<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Izvršilni oddelek

VSM Sklep I Ip 289/2017
ECLI:SI:VSMB:2017:I.IP.289.2017

Evidenčna številka:VSM00000090
Datum odločbe:14.06.2017
Senat, sodnik posameznik:Janica Gajšek Rojs (preds.), Metka Jug (poroč.), Mirjana Pintarič
Področje:IZVRŠILNO PRAVO
Institut:kredit v CHF - potrošniški kredit - izvršilni postopek - notarski zapis kreditne pogodbe kot izvršilni naslov - soglasje k neposredni izvršljivosti kot procesna dispozicija - načelo formalne legalitete - nedopustna razpolaganja - kršitev prisilnih predpisov - kršitev morale - preizkus po uradni dolžnosti - načelo učinkovitosti prava EU - varstvo potrošnika - nepošteni pogodbeni pogoji - ničnost - tečajne razlike - načelo vestnosti in poštenja - pravica do zasebne lastnine - socialna funkcija lastnine

Jedro

Notarski zapis je zgolj zapis poslovne volje strank (pravnega posla), le da v posebni obliki, ki mu pravni red daje učinke izvršilnega naslova le, če so podani izrecno z zakonom predpisani pogoji.

Notarski zapis učinek izvršilnega naslova pridobi le pod pogojem procesnega soglasja dolžnika o neposredni izvršljivosti (4. člen ZN). Gre za procesno dispozicijo, ki pomeni izognitev sodnemu postopku pridobitve izvršilnega naslova, s tem pa tudi sodnemu preverjanju v fazi oblikovanja izvršilnega naslova, zato je z vidika varstva javnega reda bistveno, da navedena procesna dispozicija ne omogoča doseganje pravnih učinkov, ki jih stranki ne bi mogli doseči v pravdnem postopku pridobitve izvršilnega naslova (s procesno dispozicijo zaobiti zapovedi in prepovedi materialnega prava prisilne narave ali morale - tretji odstavek 3. člena ZPP). Ker pri notarskem zapisu ni predhodno opravljen noben tak preizkus, je prvo sodišče, ki ga lahko opravi, izvršilno sodišče, ko preverja obstoj zakonskih pogojev, pod katerimi ima notarski zapis učinek izvršilnega naslova.

Preizkus skladnosti obveznosti v notarskem zapisu s prisilnimi predpisi še vedno sledi vezanosti izvršilnega sodišča na izvršilni naslov (načelu formalne legalitete).

Slovensko potrošniško pravo izhaja iz skupnega sistema varstva potrošnikov prava EU, ki poudarja potrošnikovo podrejenost glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar nima vpliva na vsebino pogojev, ki jih je predhodno določil ponudnik. Sodišče EU poudarja, da je navedeno neenakost mogoče izravnati le s posredovanjem tretjega, ki s pogodbenima strankami ni povezan. Iz tega je mogoče izpeljati dolžnost sodišča, da po uradni dolžnosti zavrne učinkovanje nepoštenih pogodbenih pogojev, četudi potrošnik v postopku ni aktiven.

Sodišče EU v zvezi z možnostmi sodišča, da v sodnem postopku izravna neenakovreden položaj in zavrne uporabo nedopustnih pogojev, poudarja pomen načela učinkovitosti, v skladu s katerim postopkovna ureditev držav članic ne sme onemogočati ali čezmerno oteževati uresničevanja pravic, ki jih potrošniku podeljuje pravo EU. Razlaga, ki ne dopušča uveljavitve ničnosti obveznosti v notarskem zapisu kot ugovornega razloga v slovenskem izvršilnem postopku, ne sledi temu načelu, razlaga, ki dopušča preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi v izvršilnem postopku, pa ga utrjuje (Direktivi Sveta št. 93/13/EGS - t. i. potrošniški direktivi lojalna razlaga).

Slovenski zakonodajalec za potrošniške kredite ni posebej opredelil omejitev vezanosti kredita na tujo valuto. Ker ni posebej predpisane omejitve valutnega tveganja oziroma maksimiranja tečajne razlike, kot to sicer velja za obresti (maksimiranje obrestne mere, prepoved obrestovanja obresti), se uporabi splošno določilo, ki velja za vse potrošniške pogodbe, ki prepoveduje nepoštene pogodbene pogoje (23. in 24. člen ZVPot).

