tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, obstajala ovira za uveljavljanje uporabnine, ki je trajala vse dokler tožnica ni uspela z revizijo zoper omenjeno sodbo, pri tem pa da je toženka dobro vedela, da tožnica uveljavlja uporabnino za predhodno obdobje do leta 2006 in da ji razširitev zahtevka preprečuje zgolj dejstvo vmesne pravnomočne zavrnitve zahtevka, ki jo je izpodbijala z revizijo. Navedene tožničine trditve predstavljajo dejanske trditve o okoliščinah, iz katerih izvaja nadaljnjo dejansko trditev o obstoju nepremagljivih ovir za uveljavljanje zahtevka. Gre za dejanske novote v tem pritožbenem postopku, ki ne morejo biti upoštevne in bi jih toženka lahko uveljavljala že v odgovoru na toženkin ugovor zastaranja. Tudi, če bi bile te trditve pravočasne, pa ne bi bile pravno relevantne. Sodišče mora pravila o zastaralnih rokih uporabiti glede na okoliščine posameznega primera tako, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago.¹¹ Prestroga razlaga predpisov o zastaranju, ki ne upošteva okoliščin konkretnega primera bi lahko pomenila nesorazmeren poseg v pravico dostopa do sodišča. Vendar v obravnavanem primer ne gre za tak položaj. Tožnici ni mogoče pripisati nevednosti, saj je vedela, kdaj terjatev zapade v plačilo, niti okoliščin neprimernosti vtoževanja, saj bi tožbeni zahtevek lahko zvišala že pred izdajo omenjene sodbe pritožbenega sodišča.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določila pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spremenilo izpodbijano sodbo tako, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 43.450,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s tem, da te od 5. 10. 2012 dalje ne tečejo od zneska 26.916,40 EUR, ampak od zneska 9.228,48 EUR. Enako se spremeni tudi dajatveni del izreka sodbe, zavrnilni pa tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 24.549,30 EUR namesto za plačilo zneska 6.861,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov po 400,00 EUR. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Sprememba odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Utemeljen je tudi toženkin pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče, glede na vrednost spornega predmeta, kot osnovo za ugotovitev vrednosti odvetniških storitev upoštevati 1100 točk (tarifna številka 18 Odvetniške tarife, OT),¹² in da je nepravilno tožnici priznalo urnino za zadnji narok za glavno obravnavo v višini 100 točk. Rezultat pravilne odmere stroškov postopka tožnice znaša 5.795,92 EUR (odvetniške storitve, 22% DDV, 2% materialni stroški, stroški izvedenca), glede na uspeh v pravdi (63,89%) pa ji pripadajo stroški v znesku 3.703,01 EUR. Stroški toženke znašajo 5.728,93 EUR (te je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo), glede na uspeh pa ji pripadejo v višini 2.068,71 EUR (36,11%). Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici povrniti 1.634,30 pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

16. Pritožbene stroške pravdnih strank je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 782,58 EUR. Glede na njun uspeh (toženka je v pritožbenem postopku uspela z 28,93 %, tožnica pa z 71,07 %) je pritožbeno sodišče odločilo, da mora toženka tožnici povrniti pritožbene stroške v znesku 329,77 EUR (drugi odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča v 34. točki izpodbijane sodbe.
² Ista določba je v OZ vsebovana v 198. členu.
³ A. Polajnar Pavčnik v: Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), 2. knjiga, GV Založba, str. 57-58.
⁴ Primerjaj A. Polajnar Pavčnik, prav tam, str. 57.
⁵ 28. člen Stvarnopravnega zakonika.
⁶ Za določitev te je pomembna korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo uporablja in ni pomembno ali jo tudi zares uporablja ali pa je to iz kakršnega koli razloga na njegovi strani opustil (odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 131/1999, II Ips 364/2000, ...)
⁷ Primerjaj tretji odstavek 96. člena SPZ.
⁸ Primerjaj določbo 587. člena Obligacijskega zakonika.
⁹ M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (Posebni del), 3. knjiga, GV Založba, str. 679 do 681.
¹⁰ 371. člen ZOR in 346. člen OZ.
¹¹ Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-1177/12, točka 23.
¹² Uradni list RS, št. 7/95 - 67/03 in 70/03- popr.)

Datum zadnje spremembe:

13.09.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1756/2009
• VSM Sodba I Cp 889/2018
• VSL sodba in sklep I Cp 1677/2011