Ker se kreditno razmerje nanaša na ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen URS), je pravilno upoštevati tudi njeno socialno funkcijo, ki je v razvoju celotne družbene skupnosti (67. člen URS). Z vidika družbe je dolgoročno kreditiranje nujen in prevladujoč način pridobitve denarnih sredstev prebivalstva za nakup stanovanja in s tem rešitev socialnega vprašanja prebivanja, pri čemer je odplačevanje vezano na posameznikove mesečne prihodke (v domači valuti). Socialna funkcija se lahko uresniči le, če potrošniški stanovanjski kredit ne vsebuje prekomernih tveganj, ki jih povprečen potrošnik ne more obvladovati. Sorazmerna omejitev tveganja, ki ga prinaša vezanost kredita na tujo valuto, je zato nujna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, v II. točki izreka sklep sodišča prve stopnje razveljavi in se mu v tem obsegu zadeva vrne v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo ugovoru dolžnika, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo glede dela glavnice v višini 1.234,22 CHF v evrski protivrednosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2013 do plačila, zamudnih obresti v višini 92,01 CHF v evrski protivrednosti, zakonskih zamudnih obresti od zamudnih obresti 92,01 CHF v evrski protivrednosti, zakonskih zamudnih obresti od rednih (pogodbenih) obresti 57,52 CHF v evrski protivrednosti (I. točka izreka), v ostalem pa ugovor dolžnice zavrnilo (II. točka izreka).

2. Dolžnica v pravočasni pritožbi navaja, da je sporno, ali je bil odstop od kreditne pogodbe pravilen, saj gre za pogojno terjatev, za katero bi morala upnica predložiti listino iz 26. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), kar pa ni storila. Dopis o odstopu ne zadošča. V nadaljevanju uveljavlja ničnost izvršilnega naslova notarskega zapisa kreditne pogodbe. Navaja, da se ni zavedala tveganja tečajnih sprememb. Banka je izkoristila dolžničino neizkušenost z opustitvijo razkritja okoliščin, ki so vplivale na razumevanje tveganja za dolžnico. Meni, da je bila pogodba oderuška, saj je podano neupravičeno bogatenje banke na račun ogrožanja eksistence dolžnice, ki je s kreditom kupila stanovanje, ki ga bo sedaj izgubila. Navaja, da je prišlo do porasta vrednosti kredita preko 119.000,00 EUR. Kredit ji je bil izplačan v znesku 148.000,00 EUR, pri tem je odplačala 67.000,00 EUR, preostanek dolga pa sedaj znaša okoli 200.000,00 EUR. Gre za drastičen porast vrednosti, saj je tečaj CHF za EUR ob najemu kredita znašal 1,58, aprila 2015 pa le še 1,05. Opozarja na neenakovreden položaj med njo kot potrošnico in banko. Kot laik ni bila sposobna razumeti in oceniti valutnega tveganja, saj obravnavana kreditna pogodba ni omogočala dolgoročnega izračuna poštene tržne cene kredita, banka pa je oglaševala kredit kot ugoden zaradi nizke obrestne mere in nizkih stroškov. Navaja opozorila Banke Slovenije poslovnim bankam o tveganjih glede kreditov v CHF, ki so bila v poslovanju z dolžnico zanemarjena. Sklicuje se na sodno prakso Sodišča EU v zvezi z nedovoljenimi pogodbenimi pogoji po Direktivi Sveta št. 93/13/EGS (v nadaljevanju t. i. potrošniška direktiva) in ničnostjo pogodbe zaradi nasprotovanja temeljnim obligacijskim načelom in odsotnosti kavze. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlog za izvršbo zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da je izvršljivost obravnavanega notarskega zapisa kreditne pogodbe podana, saj je zapadlost dokazana v skladu z 20.a členom ZIZ. Nasprotuje uveljavljanju ničnosti v izvršilnem postopku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sicer se dolžnica neutemeljeno zavzema za uporabo 26. člena ZIZ, saj v obravnavani zadevi ne gre za dokazovanja nastopa pogoja, ampak izkazovanje zapadlosti obveznosti iz notarskega zapisa kreditne pogodbe. V obravnavani zadevi je upnik nastop zapadlosti pravilno izkazal. V tretjem odstavku 20.a člena ZIZ je zakonodajalec opredelil posebnost, da zadostuje kot dokaz zapadlosti upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. To velja tudi v primeru, ko zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu. V obravnavani zadevi je takšno dejstvo neplačilo zapadlih obrokov kredita, na katerega je bilo vezano upravičenje kreditodajalca, da kredit odpokliče. Tak odpoklic nima učinka odpovedi pogodbe, kot neutemeljeno navaja dolžnica, ampak ima le učinke spremembe obročne zapadlosti kreditne obveznosti v takojšnjo zapadlost celotne kreditne obveznosti.

6. Sklicevanje dolžnice na ničnost dogovora o vezanosti kreditne obveznosti na valuto švicarski frank (CHF), ki je opredeljen v obravnavanem notarskem zapisu,1 ki vsebuje soglasje dolžnice o njegovi neposredni izvršljivosti, odpira več vprašanj, ki v sodni praksi niso enotno rešena. Najprej je treba odgovoriti, ali in če, kako tak ugovor lahko prepreči izvršbo (prvi odstavek 55. člena ZIZ).

7. Del sodne prakse v izvršilnem postopku zavrača možnost ugovora ničnosti obveznosti, ki je zajeta v notarskem zapisu, s sklicevanjem na načelo formalne legalitete, ki poudarja vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Če se navedeno vezanost povezuje s pravnomočno sodno odločbo kot najbolj klasičnim izvršilnim naslovom, vsebinska presoja glede v njem opredeljene obveznosti ni dopustna, kar sicer izhaja že iz učinkov materialne pravnomočnosti. Če avtomatično navedeno stališče preslikamo na vse ostale izvršilne naslove, ugovora ničnosti v izvršilnem postopku ni dopustno postaviti za notarski zapis, dokler v pravdnem postopku dolžnik ne uspe pridobiti pravnomočne sodne odločbe, s katero je ničnost obveznosti ugotovljena. Ob takem stališču se ničnost uveljavlja smiselno v okviru ugovornega razloga iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.2

8. Menimo, da navedena razlaga v prvi vrsti ne upošteva posebnosti notarskega zapisa kot izvršilnega naslova, za katerega je zakonodajalec predpisal posebne pogoje, pod katerimi šele tak zapis obveznosti pridobi moč izvršilnega naslova (4. člena Zakona o notariatu - v nadaljevanju ZN). Notarski zapis je zgolj zapis poslovne volje strank (pravnega posla), le da v posebni obliki (43. člen ZN), ki mu pravni red daje učinke izvršilnega naslova le, če so podani izrecno z zakonom predpisani pogoji. Med njimi je tudi dopustnost poravnave glede zapisane obveznosti, ki je vsebinski pogoj materialnega prava. Poravnava izrecno ni dopustna o ničnem poslu (drugi odstavek 1057. člena OZ), torej takem, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali morali. V tem obsegu se procesni učinek izvršilnega naslova veže na skladnost s prisilnimi prepovedmi in zapovedmi (skladnost z domačim javnim redom). Že iz te zakonske zahteve izhaja, da se izvršilno sodišče v pojasnjenem ozkem obsegu varstva domačega javnega reda ne sme ogniti vsebinskega materialnopravnega preizkusa v okviru uradnega preizkusa obstoja izvršilnega naslova (1. točka prvega odstavka in drugi odstavek 55. člena ZIZ).

9. Notarski zapis učinek izvršilnega naslova pridobi le pod pogojem procesnega soglasja dolžnika o neposredni izvršljivosti (4. člen ZN). Gre za procesno dispozicijo, ki pomeni izognitev sodnemu postopku pridobitve izvršilnega naslova, s tem pa tudi sodnemu preverjanju v fazi oblikovanja izvršilnega naslova, zato je z vidika varstva javnega reda bistveno, da navedena procesna dispozicija ne omogoča doseganje pravnih učinkov, ki jih stranki ne bi mogli doseči v pravdnem postopku pridobitve izvršilnega naslova (s procesno dispozicijo zaobiti zapovedi in prepovedi materialnega prava prisilne narave ali morale - tretji odstavek 3. člena ZPP).3 Ker pri notarskem zapisu ni predhodno opravljen noben tak preizkus, je prvo sodišče, ki ga lahko opravi, izvršilno sodišče, ko preverja obstoj zakonskih pogojev, pod katerimi ima notarski zapis učinek izvršilnega naslova.

10. Da razlika s klasičnim izvršilnim naslovom sodno odločbo ni nepomembna, pokaže primerjava s sodno poravnavo kot najbolj podobnim izvršilnim naslovom notarskemu zapisu (v obeh je zajet sporazum strank). Sodna poravnava je sodna odločba (sicer tudi s pogodbeno naravo), zato zanjo veljajo učinki pravnomočnosti in morajo biti izpolnjene vse procesne predpostavke, ki veljajo tudi za druge sodne odločbe. Kar je še bolj bistveno, sodišče mora po uradni dolžnosti opraviti, če je potrebno tudi z izvedbo dokazov po uradni dolžnosti, preizkus skladnosti sodne poravnave s prisilnimi predpisi ali moralo (četrti odstavek 306. člena v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena in drugim odstavkom 7. člena ZPP), kot velja sicer za vsa procesna razpolaganja. Notar pri sestavljanju notarskega zapisa nima pojasnjenih pooblastil sodišča, s katerimi bi lahko preprečil učinkovanje volje strank (dispozicije), ki je v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo (z domačim javnim redom).

11. Menimo, da pojasnjeni preizkus skladnosti obveznosti v notarskem zapisu s prisilnimi predpisi še vedno sledi vezanosti izvršilnega sodišča na izvršilni naslov (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Notarskega zapisa izvršilno sodišče vsebinsko ne presoja glede obstoja in obsega zapisane obveznosti v tistem delu, za katerega so podani zakonski pogoji učinka izvršilnega naslova. V delu, v katerem ni navedene skladnosti s prisilnimi predpisi, pa notarski zapis nima učinka izvršilnega naslova. Preizkus, ki je ozko omejen le na skladnost s prisilnimi predpisi, je sicer materialnopravne narave, vendar namenjen procesnemu vprašanju obstoja izvršilnega naslova.4 Povedano drugače: Materialnopravna skladnost s prisilnimi predpisi razmejuje notarske zapise, ki so izvršilni naslovi, in notarske zapise (oziroma njihove dele), ki nimajo pomena izvršilnega naslova in iz tega izhajajoče vezanosti izvršilnega sodišča nanj.

12. V situaciji, ko je zakonsko besedilo ključnih določb toliko pomensko odprto, da dopušča več možnih razlag, nas pri izbiri ustreznejše razlage vodi namen, ki najbolje uresniči uravnoteženo varstvo pravnih dobrin, ki so v ozadju zakonske ureditve. Menimo, da temu bolje sledi razlaga, ki od izvršilnega sodišča zahteva uradni preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi glede obveznosti v notarskem zapisu, kot uvodoma predstavljena razlaga, ki tak preizkus zavrača. Dolžnik upniku z notarskim zapisom, ki je neposredno izvršljiv, omogoči bistveno prednost, da se izogne pravdi, in pridobi neposreden dostop do prisilne izvršbe, s čimer se bistveno poveča učinkovitost upnikovega sodnega varstva. S tem pa se bistveno zmanjšajo možnosti varstva pravnih dobrin, ki jih varujejo prisilni predpisi ali morala. Še posebej je zmanjšanje procesnih možnosti tovrstnega preizkusa problematična, ko je dolžnik oseba, ki jo pravni red kot šibkejšo stranko v razmerju posebej varuje s prisilnimi predpisi. Takšno področje je tudi pravno varstvo potrošnikov, ki se nanaša tudi na obravnavano zadevo.

13. Slovensko potrošniško pravo izhaja iz skupnega sistema varstva potrošnikov prava EU,5 ki poudarja potrošnikovo podrejenost glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar nima vpliva na vsebino pogojev, ki jih je predhodno določil ponudnik. Sodišče EU poudarja, da je navedeno neenakost mogoče izravnati le s posredovanjem tretjega, ki s pogodbenima strankami ni povezan.6 Iz tega je mogoče izpeljati dolžnost sodišča, da po uradni dolžnosti zavrne učinkovanje nepoštenih pogodbenih pogojev (ti so po slovenskem pravu nični - 23. člen Zakona o varstvu potrošnikov - v nadaljevanju ZVPot), četudi potrošnik v postopku ni aktiven.

14. Za notarski zapis potrošniške pogodbe kot izvršilni naslov navedeno pomeni, da dolžnik potrošnik nima realne izbire glede soglasja k neposredni izvršljivosti, ki je v izključno korist ponudnika, prav tako pa tudi nima realnega vpliva na vsebino notarskega zapisa, ki lahko zajema tudi obveznosti v nasprotju s prisilnimi predpisi. Odsotnost možnosti, da se prepreči njihov zapis v notarski zapis, povečuje tveganje, da bo močnejši upnik kot ponudnik vključil nedopustne pogoje.

15. Sodišče EU v zvezi z možnostmi sodišča, da v sodnem postopku izravna neenakovreden položaj in zavrne uporabo nedopustnih pogojev, poudarja pomen načela učinkovitosti, v skladu s katerim postopkovna ureditev držav članic ne sme onemogočati ali čezmerno oteževati uresničevanja pravic, ki jih potrošniku podeljuje pravo EU. Menimo, da razlaga, ki ne dopušča uveljavitve ničnosti obveznosti v notarskem zapisu kot ugovornega razloga v izvršilnem postopku, ne sledi temu načelu, razlaga, ki dopušča preizkus skladnosti s prisilnimi predpisi v izvršilnem postopku, pa ga utrjuje (potrošniški direktivi lojalna razlaga).

16. Izrivanje ugovora ničnosti v pravdni postopek oddaljuje od stališča, da mora sodišče po uradni dolžnosti preprečiti uveljavitev nepoštenih pogodbenih pogojev, saj je njihova uveljavitev odvisna od aktivnosti dolžnika, pri čemer tudi v primeru vložitve tožbe dolžnik nima učinkovite pravne možnosti, da prepreči realizacijo izvršbe, ki bo kljub vloženi tožbi tekla naprej. Zaradi izjemne strogosti pogojev za odlog izvršbe na predlog dolžnika ta pravna možnost v primeru vložitve ničnostne tožbe ni ustrezno učinkovita. Upoštevati je tudi treba, da je slovenski izvršilni postopek posebej zasnovan tako, da se vsa sporna dejstva, ki se nanašajo na ugovorne razloge, rešujejo v izvršilnem postopku (načelo koncentracije), zaradi česar odpade napotitev na pravdo. Izvršilno sodišče mora na enak način, kot bi to storilo pravdno sodišče, celovito ugotoviti vsa pravno odločilna dejstva.7 Tudi pravna teorija opozarja, da obstoječa slovenska sodna praksa, ki ne dopušča uveljavljanja ugovora ničnosti nepoštenih pogodbenih pogojev v izvršilnem postopku, ob hkratni prestrogi ureditvi možnosti odloga izvršbe, ni skladna s pravom EU.8

17. Po pojasnjenem tudi v obravnavani zadevi sodišče druge stopnje sledi stališču, ki ga je v preteklosti predvsem oblikovalo v zvezi z nedopustnim obrestovanjem, da mora že izvršilno sodišče samo po uradni dolžnosti v izvršilnem postopku preprečiti izvršbo za v notarskem zapisu opredeljene obveznosti, ki niso v skladu s prisilnimi predpisi potrošniškega prava.9

18. Slovenski zakonodajalec za potrošniške kredite ni posebej opredelil omejitev vezanosti kredita na tujo valuto. Ker ni posebej predpisane omejitve valutnega tveganja oziroma maksimiranja tečajne razlike, kot to sicer velja za obresti (maksimiziranje obrestne mere, prepoved obrestovanja obresti), se uporabi splošno določilo, ki velja za vse potrošniške pogodbe, ki prepoveduje nepoštene pogodbene pogoje (23. člen ZVPot). V 24. členu ZVPot je vsebina nepoštenih pogojev dodatno konkretizirana.10 V obligacijskem pravu načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ) že kot splošno načelo omejuje prosto urejanje s tem, da zahteva od strank pogodbenega razmerja, da si ne prizadevata le za uresničitev svojih interesov, ampak tudi za interese nasprotne stranke.11 Na nivoju obligacijskega prava omejujejo svobodo urejanja ustava, kot najvišji prisilni predpis, ostali prisilni predpisi, sodišče pa se lahko sklicuje tudi na moralo (3. člen OZ).12

19. Na ustavnem nivoju je v pomoč splošno načelo sorazmernosti (2. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju URS), kot tisto načelo, ki vsebuje temeljno materijo za uravnoteženje in omejevanje nasprotujočih si pravno varovanih interesov in pravnih dobrin, ki so v ozadju. Ker se kreditno razmerje nanaša na ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen URS),13 pa je pravilno upoštevati tudi njeno socialno funkcijo, ki je v razvoju celotne družbene skupnosti (67. člen URS). Nepoštenje pogodbenega pogoja je po pojasnjenem lahko v nesprejemljivem razkoraku med dajatvijo banke (izplačilom kredita) in dajatvijo potrošnika kot kreditojemalca (celotno končno vrednostjo kredita, ki jo je treba vrniti banki). Lahko govorimo tudi o prekomernem, za razvoj skupnosti kot celote nesprejemljivem bogatenju banke na račun šibkejše stranke potrošnika (varstvo javnega interesa).

20. Z vidika družbe (socialna funkcija) je dolgoročno kreditiranje nujen in prevladujoč način pridobitve denarnih sredstev prebivalstva za nakup stanovanja in s tem rešitev socialnega vprašanja prebivanja, pri čemer je odplačevanje vezano na posameznikove mesečne prihodke (v domači valuti). Kredit je pošten do potrošnika in socialno funkcionalen, če je obrok kredita skozi daljše obdobje stabilen in ne pride do pomembnega odstopanja, ki ga povprečen potrošnik ne samo ne pričakuje, ampak tudi realno ne more pokriti s tekočimi prilivi niti v daljšem časovnem obdobju, s čimer je postavljen v situacijo, ko je neplačilo kredita neizbežno, s tem pa je neizbežna tudi izguba stanovanja zaradi poplačila kredita. Povedano drugače: Socialna funkcija se lahko uresniči le, če potrošniški stanovanjski kredit ne vsebuje prekomernih tveganj, ki jih povprečen potrošnik ne more obvladovati. Sorazmerna omejitev tveganja, ki ga prinaša vezanost kredita na tujo valuto, je zato nujna.

21. Sidra za opredelitev nepoštenosti glede vezanosti glavnice na tujo valuto in s tem omejitve tveganj spremembe valutnih tečajev je mogoče iskati tudi v primerjavi z omejitvami glede obresti. V obravnavani zadevi, kjer je domača valuta euro trdna valuta, ima vezanost glavnice na tujo valuto ob za potrošnika neugodni tečajni razliki v bistvenem podoben pomen kot redne (pogodbene) obresti. Kot so redne obresti namenjene plačilu za rabo prejetega denarja (cena kredita), je tudi tečajna razlika v korist banke dodatno plačilo za uporabo prejetega denarja. V primeru, ko je domača valuta trdna valuta, vezanost na tujo valuto namreč nima pomena valorizacije (ohranjanja vrednosti denarja), ampak je namenjena le zaslužku ob spremembi tečaja valut na valutnih trgih. Razmere na valutnih trgih pomenijo povečano tveganje in zmanjšanje predvidljivosti kredita, kar se potencira v primeru dolgoročnega kredita. Kot so s prisilnimi predpisi maksimirane obresti, mora biti zavarovan potrošnik tudi v primeru valutnih tveganj pred pretiranim porastom obveznosti vračila kredita. Neomejenost valutnega tveganja za potrošnika ni sprejemljiva. Gre za veliko tveganje, ki lahko načne celo stabilnost bančnega poslovanja, zato je za banke predpisan poseben ukrep za obvladovanje valutnih tveganj.14 Valutno tveganje, ki ga mora obvladovati banka, je lahko eno izmed orientacijskih meril za opredelitev maksimalnega tveganja, ki je še sprejemljivo tudi za potrošnika, pri čemer je potrebna prilagoditev navzdol, ki upošteva, da je potrošnik finančno mnogo šibkejši ter občutno manj stabilen in prilagodljiv kot banka.

22. Če upoštevamo primerjavo z omejitvami za kredit v domači valuti, lahko zavzamemo stališče, da skupni učinek rednih obresti in vezanosti kredita na tujo valuto (tečajne razlike) pri kreditu v tuji valuti ne sme preseči maksimalne kreditne obveznosti, ki je dopustna pri kreditu v domači valuti, kjer je cena za uporabo prejetega denarja vrednotena le z rednimi obrestmi. Ta učinek ne sme preseči učinka najvišje dopustne obrestne mere rednih, še manj zamudnih obresti. Domneva oderuških obresti je predpisana v splošnem predpisu (377. člen OZ), zakonodajalec pa je posebej za potrošniško kreditno pogodbo vezal višino zamudnih obresti na višino predpisane obrestne mere zamudnih obresti (peti odstavek 13. člena Zakona o potrošniških kreditih - ZPotK, peti odstavek 15. člena ZPotK-1, sedaj peti odstavek 20. člena ZPotK-2), pri čemer se je dopustno dogovoriti za nižjo obrestno mero, ne pa višjo (prvi odstavek 21. člena ZPotK, prvi odstavek 27. člena - ZPotK-1, sedaj prvi odstavek 27. člena ZPotK-2). Tudi primerjava z maksimalno dopustno efektivno obrestno mero (EOM) za kredit v domači valuti (18.a člen ZPotK, 24. člen ZPotK-1, sedaj 26. člen ZPotK-2) je lahko merilo pri odločitvi, ali gre pri vezanosti kredita na tujo valuto za nepošten in s tem nedopusten pogodbeni pogoj, če valutna sprememba učinkuje skupaj z dogovorjenimi rednimi obrestmi in stroški kredita tako, da je maksimalna dopustna EOM presežena.

23. Sodišče prve stopnje pojasnjenega preizkusa skladnosti s prisilnimi predpisi ali moralo ni opravilo, čeprav je bil bistven za odločitev o dopustnosti obravnavane izvršbe in s tem odločitvi o ugovoru. Ker gre za kompleksno kreditno razmerje, sodišče druge stopnje (še) ne more sprejeti končne odločitve (o skladnosti s prisilnimi predpisi ali moralo), saj te ni mogoče sprejeti brez strokovnega obračuna višine obveznosti (obračuna učinka vezanosti na tujo valuto v povezavi z rednimi obrestmi), za katerega sodišče samo nima na voljo ustreznih orodij in znanj, zato bo potrebno pritegniti v postopek izvedenca finančne stroke.

24. Po pojasnjenem je pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. točka izreka) in sodišču prve stopnje v tem obsegu vrnilo zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

25. Sodišče prve stopnje bo moralo opraviti preizkus obstoja izvršilnega naslova, kot je bilo pojasnjeno in ponovno odločiti o ugovoru dolžnice v razveljavljenem delu. Kot je že bilo pojasnjeno, lahko sodišče prve stopnje pritegne izvedenca v postopek tudi samo po uradni dolžnosti (smiselno drugi odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Če bo potrebno, bo upnika v okviru procesnega vodstva (prvi odstavek 286.a člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) pozvalo, da navede podatke, ki so potrebni za izvedbo pojasnjenega obračuna s strani izvedenca (upnik zatrjuje, da ima za izterjevane obveznosti izvršilni naslov, zato je na njem breme, da omogoči sodišču, da obstoj izvršilnega naslova preizkusi). O prejetih podatkih bo nato moralo dati dolžnici možnost, da se izjavi, še preden jih bo posredovalo izvedencu. Sodišče druge stopnje še opozarja na pravno vprašanje ali sodišče lahko nedopusten pogodbeni pogoj prilagodi, ali ga sploh ne uporabi.15

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

-------------------------------
1 Notarski zapis stanovanjske potrošniške kreditne pogodbe SV-403/08 je bil sestavljen dne 28. 4. 2008.
2 Primerjaj VSL sklep II Ip 1338/2016 in v njem povzeto sodno prakso.
3 Več o nedopustni procesni dispoziciji Galič, A.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2005, 1. knjiga, str. 44 in nasl. Pravna teorija pojasnjuje, da je procesna prepoved nedopustnega razpolaganja (dispozicije) odsev omejitve dispozitivnosti v materialnem civilnem pravu (primerjaj 3. člen OZ), kot primer pa navaja zavrnitev pripoznave kot procesnega razpolaganja glede oderuških obresti po 377. členu OZ, saj gre za prisilni predpis.
4 Ne sme nas zavesti, da se materialnopravna vprašanja zlivajo s procesnimi vprašanji. Ta stik je nujen, če se želi omejiti procesna ravnanja strank, ki imajo namen izogniti se prisilnemu materialnemu pravu.
5 Tega kot temeljni akt opredeljuje t. i. potrošniška direktiva - Direktiva Sveta št. 93/13/EGS.
6 Zadeve št. C-240/98 do C244/98, C-168/5, C-40/08
7 Slovenski izvršilni postopek se zaradi te značilnosti močno oddaljuje od tipičnega nepravdnega postopka, kjer se sporna dejstva ne presojajo, izvršilnega sodnika pa ta značilnost močno približa vlogi pravdnega sodnika.
8 Glej Vuksanović, I.: Konec samovolje bančnih upnikov?, Pravna praksa št. 48/2013, str. 13 in nasl. avtor se sklicuje na zadeve Sodišča EU št. C-415/11, C-537/12 in C-116/13. Podobno se glede uradnega preizkusa v izvršilnem postopku glede v notarskem zapisu opredeljenih nepoštenih pogodbenih pogojev zavzema Ljubimski, J.: Je nepoštenim potrošniškim kreditnim razmerjem Sodišče EU zaprlo stranska vrata tudi v Sloveniji?, Pravna praksa št. 33/2012, str. 9.
9 Glej VSM sklep I Ip 100/2017, VSM sklep I Ip 544/2016, VSM sklep I Ip 210/2016, VSM sklep I Ip 1081/2015-1, VSM sklep I Ip 196/2015, VSM sklep I Ip 513/2013, VSM sklep I Ip 567/2012 in VSM sklep I Ip 216/2012.
10 Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če: v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. V nadaljevanju člena sledijo še primeroma našteti nepošteni pogoji.
11 Več o tem Krajnc, V. v: Obligacijskih zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 97 in 98.
12 Sklicevanje na moralo sodišče uporabi takrat, ko zakonodajalec posameznega primera prepovedanega ravnanja ni zajel, je pa nujno postaviti mejo svobode ravnanja zaradi varstva splošnih družbenih vrednot. Tudi pravila, ki vključujejo moralo, so prisilnega (kogentnega) značaja, s čimer niso prepovedana samo ravnanja, ki so izrecno prepovedana, ampak tudi tista, ki so vrednostno družbeno nesprejemljiva. Primerjaj Krajnc, V., v: navedeno delo, str. 93 in nasl.
13 Ustavnopravni koncept lastnine je širši od lastninske pravice in se razteza na vse premoženjske pravice.
14 V času sklepanja obravnavane kreditne pogodbe leta 2008 je banka v skladu z drugim odstavkom 155. člena Zakona o bančništvu - ZBan-1 morala izračunati kapitalsko zahtevo za valutno tveganje tako, da je vsoto svojih neto pozicij v tujih valutah pomnožila z 8 odstotki.
15 Prva rešitev pomeni prilagoditev (maksimiranje) valutnega tveganja in dopustitev izvršbe do še dopustnega maksimuma, druga rešitev pomeni, da dogovora o vezanosti kredita na tujo valuto sodišče sploh ne upošteva in obravnava kredit, kot da je bil ob sklenitvi opredeljen v domači valuti. Glede prakse Sodišča EU na to temo več Vuksanović, I.: Prilagoditev pogodbenega razmerja med banko in potrošnikom z znižanjem nezakonito visokih zamudnih obresti, Pravna praksa št. 7-8, str. 37 in nasl.


Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 33, 67
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 3, 3/3, 7, 7/2, 286a, 286a/1, 306, 306/4
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 17, 17/1, 20a, 26, 55, 55/1, 55/1-1, 55/1-5, 55/2
Zakon o notariatu (1994) - ZN - člen 4, 43
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 3, 5, 337, 1057, 1057/2
Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24
Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 13, 13/5, 18a, 21, 21/1
Zakon o potrošniških kreditih (2010) - ZPotK-1 - člen 15, 15/5, 24, 27, 27/1
Zakon o potrošniških kreditih (2016) - ZPotK-2 - člen 20, 20/5, 26, 27, 27/1
Datum zadnje spremembe:
10.07.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4OTU2